Jože P. Damijan

Prof. dr. Jože P. Damijan spada med največkrat navajane slovenske ekonomiste, njegov blog pa med najbolj brane v domači blogosferi. Mogoče tudi zato, ker je eden redkih, ki si upajo javno priznati, da so se v nekaterih mnenjih motili, denimo glede enotne davčne stopnje. V politiko je vstopil samo enkrat, v času prve vlade Janeza Janše, ko je bil minister za razvoj. Toda že po treh mesecih, marca 2006, je odstopil in se vrnil na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani, kjer je danes redni profesor. Hkrati je sodelavec inštituta Vives na Univerzi v Leuvnu, od letos pa tudi gostujoči profesor na tej belgijski univerzi.

Tanja Fajon

Po javnomnenjskih anketah so Socialni de mokr ati (SD) prejšnji teden prvič po desetih letih spet prevzeli vodstvo. Postali so, vsaj za en mesec, najbolj priljubljena stranka v deželi. Že leta pa je po javnomnenjskih anketah najbolj priljubljena med njimi Tanja Fajon, nekoč dopisnica TV Slovenija iz Bruslja, zdaj evropska poslanka in podpredsednica politične skupine Evropskih socialistov in socialnih demokratov. Njena priljubljenost je prav trdoživa. V evropski parlament je bila izvoljena s preferenčnimi glasovi, radi jo imajo celo v daljnih jugovzhodnih deželah. Leta 2010 je neki gostilničar iz Tirane po njej poimenoval svojo kavarno – »Fajon«. Ampak kaj bo zdaj Fajonova s tem političnim kapitalom?

Dr. Metka Mencin Čeplak

Razlogov za skrb je dejansko veliko. V vsakdanjem življenju predvsem zato, ker izobrazbo dojemamo kot eno najpomembnejših opor gotovosti v življenju. Na makro ravni pa zato, ker se podobno kot druge javne podsisteme obravnava kot strošek in ker se nenehno stopnjujejo pritiski, da bi se njena vloga omejila na posredovanje »uporabnih« znanj in veščin.

Dr. Latinka Perović

Dr. Latinka Perović (1933) je bila na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja med najvplivnejšimi ljudmi v Srbiji in nekdanji Jugoslaviji. Takrat je na položaju sekretarke Zveze komunistov Srbije skupaj s predsednikom CK ZK Srbije Markom Nikezićem in v sodelovanju s pripadniki liberalne struje v jugoslovanski partiji zagovarjala koncept ureditve Jugoslavije, ki bi temeljila na dialogu med vodstvi republik, kar bi, morda, če bi se projekt udejanjil, onemogočilo (etnična) nasprotja med republikami, ki so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja stopnjevala do izbruha vojne. Jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito ni imel posluha za takšne zamisli in leta 1972 je tudi njo, skupaj z liberalci v drugih republikah, odstavil s političnega položaja. Latinka Perović se je nato posvetila zgodovinski znanosti in postala vodilna strokovnjakinja za srbsko zgodovino od 19. stoletja do danes. S posebno pozornostjo je razčlenjevala razvoj srbske politične misli in prakse, poglobila se je v čas ukoreninjenja srbskega nacionalizma, ki je v vseh obdobjih preglasil šibak liberalni tok, saj je tudi v najnovejšem času skupina »druge« Srbije, ki so jo sestavljali evropsko misleči liberalni intelektualci, med katere sodi, s svojimi premisleki ostala preslišana.

Dr. Maja Breznik

Maja Breznik se kot samostojna raziskovalka v zadnjih letih veliko ukvarja z vprašanji dolga in dela v sodobnem kapitalizmu. Torej problemi, ki imajo ogromen vpliv na ljudi in so pogost razlog za naraščanje nezadovoljstva. Sociologinja trdi, da načeloma obstajajo preproste rešitve, ki bi množicam izboljšale življenje, vendar hkrati razume, da je zaradi dejanskih odnosov oblasti in razdeljenosti delavstva njihova uresničitev zelo težka. Zato razume, da se ljudje v času ekonomskih in družbenih napetosti zatekajo k negativnim rešitvam.

