Vlado Miheljak

12. 7. 2024  |  Mladina 28  |  Dva leva  Za naročnike

Komentar / Ne Pen

Francija je v nedeljo ponovila precej znano zgodbo. Namreč, da se reševanje krize neredko izide tako, da so – glede na aspiracije – rešitelji hujši od problema. Skratka, francoske volitve so tipična zgodba o napačnih zmagovalcih. Problem je sicer univerzalen in nenehno ponavljajoč se. Gotovo se spomnite prvih poosamosvojitvenih volitev v Sloveniji. Nekateri sicer radi prezrejo, da je bila Demosova zmaga na prvih večstrankarskih volitvah mit, ki prodira celo v šolske učbenike. Demos je bila ohlapna idejna platforma. In Demos na volitvah sploh ni sodeloval. Na prve večstrankarske volitve (8. 4. 1990) so šle posamične stranke. In ne koalicija Demos. In zmagala je, tudi to se kar pozablja, Zveza komunistov - Stranka demokratične prenove kot naslednica predosamosvojitvene ZKS s 17,28 odstotka. Druga je bila Zveza socialistične mladine (zamudili so zakonski rok za preimenovanje v kasnejšo LDS!) s 14,49 odstotka. In šele na tretjem mestu je bila najbolje uvrščena stranka tako imenovanega Demosa: Slovenski krščanski demokrati z 12,98 odstotka. Najbolj »prava« stranka Demosa, Slovenska demokratična zveza (SDZ), s koncentracijo hiperzaslužnih osamosvojiteljev je zasedla šele peto mesto z 9,51 odstotka. V številnih neuradnih komentarjih in pogovorih so ključni Demosovi »osamosvojitelji« resignirano ugotavljali: »Lažje je sprejeti bivše komuniste na prvem mestu in naslednico starorežimske ZSMS na drugem, kot na tretjem mestu SKD kot najbolje uvrščeno stranko Demosa.« Slednje seveda ni bilo brez posledic. Ker zmagovalni ZKS zaradi nekakšnega zgodovinskega kompromisa (takrat je ob neki priložnosti Capuder vzkliknil: »Zdaj smo mi na vrsti!«) sploh ni bilo podeljeno mandatarstvo, pa tudi realnih možnosti za sestavo večinske vlade ni imela, je »neki« Peterle iz »neke« SKD postal mandatar onkraj zaslug in »zaslug« osamosvojiteljev. In ta »Peterletova zgodba« ni bila nikoli do konca izživeta. Tudi razpad prve koalicijske vlade je v precejšnji meri posledica tega dejstva.

Finančni obvodi / Visoka najemnina za pisarno

Zaradi delovanja v neskladju z zakonom o političnih strankah in tistim o volilni in referendumski kampanji je računsko sodišče o Slovenski demokratski stranki (SDS) kot edini izmed strank, revidiranih leta 2022, izreklo mnenje s pridržkom. Iz objavljene revizije poslovanja političnih strank v letu 2022 je razvidno, da so se pri stranki SDS poleg drugega – denimo nakazila nekdanje žene Roka Snežiča Klavdije Snežič v znesku 13 tisoč evrov – pojavili tudi vprašljivi prihodki iz premoženja. Stranka ima v lasti vilo na ljubljanski Trstenjakovi ulici 8, v njej pa so manjši poslovni prostori, za katere je leta 2022 najemnik plačal 11.280 evrov letne najemnine.

Zmaga ljudstva

Se še spomnimo, kako so se mediji še pred tednom dni zgražali nad francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom, ker je takoj po razglasitvi izidov evropskih volitev razpisal splošne volitve? Kako nespametna poteza, zdaj bo pa izgubil še na nacionalni ravni, ta človek manj misli kot čustvuje, bi lahko povzeli komentarje! In zdaj? Je Macron res ravnal neumno? Oglejmo si dejstva zunaj neoliberalnega pogleda evropskih in slovenskih medijev. Macron je že pred prvim krogom volitev in seveda po njem nakazal, da je zanj sodelovanje z Novo ljudsko fronto mogoče. V Novo ljudsko fronto so se namreč združili Nepokorna Francija (LFI) pod vodstvom Jean-Luca Mélenchona, socialisti, zeleni Ekologi in komunisti (v parlamentu bo imela LFI 75 poslancev, socialisti 65, zeleni 33, komunisti pa devet).

Krščanska medicina

V Splošni bolnišnici Novo mesto naj bi bila ena izmed zdravnic pacientom delila letake z naslovom »8 naravnih zdravil«, na katerih so tudi nasveti, ki jih večina medicinske stroke verjetno ne bi podprla. Letak je pripravilo društvo Sedmi dan, ki skuša poskrbeti za zdravega duha v zdravem telesu s krščanstvom.

