Objestnost

"Na velikem črtanju brezposelnih iz evidence je temeljila strategija prejšnjega vodstva."
Marija Poglajen, direktorica zavoda za zaposlovanje, v dnevniku Večer, 17. maja 2007

Morda se v času velikih političnih afer zdi izpostavljanje izjave direktorice zavoda za zaposlovanje presenetljivo. A v Sloveniji je bilo v času ministrovanja Janeza Drobniča iz evidence brezposelnih državljanov izbrisanih veliko ljudi - veliko več, kot bi bilo treba, natančna številka na silo izbrisanih brezposelnih pa je težko ugotovljiva.

Če so prejšnje vlade poskušale na število brezposelnih vplivati predvsem z načinom razlagajanja statističnih podatkov - kar jim je tedanja opozicija seveda vedno znova očitala --, je ta vlada rezultate na področju nezaposlenosti dosegla tako, da je ljudi striktno metala iz evidence brezposelnih. Evidenca ni le vpis v register, evidenca pomeni pravice, črtanje pa pomeni odvzem pravic in zmanjšanje možnosti zaposlitve. Dve leti se je črtanje dogajalo vsak dan, nato pa je prišlo do obrata. Vlada je zamenjala ministra za delo in direktorico zavoda za zaposlovanje, na omenjeni mesti pa postavila nedvomno vsaj bolj človeški funkcionarki.

Danes Poglajnova izpostavlja, da zavod tega striktnega črtanja ne izvaja več in da se je zato število črtanih v letošnjem letu glede na leto 2006 kar prepolovilo: v letošnjem letu je bilo tako do aprila črtanih le 840 ljudi. A kaj je s tistimi več tisoč ljudmi, ki so bili črtani iz evidence v preteklih letih, pa čeprav za črtanje razen objestne želje po čimmanjši številki brezposelnih ni bilo nobenega razloga? Kaj je z njihovimi družinami?

Za vsakim črtanjem sta človek in njegova usoda, pravi nova direktorica. Njene besede kažejo, da se zaposleni na zavodu - tudi ona je namreč na mesto prišla kot dolgoletna uslužbenka zavoda - zavedajo, da je bila v imenu politike, ki je želela razkazovati rezultate, storjena množici ljudi huda krivica. Vendar za zdaj ni nobenega znaka, da bi to krivico, neposredno posledico liberalistične vizije predsednika vlade in njegovih ministrov, v vladi in novem vodstvu zavoda želeli tudi popraviti.

Črtanja ne izpostavljamo le zaradi črtanih - ampak zaradi tistih, ki so črtanje izvajali in propagirali. Politika si je namreč črtane sama izbrala za svoje žrtve, pri čemer jih je vrhuška aktualnih ministrov vedno znova rada prikazovala kot lenuhe, zažiralce državnih sredstev - skratka nekakšne državne sovražnike. Drugače rečeno: ljudi, ki so že zaradi izhodiščnega položaja deprimirani in deprivilegirani, katerih problem sta družbena izključenost in na silo odvzeto samospoštovanje, je vlada, na pomoč pa ji je v propagandne namene priskočil tudi zborček mladoekonomistov, v nasprotju z vsemi modernimi politikami na področju zaposlovanja, še dodatno tolkla - kot da že brez tega ni bilo dovolj hudo. Potem pa so, kot bi se zavedeli, da so šli predaleč, da javnost tega ne sprejema več z odobravanjem, s tem prenehali, odslovili ministra in tudi zborček.

A tista objestnost je pustila posledice. Nikakor ne trdimo, da je bila prej v Sloveniji v veljavi skandinavska solidarnost - tista pristna solidarnost, ki je tudi vsem ostalim Evropejcem tuja in zaradi katere odsotnosti je skandinavske modele, ki na papirju vsakogar tako navdušijo, tako težko preseliti v katerokoli drugo državo. Vendar brezposeln človek ni bil slab človek, temveč nekdo, ki mu je treba s sistemskimi rešitvami pomagati do zaposlitve in normalnega življenja. Tega minimalnega konsenza danes ni več.

Mar ni objestnost do brezposelnih le ena od objestnosti, ki so se razrasle v družbi? Se mar razlikuje od objestnosti do drugače mislečih? Mar obstaja razlika med moralnim pogromom proti brezposelnim in razglašanjem strokovnjakov za kvazi strokovnjake? Ni to isti jezik?