Ciril Ribičič

Profesor ustavnega prava, nekdanji politik in ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič bo v očeh nekaterih vedno zadnji predsednik komunistične partije, v očeh drugih pa prenovitelj in ustavni sodnik, ki je bil pred svojim časom. Čas dela v njegovo korist, prvih je vedno manj, drugih pa vedno več. S Cirilom Ribičičem smo se tokrat nekoliko manj pogovarjali o ustavnopravnih vprašanjih, na katera se je vedno trudil najti življenjske odgovore, in več o njegovem življenju, osamosvajanju, odhodu slovenskih komunistov iz Beograda, stranki, ki se je pod njegovim vodstvom reformirala iz komunistične partije v sodobno socialdemokratsko stranko. Pa o Janezu Janši in Rogerju Federerju. In tudi o njegovem očetu Mitji Ribičiču, ki so ga po osamosvojitvi obtoževali genocida.

Keith Lowe

S Keithom Lowom sem se pogovarjal dan po tistem, ko je obiskal eno od slovenskih povojnih morišč. Bil je pretresen, a nikakor ne maščevalen; zgodovino, tako pravi, je treba obravnavati celovito, posledice povezati z vzroki, ne pa iz enega ali drugega obdobja vzeti posameznih delcev, ki učinkujejo kot prirejene resnice. Res je, morija po drugi svetovni vojni je nekaj popolnoma nedojemljivega, gorje premagancem, a začetek te morije se ni začel leta 1945. Maščevanje je le oblika, odgovor, poskus moralnega uravnoteževanja, četudi napačen. Vzrokov za maščevanje pa je bilo leta 1945 obilo.

Vasja Golar

Če bi hotel, da veste, za katerega Vasjo gre, bi moral namesto imena in priimka uporabiti izmišljeno fantazijsko besedo, po kateri je najbolj znan: Bevog. Ta skupaj s preostalimi izmišljenimi liki (Baja, Ond, Kramah, Tak, Deetz, Rudeen) označuje rokodelska, craft piva, ki jih v svoji mali pivovarni vari Vasja. Hardcorovski alternativec je basovske strune zamenjal za pivovarske kotle, prodajo elektronske opreme pa za ustvarjanje alov, porterjev, stoutov, kölschev in drugih stilov sodobnega mikropivovarjenja. Raje kot o tem, zakaj pivovarne ni postavil v Sloveniji, govori o pivu in tektonskih premikih, ki so se na prej dokaj uspavani pivovarski in pivopivski sceni začeli dogajati v zadnjih letih. Idealen sogovornik za letni čas, ko se posreba največ osvežilnih grenkljatih napitkov.

Filip Flisar

Filip Flisar je eden najbolj priljubljenih slovenskih športnikov, ob tekmovalnem premoru, ki ga je napovedala Tina Maze, pa tudi daleč najuspešnejši aktivni slovenski smučar. Tekmuje v smučarskem krosu, razmeroma mladi disciplini, ki pa zaradi atraktivnosti hitro pridobiva gledalce. Pred tremi leti je že zmagal v skupnem seštevku svetovnega pokala, letos je postal še svetovni prvak. In to s prehitevanjem v zadnjem ovinku, z eno najbolj legendarnih predstav kateregakoli slovenskega športnika v zgodovini.

LET 3

Reški Let 3 je zagotovo eden najboljših (live) bendov z območja nekdanje Jugoslavije. Skupina je nastala leta 1987 iz članov punk benda Termiti in Strukturnih ptic, multimedijskega projekta, ki je izšel iz reške, predvsem v osemdesetih letih burne umetniške scene. Doslej je izdala devet albumov, pesmi z najnovejšega, ki bo izšel še letos, pa ta čas predstavlja na koncertnih odrih skupaj s kipom »Angela Merkel sere«.