Lidija Jerkič

Na najpomembnejša vprašanja Lidija Jerkič nima jasnih odgovorov , vendar v času, ki se zdi težaven in na trenutke tragičen, prav zaradi tega deluje pomirjujoče. Čeprav je sindikat kovinske in elektroindustrije, ki ga vodi zadnjih deset let, eden najuspešnejših v državi, je pripravljena priznati, da ne zna hitro odgovoriti na strahove delavcev. Njena rešitev je, da se jim približa in jih posluša. Morda bo to kmalu počela kot predsednica organizacije, ki zastopa največ delavcev iz zasebnega sektorja. Časopis Dnevnik je poročal, da se bo po 26 letih Dušan Semolič prihodnje leto umaknil z mesta predsednika Zveze svobodnih sindikatov in da so na se na Zvezi poenotili ter vodenje ponudili njej.

Zdravko Počivalšek

Zdravko Počivalšek je energičen gospodarstvenik in pragmatičen minister – med intervjujem so morali njegovi sodelavci dvakrat povečati moč klime. Po izobrazbi je agronom, zadnjih 15 let je delal v turizmu, bil je na čelu Term Olimia v Podčetrtku, kjer si je leta 2010 prislužil naziv menedžer leta. V vladi sicer predstavlja interese gospodarstva, ki pa jih razume precej široko. Če je potrebno, je tudi proti privatizaciji Telekoma, Žita ali za državni prevzem hotelske divizije Sava. Ta mesec je celo postal prvi sindikalist v državi, ko se je zavzel za pravice delavcev v Luki Koper.

Dr. Dušan Mramor

Dušan Mramor je bil dvakrat finančni minister: v vladi Toneta Ropa in v vladi Mira Cerarja. V obeh obdobjih je ob odhodu zapustil za sabo urejene javne finance in glede na prejšnja obdobja najvišje ocene. Ministrstvo zapušča iz osebnih razlogov, da gre za zdravstvene razloge, ostaja neizrečeno in v zraku. O tem ga nismo spraševali; jasno je dal vedeti že na tiskovni konferenci, da o tem ne bo govoril, da praga osebne intime ne namerava prestopiti. Ostaja pa neizprosen: za vse težave, ki jih ima Slovenija, so krive napačne odločitve slovenskih vlad.

Dr. Jože Podgoršek

Dr. Jože Podgoršek je dekan Visoke šole za upravljanje podeželja Grm iz Novega mesta, marca lani pa je po odločitvi vlade postal tudi prvi varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano. Prizadeval naj bi si za zgledno sodelovanje kmetov, zadrug, živilskopredelovalnih podjetij, trgovcev in kupcev ter izkoreninjenje izkoriščevalskega ravnanja največjih igralcev v prehranski verigi.

Dr. Simon Horvat

Dr. Horvat je razpet med dve službi. Je profesor na oddelku za zootehniko ljubljanske Biotehniške fakultete in raziskovalec v laboratoriju za biotehnologijo na Kemijskem inštitutu. Dobršen del svoje raziskovalne kariere je posvetil preučevanju genetskih temeljev debelosti, ki iz leta v leto postaja hujše breme za razviti svet. Pri svojem delu je kritično odvisen od svojih raziskovalnih partnerjev – laboratorijskih miši, ki jih je rešil pred pozabo in jih iz Škotske pripeljal v Slovenijo.

Miha Butara

Pogovor z Miho Butaro, poveljnikom, ki je med vojno zavrnil ukaz za napad na ljubljanske vojašnice in bil zato odstavljen.

Kristian Novak

Kristian Novak (1979), hrvaški pisatelj in jezikoslovec, je z drugim romanom Črna mati zemla poskrbel za pravo senzacijo na hrvaškem literarnem prizorišču. Za delo, s katerim se na tamkajšnji literarni zemljevid vpisuje Medžimurje, od koder je Novak doma, je prejel tportalovo književno nagrado za leto 2014, časopis Večernji list pa ga je uvrstil med deset najboljših hrvaških romanov zadnjih 50 let. Najvišjo oceno je romanu, ki je v prevodu Đurđe Strsoglavec izšel pri slovenski založbi Modrijan, namenil tudi Mladinin kritik Matej Bogataj.

