Konec janšizma

Razmere za ponovno vzpostavitev pravne države so v letu 2022 z zrušitvijo nepridipravne države seveda zagotovili državljani in državljanke – kolesarski, kulturniški, antivakserski in vsi drugi protestniki, civilna družba ter končno odločna večina volivcev in volivk na spomladanskih parlamentarnih volitvah. Da je nato v praksi projekt kot nova ministrica za notranje zadeve v veliki meri vodila Tatjana Bobnar, pa je bil preobrat, vreden romana; ministrica se je z vrnitvijo iz kazenske kolonije v Tacnu na sam vrh državnega birištva vzpostavila kot novodobna grofica Monte Christo, od katere smo – priznajmo – vsi pričakovali, da se bo Janševih palicajev odkrižala z enako brutalnostjo, kot je bila izkazana njej.

»O moj bog, ubili sta patriarhat!«

Patriarhat je kot Kenny iz legendarne risanke South Park: čeprav je doživel že veliko svojih pogrebov, preprosto ne more ostati mrtev. V Jugoslaviji smo ga prvič pokopali že kmalu po drugi svetovni vojni, ko je socialistična oblast ženskam podelila volilno pravico. V samostojni Sloveniji mu je prva vlada nato zavdala udarec z imenovanjem prvih ministric Katje Boh in Jožice Puhar. Toda patriarhat ni nikjer bolj cenjen kot prav v kapitalizmu in tako smo ga v poslednje olje spet dajali pred 13 leti, ko je Katarina Kresal kot notranja ministrica dedcem iztrgala pregovorni pendrek in nas je Pahorjeva vlada naplahtala, da nas patriarhat nikoli več ne bo maltretiral – pa je patriarhat nato zmaltretiral in zmlel Katarino Kresal. In ko je leta 2013 Alenka Bratušek postala prva slovenska premierka, se je spet zdelo, da je patriarhat gotof – toda zmagoslavno je vstal od mrtvih in se leta 2020 prikazal v vsej svoji slavi.

Zgodi se naša volja

Čez sedem let pride vse prav – in pred sedmimi leti je ves svet v šoku ostrmel, ko so se pripadniki Islamske države v Siriji z bagri, eksplozivom in škrtajočimi kočniki spravili nad templje antičnega mesta Palmira, neprecenljive spomenike neke kulture in omike. »Z zemljo bomo zravnali malike, ki so jih častili pogani,« je izpod bolhave brade bruhal glasnogovornik ikonoklastov in si ob zgražanju civiliziranega sveta obetal paradiž. To se pač zgodi, ko fanatiki dobijo v oblast tisto, kar sovražijo – in prav to se je pri nas zgodilo z RTV Slovenija.

Za kuhančka še bo

Po letih napihovanja balonov, tuljenja borznih bikov, rekordnih dividend, spektaklov kripto alkimije in vzpenjanja krivulj je od prenažiranja izbezumljeni kapitalizem spet dosegel mejo rasti in omagal; sladkorni šok je popustil, fiksa je zmanjkalo. Po letih zviševanja standarda, kreditiranja z nizkimi obrestmi in investiranja v visoke donose, po letih črnih petkov je imel neoliberalizem dovolj – ali pa premalo. Pa je 24. februarja 2022 prišel beli četrtek.

Ena sama velika družina

Veliko je reči, ki jih človek nikakor ne sme početi – na primer po nemarnem si zdrobiti testisov ali izgovarjati božjega imena (Jahve). Vse to so tabuji, onkraj katerih ni mogoč polnopravni obstoj v družbi in ki so jih v zgodnji železni dobi predpisali žreci obskurnega puščavskega ljudstva, ki jih je zbralo v bukvo, danes univerzalno znano kot Biblija. In kot so nam leta 2022 ponovno dali vedeti privrženci skrajne desnice, je Biblija nad slovensko ustavo.

Ne bodite primitivci

Okoreli oštarijski delegati dobro poznajo tisti občutek napetosti, ko se nad omizje dvigne opiti težak, ki žali vsevprek in grozi s pretepačino, ker mu pač ne dovolijo francoskega poljubljanja s pipo za pivo. Prav tako jim je znano divje olajšanje, ko gostilničar končno zagrabi tečnobo za kravateljc in ga z volejem pod trtico odstrani iz svoje spoštovane ustanove – nakar se lahko omizje spet razživi, brez strahu.