Nika Zupanc

Je mednarodno priznana oblikovalka luči, stolov, zof, ogledal in še mnogih drugih predmetov, tudi zibelk in igrač, in iz čisto vseh njenih del veje prepoznaven avtorski pečat. Poetičen, eleganten pečat, ki je prepričal svetovno znana podjetja, kot so Moooi, Moroso in Nodus, da so jo povabila v elitno družbo svojih oblikovalk in oblikovalcev. Pečat, zaradi katerega se nad njenim oblikovanjem navdušujeta taka dizajnerska maga, kot sta Marcel Wanders in Tom Dixon. Pečat, zaradi katerega jo je Wall Street Journal poimenoval »resnična zvezda«. Ali kot je o njej v Mladini zapisala Nada Vodušek: »Subtilne ekstravagance, prodornosti in inteligentnih obratov Nikinega dizajna pač ni mogoče prezreti.«

Hasan Nuhanović

Hasan Nuhanović je pred 20 leti preživel pokol v Srebrenici, vendar je takrat izgubil očeta, mamo in brata. Od tedaj se že vseh 20 let trudi dokazati soodgovornost Združenih narodov in njihovega nizozemskega bataljona za strašni zločin v tem bosanskem mestu; srbska vojska je tam pobila več kot osem tisoč Bošnjakov, večinoma civilistov, žensk, otrok ... To je tudi tema Nuhanovićeve knjige Pod zastavo ZN, v kateri je svoje trditve podkrepil s številnimi verodostojnimi dokumenti in spomini na preživeto. Poleg tega je napisal osupljivo knjigo Zbjeg; v njej govori o vojni v vzhodni Bosni in je biografski in zelo podroben opis trpljenja Bošnjakov v tem delu Bosne v letih od 1992 do 1995. Danes Nuhanović z družino živi v Sarajevu in dela v Spominskem središču Potočari v Srebrenici. Med pogovorom je zelo zadržano izražal čustva, ko je govoril o izgubi svojcev, zelo jasno pa se je spraševal o odgovornosti mednarodnih ustanov, pa tudi tukajšnje javnosti, posebej medijev, za vse, kar so Bošnjaki v vzhodni Bosni pretrpeli v dolgem obdobju od leta 1992 do množičnega zločina v Srebrenici julija 1995.

Nada Rotovnik Kozjek

Dr. Nada Rotovnik Kozjek (l. 1963), ustanoviteljica in vodja ambulante za klinično prehrano na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Zdravnica s specialnimi znanji o klinični prehrani bolnikov in športnikov. Redno sodeluje z Olimpijskim komitejem Slovenije in svetuje več reprezentancam. O pravilni športni prehrani je svetovala že veslaču Iztoku Čopu, zdaj pa tudi biatloncu Jakovu Faku. Žena legendarnega alpinista Pavleta Kozjeka, ki se avgusta 2008 ni vrnil z odprave na Mustagh Tower v Pakistanu. Tudi sama odlična športnica. Udeležila se je že 25 Ironmanov in zmagala na ljubljanskem maratonu, in to čeprav je bila zaradi padca v gorah kar štirikrat operirana na istem kolenu. Pogovor sva začeli z vajami za moč. Doma ima namreč telovadnico, polno športnih rekvizitov.

Guy Standing

Guy Standing (1948) je profesor razvojnih študij na Londonski univerzi in soustanovitelj Basic Income Earth Networka (BIEN), krovne organizacije več pobud za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Velja za enega najboljših poznavalcev ekonomike dela v svetu, saj je bil več kot 30 let raziskovalec v Mednarodni organizaciji dela. V zadnjem času je napisal dve precejšnjega zanimanja deležni študiji o prekariatu, torej vse večjem družbenem sloju delavcev, večinoma izobraženih mladih, ki so jim zaradi negotove narave dela kratene ključne pravice. O vsem tem je pisal v knjigi The Precariat: The New Dangerous Class (2011). V novem delu o prekariatu A Precariat Charter: from denizens to citizens (2014) poskuša artikulirati ta sloj delavcev in sooblikovati njegove ključne zahteve v družbenih razmerjih. Njegova študija velja za manifest prekariata v boju za pravice.

