Grega Repovž

2. 2. 2018  |  Mladina 5  |  Uvodnik

Cerar na poti v poraz

Morda bi bilo dobro, da bi kdo napisal priročnik za predsednike vlad. Saj ni treba, da je ta priročnik javen, naj bo knjižica spravljena v zgornjem predalu premierske mize na Gregorčičevi ulici. In morda bi moralo biti na platnicah z velikimi tiskanimi črkami napisano: to knjižico si odpri vsak dan in preberi vsaj dve strani. Lahko bi bila oblikovana kot otroška slikanica, na vsaki strani le en stavek. Na prvi strani bi pisalo: Ne pozabi, kako in zakaj je odšel tvoj predhodnik. A morda bi bilo še bolje, če bi si vsak premier vsak večer zavrtel le TV Dnevnik z istega dne mandata svojega predhodnika. Malo več časa bi mu vzelo, a tako bi si lahko nazorno ogledal, kako vztrajno ponavlja napake tistih pred njim.

Vitki ali shirani?

Javni sektor je parazit. Javnih uslužbencev je preveč. Imajo previsoke plače, kofetkajo, filozofirajo in pasejo lenobo. Največji zagovorniki vitke države so pred leti iznašli nove skovanke, s katerimi so ilustrirali tega razvojnega sovražnika. Govorili so o »lenuhokraciji« in »akademskem karkolizmu«. Vladajoči politiki so ob tem, v skladu s prevladujočimi stereotipi, javnosti predstavljali učinke varčevanja in rezanja pri državnih uslužbencih. Leta in leta, pri eni in drugi vladi, je bil boj proti državnemu uradništvu ena pomembnejših prioritet. Omejevanje zaposlovanja v javnem sektorju je bilo predstavljeno kot uspeh, kot najproduktivnejša oblika državnega varčevanja. Mantra, ki smo jo slišali in jo bomo po novem slišali ob še treh prihajajočih, napovedanih stavkah zaposlenih v javnem sektorju, je, da je gospodarstvo tisto, ki služi, dela in zagotavlja kruh, s katerim se hranijo javni uradniki in ostali zaposleni v javnem sektorju, od učiteljev do medicinskih sester.

Podhranjena intelektualna elita

Prof. dr. Marko Marinčič predava rimsko in grško književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani in je predsednik Visokošolskega sindikata. Akademsko kariero je začel pred 24 leti kot asistent na oddelku za klasično filologijo. Pet let pozneje je postal docent, nato izredni profesor, od leta 2009 pa je redni profesor. Je odličen poznavalec antične poezije, dramatike in romana. Objavil je kopico prevodov iz latinske, grške in francoske književnosti ter gostoval na več evropskih univerzah, tudi na Oxfordu. Njegova neto plača skupaj z vsemi dodatki, vključno z nadomestilom za malico in prevoz na delo, je decembra znašala 2500 evrov. »Kak mesec pridem na 2550 evrov neto, več pa ne.« Kot redni profesor je Marinčič dosegel skoraj vse, kar v sedanjem plačnem sistemu javnih uslužbencev sploh lahko doseže visokošolski učitelj.

Simon Kardum, direktor Kina Šiška: "Toneta Peršaka je treba ustaviti. Zdaj."

Minister za kulturo Tone Peršak skoraj z vsako odločitvijo preseneti kulturniško srenjo. Pa najsi gre za razpis za državno sofinanciranje produkcije nevladnih organizacij, ki je pomembno oklestil sredstva nekaterim uglednim ustvarjalcem, ali za sprejemanje ključnih strateških dokumentov na področju kulture. Odkar je v koalicijskih kupčkanjih resor postal pristojnost upokojenske stranke Desus, je izčrpavanje vseh struktur ustvarjalcev umetniških vsebin doseglo vrhunec; v skladu s Peršakovo logiko umikanja države iz kulture brez prepotrebnih sredstev ostajajo tako samozaposleni kot nevladne organizacije in tudi javni zavodi. Od splošne vstaje v kulturniški srenji nas tako nemara delijo le še milimetri, opozarja filozof, dramaturg in eden najbolj cenjenih producentov v Sloveniji, direktor javnega zavoda Kino Šiška Simon Kardum, ki je tudi sam delal na ministrstvu za kulturo.

"Sam v Ljubljani, morda zato, ker sem bil kulturni emigrant, nestrpnosti nisem nikoli doživel"

Plavi orkestar – frontman Saša Lošić, Mladen Pavičić na kitari ter brata Samir in Admir Ćeramida v vlogi ritem sekcije – je v osemdesetih s pesmimi, kot so Suada, Sava tiho teče, Bolje biti pijan nego star, Kaja, polnil dvorane in stadione po vsej Jugoslaviji. Njihove plošče so se prodajale v polmilijonski nakladi, s svojo podobo so narekovali modne smernice, kjerkoli so se pojavili, so jih pričakale trume oboževalk. Ni čudno, da so bend, ko je bil na vrhuncu slave, tuji mediji imenovali »Beatlesi za železno zaveso«.