Janševi podtaknjenci

Podatki o tem, kakšno opustošenje je povzročil kadrovski cunami tretje vlade Janeza Janše, so impozantni. Samo v državni upravi, kjer je zaposlenih približno 30 tisoč uradnikov in funkcionarjev, se je med Janševo vladavino število zaposlenih povečalo za 512 ljudi, torej za 1,63 odstotka. Toda to so le dodatno zaposleni. Vseh na novo zaposlenih je veliko več.

Osamosvojitev v belem

Nekoč, nemara že čez nekaj mesecev, bo izbrana druščina slovenskih zdravstvenih elitnikov končno dosanjala večletne sanje svobode in šla na svoje; po vzoru ameriških sužnjev, ki so v 19. stoletju ustanovili Liberijo, bo uboga gmajna vrgla na kup težko prislužene solde, pokupila zemljo nekje okoli tropskih golfišč ali pa kar v bližini obeh slovenskih univerzitetnih kliničnih centrov in pod vodstvom očeta naroda Konrada Kuštrina ustanovila lastno državo Hipokratijo. Raj na zemlji bo to, v katerem bo omikano prebivalstvo, umaknjeno od raje, v spokojnem blišču preživljalo biblično dolga življenja.

Čestitke Toninu

V letu 2022 smo dobili rekorderja v kategoriji najdražjih napak, tako rekoč res epskih razsežnosti. Marsikdo naredi napako, marsikatera napaka nas tudi drago stane, a napaka, ki stane 70 milijonov evrov, je takšen dosežek, da skorajda ne moremo več govoriti o nesreči ali slabi presoji, ampak je to napaka, ki jo je mogoče doseči le s specifičnim talentom za delanje napak ali pa z zlonamernostjo.

Izjave leta 2022

»Nobene garancije ni, da nas bo demokracija rešila, vsekakor pa je jasno, da brez demokracije ne bomo rešeni.«
Ekonomist Janis Varufakis za spletni medij N1 o demokraciji

Stop predatorjem

Žrtve spolnega nasilja o svojem trpljenju le redko spregovorijo javno. Predvsem zaradi strahu pred povračilnimi ukrepi. A v zadnjih letih jih je vse več, ki so, tudi zaradi vpliva globalnih gibanj, kot je #MeToo, premagale strah in sram in spregovorile. Lani je igralka Mia Skrbinac razkrila spolno delinkvenco profesorja Matjaža Tribušona v času svojega študija na umetniški akademiji. Podobno je letos storila novinarka Katarina Keček, ki je Slavka Kmetiča, zdaj programskega svetnika RTV Slovenija, tedaj železničarskega sindikalista, obtožila, da jo je pred 25 leti spolno napadel v dvigalu. Vsako tako javno pričevanje je dragoceno. Je znak drugim žrtvam, da niso same.

Bitka na Dnepru

Ukrajinska vojna – sicer strašna katastrofa in tragedija, pogubna za Ukrajince in same Ruse ter tudi za skrizirano, inflacijsko Evropsko unijo – je vojna, ki so jo vsi komaj čakali. Zakaj? Ker so jo vsi potrebovali.

Svet gori

Poletje 2022 je zaradi ekstremne suše številna območja Evrope spremenilo v naravne kulise vse bolj realističnih distopičnih filmov Mad Max, kjer v puščavskem svetu poteka bitka za vodo. Za aqua colo, natančneje, saj je voda seveda sprivatiziran prodajni produkt.

Šejk je goooool

Do leta 1820 ni bilo na območju Dohe ničesar razen peska, peščice s sončarico udarjenih kačonov in še več peska. Dvesto let kasneje se tam baha kičasta prestolnica s črnim zlatom bogatega naroda. Leta 2012 so katarski šejki v Dohi postavili druge Benetke, nato so si nad razbeljeno mivko omislili pokrito smučišče, leta 2022 pa so si izpolnili fantazije vseh bogataških pamžev – in si kupili svetovno prvenstvo v nogometu.

