Čigave napovedi o poteku epidemije poslušamo?

Pri sklepanju o razvoju in poteku epidemije se vlada med drugim zanaša na napovedi računalniških modelov. Največ se govori o modelu, ki so ga razvili na odseku za reaktorsko tehniko na Institutu Jožef Stefan. »Sodelavec dr. Matjaž Leskovar je prvo napoved objavil že na začetku prvega vala epidemije v Sloveniji,« je povedal dr. Leon Cizelj. »Ta napoved je nastala z uporabo Matjaževega modela, ki ga je razvil s podatki iz province Hubei na Kitajskem, še preden je virus SARS-CoV-2 prišel v Slovenijo. Matjaževe napovedi so bile – to danes zlahka preverimo s podatki iz prvega vala covid-19 v Sloveniji – izjemno natančne.« Že takrat je inštitut ponudil sodelovanje vladni svetovalni skupini za covid-19 in ta ga je, tako Cizelj, sprejela. »Od takrat vsak dan sodelujemo in zanjo pripravljamo dnevne ocene stanja in občasno tudi projekcije.« Trenutno ocenjujejo, da imamo opraviti s kvazistacionarnim stanjem, v katerem vsak okuženi v povprečju okuži še enega človeka. »V prihodnjem obdobju se bo število dnevnih pozitivnih testov predvidoma gibalo v območju od 5 do 35.«

Grega Repovž

31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Uvodnik

Zavestna malomarnost

Dvanajstega junija so tožilci iz Bergama v okviru preiskave zaradi visokega števila žrtev epidemije novega koronavirusa v pokrajini in s tem povezanega ukrepanja vlade v Rimu zaslišali italijanskega premiera Giuseppeja Conteja, ministra za zdravje Roberta Speranzo in notranjo ministrico Luciano Lamorgese. Tako se je začela velika preiskava italijanskih tožilcev zoper odgovorne italijanske državne in lokalne politike. Kaznivo dejanje, ki ga preiskujejo, je povzročitev smrti iz malomarnosti.

Svet ni eden, svetova sta dva

Gregor Virant je bil nekoč minister za javno upravo, pa tudi predsednik pozabljene Državljanske liste in velik zagovornik teh in onih etičnih kodeksov, s katerimi naj bi se v slovensko politiko vrnila morala. Njegov namen je bil dober, a bil je naiven – »res nima političnega talenta,« je v tistem času pripomnil neki njegov politični sopotnik. Težava je bila v tem, da je prav ta Virant kot nekdanji minister prve Janševe vlade več mescev dobival finančno nadomestilo, četudi je hkrati služil s svetovanjem različnim podjetjem. To se mu ni zdelo sporno, saj je takšno financirano »brezposelnost« omogočala zakonodaja. Minister Virant je kasneje zapustil Janeza Janšo in tudi odšel iz politike. Zdaj živi v Parizu, je direktor programa Sigma pri OECD.

Peterson se zdravi v Beogradu

Februarja je v javnost pricurljala novica, da se kanadski klinični psiholog Jordan Peterson zdravi zaradi hude odvisnosti od benzodiazepinov (skupina anksiolitikov), pred tem pa naj bi bil celo v umetni komi in blizu smrti.

Starostniki, prepuščeni multinacionalkam

Se še spomnite leta 2010 in Mladinine peticije za odpravo vojske? V njej smo predlagali temeljito reformo vojske tako, da bi del osebja »prekvalificirali v socialne delavce, ki skrbijo za starostnike«. Danes, deset let kasneje, smo spet tam, vrtimo se v krogu: vlada načrtuje nove nakupe osemkolesnikov, največjo naložbo v obrambne sile po osamosvojitvi, med največjo zdravstveno krizo pa se je izkazalo, da je bilo več kot 80 odstotkov žrtev epidemije v domovih za ostarele.

»Zataknjena«

Državna sekretarka na ministrstvu za kulturo Ignacija Fridl Jarc si je prejšnji teden ponovno privoščila javni fiasko, že drugi po aferi »odgovorila-sem-na-več-kot-50-elektronskih-dopisov-v-70-dneh«.

Kolateralna škoda

Večina evropskih držav je v pričakovanju prvega vala epidemije marca doživela zanimiv pojav. »Nenadoma se je vse umirilo, vladala je tišina, bolnikov je bilo malo, hodniki so bili prazni, manj je bilo rešilcev.« Tako so stanje na urgencah širom po Evropi v strokovni reviji European Journal of Emergency Medicine opisali francoski zdravniki urgentne medicine. »A tudi ko je prvi val covid-19 udaril, običajnih obiskovalcev urgence še vedno ni bilo na spregled. /.../ Prebivalstvo je spoštovalo omejevalne ukrepe in bolnišnice so v pričakovanju povečanih potreb po intenzivnem zdravljenju ustavile vse nenujne preglede in posege, urgence pa so se izpraznile same.«

