Projekt od-rasti

Vincent Liegey se je rodil leta 1979 v Besanconu, starem industrijskem mestu na vzhodu Francije, rojstnem kraju Victorja Hugoja. Študiral je mehansko inženirstvo, magistriral in končal še študij filmske režije. Delal je v diplomaciji, sodeloval z nevladnimi organizacijami, z antiglobalizacijskim gibanjem, nekaj časa je bil celo vodja varnosti pariškega železniškega omrežja.
Zdaj se na doktorskem študiju v Budimpešti posveča projektu od-rasti (degrowth), ki združuje evropske intelektualce in aktiviste, prepričane, da neskončna rast v omejenem svetu uničuje človeštvo in planet. V samem bistvu teorije od-rasti je nasprotovanje prepričanju, da je rast edina rešitev za izhod iz razmer, v katere nas je pripeljala kapitalistična produktivistična in potrošniška ideologija. Zagovorniki od-rasti, torej življenja brez imperativa gospodarske rasti, trdijo, da so energijska, politična, eksistencialna, gospodarska in okoljska kriza povezane, zato moramo rešitve za težave sodobnega sveta iskati znotraj prepleta teh področij.
Z Liegeyjem, ki je zastopnik gibanja od-rast in soavtor študije Projekt od-rasti (slovenski prevod je izdala Založba Sanje), smo se pogovarjali po njegovem predavanju v Mestnem muzeju v Ljubljani, ki ga je pripravilo slovensko društvo Humanitas.

dr. Primož Krašovec

Od zadnjega Mladininega intervjuja s sociologom kulture Primožem Krašovcem je minilo manj kot leto dni, a takrat je govoril o neoliberalni ideologiji in praksi, v zadnjem času pa se zaradi očitnih razlogov posveča predvsem preučevanju rasizma. Krašovec predava na ljubljanski filozofski fakulteti, sodeluje pa tudi pri Inštitutu za delavske študije, v okviru katerega je lani predstavil zanimivo analizo slovenskega urbanega srednjega razreda. Vprašali smo ga tudi, kako sta temi, s katerima se trenutno največ ukvarja, povezani.

Lidija Apohal Vučković

Preprosto, ker je bila inšpekcija na tem področju uvedena šele sredi leta 2010. Pred tem je sicer obstajal inšpektorat za javno upravo, vendar ni imel pristojnosti za nadzor nad uresničevanjem zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Tako je naša inšpekcija prve inšpektorje, ki so pristojni za to področje, dobila šele leta 2011. V tem začetnem času so se inšpektorji ukvarjali tako rekoč izključno z vprašanjem prevedbe plač iz starega sistema v novega.

Miljenko Jergović

Miljenko Jergović je eden najproduktivnejših hrvaških piscev in najprepoznavnejših hrvaških družbenokritičnih kolumnistov, čeprav vztraja pri tem, da ni Hrvat. Rojeni Sarajevčan si je prepoznavnost pridobil s kratkoproznim prvencem vojnih zgodb, ki sliši na ime Sarajevski Marlboro, od nedavnega pa nam je v slovenščini na voljo tudi zbirka njegovih zapiskov s poti, Levijeva tkalnica svile. Je prevelik cinik, da bi bil jugonostalgik, vsemu navkljub pa odkrito priznava, da je šlo od padca Berlinskega zidu do danes z vsemi nami samo strmo navzdol. Pred vami je družbeni pomenek, časi so preveč kritični, da bi kaj dosti razpravljala o literaturi.

Jan Plestenjak

Mladinin arhiv hrani dragocen dokument: poročilo o tem, da je Blaž Ogorevc na večerjo peljal Jana Plestenjaka, in kot da to samo po sebi ne bi bilo dovolj, je na ekskluzivno druženje povabil še Erika Valenčiča. In če zgodovina pogoltne vse, kar je bilo tistega večera izrečeno, naj se ohrani vsaj trenutek, v katerem je Valenčič Ogorevcu glede Plestenjaka dahnil usodni: »Saj sploh ni tako neumen.« In res ni. Jan Plestenjak, eden prepoznavnejših slovenskih estradnikov in najbližje, kar Slovenci pridemo konceptu latino loverja, je o samem sebi in svetu, v katerega je bil vržen, do svojih štirideset in nekaj let že marsikaj razmislil. Nekaj tega sva za vas predebatirala v pomenku, ki je zdaj pred vami.