Bodi mi miren

Med k dramatiziranju nagnjenimi narodi hribovitega polotoka, ki je pravzaprav večno nemirno črevesje Evrope, je v rabi izraz ’balkanska mentaliteta’. Z njim se od nekdaj označuje miselnost lokalnih vojvod, voždov in drugih samodržcev, ki venomer iščejo načine za razširitev svojega gospostva. Največkrat se jim domišljija ustavi pri meču in ognju. Ta je leta 2022 pričel tleti (kakopak) na Kosovu.

Vrnitev v Gilead

Donald Trump je odšel s položaja ameriškega predsednika, toda konservativni sodniki, ki jih je imenoval na vrhovno sodišče (Neil Gorsuch, Brett Kavanaugh in Amy Coney Barrett), so ostali. In ti vrhovni sodniki, za katere se je vnaprej vedelo, da so pro-life, da torej iz verskih in političnih razlogov fanatično nasprotujejo splavu, so v spregi s preostalimi konservativnimi sodniki razveljavili sodbo Roe v. Wade, s katero je vrhovno sodišče leta 1973 legaliziralo splav. Kar pomeni, da ameriška ustava ne varuje več ženske pravice do izbire.

Letališki kaos

Takšnega kaosa kot letošnje poletje na letališčih še nismo doživeli. Letališki delavci, stevardese in piloti so po vsej Evropi stavkali, letalske družbe pa so potnikom tik pred zdajci pošiljale brezsrčna sporočila o odpovedi poletov. Horde obupanih potnikov z vseh koncev sveta so se gnetle na hodnikih prepolnih terminalov, nesrečneži so tam spali in tudi po več dni čakali na nadomestni polet, ob njih pa so se nabirale gore prtljage. Najzajetnejše gore čakajočih potovalk so po pričevanju potnikov nevzdržno zaudarjale.

Potvarjanje zgodovine

Ko je ministrstvo za kulturo napovedalo, da bo Muzej slovenske osamosvojitve, ki ga je ustanovila Janševa vlada, združilo z Muzejem novejše zgodovine Slovenije, je izbruhnil vihar. Lojze Peterle je grozil s protesti, Janez Janša je govoril o sramoti. A sramota je nekaj drugega; eden izmed najpomembnejših zgodovinskih dogodkov bi bil v muzeju, kakršnega so si zamislili, prikazan podcenjujoče. Muzej ni imel niti stalnih prostorov, niti svoje zbirke, niti finančnih sredstev.

Žive naj vsi roboti

Razmah umetne pameti nas je potisnil že do adamovega jabolka globoko v matrico, umetna inteligenca pa je leta 2022 doživela osupljiv napredek, ki ji obeta, da bo kmalu postala bodisi odrešenik človeštva bodisi terminatorski antikrist. A kaj bi blebetali, ko pa lahko besedo prepustimo kar samemu siliciju – in tako smo čvekaškega bota ChatGPT iz podjetja OpenAI pobarali, naj kar on, trenutno še sluga naš pokorni, nakraca par vrstic o letu vzpona svoje vrste. Dobili smo tole:

Naj plošče

Big Thief: Dragon New Warm Mountain I Believe in You
Prostranstva americane z raznožanrskimi pritiklinami ali nežna razmetanost, ki jo brez muje poveže pevka Adrianne Lenker.

Morbidna radovednost

Pri nebrzdani hiperprodukciji »true crime« televizijskih vsebin – filmov in nadaljevank, posnetih po poročilih o resničnih kaznivih dejanjih –, ki so se zadnje desetletje izkazale za izjemno plodno molzno kravo, seveda nastaja tudi malo morje vsebin vprašljive kakovosti, ki krvave tragedije preobražajo v ceneno zabavo. Ena takšnih je igrana nadaljevanka Pošast: zgodba o Jefferyju Dahmerju; a prav ta je letos podrla vse rekorde in postala najbolj gledani Netflixov prvenec.

Knjige leta

Ivana Djilas: A si lahko vsaj enkrat tiho
Priljubljena Mladinina kolumnistka brez dlake na jeziku, kot jo imamo najraje: osebno, brez cenzure, duhovito o malodane vseh relevantnih temah današnjega časa.

