Anita Ogulin / »Vse več je nestrpnosti do revnih in prepričanja, da so si ljudje sami krivi za revščino«

Anita Ogulin je živela v zelo revni družini, saj je bila zaposlena samo mama, oče je bil invalid. »Bil je slep, z minimalno invalidnino, in morali smo zelo garati za golo preživetje,« je povedala za Nedeljski dnevnik leta 2010, ko so ji podelili naslov Slovenka leta. V zadnjih letih je zaradi dela, ki ga opravlja kot predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste – Polje, dobila številna podobna priznanja.

Slovenija gre naprej

Devetdeseta leta so bila čas tako imenovane Slovenije kot zgodbe o uspehu, kot je sebe in državo v tistem času oglaševala vladajoča Liberalno-demokratska stranka (LDS). Ne sicer brez podlage: politične razmere so bile v državi stabilne, tedanje tri Drnovškove vlade so sledile nekakšni konservativni politiki ekonomskega gradualizma, ki je s svojimi gospodarskimi rezultati kljuboval tedaj prevladujočim neoliberalističnim težnjam v mednarodnem okolju. Slovenija je bila tedaj čudež na zemljevidu EU, bila je motnja v poplavi siceršnjih prepričanj, da sta zasebna iniciativa ali privatizacija izvor splošnega dobrega. Hkrati pa tudi ni bila država, ki bi jo morali v Bruslju posebej voditi in podučevati. Za to prvo obdobje sta bila značilna močno državno gospodarstvo in usklajenost delovanja med podjetji in politiko, med katerimi ni bilo prave ločnice. Da bi si kak predsednik uprave NLB privoščil ponavljati, kako zanič je vlada, je bilo v devetdesetih nepredstavljivo. Značilen trenutek, ki je dobro ponazoril tedanje razmere in je hkrati tudi napovedal začetek nove dobe, je bil skrivni posnetek pogovora tedanjega premiera Antona Ropa s predsednikom uprave Mercatorja Zoranom Jankovićem. »Politika te je nastavila, jaz sem te nastavil!« mu je zažugal.

dr. Bogomir Kovač

12. 7. 2024  |  Mladina 28  |  Ekonomija

Komentar / Pred kom nas brani Nato?

Nato, največja in najvplivnejša vojaška asociacija na svetu, praznuje v Washingtonu 75- letnico obstoja. Častitljiva starost transatlantske enotnosti EU in ZDA, namenjena povojni zaščiti miru in napredka, ima danes vse več stranpoti. Zato je praznovanje tokrat hkrati tudi iskanje izhodov, kakšna naj bo varna prihodnost sveta. Dolgoročni političnoekonomski vojni cikli govore o menjavi Pax Americana s Pax Sinica. Stari mednarodni red razpada, novega očitno ne moremo dobiti po mirni poti. Nato v tej zastavitvi ni več varnostni dežnik, temveč nevarno in provokativno vojno sredstvo zahodnega sveta. Ni nosilec miru, temveč podpihovalec vojne, kar je v nasprotju z željami in interesi ljudi na obeh straneh Atlantika. Politična legitimnost vodstvenih elit v Bruslju glede vojn je majhna, demokratični primanjkljaj glede mirovnih pobud pa velik. EU bi zato morala iskati alternativo v lastnih obrambnih silah ali pa se zavezati miroljubnejši ureditvi sveta. Slovenija je tukaj v političnem klinču večnega neizpolnjevanja zavez in najbolj skeptične drže ljudi med članicami Nata. In Nato je očitno del problema in ne rešitve.

Grega Repovž

12. 7. 2024  |  Mladina 28  |  Uvodnik

Uvodnik / Hišni ljubljenčki

Leta 1997 je francoski novinar Serge Halimi, takrat novinar uglednega Le monde diplomatique, med letoma 2008 in 2023 pa je bil njegov odgovorni urednik, spisal drobno knjižico Novi psi čuvaji, neizprosno kritiko francoskega novinarstva. Za Nefrancoza je bilo to takrat naporno branje, polno imen in podrobnosti iz francoskega novinarskega, političnega in gospodarskega življenja. In vendar je bila ta knjiga izjemen in resen opomin ne le francoskemu, ampak celotnemu svetovnemu novinarstvu, da je zabredlo – da pa je hkrati poklic preveč pomemben, da bi si to lahko dovolili. A Halimi novinarjem ni očital korupcije, podkupovanja, ampak je nazorno pokazal na dejstvo, da so se novinarji ujeli v zanko in da v tej zanki celo uživajo, njihova vloga varuhov družbe pa je postala izmaličena, lažna, lažniva. Halimijeva knjiga je v delu novinarstva po vsem svetu postala mala ustava, upanje, da zdaj, ko je povedano vse, ko je vse razgaljeno, morda celo obstaja možnost, da se reši in spet postane – novinarstvo.

