Grega Repovž

5. 7. 2024  |  Mladina 27  |  Uvodnik

Uvodnik / Dovolj ekonomije

Slovenski filozof Samo Tomšič, ki sicer deluje v Berlinu, je v drobni knjižici Psihopatologija politično-ekonomskega vsakdana v svojem eseju leta 2017 zapisal na prvi pogled zapleten stavek: »Okrog ekonomije, ki si je v neoliberalizmu dokončno priborila status sodobne ‘kraljice znanosti’ oziroma hegemonske discipline, se zbirajo ostale discipline, kot so psihologija, sociologija, matematika, farmakologija itd., ki vsaka s svojim inputom prispevajo k verifikaciji dveh ključnih političnoekonomskih hipotez: ‘egoistične hipoteze’, po kateri naj bi bili vsi ljudje narcisistične atomske enote, in ‘samoregulativne hipoteze’, po kateri naj bi bil trg zgrajen na trdnih in predvidljivih zakonih, ki jih lahko zamajejo zgolj nepremišljene politične intervencije.« Zakaj navajamo ta stavek?

Še ena neresnična zgodba o nasilju migrantov v Ljubljani

Potem ko je policija ugotovila, da se posilstvo, ki je aktiviralo neonacistične člane skupine SOS, v resnici ni zgodilo, je zdaj uradno potrdila še, da incidenta na mestnem avtobusu, kjer naj bi bil Maročan nadlegoval in poškodoval osnovnošolke, ni bilo. Nobeden izmed medijev in oseb, ki so zgodbo uporabili za zbujanje strahu, se za to ni iskreno opravičil ali popravil napake.

Hvala, Cristiano Ronaldo / Pogovoriti se moramo o moških solzah

Cristiano Ronaldo dos Santos Aveiro bo 5. februarja 2025 star 40 let. Je eden najboljših nogometašev vseh časov. Enajstmetrovke so zanj kot za nas kuhanje jutranje kave. Saj veste, to je nekaj, kar naredimo napol prisebni, z levo roko in enim odprtim očesom. A včasih nam uspe zjutraj kavo politi. Ali pa narediti zanič kavo. In takrat nam gre, ne glede na spol, kar malo na jok. Ker je zjutraj to za nas preprosto preveč. Samo kavo smo hoteli spiti. Da se lahko soočimo z naslednjim dnem. In če nam gre pri tem kaj narobe – bognedaj, da to prvo kavo celo polijemo po pultu –, nas to zlomi. Nepomemben dogodek za ves dan, ampak zjutraj tega preprosto ne zmoremo. Predstavljajte si, da vam zjutraj posoda z zmleto kavo pade na tla. In gledate ta prekleti rjavi pesek, ki je zdaj nenadoma razsut po kuhinjskih tleh. To je preveč. Preveč za ta trenutek zjutraj, ko niti kave še nismo spili.

Od kod Nova24TV in Demokracija črpata novice?

Marko Plahuta je programer in raziskovalec, ki se ljubiteljsko ukvarja z raziskovanjem medijske krajine in družbenih omrežij, zlasti slovenskega dela platforme X. Tokrat je pod drobnogled vzel slovensko medijsko krajino. Zanimalo ga je, koliko novic, ki prihajajo iz tujine, slovenski mediji kopirajo od tujih, ali drugače, kot je zapisal, »kje nastaja slovensko javno mnenje o dogodkih v tujini«.

»Si res želimo živeti v družbi, v kateri moramo za sočuten pogovor plačati?«

Konec prejšnjega tedna je v javno obravnavo prišel predlog zakona o psihoterapevtski in klinični psihoterapevtski dejavnosti: poklica psihoterapevta v Sloveniji namreč – vsaj uradno – nimamo. To področje je neregulirano in na njem najdemo tako rekoč vse (od ljudi z vprašljivo izobrazbo do šarlatanov), tržno nišo pa so tu našli predvsem zasebni visokošolski zavodi. O duševnem zdravju in novem zakonu, o »vseznalcih« in novodobnih gurujih, o tem, kdo sme in kdo ne sme šariti po glavah ljudi, smo se pogovarjali z dr. Andrejo Mikuž, klinično psihologinjo in vodjo Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov v Zdravstvenem domu Ljubljana.