Naj filmi

Avatar: Pot vode, James Cameron
Film, ki hoče premakniti ocean – in film

Tektonski premik

OpenAI, vodilni med podjetji, ki se ukvarjajo z razvojem umetne inteligence in strojnega učenja, je konec novembra javnosti omogočil dostop do naprednega pogovornega robota (»chatbota«) ChatGPT, ki je z izpopolnjenimi pogovornimi sposobnostmi presunil svet, in vest o njem se je po spletu razširila hitreje kot požar. V pičlih petih dneh od zagona je pridobil naklonjenost dobrega milijona radovednih uporabnikov.

Deset kulinaričnih užitkov

Grič, Šentjošt nad Horjulom
Pred tokratnim obiskom so nas vznemirjale vesti o lastni račji farmi, vse večji vinski kleti in izdelovanju miso past, kojijev, garumov in drugih fermentacijskih ibung. Jedilnik se zdi preprost, a le, dokler jedi ne oplazi Luka Magic, ki jim doda kremo ostrig ali inčunov ali črnega česna, omako iz mladih bukovih listov, maslo gozdne zemlje, pečen kvas, borovo olje, sončnični pesto in še marsikak alkimistični zvarek, ki zaokrožuje krožnike v okuse, barve in teksture popolnosti.

Umetnost ali življenje?

Mladi okoljski aktivisti iz skupin, kot sta italijanska Zadnja generacija in britanska Just Stop Oil, so iznašli nov način opozarjanja na žgoče težave: s sekundnim lepilom, s katerim so se po galerijah in muzejih po vsem svetu, še posebej v Evropi, serijsko pritrjevali na okvirje zgodovinsko pomembnih del slikarskih velemojstrov, od Van Gogha prek Botticellija do Moneta. Ko lepilo ni več zaleglo, so umetnine začeli obmetavati še s hrano, denimo s pire krompirjem in paradižnikovo juho.

Takoj se vrnem

Opravičiti se moram za besedilo z začetka pandemije. Za Mladinine Alternative sem po prvih mesecih lock-downa napisala dolg članek Mučiteljica, šef menze, persilozaver in mačka po imenu Jazzy. V njem sem opisala življenje naše štiriinpolčlanske družine (dva samozaposlena umetnika srednjih let, dva tretješolca in mačji mladiček) med prvim koronskim zaprtjem. Popisala sem vse čudovite projekte, ki smo jih z otroki ustvarjali. Pa še kup naših lepih fotografij sem dodala. Celo mačka je bila na njih za požret luštkana. Tekst se konča tako: »Vem, da se vračamo v realnost. Ampak ta dva meseca pobega sta bila verjetno ena najboljših v mojem življenju.« Veliko ljudi mi je povedalo, da so se v tem tekstu prepoznali. Veliko ljudi mi je tudi povedalo, da se med zaprtjem niso imeli tako dobro. Da niso imeli te ugodnosti, da bi bili doma, ali da niso imeli moči in denarja, da bi se igračkali. Veliko ljudi mi ni nič povedalo in so si mislili svoje. V tistem članku sem sicer zapisala, da se zavedam, da nam nihče od bližnjih ni umrl zaradi covida in da midva nisva bila življenjsko ogrožena tako kot recimo medicinske sestre ali skrbniki v domovih za ostarele. Da se zavedam, kako je tretji razred osnovne šole veliko lažje delati od doma kot recimo prakso na zobotehnični šoli. Da nismo bili lačni, da smo imeli dovolj prostora v hiši in okrog hiše, ki smo jo ogrevali s finančno pomočjo države, skratka, jasno mi je, da smo bili v marsičem privilegirani. Prav napisala sem: »Vmes si bom spočila in se pripravila za noro naporno obdobje, ki bo brez dvoma sledilo, ko nas bo dejstvo, da se je svet ustavil, pahnilo v gospodarsko krizo, lakoto, migracije ali še kaj hujšega.« Zdaj bi najraje rekla: kaj sem rekla! Ampak to ne bi bilo lepo, ker se je besedilo začelo z opravičilom. Zato je edino pošteno, da napišem nadaljevanje tega teksta. Kako je vse skupaj videti zdaj, dve leti in pol pozneje, v senci pandemije, podnebne krize, energetske krize, migrantske krize, inflacije in grožnje s tretjo svetovno vojno.