Naj ostane ali gre?

Kaj torej: naj Joe Biden ostane ali gre? Naj ostane v igri in ponovno kandidira za ameriškega predsednika ali pa naj se – zaradi starosti, utrujenosti, senilnosti, izgubljenosti, obnemoglosti ipd. – predsedniški kandidaturi odpove? Preden karkoli rečete in preden tudi sam karkoli rečem, bi rekel le tole: če bi bile zdajle normalne okoliščine, če bi bila situacija normalna, če bi bil svet normalen, potem bi Donalda Trumpa premagalo truplo. Naj ponovim: če bi bilo vse tako, kot je bilo nekoč, bi Trumpa porazilo truplo. Če bi bilo vse po starem, bi ljudje raje volili truplo kot Trumpa. Proti Bidnu – staremu, utrujenemu, senilnemu, izgubljenemu, obnemoglemu – ne bi imel nobene možnosti, saj bi ga ta gladko zmlel. In odpihnil.

Reportaža s koncerta Taylor Swift / Intima med spektaklom in algoritmom

Že na poletu iz Ljubljane v London je bilo vzdušje drugačno kot navadno. V moji vrsti je sedela punca, ki je skoraj vso pot izdelovala zapestnice prijateljstva. Eva je sedela s puncama, ki sta se pogovarjali, koga si v Londonu najbolj želita srečati. Paula Mescala in Andrewa Scotta, sta rekli, kakor da nič na svetu ni nemogoče. Pa saj res ni, če si na poti na The Eras Tour, največji koncertni spektakel zadnjega leta, pa tudi v zgodovini. Ko mi je Eva povedala za željo punc, sem začutila univerzalno povezanost z mladimi ženskami, kot bi plavale v skupnem tolmunu idej, želja in pričakovanj – pa čeprav smo si morda povsem različne. Tovrstno povezanost sem dan pozneje začutila še večkrat, ko sem opazovala skoraj 90 tisoč utripajočih lučk na Stadionu Wembley. Toliko popolnoma različnih ljudi z istimi pesmimi na ustih. Samo v Londonu si je koncert v treh dneh ogledalo približno 250 tisoč ljudi, do konca leta pa bo nastopila še 40-krat, med drugim tudi avgusta na Dunaju, ki je Ljubljani najbližje koncertno prizorišče.

Brščič je (znova) fašist?

Višje sodišče v Ljubljani je razveljavilo sklep okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je ministra za delo Luko Mesca spoznalo za krivega razžalitve Bernarda Brščiča, ker ga je označil za fašista. Sojenje se bo zdaj ponovilo na nižjem sodišču. Morda bomo v drugo končno enkrat za vselej izvedeli, ali je Bernard Brščič res fašist.

Urban Purgar je kriv

Urban Purgar, bivši predsednik Društva za promocijo tradicionalnih vrednot in bivši urednik skrajno desne Nacionalne tiskovne agencije (NTA), je bil v torek spoznan za krivega kršenja zakonskih določil z javnim spodbujanjem sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter grožnjami dvema osebama, Tanji Fajon in Jaši Jenullu. Izrečena mu je bila pogojna zaporna kazen enega leta in štirih mesecev s preizkusno dobo petih let.

Obrtniki / »Za visoko rast smo zaslužni mi!«

So dobri gospodarski rezultati le posledica mednarodnih okoliščin in sreče ali je k temu prispevala tudi vlada, smo vprašali Obrtno-podjetniško zbornico Slovenije. Od tam so nam odgovorili, ne vlada ne sreča, zaslužni smo mi(!): »V OZS menimo, da imajo zasluge za to predvsem naši obrtniki in podjetniki, ki se kljub visokim stroškom plač – na kar nas opozarja tudi OECD – in številnim birokratskim oviram vsak dan trudijo izboljšati svoj konkurenčni položaj na trgu, razvijati svoja podjetja in zaposlovati.« Dobri gospodarski rezultati Slovenije naj bi bili plod večletnega truda in razvoja obrtnikov in podjetnikov, »ne pa zgolj kratkoročnih ukrepov te vlade«, so kritični.

