Volilci so pripravljeni

Slab mesec je minil od objave prvih rezultatov javnomnenjskih raziskav, ki so po letu 2004 prvič nakazale možnost, da bi na volitvah leta 2008 lahko zmagala levica. Vse raziskave so nakazale, da odločujoči del volilnega telesa - to je tista manjšina, petina volilcev, ki svoje odločitve rada spreminja - išče novo alternativo, slabo leto in pol pred volitvami jo vidi predvsem v SD, ne izključuje pa tudi morebitnih potencialov Zares. A kljub optimizmu, ki ga je bilo nekaj tednov čutiti na levici, je slednja še zelo daleč od morebitne zmage na volitvah. V resnici nobena od treh strank levice v tem trenutku nima niti elementarnih odgovorov. Tako niti ena ne ve niti tega, kdo bo njen predsednik čez pol leta. Kdo bo predsednik Socialdemokratov, če Pahor morda res kandidira za predsednika republike in zmaga? Kdo bo predsednik LDS po odstopu Jelka Kacina? In ne nazadnje - kdo bo predsednik morebitne stranke, ki naj bi nastala iz združenja Zares? Raziskave kažejo le potenciale levice. Ne kažejo pa realne slike.

V najtežjem položaju med strankami levice je seveda liberalna demokracija. Pa ne zaradi tega, ker je Jelko Kacin končno odstopil, ampak zato, ker je njegov odstop, umik iz prvega plana, razkril razkroj stranke, ki se je dogajal v vseh mesecih javnega razpadanja. Stranka je globoko zadolžena, brez možnosti, da bi dolgove, ki so nastali po porazu in nepriznanju novega položaja, pokrila. Je na meji solventnosti. In prav v brezizhodni finančni situaciji je mogoče iskati del odgovorov za odstop predsednika stranke in odhode poslancev, ki so se zgodili pred tem. Danes za stranko postajata odstop predsednika in njen politični zaton manjši problem. Zavedanje položaja, v katerem se je znašla stranka, kaže tudi brezkrvna in topa reakcija same stranke na Kacinov odstop. V resnici je odstop minil brez odzivov.

V primerjavi z LDS so težave združenja Zares na prvi pogled skorajda sladke: pač težave nečesa, kar šele nastaja. V Zares, tako se zdi, imajo težave s pridobivanjem kadrov, ki bi bili pripravljeni delovati v novi stranki, in z vzpostavljanjem organizacijske strukture, ki bi začela delovati na ravni celotne države. A te težave so samo na prvi pogled majhne: visoka pričakovanja, ki so jih izmerile javnomnenjske raziskave, namreč izhajajo prav iz projekcij v morebitne kvalitetne in zaupanja vredne kadre, ki jih bo morda nova stranka predstavila javnosti. Edino, kar Zares dokončno postavi na zemljevid slovenske politike, je njena prva deseterica. In med njimi nekdo, za katerega bo jasno, da lahko stranko tudi javno vodi najprej v ustanovitev in nato na volitve.

S Socialdemokrati je seveda drugače. V pričakovanju Pahorjeve odločitve - in zdi se, da se Pahor res odloča, ali naj kandidira za predsednika republike ali pa povede stranko na parlamentarne volitve - je stranka obsojena na vse ali nič. Če se Pahor odloči za kandidaturo za predsednika republike in na volitvah zmaga - kar je zelo verjetno -, je stranka že naslednji dan v težavah. Nikogar nima, ki bi lahko Pahorja vsaj zadovoljivo nadomestil. Še več: današnja enotnost stranke je pogojena z visoko odvisnostjo od voditelja. Ta odvisnost stranke od Pahorja je celo večja, kot je bila odvisnost LDS od Janeza Drnovška.

A volilno telo je v tej levici, vsem res grozovitim težavam navkljub, pripravljeno že po dobrih dveh letih vlade Janeza Janše prepoznati možno alternativo. Dolgo časa se je zdelo, da bo prav nasprotno in da bo volilno telo na dolgi rok kaznovalo leve stranke - govorilo se je o vsaj dveh mandatih v opoziciji.

Volilci so torej zdaj pripravljeni, stranke, ki so tako upale, da se bo to zgodilo v tem mandatu, pa še zdaleč ne. Pri čemer se LDS res težko postavi na noge; Kacinov odstop je vse skupaj le še zapletel in v resnici odvzel pomemben del vetra tudi združenju Zares, vsi skupaj pa so vse bolj odvisni od Pahorja. Ta pa je, glede na osebno razcepljenost med dvema nezdružljivima željama, popolnoma nepredvidljiv.