»Punčke odrastemo in ne ostanemo tiho«

Sprva je kazalo, da bo nastal zgolj spor, ki bo malce razburkal domačo glasbeno sceno. Challe Salle, ki se sam predstavlja kot »idol mlade generacije in eden izmed najbolj priljubljenih slovenskih glasbenikov«, je v pogovoru z youtuberjem Perom Martićem povedal nekaj krepkih o raperju Zlatku in drugih glasbenikih. Zlatko je zahteval, da se jim javno opraviči. In ker se jim ni, je prejšnji petek objavil pesem Klepc laže, v njej pa ni sesul le nasprotnikovih glasbenih veščin, temveč je razkril tudi, da naj bi bil Challe Salle domnevno spolno nadlegoval mladoletnice. Takoj zatem se je oglasila ena od domnevnih žrtev. In nato še druga. Primer zdaj preiskuje policija.

dr. Bogomir Kovač

5. 7. 2024  |  Mladina 27  |  Ekonomija  Za naročnike

Komentar / Nogomet

Evropsko prvenstvo v nogometu v Nemčiji je sredi poletja 2024 v EU zasenčilo vse druge politične dogodke. Nogomet je te dni preprosto edina prava politično-ekonomska tema, vsa pozornost javnosti je usmerjena vanj. Dokaz več, da je nogomet izjemno kompleksen, globok in vpliven sociokulturni fenomen. Kot vodilni svetovni šport je v marsičem nekakšen opij ljudstva, toda zagotovo edina religija, ki ne pozna ateistov. Za Nemčijo je evropsko prvenstvo dobrodošel politični obliž v grozeči ekonomski recesiji in težavah koalicijske vlade. Slovenska uvrstitev v izločilne boje osmine finala, celo končni poraz s Portugalci, meji na nogometni čudež. Slovenija se je ob njem poenotila, politično mitologijo »stopiti skupaj« je veliko bolj avtentično kot strankokracija Goloba ter Janše uresničil Kek s svojim moštvom. Napredovanje Slovenije in izpad Hrvaške in Srbije je tudi v balkanskem kotlu dokaz, da se je svet okoli nas resnično postavil na glavo.

Državno podjetje, strankarsko igrišče

DRI, Družba za razvoj infrastrukture, je podjetje v stoodstotni državni lasti, ki zagotavlja inženirske storitve in je vključeno v največje, tudi milijardne infrastrukturne projekte države. A čeprav gre za izjemno pomembno in vplivno družbo, je drugače od drugih državnih podjetij, kot sta Dars in Slovenske železnice, precej manj na očeh javnosti; še najbolj je DRI znan kot zaposlovalec Aleša Hojsa, bivšega Janševega notranjega ministra in na zadnjih evropskih volitvah neuspešnega kandidata za evropskega poslanca. Nedavno končana revizija računskega sodišča kaže, da so vlade zadnja leta DRI upravljale negospodarno, brez skrbi za javni interes in brez upoštevanja dobrih korporativnih praks. Ali bo kdo odgovarjal, je zgolj retorično vprašanje, nihče namreč nima resne želje, da bi posegel v to nenavadno državno družbo.