Moishe Postone

Moishe Postone (1942), zgodovinar, filozof in politični ekonomist, predava na Oddelku za zgodovino na Univerzi v Chicagu. Rodil se je v Kanadi. Oče je bil rabin, ki je iz Litve pobegnil pred 2. svetovno vojno, mama pa je že v tridesetih letih v Kanado pribežala iz Ukrajine, tedanje Sovjetske zveze. Moishe Postone je otroštvo preživel v Kanadi, pri trinajstih letih se je sam preselil v Chicago in tam diplomiral. Po diplomi je nekaj časa poučeval v New Yorku, v sedemdesetih letih se je odpravil v Frankfurt in doktoriral. »Takrat se mi je zdelo, da ZDA pokajo po šivih, Frankfurt pa je bil za mladega levičarskega intelektualca dinamično mesto. Na univerzi so še poučevali profesorji, ki so bili študenti Theodorja Adorna, utemeljitelja t. i. frankfurtske šole, kar mi je bilo bližje od ortodoksne marksistično-leninistične levice.«
Postone je avtor številnih knjig, med njimi je največ pozornosti zbudila Time, Labor and Social Domination (Čas, delo in družbena dominacija, op. a.). V žarišču njegovega preučevanja so sodobna evropska intelektualna zgodovina, družbena teorija, Nemčija v 20. stoletju in antisemitizem.

Michael W. Apple

Michael W. Apple se je rodil pred triinsedemdesetimi leti v delavski družini v ameriški zvezni državi New Jersey. Ob študiju je vsak dan delal v tiskarni, učitelj pa je postal v vojski, kjer je poučeval uporabo kompasa in prvo pomoč. Po koncu služenja vojaškega roka je bil nadomestni učitelj v domačem mestu Paterson in ob poučevanju revnih otrok se je začel zanimati za kritično pedagogiko. Je eden najbolj priznanih filozofov na področju izobraževanja in eden najprodornejših kritikov neoliberalizma. Njegove knjige so prevedene v številne jezike. Knjiga Šola, učitelj in oblast tudi v slovenščino. Prejšnji teden je na povabilo ljubljanske pedagoške fakultete po dolgem času obiskal Slovenijo, predaval in se srečal s starimi znanci.

Mag. Goran Klemenčič

Z Goranom Klemenčičem smo se pogovarjali o sodstvu, pa tudi o bodeči žici, vojski na meji, zaostrovanju azilne zakonodaje, električnih paralizatorjih, gradnji novega zapora … Dolgoletni zagovornik človekovih pravic, zdaj minister, priznava, da mu ministrska funkcija onemogoča, da bi ravnal povsem v skladu s svojimi prepričanji in ideali, a kljub temu meni, da lahko znotraj vlade prispeva več, kot če bi jo kritiziral od zunaj, in se posledično zdi kot nekakšen (osamljeni) glas razuma znotraj vlade.

Faruk Šehić

V Ljubljano je prišel iz Švice, iz majhnega mesta Zug, kjer obkrožen z »najbogatejšimi ljudmi na svetu« v pisateljski rezidenci snuje naslednji roman. V njem se bo, kot kaže, spraševal o življenju po apokalipsi.
Morda ga ravno zato ni prav nič motilo, da je ves teden njegovega bivanja v Ljubljani deževalo, kot da se nikoli več ne bo zjasnilo, kot da se prav zares bliža apokalipsa. Navsezadnje je deževje nekakšna melanholična stalnica tudi v njegovi Knjigi o Uni (prevod Zdravko Duša, Cankarjeva založba, 2016), posvečeni reki, ob kateri je odraščal in ki je bila med vojno »edino, česar ni mogoče uničiti«. Za ta roman je prejel več nagrad, vrstijo se prevodi v evropske jezike, slavospev pa je nedavno prispeval tudi britanski časnik The Guardian; njegovo pisanje je označil za »pomemben prispevek k vojni literaturi«.