Tabletka za splav po pošti

V ZDA, kjer epidemija covid-19 še vedno traja, imajo številne ženske težave z dostopom do splava. Na začetku epidemije so želele nekatere konservativnejše ameriške zvezne države (Alabama, Iowa, Arkansas, Oklahoma, Teksas, Tennessee, Ohio in Louisiana), ki tudi sicer poskušajo doseči kriminalizacijo splava, virus izkoristiti za prepoved tega, češ da ne gre za nujen medicinski poseg. Poskuse so k sreči (za zdaj) onemogočili zvezni sodniki, razen v Arkansasu, kjer kirurški splav med epidemijo ni na voljo. Toda nedavna odločitev zveznega sodnika v Marylandu Theodorja Chuanga bo nekaterim ameriškim ženskam vsaj malo olajšala dostop do splava v času epidemije. Gre za splav s tabletko, tako imenovani medikamentozni splav, ki je mogoč v zgodnji nosečnosti, do 10. tedna.

Koncertov pa ne!

Ukrepi, ki naj bi bili namenjeni preprečevanju širjenja epidemije koronavirusne bolezni, so pošteno osiromašili kulturno ponudbo, posebej glasbeno. Kakšne omejitve morajo spoštovati organizatorji koncertov, je lepo razvidno iz razburjenega zapisa, ki ga je na družabnih omrežjih objavila ena od organizatork koncertov, ki želi ostati neimenovana: »Ko ti NIJZ zavrne vlogo za izvedbo koncertov na prostem, ki se jih ne bo udeležilo več kot 100 ljudi, ob upoštevanju vseh ukrepov in priporočil ob prijavi, z argumentom, da so na vseh prireditvah nujna sedišča (stojišča, četudi so ustrezno označena, oštevilčena in na predpisani razdalji, nikakor niso ok) in da morajo tudi VSI OBISKOVALCI (ne le osebje) koncertov NA PROSTEM ves čas nositi MASKE.« Na Hrvaškem, kjer je okužb več kot v Sloveniji, že štirinajst dni velja določilo, ki omogoča izvajanje kulturnega programa, manifestacij ali performansov pred največ 500 obiskovalci v zaprtem prostoru in do 1000 obiskovalci na odprtem. Če želi kdo pripraviti bolj množično prireditev, pa mora dobiti dovoljenje lokalne civilne zaščite.

dr. Bogomir Kovač

31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Ekonomija

Varuhinja neoliberalizma

Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je sredi julija izdala šesto ekonomsko poročilo o Sloveniji, ki sovpada z deseto obletnico našega članstva v tej mednarodni organizaciji. Pohval z obeh strani ni manjkalo. Slovenija kot majhno odprto tranzicijsko gospodarstvo v marsičem simbolizira vrednote, razvojni pristop in želeno reformno agendo OECD. Na drugi strani je Slovenija svoj gospodarski napredek vse bolj vezala na njihova priporočila in usmeritve. Strategija razvoja Slovenije 2030 je nastala pod pokroviteljstvom OECD in je neuporaben nacionalni izdelek. Ekonomska diplomacija je eno, uspešnost poročil in priporočil pa nekaj drugega. Sedanje ekonomsko poročilo ostaja v standardnih okvirih napovedi in dveh scenarijev, opozarja pa predvsem na dolgoročno vzdržnost javnih financ zaradi staranja prebivalstva, na trgu dela, v reformi zdravstvenega in pokojninskega sistema. Dobili smo standardna opozorila za stare probleme. Novo je zgolj to, da jih v desetih letih dobiva že šesta vlada. Šest poročil za šest vlad v desetih letih. OECD in Slovenijo človek mora imeti rad.

N'toko

31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Žive meje

To ni zgodovinski dogovor

Živimo v enem tistih redkih zgodovinskih trenutkov, ko večina ljudi pozorno spremlja državne ukrepe. Ne samo to, spremljamo celo evropsko politiko in poročanje o pogajanjih v Bruslju. Stanje nas je v to enostavno prisililo, saj je v času krize vpliv državnih in evropskih ukrepov na naša življenja več kot očiten. Ali bodo na zavodu za nas imeli kakšno službo, ali bodo naši zaposlovalci dobili subvencijo in bomo lahko nadaljevali z delom, ali bodo državni projekti stekli in bomo dobili novo pogodbo, ali bo javna uprava začela varčevati in odpuščati … vse to in še mnogo drugih vprašanj je pristalo v rokah političnih odločevalcev, večine katerih še do včeraj nismo poznali.