Milan Kučan

Milan Kučan je bil najpomembnejši in najpopularnejši politik v naši polpretekli zgodovini. Med letoma 1986 in 1990 je bil predsednik glavnega organa komunistične stranke, Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, nato pa leta 1990 na demokratičnih volitvah izvoljen za predsednika predsedstva in potem še enkrat leta 1992 in leta 1997 za predsednika republike. Dlje ko smo od socializma, bolj postaja Kučan za nekatere glavni krivec vseh tranzicijskih zablod. Z njim smo se pogovarjali v času, ko se je skupina ljudi, zbranih v Zvezi slovenskih domoljubov, odločila za zažig njegove nedavno izdane biografije, ki jo je napisal zgodovinar Božo Repe. Zažig knjige sta obsodila Oddelek za zgodovino na Filozofski fakulteti in Alternativna akademija. Aktualni politiki izjav o tem niso dajali.

Dr. Anica Mikuš Kos

upokojena otroška psihiatrinja in filantropinja

Eric Jarosinski - @NeinQuarterly

Morda ne veste, kdo je Eric Jarosinski, če zahajate na Twitter, pa ste bržkone že slišali za @NeinQuarterly. Profil, ki ga krasi karikatura nekoliko nataknjenega nemškega filozofa in teoretika kritične misli Theodora W. Adorna z monoklom, svojo vsebino pa trži pod geslom kompendij utopične negacije.

Dr. Tadej Troha

Pogovor z dr. Tadejem Troho, filozofom, ki dela na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, sprva ni bil namenjen dogodkom v Parizu, a mimo njih nismo mogli, kljub tragičnosti in nedojemljivosti so namreč zelo pripravni za tiste, med njimi tudi za slovensko vlado, ki begunce razumejo zgolj kot grožnjo. »Dogaja se evidentno, sistematično poneumljanje slovenske družbe,« pravi. Troha je zelo kritičen tudi do Cerarja, do njegove zaigrane morale, do njegovega razumevanja oblasti, hkrati pa tudi do tistih z levice, ki v luči pariškega napada zadržano sprejemajo desničarske strahove.

Dr. Borut Ošlaj

Dr. Borut Ošlaj predava filozofijo na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V fokusu njegovega preučevanja so vprašanja etike in filozofske antropologije. Je avtor več knjig, letos pa je izšlo njegovo delo Človek, svet in etos: študije o postsekularni filozofiji in svetovnem etosu. V njej, med drugim, s filozofsko vedo utemeljuje koncept svetovnega etosa, na podlagi katerega naj bi s premislekom in v dialogu med različnimi skupinami v družbi, tudi med pripadniki različnih veroizpovedi, iskali skupni odgovor na moralne in etične zagate sodobnega sveta. Dr. Ošlaj je soustanovitelj Gibanja svetovni etos Slovenija in član državne komisije za medicinsko etiko.

Dr. Mato Gostiša

Dr. Gostiša je najboljši poznavalec soupravljanja delavcev v Sloveniji. Že leta 1993 je napisal priročnik Kako se ustanovijo sveti delavcev. Lani je vsa svoja dognanja, kar zadeva delav-

Nina Bunjevac

Te dni se je kot gostja Stripolisa pri nas mudila Nina Bunjevac, avtorica grafičnega romana Očetnjava, o katerem pohvalno govorijo mediji velikega formata. Je hči terorista in četniške ikone Petra Bunjevca, ki je – dokler ni nekega dne leta 1977 v neki kanadski garaži, menda po nesreči, eksplodirala bomba – pomagal kovati nacionalistične velikosrbske načrte. Ti so vključevali zrušitev komunistične oblasti in ponovni vzpon Kraljevine Jugoslavije, s svojo odsotnostjo pa je dal podlago delu svoje hčerke. Nina Bunjevac poskuša razumeti, kako intimno vpliva na politično in obratno. Je Kanadčanka, Srbkinja ali – še najraje – Jugoslovanka.

Dr. Lučka Kajfež Bogataj

Po poletju, ki je potolklo kar nekaj vročinskih rekordov, na področju podnebnih sprememb postaja vse bolj vroče. Bliža se namreč decembrska mednarodna podnebna konferenca, na kateri naj bi se svetovne države končno strinjale o čem več kot zgolj o tem, da je ukrepanje potrebno. Dr. Lučka Kajfež Bogataj, slovenska članica Medvladnega odbora za podnebne spremembe pri Združenih narodih (IPCC), je optimistična kot že dolgo ne. Pa čeprav s kritiko na račun tako domače kot mednarodne situacije ne skopari.

