Roman Leljak je porušil spomenik aktivistom NOB in talcem

Župan občine Radenci, propadli poslovnež in uspešni psevdozgodovinar je daleč najbolj ideološko obremenjeni funkcionar na čelu katere od slovenskih občin. Njegov mandat je zaznamoval referendum o preimenovanju Titove ceste, ob županovanju pa najde čas tudi za pripravo »dokumentarnih« filmov, s katerimi predstavlja svojo »resnico« o dogodkih iz druge svetovne vojne. Njegov pogled na to obdobje je skladen s stališči hrvaških proustaških nacionalistov. Nič čudnega, da je nedavno zakuhal nov incident.

Hupanje umre zadnje

Ker je policija 27. novembra kaznovala Nino Hudej, sicer glasbenico, tistega dne pa protestnico, ki je v avtomobilu s hupanjem izražala svoje mnenje, je slednja ta teden vložila zahtevo za sodno varstvo. Trdi, da je policija nepopolno in zmotno ugotovila dejansko stanje in da je bila kazen neupravičene uporabe zvočnih signalov – torej hupanje – izrečena v nasprotju s pravnim redom.

Štiriletni otroci, ujeti v snegu

Konec prejšnjega tedna je na Ilirskobistriškem potekala reševalna akcija, v kateri so policisti in gorska reševalna služba našli in oskrbeli šest beguncev, ki so v enem izmed tamkajšnjih obmejnih gozdov obtičali v snegu. Šlo je za očeta in mamo s štiriletnim otrokom ter očeta z otrokoma, starima sedem in štiri leta. To je begunska stvarnost. Begunske družine, ti dve sta bili iz Afganistana, so v obupnem položaju v Sloveniji, v Evropski uniji, na schengenskem območju, a so tako obupane in ogrožene, da na pomoč pokličejo policijo, čeprav vedo, da ta neželene tujce po hitrem postopku vrne na Hrvaško. Od tam jih vrnejo v BiH, na vsej tej poti, kalvariji pa so lahko deležne tudi fizičnega nasilja državnih organov.

Kdo je dekle z naslovnice posebne Mladinine izdaje Osemdeseta?

Osrednji lik na umetnini Eugèna Delacroixa Svoboda vodi ljudstvo, ki tematizira julijsko revolucijo leta 1830 v Franciji, je mlada ženska z bajonetom v levi roki in z desnico, v kateri ima trobojnico, visoko dvignjeno v zrak. Tudi na naslovnici posebne Mladinine izdaje Osemdeseta, izšla je konec novembra, je mlada ženska z iztegnjeno desnico, le da visoko v zrak dviga prste, oblikovane v črko V, simbol zmage.

Grega Repovž

11. 12. 2020  |  Mladina 50  |  Uvodnik

Čas je za umik, poraz je tu

»Imamo stroge ukrepe in najdaljši lockdown v regiji, pa nam kljub temu števila okuženih nikakor ne uspe znižati, kot bi vsi skupaj želeli. Enostavno si moramo priznati, da smo na strateški ravni v slepi ulici. Epidemija se je sedaj razvila predvsem v psihološko krizo zaupanja. Ni dovolj, da imamo dobre ukrepe v teoriji in na papirju, temveč jih morajo ljudje spoštovati tudi v praksi. Da bi to dosegli, moramo pridobiti zaupanje ljudi. Pri tem niso krivi ljudje, ki očitno kršijo predpisane ukrepe, temveč mi, ker jih moramo z drugimi prijemi prepričati v njihovo upoštevanje.«
—Minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, odziv na predlog ministra za zdravje Tomaža Gantarja za 14-dnevni strožji lockdown, 8. decembra 2020

Ta dejansko resignirana izjava je realna in trda. A niti ni tako presenetljivo, da je prišla od tega trmastega človeka, predsednika SMC Zdravka Počivalška. Dolgo je vztrajal, branil vlado. A drugače kot ministri SDS in NSi danes tudi Počivalšek ne more več, ker ima več vesti – karkoli si o njem že mislimo. Dejansko je ta njegova izjava tudi prvo priznanje kakšnega predstavnika te vlade, da so zavozili, da so vodili napačno politiko, da jim ustavitev javnega življenja ni uspela, da jim ljudje ne zaupajo, a prav tako, da nimajo več nobenega ukrepa, s katerim bi lahko še kaj naredili. Čeprav Počivalšek vztraja, da je treba ljudi prepričati, naj tej vladi sledijo, je hkrati jasno, da ve, da je dejansko konec. Je tudi prvi, ki je priznal, da niso krivi ljudje.