Dragica Korade

Na prvi pogled je Dragica Korade krhka dama, ki si v pisarni zgoraj levo sama kuha kavo na električnem grelniku in kadi cigarete eno za drugo (ko je bilo to še dovoljeno, seveda). Temu primerno sogovornika preseneča z na videz naivnimi, čisto zemeljskimi vprašanji. Ker je v tem vztrajna, navadno doseže svoje. Človek najprej ostrmi, potem pa se mu pred očmi začne rušiti predvidljiv, naučen svet floskul. To je Dragica. Danes komentatorka Večera, sicer pa že več kot 30 let novinarka, ki je svojo pot začela v osemdesetih, v času rojevanja države, kot del intelektualne avantgarde. Pisala je za Katedro, Teleks, bila je urednica Večerove priloge V soboto, v kateri je vztrajno dajala mesto najšibkejšim. Bila je tudi kolumnistka Mladine, po novem tudi publicistka, v knjigi Trojanski pes je popisala izgubljenih 25 tranzicijskih let.

Štefka Drolc

Štefka Drolc ima dvaindevetdeset let in več elana kot večina tridesetletnikov, ki jih poznam. Bere brez očal, vešče uporablja mobilni telefon, če bi ji kdo ponudil vlogo, ki bi jo očarala, je skoraj zagotovo ne bi zavrnila. Govori se, da je ena največjih slovenskih igralk. Upodabljala je ključne figure slovenskega nacionalnega nezavednega s Cankarjevo materjo na čelu, igrala v prvem slovenskem igranem celovečercu Na svoji zemlji, svoj pečat je pustila na treh velikih odrih – mariborskem, tržaškem in ljubljanskem. Njen glas je močan, četudi nežen; ko se razgovori, tu in tam zanosno udari po mizi. Ko pripoveduje, se zdi, kot da obnavlja spomine, ki jih je vredno obdržati, in tiste, ki jih je nujno, čeprav bi jih bilo verjetno lažje pozabiti. A dober igralec, verjame Štefka Drolc, z bolečino krepi svoj talent. Ko jo vprašam, ali v življenju nastopi trenutek, ko se človeku zazdi, da je doživel dovolj, reče, da se temu trenutku počasi bliža. In čeprav o sebi brez prevelikih zadržkov pove marsikaj, da jasno vedeti, da svojega življenja ne bi rada mitologizirala. Rada bi ohranila takšnega, kakršno je. Lepo, okrutno in bežno.

Srećko Horvat

Ljubezen in revolucija, kaj imata skupnega? Eden najpomembnejših hrvaških filozofov, Srećko Horvat, je o tem napisal knjigo, ki bo izšla konec leta. Njegova teza je logična: Prava revolucija je bila vedno revolucija vsega, vseh družbenih odnosov, tudi najbolj intimnih. In če želimo novo politično ekonomijo, pravi Horvat, ne smemo dopustiti, da nam o ljubezni govorijo zgolj korporacije skozi ekonomsko propagando. Horvat je sicer ustanovitelj zagrebškega festivala Subversive, kolumnist Mladine in The Guardiana, vodja projekta Filozofija v gledališču v zagrebškem HNK. Intervju je nastal na podlagi pogovornega večera, ki smo ga imeli z njim v Ljubljani.

Ivana Djilas

Na vrtu družinske hiše, ki jima je s partnerjem Boštjanom Gombačem še vedno ni uspelo prodati, da bi se odrešila prisile posojil, sedi v modni obleki. Ker bi rada nekoliko rehabilitirala svojo lepoto po tem, ko je javno spregovorila o debelosti. Ivano Djilas že leta poznamo kot gledališko režiserko, ki je v devetdesetih letih emigrirala iz srbskega političnega kaosa in si v Sloveniji ustvarila kariero, družino, življenje in dobršen del identitete. Zadnje leto pa jo spoznavamo tudi kot avtorico zapisov Skriti strahovi na javnih krajih, pronicljivih kolumn, ki skušajo loviti krhko ravnovesje med intimno in družbeno relevantno perspektivo vseh mogočih kriz.

Luka Mesec

Z Lukom Mescem smo se pogovarjali, ko so v Bruslju razpravljali o Grčiji. To počnejo vsakih nekaj mesecev. Krožijo katastrofični scenariji, politiki grozijo, obupujejo, a pri vsem tem gre, kot bi rekel Mesec, le za dolg boj levice za strukturne reforme, ne v Grčiji, pač pa v vsej Evropi. To, da je grška Siriza dvignila glas, le pomeni, da se je zbudila demokracija, ljudstvo, ki se upira nadnacionalnim in nedemokratičnim mednarodnim finančnim institucijam. Preprosteje, ki se upira kapitalu.