Vlada / »Zagotovo smo zaslužni tudi mi.«

So dobri gospodarski rezultati le posledica mednarodnih okoliščin in sreče ali je k temu prispevala tudi vlada, smo vprašali ministrstvo za finance in ministrstvo za gospodarstvo. Iz vlade so nam seveda odgovorili, da gre za kombinacijo obeh dejavnikov, »zagotovo pa so k ohranjanju gospodarske aktivnosti v Sloveniji kot tudi ekonomski uspešnosti države prispevali ukrepi vlade«, so poudarili. Že, že, a kako?

Vlado Miheljak

12. 7. 2024  |  Mladina 28  |  Dva leva

Komentar / Ne Pen

Francija je v nedeljo ponovila precej znano zgodbo. Namreč, da se reševanje krize neredko izide tako, da so – glede na aspiracije – rešitelji hujši od problema. Skratka, francoske volitve so tipična zgodba o napačnih zmagovalcih. Problem je sicer univerzalen in nenehno ponavljajoč se. Gotovo se spomnite prvih poosamosvojitvenih volitev v Sloveniji. Nekateri sicer radi prezrejo, da je bila Demosova zmaga na prvih večstrankarskih volitvah mit, ki prodira celo v šolske učbenike. Demos je bila ohlapna idejna platforma. In Demos na volitvah sploh ni sodeloval. Na prve večstrankarske volitve (8. 4. 1990) so šle posamične stranke. In ne koalicija Demos. In zmagala je, tudi to se kar pozablja, Zveza komunistov - Stranka demokratične prenove kot naslednica predosamosvojitvene ZKS s 17,28 odstotka. Druga je bila Zveza socialistične mladine (zamudili so zakonski rok za preimenovanje v kasnejšo LDS!) s 14,49 odstotka. In šele na tretjem mestu je bila najbolje uvrščena stranka tako imenovanega Demosa: Slovenski krščanski demokrati z 12,98 odstotka. Najbolj »prava« stranka Demosa, Slovenska demokratična zveza (SDZ), s koncentracijo hiperzaslužnih osamosvojiteljev je zasedla šele peto mesto z 9,51 odstotka. V številnih neuradnih komentarjih in pogovorih so ključni Demosovi »osamosvojitelji« resignirano ugotavljali: »Lažje je sprejeti bivše komuniste na prvem mestu in naslednico starorežimske ZSMS na drugem, kot na tretjem mestu SKD kot najbolje uvrščeno stranko Demosa.« Slednje seveda ni bilo brez posledic. Ker zmagovalni ZKS zaradi nekakšnega zgodovinskega kompromisa (takrat je ob neki priložnosti Capuder vzkliknil: »Zdaj smo mi na vrsti!«) sploh ni bilo podeljeno mandatarstvo, pa tudi realnih možnosti za sestavo večinske vlade ni imela, je »neki« Peterle iz »neke« SKD postal mandatar onkraj zaslug in »zaslug« osamosvojiteljev. In ta »Peterletova zgodba« ni bila nikoli do konca izživeta. Tudi razpad prve koalicijske vlade je v precejšnji meri posledica tega dejstva.

Finančni obvodi / Visoka najemnina za pisarno

Zaradi delovanja v neskladju z zakonom o političnih strankah in tistim o volilni in referendumski kampanji je računsko sodišče o Slovenski demokratski stranki (SDS) kot edini izmed strank, revidiranih leta 2022, izreklo mnenje s pridržkom. Iz objavljene revizije poslovanja političnih strank v letu 2022 je razvidno, da so se pri stranki SDS poleg drugega – denimo nakazila nekdanje žene Roka Snežiča Klavdije Snežič v znesku 13 tisoč evrov – pojavili tudi vprašljivi prihodki iz premoženja. Stranka ima v lasti vilo na ljubljanski Trstenjakovi ulici 8, v njej pa so manjši poslovni prostori, za katere je leta 2022 najemnik plačal 11.280 evrov letne najemnine.