Bogomir Kos

Bogomir Kos je eden od bolj izkušenih slovenskih bančnikov. V začetku devetdesetih let je vodil agencijo za sanacijo bank, nekakšno slabo banko, ki je od treh največjih slovenskih bank prevzela slaba posojila in jim v zameno dala obveznice z jamstvom države. To je bila po oceni tujih strokovnjakov do tedaj najuspešnejša sanacija bančnega sistema v svetu. Od leta 1993 do 1995 je bil namestnik guvernerja Banke Slovenije Franceta Arharja, nato je bil namestnik direktorja Združenje bank Slovenije, pa član uprave Abanke in nato svetovalec direktorja Klirinško-depotne družbe. V začetku 2007 se je zaposlil v Probanki, kjer je sprva vodil oddelek za upravljanje tveganj, od leta 2012 do likvidacije te banke pa je bil predsednik uprave. Zdaj je svetovalec vodstva KD Group. Prepričan je, da likvidacija Probanke ni bila potrebna, da bi se ji lahko izognili in da je Banka Slovenije pri likvidaciji vztrajala zaradi pritiskov iz Frankfurta.

Miha Turšič

Miha Turšič se ukvarja z umetnostjo v vesolju. Na prvi pogled je to bizarno, a samo tisti, ki je »slep«, ne vidi pomena kulturalizacije vesolja. Miha Turšič je bil še nedavno direktor Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt) v Vitanju, a je odstopil in 1. oktobra začel gladovno stavko. Odkar je ministrstvo prevzela ekipa iz Kamnika, tako pravi, so se stvari zapletle, ministrstvo je tako rekoč ustavilo financiranje zavoda, govori o napačnih računovodskih izkazih, o neodgovornem ravnanju z javnimi sredstvi, o sporni obračunski dokumentaciji. Turšič vse obtožbe zavrača in odgovarja, da gre za cinizem oblasti, birokratsko politikantstvo, vsa javna sredstva naj bi bila porabljena za program zavoda. Pri stavki bo vztrajal, dokler se ne izpolnijo njegove tri zahteve: odstop državne uradnice, preoblikovanje Ksevta v nacionalno funkcionalno institucijo, povečanje sredstev državnega proračuna za kulturo na dva odstotka.

Sporazum za osiromašenje delavcev

Glavni namen TTIP-ja (prostotrgovinskega sporazuma o čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu) je liberalizacija ekonomskih odnosov med ZDA in Evropsko unijo. Toda civilnodružbene organizacije, tudi s protesti na spletu in na ulicah, svarijo, da ta sporazum koristi predvsem največjim in najmočnejšim korporacijam, najspornejši pa je zanje mehanizem ISDS, na podlagi katerega bi korporacije lahko tožile države, če bi se jim posel izjalovil pri projektih, ki so skladni z določbami TTIP-ja, ne pa z nacionalno zakonodajo in standardi.

Henrik Brun

Ljubljano opisuje roman Paula Coelha Veronika se odloči umreti ali pa denimo Slovensko poletje mladega francoskega pisatelja Clementa Benecha, zdaj pa jo je za kraj dogajanja v knjigi izbral še en tuj avtor. Tokrat jo je ovekovečil večkrat nagrajeni raziskovalni novinar in nekdanji vojni poročevalec Henrik Brun. Roman Danska zanka je te dni izšel tudi v slovenščini, avtor pa bo na začetku oktobra ponovno obiskal Slovenijo.

Dr. Rastko Močnik

Je eden tistih intelektualcev, ki spremlja Slovenijo že od študentskih uporov leta 1968. Dr. Rastko Močnik je po poklicu sociolog, sicer pa pripadnik generacije, v kateri je bilo kritično razmišljanje vrednota, ne pa izraz neprimernega vedenja, kot opaža danes, ko je denimo treba vsako izjavo »cenzurirati«, jo politično »uravnotežiti«. Z njim smo se pogovarjali ob prihodu beguncev skozi Slovenijo in v trenutku, ko je na več državnih institucij naslovil peticijo »Za javno televizijo, ki bo vredna svoje javnosti«. V njej je zapisal, da aktualno vodstvo RTV Slovenija ne zmore popeljati javne televizije na raven, ki bi ustrezala sedanji intelektualni proizvodnji na Slovenskem. Kar pa je po njegovem prvi pogoj za kakršnekoli spremembe. Intervju je nastal na podlagi pogovornega večera, ki smo ga z Močnikom imeli v Ljubljani.