Dr. Zvezdan Pirtošek

Predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski Medicinski fakulteti in predstojnik Kliničnega oddelka za bolezni živčevja na ljubljanski Nevrološki kliniki velja za enega najboljših slovenskih nevrologov in enega najboljših sogovornikov med zdravniki, saj je vedno oborožen z goro zanimivih informacij o možganih. Z njim smo se pogovarjali o domnevno pogubnem vplivu sodobne tehnologije na mlade možgane, napredku v nevroznanosti in možganskem davku, ki ga plačujemo za podaljševanje življenjske dobe.

Mag. Vesna Kerstin Petrič, dr. med

Zdravnica, ki se je po končanem študiju na medicinski fakulteti in enoletni praksi v Južni Ameriki odločila, da se bolj kot v bolnišnici vidi na področju javnega zdravja, že vrsto let vodi oddelek ministrstva za zdravje, katerega poglavitna naloga je preprečevanje škode, ki si jo z neodgovornimi odločitvami in ravnanji ljudje povzročajo sami. Njihov novi protikadilski zakon čaka na obravnavo v vladi. Želeli bi si tudi zaostrovanja zakonodaje na področju alkohola, a je to v Sloveniji precej Sizifovo delo. Nikakor pa ne želijo nič slišati o legalizaciji uporabe konoplje za rekreativno uporabo.

Dr. Dragica Wedam Lukić

Dragica Wedam Lukić je bila ustavna sodnica in predsednica ustavnega sodišča v njegovem najlepšem, skoraj romantičnem obdobju, ko so gradili in razvijali varovanje človekovih pravic na temeljih, ki jih je postavila prva, legendarna zasedba. Zaveda se, da so tudi oni imeli srečo. S sestavo ustavnega sodišča namreč. V zadnjih letih te sreče ustavno sodišče nima, ugotavlja Wedam Lukićeva in se sprašuje, kdo bo v razmerah brezkompromisnih političnih obračunavanj in negativnih kampanj sploh še pripravljen kandidirati na mesto ustavnega sodnika. Vprašanje je umestno, saj se bo v letu in pol zamenjala praktično celotna sestava ustavnega sodišča.

dr. Peter Filzmaier

V prvem krogu predsedniških volitev, ki v Avstriji potekajo vsakih šest let, je presenetljivo zmagal kandidat skrajno desnih svobodnjakov (FPÖ) Norbert Hofer; zbral je skupaj 35 odstotkov glasov. Ankete javnega mnenja takšnega izida niso napovedovale. Oba predstavnika avstrijskih vladajočih koalicijskih strank, socialdemokratov (SPÖ) in krščanske demokracije (ÖVP), sta skupaj prejela zgolj 22 odstotkov, kar je seveda načelo legitimnost koalicije. O tem pretresu v Avstriji smo se še pred drugim krogom volitev, ki bo 22. maja, pogovarjali z vodilnim avstrijskim politologom dr. Petrom Filzmaierjem z Donavske univerze v Kremsu.

Andrej Gnezda

Kar je objavil Greenpeace, ni nikakršno presenečenje, stališča EU, predvsem pa ZDA, tam so bili vedno odkriti, so bila znana že vnaprej, razkrito je le potrdilo našega opozorila. Navedbe komisarke so poskus, da se stvari pomirijo. Dejansko ni tako. Ne gre torej za izvorna ameriška pogajalska izhodišča, za delovne dokumente, razkrita je bila edina različica enotnega, skupnega besedila sporazuma. Seveda je precej stvari v oglatih oklepajih, podrobnosti se bodo spreminjale, ampak temelji, pot, smisel sporazuma bodo ostali isti. Na boljše ne bo šlo. Z vidika potrošnika, ljudi, bo šlo kvečjemu na slabše.