Osumljeni vodja vladne službe za zakonodajo

Kdo je človek, ki je odgovoren za največjo pravno blamažo vlade? Kdo je tisti, ki bi moral skrbeti, da vlada s svojimi dejanji spoštuje ustavo? Vladno službo za zakonodajo, službo torej, ki bi morala skrbeti za zakonito delo vlade, vodi dr. Miha Pogačnik. Pogačnik je sicer pravnik, a strokovnjak na področju mednarodnega prava, ki je od vseh disciplin od nje najbolj oddaljeno. Ustave v mednarodni skupnosti recimo ni, nadomešča jo domneva o splošno uveljavljenih normah, ravno tako v mednarodni skupnosti ne obstaja »uradni list« – temu se kvečjemu približa depozitarij Organizacije združenih narodov (OZN).

»Priča smo sprevrženju oblasti«

Dr. Rajko Pirnat se ni prvič oglasil zoper vlado Janeza Janše. Je pa tokrat neomajen, da smo prišli do točke, ko bi se za dobro ljudi vlada morala posloviti. Vlada, pravi Pirnat, ogroža vladavino prava v Sloveniji in kaže popolno brezbrižnost do pravne države. Pred diktaturo in stanjem stvari, kakršnemu smo priča na Madžarskem in Poljskem, Slovenijo po njegovem mnenju varuje le še volilni sistem, ki eni politični opciji otežuje pridobitev dvotretjinske večine v državnem zboru. Če bi se to zgodilo, nas ne reši nič več, opozarja Pirnat.

Odstop kot edina možnost?

Novica, da Mario Fafangel, glavni državni epidemiolog, izstopa iz strokovne svetovalne skupine pri ministrstvu za zdravje, ki naj bi bila v strokovno oporo vladi pri spoprijemanju z epidemijo, ni ravno presenetila. Že njegov novembrski pogovor za Mladino je dal slutiti, da mora pri utemeljevanju veljavnih vladnih ukrepov za zajezitev epidemije uporabiti vse svoje diplomatske sposobnosti. Znašel se je v precepu – če je želel ohranjati strokovno integriteto, ukrepov ni mogel brezpogojno zagovarjati, hkrati pa se je zavedal, da bo vsak javno izražen dvom zgolj še povečal nezaupanje javnosti v vladno strategijo in dodatno otežil obvladovanje epidemije. Nesoglasja je skušal zgladiti stran od oči javnosti.

Delavci, žrtve koronske krize

Je zaradi epidemije in škode, ki jo ta povzroča gospodarstvu, treba zamrzniti minimalno plačo? Tako menijo v vladi. Kot je razvidno iz osnutka sedmega protikoronskega zakona (PKP7), ki je prišel v javnost, želi vlada vanj vključiti tudi določbo, po kateri nova formula za izračun minimalne plače ne bo uveljavljena 1. januarja, ampak šele 1. aprila. Zvišanje pa naj bi šlo do konca septembra v breme države.

Naj kot kristjan dodam

Svet na Kanalu A, nekakšen dnevni Tednik, je mejna oddaja. Zdaj, ko jo vodijo normalni in neobremenjeni voditelji, nam je seveda pretežno znosna v svoji patetiki in razčustvovanosti. Tako je zato, ker so to čustveno plat oddaje v zadnjih letih cepili na dosledno zagovarjanje človekovih pravic in pravic malega človeka ter blaginje. A to predanost postulatom naprednih družb jim je res treba priznati: dejansko bi težko našli danes oddajo na katerikoli komercialni radijski ali televizijski postaji, ki ima to predanost tako zapisano v svoj DNK, kot jo ima danes Svet na Kanalu A.

Pismo Milanu Kreku

Dragi Milan, koliko časa se že poznava? 20, 25 let, več? Pirančana, po zračni liniji tako rekoč soseda. Se še spomniš, kje sva se spoznala? Ti zdravnik v ambulanti zdravstvenega doma, kasneje na NIJZ – takrat se je še drugače imenoval –, jaz novinarka, takrat še začetnica. Skupaj sva obdelovala problematiko, s katero si se ukvarjal: odvisnost, mamila, fantje in dekleta, ki so padli v brezno narkomanije. Kasneje še druge teme, od pomorske medicine, epidemij, cepiv do oporečnih živil ... Bila sem tudi kritična, a nikoli nisi zameril. Delali smo stvari v dobro lokalne skupnosti. Bil si v stiku s cesto, z ljudmi, na njihovi strani, trmasto in uporno si jih prepričeval, da je tako, kot misliš in deluješ, prav in v njihovo dobro. Boril si se zanje kot lev. In koliko birokratskih in nestrokovnih mlinov, ki so obračali kolo proti tebi, si moral zlomiti onstran Črnega Kala, da si sploh kaj dosegel. Imel si vse moje spoštovanje.

