Grega Repovž

10. 1. 2020  |  Mladina 2  |  Uvodnik

Manipulator Pahor

Predsednik republike Borut Pahor je imel 30. decembra lani tradicionalni intervju v Odmevih na TV Slovenija, vodila ga je novinarka Tanja Starič. Predsednik republike ja v svojem sicer zmuzljivem slogu, a ne brez samovšečne vzvišenosti, zelo jasno nakazal, da ne mara predsednika vlade Marjana Šarca, da mu ni všeč, kakšna koalicija oblikuje slovensko vladno politiko in da bi moral Šarec položaj prepustiti Janezu Janši. Šlo je za predsednikovo grobo manipulacijo in za poskus, da bi razmere v državi prikazal za zaostrene, nenormalne. Poskus predsednika republike, da bi vnesel negotovost in prespraševanje o legitimnosti vlade in koalicije, je bil sicer neuspešen in brez odziva. Vendar to ne spreminja dejstva, da gre za zelo nenavadno predsednikovo vedenje.

Ameriški taliban

Ka-buuum! Trump je zapovedal brezpilotni letalski atentat na generala Kasema Solejmanija, poveljnika posebnih enot iranske revolucionarne garde. In res – 2. januarja ga je sredi Bagdada, kamor je prispel na pogreb žrtev ameriškega napada, razstrelil MQ-9 Reaper. Slišalo se je po vsem svetu. Od kralja gverilskega, asimetričnega vojskovanja, junaka iransko-iraške vojne, borca proti Islamski državi in arhitekta protiameriških paravojaških milic je ostal le prstan.

Simona Semenič: »Ko je ženska v intimnem razmerju z moškim, njun odnos dirigira patriarhalna družba«

Simona Semenič (1975) je pri nas ena najpomembnejših, če ne najpomembnejša sodobna dramatičarka. To potrjujejo njen izjemno bogati in opevani opus, nenehna zmagoslavja na gledaliških festivalih in zavidanja vreden nabor častnih nagrad. Med njimi so tudi nagrada Prešernovega sklada, tri Grumove nagrade, Šeligova nagrada in nagrada občinstva na festivalu Teden slovenske drame, ki jih je prejela za svoja radikalna besedila, ki jih mnogi opisujejo kot postdramska, »ona pa vztraja, da ne ve, kaj naj bi to pomenilo«, kot je v Mladininem portretu zapisala Katja Perat. še ni naslova v režiji Tonija Janežiča, ki je bila na zadnjem Borštnikovem srečanju izbrana za najboljšo uprizoritev, je nastala na podlagi njenega besedila. Njena dela pogosto črpajo iz osebnih izkustev, a skozi avtobiografsko pisanje pravzaprav odražajo izrazito politično in družbenokritično držo. »Menim, da je vsa umetnost politična,« pravi v pogovoru za Mladino.

Prvo dejanje razpada Jugoslavije

Že zdaj so vidni obrisi, kako bodo stvari potekale v »zdravljičarskem« obdobju, ki se v prihodnjih dveh letih napoveduje ob različnih obletnicah, povezanih z osamosvojitvijo. Kakšnih velikih presenečenj pač ni pričakovati. V ospredju bo, kot vedno doslej, boj za osamosvojitvene zasluge, ki je hkrati še zmeraj boj za politični vpliv. Ne pa več za politični monopol. No, tudi boj za politični vpliv z menjavo generacij slabi in se s političnega odra seli na splet, poteka pa med veteranskimi organizacijami na eni strani in strankarskimi derivati na drugi. Te druge po inerciji še vedno obilno financira država, politično podporo pa jim dajejo desne stranke in predsednik države, ki pri tem nima težav niti z legitimiranjem ponarejanja zgodovine. Seveda lahko ponovno pričakujemo tudi fragmentarne prikaze zgodovine z obrnjeno piramido: v središču sveta bo Slovenija.

Kakšne davke naj plačujejo športniki?

Odkar pomnim, se vsaj enkrat na leto v medijih pojavi razprava o davkih športnikov. Ali plačujejo preveč ali premalo? Ali požrešna država zatira naše junake ali nehvaležni športniki izigravajo domovino? Lani sta bila na tapeti Roglič in Dončić, pred tem Tina Maze, Dejan Zavec in drugi … Ne glede na osebo pa je razprava vedno enaka: nekdo razkrije, da trenutno vroči športnik seli svoje premoženje v ugodnejše davčno okolje, in v sekundi skočijo v zrak domoljubni desničarji (»slovenski komunajzarski sistem je pregnal našega prvaka!«) in domoljubni levičarji (»izdal je državo, ki mu je uspeh sploh omogočila!«). Nazadnje seveda slavijo neoliberalci – najbolj nedomoljubni ljudje v enačbi.

»Od malega sem vedel, kaj sem in kdo sem«

Viktor je na prvi pogled čisto navaden, veder fant, malo starejši od trideset let, poln energije in upanja, čeprav na trenutke komaj zadržuje solze, ko opisuje svoje življenjske izkušnje. Rodil se je namreč »z napako, okvaro, motnjo, kot se temu uradno reče,« pojasnjuje, čeprav z njim ni nič narobe – rodil se je kot transspolna oseba. Torej kot človek, katerega spolna identiteta je drugačna od spola, ki mu je bil pripisan pri rojstvu.