Bruno Dujić

Letošnji arhitekturni simpozij BIG arhitektura je posvečen raziskovanju fizičnih meja pri gradnji z lesom in priložnostih, ki nam jih ta gradbeni material ponuja. Bruno Dujić je ena od avtoritet lesene gradnje v Sloveniji. Poklicno pot je začel na fakulteti za gradbeništvo, nato pa je svoje široko strokovno znanje prenesel v prakso in ustanovil uspešno podjetje, ki nenehno vlaga v razvoj in inovativen pristop pri gradnji iz masivnih lesenih konstrukcij.

Luka Mesec

Luka Mesec, poslanska skupina, podporniki, volivci, člani koalicije Združena levica, ki se je pred letom in pol presenetljivo uvrstila v parlament, so se znašli pred dilemo. Iniciativa za demokratični socializem, eden od konstitutivnih, najprodornejših delov Združene levice, je imela pred dnevi kongres v Krškem. Končal se je klavrno, pa ne zaradi nesklepčnosti, ampak zaradi prepirov, groženj, lahko bi rekli »netovariškega« vedenja. Vsi se ne strinjajo z zamislijo, da se mora Združena levica združiti v enovito stranko in da je parlamentarno delo tisto, ki je družbeno najvplivnejše. Del bi ostal na ulicah. Luka Mesec meni drugače, obsoja nedostojno vedenje posameznikov, pravi, da so nekateri, žal, zdrknili v anarhizem, sprejema kritiko, a ta je lahko tudi razdiralna. Še vedno zagovarja proces združevanja strank in obljubila nastanek leve alternative.

Hudičev advokat

Kdor si je ogledal film Hvala, ker kadite, si bo lažje predstavljal, kako se je pogovarjati z Axlom Gietzom. Je uglajen, govorniško spreten in oborožen s podatki, ki govorijo njegovi agendi v prid. Imperial Tobacco je že tretja od štirih največjih svetovnih tobačnih korporacij, za katere je delal v svoji karieri. Zato smo pogovor z njim vzeli kot izziv.

Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič

Stari starši iz Slovenj Gradca javno čustveno doživljajo odločitev centra za socialno delo, da se njihova vnuka dodelita v rejništvo drugim, pri tem pa imajo podporo mnogih, zato so se tisti, ki odločitev centra podpirajo, znašli v težkem položaju. Odločitve ne morejo pojasniti, ker ne smejo razkriti vseh podatkov. Ministrstvo za družino je zagato poskušalo rešiti tudi tako, da je poleg socialne inšpekcije povabilo tudi Gabi Čačinovič Vogrinčič, naj pregleda ravnanje centra. Gabi Čačinovič Vogrinčič je zaslužna profesorica na ljubljanski fakulteti za socialno delo in glavna zagovornica koncepta delovnega odnosa v socialnem delu, ki rešitve za tiste, ki potrebujejo pomoč, soustvarja skupaj z njimi. Je tudi zelo kritična do današnjega sveta in trdi, da je že zdavnaj prišel čas, ko bi morali zavrniti nesprejemljivo.

Ramin Shadani

Ramin Shadani prihaja iz Irana, od tam je pobegnil pri rosnih 19 letih. Pred štirimi leti je v Sloveniji dobil status političnega azilanta in se vpisal na fakulteto. Slovensko azilno politiko je spoznal na svoji koži od znotraj in od zunaj. Potem ko je dve leti živel v azilnem domu, je v času begunske krize opravljal delo prevajalca na meji, danes pa sodeluje s Slovensko filantropijo kot prevajalec za prosilce za azil, zadnje dni tudi na eni izmed osnovnih šol v Logatcu, kamor so vpisani begunski otroci iz tamkajšnjega nastanitvenega centra.