Ksenofobija

Ko so v Ilirski Bistrici pripravljali protimigrantski shod, so izvedbo tega podpihovale tudi politične stranke in dolgoletni župan Emil Rojc, član SD. Ugodil je zahtevam organizatorjev protesta, prav angažiral se je. Telefoniral in pisal je lokalnemu pihalnemu orkestru in od njega zahteval, da nastopi na shodu. To se ni zgodilo, župan pa je potem tožil enega od članov orkestra, ker je njegovo ravnanje razkril. Zdaj je tožbo izgubil.

Mi, zdravniki

V Sloveniji je bilo konec leta 2019 v institucionalizirani oskrbi v enem od približno 100 domov za starejše občane okoli 21.000 oseb. Povprečna starost oskrbovancev domov za starejše občane je 86 let. V teh zavodih zdravstveno oskrbo zagotavljajo domski zdravniki, ki so po specializaciji zdravniki družinske medicine.

Jadranko Juras na pranger!

Napadi predstavnikov vlade na državljanko Jadranko Juras se nadaljujejo. Pevka je v mnenjski pogovorni oddaji Zadnja beseda na TV Slovenija med drugim dejala: »Smatram, da je velika odgovornost, da hodiš na misije in tam pobijaš lokalno prebivalstvo.«

Subvencije v puščici

V epidemiji covid-19 številni mali podjetniki in obrtniki propadajo, vrsta samozaposlenih životari iz meseca v mesec, obstaja pa skupina prebivalstva, ki ji vlada Janeza Janše že od pomladi izkazuje posebno skrb in ji izdatno pomaga v stiski. Gre seveda za uslužbence katoliške cerkve, ki vse od prvega vala epidemije prejemajo državne pomoči, nesorazmerno velike glede na preostanek države. Že z naslednjim protikoronskim svežnjem pa naj bi se njihove ugodnosti še povečale.

Vrhunska freska slovenske viralne psihopatologije in življenja v času tretje Janševe vlade

Taras Birsa, višji kriminalistični inšpektor pri Generalni policijski upravi, ima občutek, da mu je končno steklo in da si lahko kadarkoli privošči, kar si hoče – dve leti starega volva, novo vetrovko, pico ali počitnice v tujini, poletne in zimske. Nič čudnega – za sabo ima Jezero, Leninov park in Dolino rož.

Le vkup, uboga gmajna

»Ostani kritično pero za politično telo, poslušaj lirično zlato, moraš vedeti - ni vse lepo,« so uvodne besede iz pesmi Delavske pravice, ki jo je konec junija izdal Zlatan Čordić - Zlatko. Umetnik, ki mu je ministrstvo za kulturo nedavno odvzelo status samozaposlenega v kulturi, menda zato, ker naj bi bil zadnje leto bistveni del ustvarjalnega časa namenjal dejavnostim, ki niso povezane s tistimi, zaradi katerih je bil vpisan v register. Absurdno je, da ministrstvo to očita glasbeniku, ki je 11. septembra letos na odru letnega vrta kluba Gala hala na ljubljanski Metelkovi premierno predstavil novo ploščo Julijan Mak z 20 novimi skladbami, med katerimi je tudi omenjena. Zlatko je svoje obveznosti torej izpolnil, a marsikomu na oblasti verjetno nista bila všeč vsebina pesmi in glasbenikovo javno izražanje kritičnega mnenja.

Bojazljiva rit redko spusti vesel prdec

Vas zanima, kako zvenijo zimski prdci Sebastijana Cavazze? Ste radovedni, v kakšnem tonu doni izločanje črevesnih plinov Boštjana Gorenca - Pižame? Želite vedeti, na kakšen način vetrove izpuščata umetnika, ki sta se preimenovala v Janeza Janšo? Ste se ob branju Mladininih recenzij plošč kdaj spraševali, kako zvenijo prdci našega glasbenega kritika Borje Močnika? So to pretanjeni tihomirji ali udarno gr(o)menje? Gre za piskajoč falzet ali nizkotonsko hrumenje? Četudi si tovrstnih vprašanj doslej po vsej verjetnosti niste zastavljali, je priznani kontrabasist in skladatelj Tomaž Grom nanje pripravil odgovor v obliki petnajstminutne kompozicije, mojstrske simfonije raznovrstnih prdcev. Ta je 3. decembra, na obletnico rojstva Franceta Prešerna, odmevala po muzejski ploščadi na ljubljanski Metelkovi: v razponu osmih ur je z manjšimi prekinitvami odmevalo kar 657 posameznih prdcev, zaranžiranih v edinstveno kompozicijo, kakršne svet še ni slišal. Izraz »kakofonija« je tako dobil popolnoma novo razsežnost.