SD se vrača na stare tirnice

Za plevel je to dobra novica: kaj se bo zgodilo s stavbo na Litijski, še ni jasno – in verjetno še vsaj nekaj let ne bo. Ministrstvo za pravosodje je stavbo prevzelo, jo zavarovalo in zaplombiralo, okolico so očistili igel, zdaj iščejo denar za sanacijo strehe, ki pušča. Ampak to bo bolj začasna rešitev. Kaj ali kdo bo tam bival ali delal, ni še nikomur jasno. Uradno je stavba v lasti Republike Slovenije, z njo pa upravlja ministrstvo za pravosodje; verjetno bo v naslednjem koraku ustanovljena delovna skupina, ki bo morala najti neko rešitev. Za zdaj so mogoči prav vsi scenariji; nekateri odgovorni za projekt, s katerimi smo govorili, zagovarjajo celo rušitev obstoječega objekta. A v vsakem primeru bo postopek dolgotrajen. Potem ko bodo vpleteni dobili neko idejo, kaj naj bi tam kdo počel, bo iz tega nastala investicijska dokumentacija, na podlagi investicijske dokumentacije pa bo nekoč v prihodnosti ministrstvo za pravosodje – ali katero drugo – lahko v napovedi proračuna rezerviralo denar.

Travma in greh / Pozivi k odstranitvi umetniških del Marka Rupnika

Skupina redovnic, pet domnevnih žrtev spolnih zlorab nekdanjega jezuita in umetnika Marka Rupnika, je v pismih, poslanih več kot 80 škofom od Brazilije do Libanona, kjer stojijo kapele, cerkve in bazilike z nekaterimi od Rupnikovih številnih mozaikov, zahtevalo umik njegovih del iz bogoslužnih prostorov. Kot so poudarile, je razstavljanje Rupnikovih mozaikov neprimerno, saj naj bi nadalje travmatiziralo žrtve, ki se morajo spoprijemati z duševnimi posledicami zlorab.

Vlado Miheljak

5. 7. 2024  |  Mladina 27  |  Dva leva  Za naročnike

Komentar / V senci Eifflovega stolpa

Če smo v Sloveniji in sploh vzhodnih, »novih demokracijah« prostodušno začeli brskati po smetnjaku zgodovine takoj po menjavi režimov, se je v »starih demokracijah« to zgodilo počasi, sramežljivo. In zadnja barantanja za sestavo vodstva evropske komisije so pokazala, da tudi v jedrni Evropi postaja vse mogoče in dovoljeno, da se le doseže končni cilj. In zdaj imamo, kar imamo: skorumpirano in ščuvaško vodstvo EU. No, ko to pišem, ključni spopadi vendarle še potekajo. Francija še bije krvavo bitko za obrambo pete republike in želi ponoviti scenarij s predsedniških volitev 2002, ko so se vsi liberalno zavezani akterji združili v klicu volivcem, naj ustavijo Le Pena, svoje drobne narcisizme in egoizme pa so podredili skupnemu cilju. In so prepričljivo uspeli. Na parlamentarnih volitvah je to vsekakor težje. Povsem mogoča je nevarnost, da bo hči Marine končala, kar je ata Le Pen začel. A ne glede na to, kdo bo po nedeljskih volitvah v Franciji končni zmagovalec, se je Evropa že spremenila. Kompromisi niso šli v smeri ohranjanja vizij razsvetljenske dediščine Evrope, ampak ohranjanja pozicij tudi za ceno odrekanja tem vizijam. Z žalostjo in nostalgijo se lahko spominjamo zadnjega velikega obeta združene Evrope. Predsednik komisije Barosso je leta 2004, presenetljivo ali pa tudi ne, predlagal ultrakonservativnega in nestrpnega Rocca Buttiglioneja za komisarja za pravosodje. A s predlogom ni uspel. Kajti njegova večkrat izrečena in ponovljena stališča do žensk, katerih poslanstvo bi naj bilo rojevanje otrok, emigrantov, ki »skrbijo za raven kriminala v državi«, do homoseksualnosti, ki je greh, medtem ko je »aids kazen za homoseksualnost in zlorabo drog«, so bila prehuda – ne le za socialiste in liberalce, ampak tudi za eminentne predstavnike konservativne EPP. Zato ga niso potrdili.