Eric Toussaint

Profesor Eric Toussaint, belgijski zgodovinar in politolog, se že več kot četrt stoletja ukvarja z dolžniško krizo. Leta 1990 je bil med ustanovitelji mreže organizacij Odbor za odpis dolga tretjega sveta (CADTM). Je avtor številnih knjig, v katerih razčlenjuje vlogo Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke pri širjenju neoliberalnega modela v gospodarstvu in družbi, natančno analizira, kako z dolgom podrediti države, da delujejo v skladu z interesi kapitalskih trgov in centrov moči.
Kot član ali predsednik odborov za resnico o javnem dolgu je uspešno svetoval vladam držav z južne poloble, ki so imele opraviti z javnimi dolgovi. Zadnja leta proučuje javni dolg v državah članicah Evropske unije. Leta 2011 je skupaj z Damienom Milletom napisal knjigo AAA: revizija, odpis, drugačna politika, da bi pojasnil, zakaj so nekateri dolgovi zadolženih držav evropskega obrobja protipravni, nelegitimni in sovražni. In kaj storiti.

Organska glasbena revolucija

Dve leti po izidu albuma Plavi avion sta Darko Rundek in njegov Cargo Trio (poleg njega ga sestavljata še Dušan Vranić - Duco in Isabel) na turneji, na kateri predstavljata najnovejši album Mostovi. Rundek pravi, da bi s prejšnjim albumom lahko sklenil svojo glasbeno pot (»Nekako se mi je zdelo, da bi težko napravil kaj boljšega.«), toda kritiki se s tem ne strinjajo. Čeprav je album Mostovi izšel šele pred kratkim, so ga številni razglasili za najboljši album desetletja in še več. »Nekateri od verzov na tem albumu so najlepši zgled Rundekove poetike nasploh,« pišejo na spletni strani perun.hr. »Nenavadno prijetna ter našemu času in prostoru primerna izdaja, album Mostovi je domiselna stvaritev, ki kaže ustvarjalnost na dveh ravneh: v domišljenih in pronicljivih besedilih ter zvočnem kolažu raznolikih glasbenih vplivov, spretno uravnoteženih v zelo posebnem in privlačnem izdelku,« pišejo kritiki na spletni strani muzickazona.ba.

dr. Andrej Robida

Ko se zgodi letalska nesreča, inšpektorji sestavijo vsak delček razbitine, da bi ugotovili resnični vzrok. V zdravstvu, predvsem v Sloveniji, pa se odgovorni še zmeraj zadovoljijo z iskanjem dežurnega krivca, če bolnišnicam medicinskih spodrsljajev že ne uspe pomesti pod preprogo. Otroški kardiolog dr. Andrej Robida se je že pred desetletji odločil, da se bo boril proti takšni »kulturi«. Po delu v tujini je med letoma 2001 in 2007 na ministrstvu za zdravje vodil oddelek za kakovost v zdravstvu, sopredsedoval je delovni skupini evropske komisije za varnost pacientov in sodeloval pri tako rekoč vseh najpomembnejših nadzorih v Sloveniji, uvedenih zaradi zdravniških napak. Letos je kot član mednarodne komisije opravljal nadzor nad programom otroške srčne kirurgije v ljubljanskem kliničnem centru.

Dr. Gregor Majdič

Dr. Gregor Majdič je posebnež med slovenskimi znanstveniki. Medijsko je precej izpostavljen. Po eni strani zato, ker ne želi biti tiho ob novodobnem zavračanju znanosti, po drugi pa zato, ker zelo rad piše. To se kaže tudi v tem, da je med drugim izdal že dva zgodovinska romana.
Njegov štab je na ljubljanski Veterinarski fakulteti, kjer s pomočjo posebnih gensko spremenjenih miši preučuje vpliv hormonov in genov na razlike v možganih pri moških in ženskah. Delno je zaposlen tudi na mariborski medicinski fakulteti, kjer predava fiziologijo. Da ne izgubi stika s študenti, pojasni.
Čeprav je po osnovni izobrazbi veterinar, se ni nikoli neposredno ukvarjal z zdravljenjem živali. Je pa s pomočjo sodelavcev razvil novo metodo zdravljenja živali, ki imajo težave s sklepi, predvsem psov in konjev – z matičnimi celicami. In jo tudi komercializiral. Njegovo podjetje Animacell velja za eno prvih pravih slovenskih spin-out podjetij.

Marko Filli

Prepričan sem lahko zgolj o tistem, kar sam počnem. Na podlagi informacij, ki jih imam, pa lahko rečem, da se na RTV vse to, kar se nam očita, ne dogaja. V hiši ni čistk, torej množičnega odpuščanja, gre zgolj za nekaj primerov prekinitve sodelovanja. Sindikatom smo dali zavezo, da bomo sodelavce o odpovedi pogodb obveščali vsaj mesec dni prej, in temu smo tudi sledili. Sam pa sem zahteval, da morajo biti dane individualne, pisne obrazložitve.