V imenu resnice

Konec lanskega leta je po istoimenski knjigi nastal igrani dokumentarni film V imenu resnice, v katerem Barbara Furjan predstavlja ozadje smrti brata Blaža, ki je po uradnih podatkih leta 1997 štiri dni pred koncem služenja vojaškega roka v vojašnici napravil samomor. Furjanova se že 20 let trudi dokazati, da je bil brat umorjen, v njegov umor pa domnevno vpleteni posamezniki oziroma paravojaške strukture blizu Janezu Janši. Trije od teh zdaj tožijo nastopajoče v dokumentarcu, ki so v izjavah namigovali na to.

Sramežljiva legalizacija

Marca lani je bil storjen še zadnji korak v večletnem procesu legalizacije konoplje za medicinsko uporabo. Po legalizaciji sintetičnih kanabinoidov in naravnih konopljinih izvlečkov v preteklih letih je vlada v drugo skupino prepovedanih drog umestila še konopljine vršičke in smolo.

France Arhar je postal pro bono svetovalec Boruta Pahorja

Upokojeni bankir dr. France Arhar je novi svetovalec predsednika države Boruta Pahorja za področje gospodarstva in financ. Zamenjal je Heleno Kamnar, ki se je konec lanskega leta upokojila. Arhar ima status nepoklicnega funkcionarja, to pomeni, da za svetovanje ne bo prejemal plačila. Tak status imata v kabinetu predsednika države še dva upokojenca: nekdanji predsednik SAZU in večkratni minister akademik dr. Boštjan Žekš je svetovalec za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, nekdanji predsednik ustavnega sodišča in diplomat dr. Ernest Petrič pa svetovalec za zunanje zadeve. Funkcija pro bono svetovalca resda ne prinaša zaslužka, prinaša pa vpliv na predsednikove odločitve.

Grega Repovž

26. 1. 2018  |  Mladina 4  |  Uvodnik

Prišla bo jeza, prišel bo bes

Slovenski delodajalci, pri čemer mislimo tako na zasebnike kot državo, imajo srečo. Srečo, ker imajo take medije, ki dejanske podatke tako površno prenašajo javnosti. Tako jim uspeva še vedno prodajati krizno retoriko, zaradi katere ljudje dejansko sprejemajo, da je tako rekoč prav, da so plače nizke, delovna obremenjenost pa vse večja, pri čemer je stanje gospodarstva čisto drugačno: vse nam pove podatek, da so v Sloveniji od leta 2013 do leta 2016 dobički podjetij poskočili za kar 19-krat, s 169 milijonov evrov leta 2013 na kar 3,2 milijarde leta 2016. Take indoktrinacije, kot jo uspeva danes prek medijev izvajati neoliberalni eliti (menedžerjem in vladi), ni uspelo javnosti prodajati niti bivši komunistični partiji. Resnici na ljubo partija dejansko ni bila nikoli tako uspešna v tem, kot danes poskuša prikazati Janševa SDS. A pustimo to ob strani, muke bivših malih prisklednikov partije tipa Gorenak, ki tako perejo svoje življenjepise.

Pohujšanje v dolini šentflorjanski

Dvorana ljubljanskega Deželnega gledališča je bila 21. decembra 1907 povsem razprodana. Ljudstvo je bilo navdušeno. Ko so krstno uprizorili Cankarjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski, farso v treh aktih, »sta se zabavala snob in mob«, kot je zapisal Vladimir Levstik.

Tragični junaki

Mihael Strmljan je eden najbogatejših ljudi v Sloveniji. Po oceni revije Manager iz leta 2015 ima 12 milijonov evrov premoženja. Njegova podjetja so mu v letih 2014 in 2015 izplačala za 2,4 milijona evrov dividend, leta 2016 pa je Strmljan kupil podjetje za varovanje Varnost Maribor, za katerega delež je po neuradnih podatkih plačal 1,6 milijona evrov. Lani, predlani in predpredlani je imela njegova skupina okoli 1,7 milijona evrov čistega dobička. Ta izjemni dobiček pa ni posledica visokotehnološkega know-howa, neverjetne dodane vrednosti na zaposlenega, ampak je večinoma sad dela najslabše plačanih. Strmljan se lahko za to bogastvo zahvali predvsem čistilkam, sobaricam, čistilkam specialistkam, čistilcem logistikom …

»Odločitev ne smemo prepustiti algoritmom in demagogom, temveč moramo razmišljati sami«

Globalne korporacije izkoriščajo splet za preučevanje in usmerjanje našega razmišljanja in vedenja. Algoritmi analizirajo navade potrošnikov in oblikujejo potrebe po novih produktih. Socialna omrežja izpopolnjujejo tehnike, s katerimi nas priklepajo nase in odvračajo od resničnega sveta. Kapitalizem je razširil vsemogočni trg prek mej oprijemljivega sveta, zdaj pa išče načine za širitev prek zadnje neosvojene meje, v posameznikov um. Pravice, ki so bile še včeraj tako samoumevne, da se jih sploh nismo zavedali, so ogrožene. Prva med njimi je pravica do kognitivne svobode in avtonomije razmišljanja, pojasnjuje dekanja mariborske Pravne fakultete dr. Vesna Rijavec.