Partnerstva na vrhu sveta

Po metafori predsednika vlade o Sloveniji kot svetilniku 21. stoletja smo dobili še en visoko leteč motivacijsko politični slogan o Sloveniji v vrhu sveta. Tako je naslov novega programa socialdemokratov, ki je bil podobno, kot bi bil gotovo slogan o svetilniku na kongresu SDS, na kongresu SD sprejet soglasno. Socialdemokrati so bili le nekoliko skromnejši od predsednika vlade. Medtem ko je Janša govoril o naslednji petnajstletki, je SD pisala program do leta 2030.

Predsednik stranke Borut Pahor je bil vznesen kot običajno. Govoril je o narodnih soglasjih. Tako kot predsednik vlade. O osamosvojitvi, Natu in EU. Zdaj prihaja novi "vsenarodni" cilj - Slovenijo popeljati v vrh razvitega sveta. Vendar kljub vsemu ne s Partnerstvom za razvoj. Pahor pravi, da je sedanja oblast temeljitejše gospodarske in socialne reforme postavila v ospredje, ker bi bilo brez tega projekta "... še bolj prozorno, da tej koaliciji ne gre samo za vladanje, temveč predvsem za obvladanje". Vlada je po njegovem mnenju obljubljala sproščeno Slovenijo, vendar je to obljubo prelomila. Še ostrejši je bil podpredsednik stranke dr. Igor Lukšič s tezo o neoliberalizmu kot projektu liberalizma in konservativizma, ki korakata skupaj. Tudi novi program SD, ki sicer večinoma ostaja na popolnoma splošnem terenu, je program boja z neoliberalizmom. S to manifestno osnovo pravega programa, ki bo sledil, nameravajo zmagati na volitvah 2008. Kot neka skoraj povsem nova, očiščena stranka. Sredinska socialdemokracija, z levim programom, ki pa ne zanemarja razvoja.

Tranzicije je konec. Odgovora na vprašanje - zakaj ravno v tem trenutku, socialdemokrati ne ponujajo. Zato ker si želijo "vsenarodnega" soglasja? Ali ker je na oblasti neoliberalna konservativna vlada, s katero so v partnerstvu? Ali ker se jim je menda končno uspelo ločiti od komunistične preteklosti? Za to sicer ni kakšnih pretiranih dokazov, razen odločne Pahorjeve obsodbe komunistične prisvojitve oblasti in totalitarizma med drugo svetovno vojno in po njej. A kljub temu je nemogoče reči, da se socialdemokrati ne spreminjajo. Očitno je, da je v stranki dovolj mladih ali malo manj mladih in da so začutili priložnost, ki naj bi jim jo ponujala politična situacija. Na eni strani precej razbita LDS, ki nosi praktično vse breme dvanajstletne vladavine Drnovškovih in Ropove vlade ter na drugi oblastno lomastenje sedanje vladne koalicije. Trenutek za akcijo je oportun, vendar ima SD ob tem nemalo težav. Predvsem ni jasno, ali bi večina v stranki res rada na politično sredino. Težava na žalost ni le v tem, da je tam že LDS, temveč tudi v tem, da je v delovanju SD toliko protislovij.

Novi program sicer, tako kot pač programi vseh političnih strank, večinoma ponuja dovolj ohlapnih formulacij, ki bi jih lahko podpisali predstavnice in predstavniki skoraj vseh političnih barv. Vendar ima tudi nekaj drugačnih poudarkov. Odnos do neoliberalizma stranko povsem jasno postavlja na levo. Bolj levo kot manifest Za ljudi pred profitom profilira LDS, čeprav je poanta obeh programskih tekstov enaka. V programu SD je med drugim zapisano, da gre: " ... neoliberalna praksa z roko v roki s konservativizmom, ki hoče predmoderne institucije, kot so katoliška cerkev, vojska, patriarhalna družina, vse vrste hierarhičnih stanov in dohodki iz rente, ponovno vzpostaviti kot naravne prostore varnosti." Taki praksi SD ostro nasprotuje. In vendar, ali prav te prakse pravkar ne uveljavlja ravno vladna stran Partnerstva za razvoj? O tem, kako si to partnerstvo konkretno predstavlja SD, v programu ni veliko namigov, je pa vsaj eden, ki je zelo jasen. "Privatizacija je bila preveč radikalna ..." so zapisali v SD o razmerah v Sloveniji v času tranzicije.

Kaj torej hoče SD? Razvoj, socialno državo, ohranitev pridobljenih pravic, državni delež v gospodarstvu, grajenje velikih sistemov in hkrati fleksibilnost trga delovne sile ter nižanje davkov. O vsem tem v programu ni veliko povedanega. Hkrati pred stranko ostaja nerazrešena dilema, ali bo njen predsednik kandidiral na predsedniških volitvah prihodnje leto. Čeprav ob obljubah, da bo najpozneje leta 2009 zapustil mesto na vrhu stranke in da jo bo še prej popeljal do zmage na parlamentarnih volitvah 2008, sploh ne bi smel kandidrati. Vendar se zdi, da si to želi on sam, še bolj pa njegova stranka. Pahor v isti sapi napoveduje zmago na volitvah in hvali svoje naslednike: "... za mano prihajajo ljudje, ki bodo še boljši voditelji te stranke, kot sem jaz." Vse skupaj je precej nenavadno in morda malce samovšečno, a v stranki jih je le malo, ki se z njim ne bi strinjali. Konec koncev so ga enkrat že pregnali v evropski parlament. Jim ga bo tokrat uspelo kandidirati za predsednika države? Tudi za ceno velike verjetnosti propada projekta, ki so ga napovedali na kongresu?

Ali pa se bo stranka skupaj s predsednikom odločila za resen poskus na prihodnjih parlamentarnih volitvah, s ponudbo Pahorja kot mandatarja. Šele takrat se bo v resnici zastavilo vprašanje, ali lahko stranka z levim programom in sredinskim predsednikom, ki kljub občasnim kritičnim pripombam sodeluje v Partnerstvu s konservativno vlado, pričakuje zmago. A zakaj ne? Politika dialoga je vsekakor najbolj pogrešana praksa v slovenski politiki.