Morrissey

Vsi vemo, Morrissey je včasih pel pri skupini The Smiths. Tisti kultni manchestrski skupini, ki ji je v pičlih petih letih obstoja na sila netipični podlagi miline, bistrosti in žalosti uspelo zgraditi imperij, zaradi katerega se danes uvršča med najpomembnejše alternativne skupine vseh časov. Tisti skupini, ki je v thatcherjanski Angliji najbolje razumela, da se je proti hladu in krutosti z nečim treba boriti, in s čim bolje kot s šopkom rož, ki ti bingljajo iz riti, in z nežno besedo, ki se vsiplje z ustnic. Tisti skupini, ki nas je naučila, da so tudi revščina, družinsko nasilje, boj za pravice živali, predvsem pa nežna otožnost teme, ki jih je vredno povzdigniti v rock’n’roll. Prosil je, naj ga peljemo ven, se spraševal, kdaj pride ljubezen, bil nesrečen, na glas, predano, prepričano, iskal službo, jo našel in bil še bolj nesrečen, iskal slavo in zahteval pozornost, jo dobil, pa tudi ni pomagalo, leta so minevala, The Smiths so razpadli, žalost pa se je okrepila v zagrenjenost. A prizadevnost je ostala in obstala. Od takrat do danes mu je uspelo pridelati deset studijskih albumov, napisati Avtobiografijo, menda se zdaj loteva romana.

Dr. Orest Jarh

Orest Jarh je bil kar 16 let – do lani – direktor Tehniškega muzeja Slovenije, katerega glavna postojanka je nekdanji kartuzijanski samostan v Bistri pri Vrhniki. V njem je zaposlen že skoraj 20 let in v vsem tem času skrbi za njegov elektrooddelek. Njegov prvi projekt – prikaz eksperimentov Nikole Tesle – je še danes ena glavnih atrakcij muzeja.

Dr. Dimitrij Rupel

Dimitrija Rupla je težko opredeliti, nekoč je podpiral levico, z leti, ko je postal modrejši, pravi danes, je postajal konservativnejši. Vseskozi je bil samosvoj, tako se je pred meseci znova dokončno razšel z Janšo, podobno kot je storil v času razhoda Demosa, ko se ni strinjal z Janševim mnenjem, da je treba »družbeno strukturo prestaviti na desno«. Kasneje je na to malce pozabil. SDS je zapustil zaprepaden, osupel je, kako se ravna z ljudmi, tudi nad tem, kaj se znotraj te stranke dogaja s kritiki Janeza Janše. Sedaj zase pravi, da je predvsem liberalec. A ne smemo se sprenevedati, Rupel se ni spremenil, v Sloveniji po njegovem še vedno vlada globoka država, mediji so katastrofalni, večina politikov nesposobna. Tudi danes bi, kljub vsemu, kar se je zgodilo z Irakom, in ne glede na to, da je to ameriško posredovanje zanetilo vojne v sosednjih državah, podprl napad ZDA na Irak. Vilensko izjavo bi podpisal še enkrat.

Dr. Robi Kroflič

Če je nekoč veljalo, da ima univerza določeno mero avtonomnosti, je danes ta vedno bolj načeta. Izobraževanje je danes vedno manj »učenje za hojo po poti iskanja resnice« in vedno bolj dresura za učinkovito in konkurenčno sprejemanje temeljnih družbenih pravil. Vse to se dogaja zelo subtilno, a te stvari je mogoče prepoznati in poimenovati, tudi znotraj visokošolskega študija.

Slavko Goldstein (1928 - 2017)

Pri zagrebški založbi »Profil« je izšla obširna in podrobna knjiga o Titu, ki sta jo napisala oče in sin – Slavko in Ivo Goldstein. Slednji je profesor zgodovine na zagrebški univerzi in veleposlanik v Parizu, prvi pa se je rodil prav leta 1927, ko je Broz začel politično kariero, si, Žid, rešil življenje, ko je leta 1942 pobegnil v partizane, po vojni delal kot novinar, publicist in urednik založb »Liber« in »Novi Lieber«, bil predsednik židovske občine v Zagrebu, še prej je konec štiridesetih let za nekaj let emigriral v Izrael, skratka človek, ki je zgodovino, o kateri piše, tudi sam doživel.