Šola

Živimo v čudnih časih, ko se podirajo številne obljube in upi, ko se razveljavlja geslo »nikoli več«, ko izginja vizija, da bo na našem planetu vse bolje, da bomo vedno bolj varni, ko marsikatera krasna družbena institucija in institut postajata disfunkcionalna. Varnostni svet nas ne more zavarovati pred vojnami, izumi, digitalizacija, umetna inteligenca in vsa druga znanstvena odkritja ne preprečujejo podnebnih sprememb. Vse to spremlja porast individualnih stisk. Te so posledica tudi ali predvsem velikih zahtev in pričakovanj glede posameznikove storilnosti, mentalne učinkovitosti. Pri številnih ljudeh se porajajo občutja tesnobe in ogroženosti, ker tem zahtevam niso kos ali pa se bojijo, da jim ne bodo kos. Marsikateri je za svojo neustreznost kaznovan – potisnjen v ozadje, eksistencialno ogrožen, izgubi dostojanstvo, viden kot zguba – luzer. Obenem v teh okoliščinah usihajo naravni viri podpore. Socialne mreže, medčloveški stiki, pripadnost in zaščita skupnosti, ki so tisočletja pomagali ljudskemu rodu pri spoprijemanju tudi z veliko večjimi zli, kot so ta, ki jih doživljamo danes, so usahnili. Prevrednotili smo vrednote in potisnili v ozadje človečnost, skupnost, solidarnost, procese, ki so povezovali, bili lepilo družbenih skupin, in postavili v ospredje interese posameznika, njegovo moč, da kroji svojo usodo, tekmovalnost. Posameznikovo odgovornost smo omejili na skrb za ozek krog svojih bližnjih – svoje družine, ožje interesne ali delovne skupine.

Kaj so danes laburisti?

Volitve v britanski parlament so po 14 letih z oblasti odnesle konservativce, laburistom pa prinesle zmago in udobno večino. Prvi so na volitvah sicer prejeli 24 odstotkov glasov, drugi 34 odstotkov, ker pa Britanci prisegajo na večinski volilni sistem, razlike pridejo zares do izraza šele pri preštevanju poslanskih sedežev. Laburistom je tako uspelo v 650-članskem parlamentu zasesti 411 sedežev (214 več, kot so jih imeli doslej), konservativcem pa 121 (252 manj, kot so jih imeli doslej). Dosedanji premier Rishi Sunak je napovedal umik s čela konservativne stranke, na Downing Street 10 pa je že vkorakal novi premier in vodja laburistov Keir Starmer.

Nekaj korakov nazaj

Pravni koncept ločitve brez krivde se je začel na Zahodu uveljavljati v drugi polovici 20. stoletja, propagirala so ga predvsem feministična gibanja, ki so poudarjala, da lahko ženske zaradi pravne ureditve, v kateri je ločitev dovoljena le, če oseba dokaže partnerjevo krivdo, ostanejo ujete v zakonu, v katerem nočejo vztrajati oziroma je zanje celo nevaren. Krivdne situacije, kot so na primer telesno in duševno nasilje nad partnerjem in/ali otroki, varanje, je pogosto težko dokazati, pravni procesi ločitve pa so lahko zelo dolgi in dragi in povzročajo še večjo stisko ženskam, ki v zakonu trpijo. V ZDA je ločitev brez krivde prva uvedla zvezna država Kalifornija leta 1969, zadnja, New York, pa šele leta 2010. Sicer pa je bila prva država, ki je uvedla takšno ločitev, Sovjetska zveza že leta 1917.

TV komentar / Direktorjev preporod

Težko je danes soditi, ali je bil res največji problem RTV Slovenija ravno predsednik uprave Zvezdan Martić – ki je odstopil pred mesecem dni, ko je postalo jasno, da kolektiv in tudi programski svet upravičeno zavračata njegov predlog, da bi članica uprave postala članica ekipe, ki je pod Janševim patronatom sodelovala pri izživljanju nad zaposlenimi in novinarstvom. Vemo pa, da zagotovo danes nista problem RTV Slovenija le odsotnost uprave s polnim mandatom in kolektiv, ki ga res lomi, ampak tudi sam programski svet. Naj izrečemo, da še vedno podpiramo sedanjo ureditev, po kateri programski svet predstavljajo predstavniki civilne družbe in zaposlenih, a vendar od njih nismo pričakovali takega pametovanja, cinizmov, nesramnosti, izživljanja, arogance – in predvsem vsevednosti. Žal novi svetniki ne vedo kaj dosti o upravljanju. Še manj vedo o upravljanju ljudi. Še manj o upravljanju kadrov. Tako nekdo, ki ve, kam želi pripeljati hišo v res zagatnem stanju, pač ne ravna. Žal tudi nimajo elementarne skromnosti, da bi se nevednosti zavedali, gre namreč za izredno težko nalogo, pri kateri pa – to bi lahko vedeli – prav tak pristop le še poslabšuje stanje. RTV je pač ranjena hiša in ranjeni so tudi njeni ljudje.