Arjan Pregl, slikar in pisec, ki »riše kot otrok«

Arjan Pregl je lansko leto sodeloval na skupinski razstavi Čas brez nedolžnosti v Moderni galeriji, pregledu sodobnega slovenskega slikarstva, kjer so bila sistematično predstavljena dela uveljavljenih avtoric in avtorjev, rojenih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja (Pregl je letnik 1973). Njegova serija za razstavo se je imenovala Karneval – na njih maske, lutke, otroški risani junaki, kot je pujsa Pepa, in internetni memi poplesavajo med pisanimi konfeti, kosi barve. Upodobljene figure so imele globlji pomen, kajti z njimi je želel Pregl med drugim opozoriti na manipulacijo podob, ki se dogaja na medmrežju; tako je stripovski junak žabec Pepe postal meme ikona, ki so jo za svojo vzeli podporniki Trumpa, podobo pujse Pepe pa je uporabljala pedofilska mreža. A desničarski internetni troli, ki se na Pregla radi spravljajo, ker je bil do potez desnice kritičen še pred nastopom sedanje vlade, zdaj pa je eden tistih, ki najglasneje opozarja na njene napake, pa tudi na nevarne ideologije in zaničevalen odnos do manjšin, žensk ali kulturnikov, so serijo izkoristili za ponovno diskreditacijo umetnika. Ker so bile na slikah tudi otroške figure, bi jo domnevno »lahko narisal vsak otrok«.

Je Aleksandra Pivec tudi virus?

Logično in pričakovano je bil osrednji prispevek ponedeljkovih Odmevov, ki jih je vodila Tanja Starič, namenjen problemu širjenja okužb v domovih za starejše. Zdravstvena politika jasno predpisuje: če je kdo pozitiven, mora stran od drugih ljudi. Ta ukrep je logičen, to pa ne velja za vse: v lokalu na primer lahko sedi 100 ljudi, a če jim začne DJ vrteti muziko, bo to nemudoma postal dogodek, ki se ga lahko udeleži le 50 ljudi, in še vse je treba popisati.

Izčiščeno, enostavno in ženstveno

Anja Šlibar (1987) je ilustratorka, ki je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje vpisala študij grafičnega oblikovanja, ga nadaljevala na helsinški univerzi Aalto, kjer se je osredotočila na ilustracijo, dandanes pa živi in ustvarja v New Yorku. Je ena naših najvidnejših ilustratork, ki delujejo v tujini: s svojimi minimalističnimi, izčiščenimi portreti redno opremlja članke za ugledne publikacije, kot so New York Times, New Yorker, Washington Post in številne druge. Njen značilni slog se umešča na presečišče med »minimalističnim dizajnom in podrobno ilustracijo s črnilom, grškim občutkom za linijo, njen vizualni besednjak pa v veliki meri zaznamuje ženstvenost«. Slednje se odraža predvsem pri izbiri subjektov njenih ilustracij. »Najrajši rišem bejbe,« pravi. Ko razmišlja o svojem delu, se še bolj kot z minimalizmom poistoveti s preprostostjo. »To izhaja iz mojega odpora do odvečnih stvari, ne zgolj v umetnosti, tudi v vsakdanu. Sovražim kopičenje stvari, stran vržem vse, česar nujno ne potrebujem, in tako je tudi pri ilustraciji: načelno najprej ustvarim razmeroma podrobne in pestre ilustracije, nato pa odstranim vse, kar ni bistveno,« pravi v pogovoru za Mladino. Iz istega razloga se načelno izogiba tudi barvam: »Zakaj bi dodajala barve, če lahko vse povem s črno in belo?«

Biseri in solze

»Hočem uživati v bleščicah in se postavljati po robu dvojnim merilom družbe. Hočem nositi rožnato in govoriti o politiki,« je Taylor Swift rekla v dokumentarcu Miss Americana, ki je bil letos premierno predvajan na festivalu Sundance. Konec preteklega tedna je svoj osmi album, folklore, napovedala le nekaj ur pred izidom. Brez intervjujev, blišča in promocije je v prvem dnevu predvajanja podrla rekord najbolj predvajane izvajalke na platformi Spotify, saj si je album zavrtelo več kot 80 milijonov poslušalk in poslušalcev. Že naslednji dan je prodala več kot 1,3 milijona albumov, pri tem pa se je, ko je na Instagramu predstavila po albumu poimenovani filter, sepijo z bleščicami, spet vrnila k svoji priljubljeni temi: združevanju nepričakovanega – ne pa tudi nezdružljivega. Bleščice in bolečina, milina in odločnost, naivnost in profesionalnost, sreča in obup, političnost in pop – vse to je Taylor Swift, 30-letnica, ki jo je glasbena revija Billboard lani razglasila za umetnico desetletja. Pri tem, da že polovico življenja gradi svoj glasbeni imperij, skuša tudi čustveno preživeti: kot punca, mlada ženska, ženska nasploh, ki dela umetnost iz upovedovanja lastnega življenja. Taylor Swift, ena najboljših pisk sodobnega popa, je znana po tem, da piše skoraj izključno o sebi; njena diskografija je topografija življenja: propadlih zvez, prevelikih upov, javnih linčev, družinskih dram, prijateljskih sporov in političnih impulzov. Zato je bilo toliko presenetljiveje, da je album folklore napovedala z besedami, da gre za manj intimen album, na katerem pripoveduje zgodbe drugih, za katere naj bi navdih črpala iz zgodovine in domišljije. Poleg stalnega sodelavca in producenta Jacka Antonoffa sta se ji na tej plošči pridružila zlata dečka indie glasbe, Aaron Dessner (The National) in Justin Vernon (Bon Iver).