Emil Filipčič - File

Literarna zgodovina je Emila Filipčiča - Fileta shranila kot ludista, zgodovina urbanih legend kot šumijevca, večina pa se ga verjetno spomni kot tistega, ki je z Markom Dergancem - Dergijem nekje v meglicah naše polpretekle kulturne zgodovine za Radio Študent skuhal kultno radijsko igro Butnskala, ki se je vmes prelevila v film, potem v strip, nazadnje pa še v gledališko predstavo. Vse, kar je kdaj napisal, raste iz korenine absurda, in zdi se, da bi imel Leteči cirkus Montyja Pythona dobre šanse tudi pri nas, če bi ga le zaupali Filetu. Na Dnevih slovenske drame v Kranju si je ravno ogledal premierno uprizoritev odrske različice Butnskale v režiji Vita Tauferja ter koprodukciji Prešernovega gledališča Kranj in Slovenskega mladinskega gledališča. In kako se je imel?

Branko Cestnik

Branko Cestnik je koordinator zadnjega programskega načrta katoliške cerkve v Sloveniji, v kateri poskuša ta, po bankrotu mariborske nadškofije, najti novo smer. Je pater klaretinec, bivši kandidat za celjskega ali mariborskega škofa, sicer pa zadnjih štirinajst let župnik na Frankolovem. Tja je prišel po dolgotrajnem šolanju v tujini. Živel je v Italiji, predvsem v Rimu, pa tudi v Španiji, v Madridu, in Nemčiji, kjer je pomagal pri integraciji beguncev leta prej, preden so ti v večjem številu prišli v Slovenijo. Na podlagi teh izkušenj je tudi zaslovel s svojimi zapisi in komentarji na internetu. Z njim smo se zato pogovarjali predvsem o prenovi slovenske cerkve in njenem morebiti novem odnosu do politike.

Krystian Lupa

V preteklih tednih je bil v Ljubljani na obisku v Slovenskem mladinskem gledališču eden najprepoznavnješih poljskih gledaliških režiserjev, 73-letni Krystian Lupa, ki se je proslavil predvsem z delom v krakovskem Starem teatru. Lupa je človek, ki se je v življenju ukvarjal tako rekoč z vsem – od fizike do grafičnega oblikovanja, leta je bil strasten jungovec in velik ljubitelj avstrijskega literata Thomasa Bernharda. Kot vsak pošten bernhardovec prezira svojo državo in fašistoidne mehanizme, ki jo poganjajo, in čeprav je bil vedno družbeno kritičen, na stara leta ugotavlja, da se je družbenopolitični položaj tako zaostril, da se je treba o tem izrekati tudi javno.

Igor Štiks

Igor Štiks se je leta 1992 iz rodnega Sarajeva preselil v Zagreb, tam je študiral primerjalno književnost in filozofijo in se uveljavil kot literarni kritik. Magistrski študij je opravil v Parizu in nato doktoriral na Univerzi v Chicagu. Po vrnitvi v Evropo se je zaposlil kot raziskovalec na Univerzi v Edinburgu, kjer dela še danes. Napisal je dva romana, Dvorec v Romanji in Elijev stol, oba sta bila na Hrvaškem nagrajena in prevedena v nekatere evropske jezike.
Lani je pri založbi Bloomsbury izšla njegova knjiga Nations and Citizens in Yugoslavia and the Post-Yugoslav States (prevod knjige pod naslovom Državljanin, građanin, stranac, neprijatelj je izdala zagrebška Fraktura), ki je plod desetletnega proučevanja tematike državljanstva na ozemlju nekdanje Jugoslavije v zadnjih sto letih.
Štiks je danes eden najbolj znanih hrvaških filozofov, znan je tudi kot aktivist in soorganizator (skupaj s hrvaškim filozofom Srećkom Horvatom) zagrebškega festivala Subversive, ki je doslej gostil največja imena svetovne levice.
Z njim smo se pogovarjali o izkušnji begunca, o pogledih na razpad Jugoslavije, o fenomenu Sarajlij, kakor pravijo Sarajevčanom s posebno mentaliteto, ki ni obremenjena z nacionalno in versko pripadnostjo, o vse bolj fašistoidni (vzhodni) Evropi, o oligarhični (ne)demokraciji in potrebnih premislekih levice v Evropi in svetu.