Janko Lorenci

12. 7. 2024  |  Mladina 28  |  Kolumna  Za naročnike

Komentar / Čigav, kakšen mir?

Po novem se obe, Ukrajina in Rusija, uradno zavzemata za premirje, začetek pogajanj in konec vojne. To se sliši lepo, toda obe postavljata mirovne pogoje, ki so za drugo stran popolnoma nesprejemljivi. Hkrati imajo vse v vojno neposredno ali posredno vpletene strani – zlasti Ukrajina, Rusija, Unija in Amerika – vedno več razlogov, da se vojskovanje konča. Vojna škodi vsem, le Amerika ima od nje tudi nekaj kratkoročnih koristi.

Heni Erceg

12. 7. 2024  |  Mladina 28  |  Hrvaška  Za naročnike

Komentar / Visoka napetost

Nedavno je med najhujšim vročinskim valom v Dalmaciji zmanjkalo elektrike. Panika je bila popolna. Kako bodo turisti pri tako visoki temperaturi zdržali brez klimatskih naprav, kaj narediti s fritezami, hladilniki, bankomati … koliko časa bo okvara trajala? Kakšno infrastrukturo vendar ima ta država? Vprašanja Hrvaškemu elektrogospodarstvu so se nizala, a odgovorov ni bilo, potem pa je neki modrec iz tega podjetja sporočil, da je napaka nastala na daljnovodu v Črni gori in da si tam na vse kriplje prizadevajo, da bi Dalmacija čim prej spet dobila elektriko. Kakšna Črna gora neki, so se začudeno spraševali »suvereni« Hrvati, mar nimamo lastnega energetskega sistema? In ko so klimatske naprave končno spet zabrnele, je postalo jasno, da Jugoslavija ni mrtva, da je Hrvaška vključena v energetski sistem, ki sega od Črne gore in vanj sodi tudi Bosna, zato Hrvati in Bosanci ostanejo brez elektrike, če se tam v Črni gori tako sprdne neki žici, jasno pa je postalo še, da hrvaška energetska suverenost ostane brez moči pri dotrajanih daljnovodih iz časov nekdanje Jugoslavije. A na srečo se strokovnjaki iz Hrvaške in Črne gore sporazumevajo v istem jeziku in so skupaj odpravili napako, popili pivo in se vrnili v blagodejno bližino klimatskih naprav.

Koristni žarki

Rachel Neale je imela 29 let, ko so ji diagnosticirali kožnega raka. Danes je raziskovalka raka na Inštitutu za medicinske raziskave v avstralskem Queenslandu in pravi, da je bolezen ni presenetila. Med pogovorom prek videozveze je pripovedovala, da je v osemdesetih letih, ko je bila še otrok, veliko časa prebila na plaži in takrat se skoraj nihče ni bal sončnih opeklin. S sestro sta dobesedno tekmovali, katera si bo odtrgala večjo zaplato poroženele kože, ko so se jima zaradi sončnih opeklin na telesu pojavili mehurji.

Poezija črvov, vešč in uši

Že januarja lani, ob izidu prve pesniške zbirke, ki sta jo pesnik Lovro Matič in ilustrator Tomaž Lavrič – seveda gre za enega samega avtorja, saj ima vsestranski umetnik Tomaž Lavrič vrsto psevdonimov in Lovro Matič je največji poet med njimi – posvetila žužkom, je bilo jasno, da sta iznašla recept za uspešnico. Urednik Andrej Ilc se je tega zavedal in pesniško zbirko o malih bitjih, do katerih praviloma gojimo odklonilna čustva, že ob izidu razglasil za »the knjigo« – in res, kombinacija hudomušnih otroških pesmic in ilustracij je hitro pritegnila širok krog bralcev vseh starosti. Poldrugo leto kasneje je založba Mladinska knjiga izdala že tretjo pesniško zbirko iz te serije. Knjigama Mali črv Oto in druga golazen ter Mala vešča Lučka in drugi žužki se je nedavno pridružila pesniška zbirka Mala uš Iva in druga mrgolazen.

V službi družbe

Tomato Košir (rojen leta 1978 v Kranju) sodi med naše najpomembnejše grafične oblikovalce. Za svoja presežna dela, od vizualnih komunikacij do vizualnih komentarjev, je prejel nekatere najuglednejše nagrade, nazadnje letos spomladi nagrado Prešernovega sklada, najvišje priznanje Republike Slovenije za dosežke v umetnosti. Prislužil si ga je z »vrhunskim oblikovanjem, katerega lastnosti so skrbno premišljena večplastna vsebina, likovno kakovostna, izčiščeno odmerjena grafična zasnova ter obrtniško natančno izpeljani projekti, ki odsevajo trenutno družbeno situacijo«. V utemeljitvi nagrade smo še prebrali, da imajo njegova dela »izjemno sporočilno moč«.