Imperializem

Trumpov atentat na visokega predstavnika Irana je sprožil plaz različnih komentarjev in prepirov o upravičenosti takih dejanj, o vlogi ZDA v svetu in o naravi iranskega režima. Slovenska desnica, ki se rada poistoveti z interesi ZDA in prek njenega mačizma celo podoživlja neki čuden patriotizem, se je odzvala v predvidljivem navijaškem slogu, precej bolj pa me medejo reakcije levosredinskega komentariata. Kaj točno naj si mislimo o ljudeh, ki so zadnje štiri leta kričali proti ogabnosti diktatorja Trumpa, ob njegovem samovoljnem, protizakonitem in izredno nevarnem atentatu tujega državnika pa niso zmožni izjaviti niti medle obsodbe, ne da bi jo prej potopile v relativiziranje »obe strani sta krivi«? Kako je mogoče, da največji protitrumpovci v svetovni tvitosferi te dni uporabljajo svoje profile za lekcije o tem, da »Iran tudi ni nedolžna ovčka« in da »levičarji pretiravajo s svojim antiimperializmom«? Veliko raje imam desne navijače, ki si vsaj upajo naglas izraziti, da podpirajo ameriško vladavino v svetu in da jim je vseeno za človeške posledice. Ne prenesem pa te vzvišene kvazistrokovne drže domnevnih demokratov, ki svoje politične preference poskušajo predstaviti kot nevtralne politične analize.

Manjvredni

»S prvim letošnjim dnem pozdravljamo štiri nove sodelavke – čistilke, prej ’outsourcane’ preko zunanjega izvajalca, zdaj torej z redno zaposlitvijo v državni upravi. Do konca januarja bomo zaposlili še 5 prej ’outsourcanih’ delavcev.« Tako so 4. januarja letos zapisali na uradnem profilu ministrstva za javno upravo na Twitterju, minister Rudi Medved pa je dodal: »Dobrodošle, ker želimo, da ste del našega kolektiva.«

Varčevalni ukrepi ubijajo

Leto 2019 se bo v zgodovino Združenega kraljestva zapisalo kot eno najpogubnejših – vsaj v njegovo sodobno zgodovino. Po treh letih dezorientiranega natezanja z Evropsko unijo glede brexita se je julija poslovila splošno zasmehovana premierka Theresa May, a nadomestil jo je Boris Johnson, sam po sebi karikatura pompoznega demagoga. Johnson je dokaz, da v zahodni družbi populisti ne potrebujejo več niti karizme, da bi bili uspešni. Zadnji dan predvolilne kampanje se je pred novinarji zatekel v hladilnico neke mlekarne v angleškem kraju Pudsey. Kljub temu in neštetim drugim ’spodrsljajem’ je svoji konservativni stranki priboril »zgodovinsko večino« v novem parlamentu.

Svetovalna oddaja, v kateri raje plešejo kot postavljajo podvprašanja

»Kakšni izzivi v novem letu čakajo Zvezo društev upokojencev Slovenije?« se je v torek vprašala Ana Tavčar Pirkovič, voditeljica oddaje Dobro jutro na TV Slovenija. Že naslednji trenutek smo se lahko prepričali, da nobeni, ki jih ne bi veselo premostili. Predsednik Zveze Janez Sušnik se je navdušeno pridružil voditeljici, ki je zaplesala ob taktih uvodne pesmi oddaje: »Dobro jutro, življenje, lahko noč, negativa. Kaj bo jutri, ne vem, ta moment tukaj šteje. Dobro jutro, veselje, lahko noč, slabe misli, generacija poje, nosi nas tale ritem,« sta se živahno zavrtela v nov dan.

Trump med iztrebki

Petinštiridesetemu predsedniku ZDA Donaldu Trumpu, ki je trenutno v postopku parlamentarnega odpoklica oziroma impičmenta, se – če senat ne bo odločil drugače – predsedniški mandat izteče 20. januarja prihodnje leto. To je tudi datum, ki je napisan na toaletnem papirju s predsednikovim portretom, s katerim si lahko posamezniki, ki se ne strinjajo z njegovo despotsko vladavino in upajo, da na volitvah 3. novembra ne bo ponovno izvoljen, med vsakodnevnim brisanjem zadnjice nudijo vsaj nekaj zadoščenja. Druga različica toaletnega papirja pod štirimi različnimi predsednikovimi črno-belimi grimasami prinaša napis »Dump Trump!«, kar bi lahko prevedli kot »Dol s Trumpom!«, tretja različica pa vsebuje portretno fotografijo našobljenega Trumpa. Najslavnejši slovenski zet, katerega predsedovanje najvplivnejši svetovni velesili je sicer vse prej kot zabavno, bo tako poljubil marsikatero zadnjico in končal med iztrebki. Zavitke vece papirja z 250 potiskanimi dvoslojnimi lističi je mogoče kupiti posamezno ali v kompletih. Papir je izdelan na Kitajskem, uporabniki pa se pritožujejo le nad tem, da ni ravno najmehkejši.