Milovan Đilas

Neobjavljeni intervju iz leta 1971

Jadranka Vesel

Jadranka Vesel že več kot dvajset let proučuje različne oblike družbenoekonomskih organizacij, ki jim je skupno, da ne delujejo po načelih kapitalskih podjetij, ampak so usmerjene na skupno(st). V fokusu njenega proučevanja so zadruge.
Veselova, ki je bila leta 2011 soustanoviteljica Raziskovalnega inštituta za socialno ekonomijo, danes deli svoje izkušnje in spoznanja s študenti in pripadniki civilnodružbenih organizacij. Sama se opredeljuje kot aktivistka.
Z Veselovo smo se pogovarjali o zadrugah in neuspešnih delavskih prevzemih podjetij, o premajhni družbeni naklonjenosti lastniški pluralizaciji na Slovenskem in o zadružništvu v javni sferi, obliki, v kateri je tudi nobelovec Dario Fo ustvarjal svoje predstave. Več kot sto inovativnih manjših zadrug je nastalo v zadnjih letih tudi v Sloveniji, čeprav jim družbeno ozračje ni naklonjeno.

Dr. Miro Cerar

Popolnoma jasno je, da je čas, v katerem vlada Miro Cerar, težak. Migrantska kriza je velik izziv, za Evropo, za Slovenijo. Vlada Mira Cerarja pri obravnavi beguncev vseskozi niha, govori o človekovih pravicah, a zaostruje azilno zakonodajo, poudarja človečnost, a postavlja žico. Sedaj so se, povsem pričakovano, v Sloveniji pojavili še ksenofobija, strah, sovražnost. Miro Cerar se je odzval, obsodil skrajne politike, skrajna stališča. Pohvalno, vendar se ni spremenil. Ko govori o beguncih, v isti sapi omenja varnost. Ko govori o človečnosti, hkrati razmišlja o absorpcijskih sposobnosti Slovenije. Ko smo mu v intervjuju očitali, da je poskušal prekomerno zaostriti azilno zakonodajo, in dodali, da to pač ni evropsko, nas je popravil. Tako počne vsa Evropa, omejevalni ukrepi so evropski. Morda so res, a takšna politika ni politika Evrope, kakršne bi si želeli.

Dr. Tatjana Avšič – Županc

Zgodba o slovenskih znanstvenikih, ki jim je prvim uspelo odkriti povezavo med okužbo z virusom zika in razvojem mikrocefalije pri otroku v maternici, je polna ambivalentnih čustev in neverjetnih naključij. Hkrati pa je tudi dokaz njihove izjemne usposobljenosti, radovednosti, odzivnosti in iznajdljivosti. V času, ko virus razsaja po ameriški celini in je njegovo preučevanje osrednja prioriteta desetin laboratorijev po svetu, je prav njim uspelo prvim priti do ključnih dokazov za razumevanje nevarnosti okužbe.
Levji delež zaslug za uspeh ima dr. Tatjana Avšič - Županc, vodilna slovenska in tudi svetovna virologinja, ki je prevzela vodenje raziskave in tudi prepričala ostale sodelujoče, da gre za odkritje, vredno objave v najuglednejši medicinski znanstveni reviji na svetu – New England Journal of Medicine.
Ne glede na številne uspehe v preteklosti, na primer odkritje dveh novih virusov, je bilo delo pri tem projektu zanjo nekaj posebnega. »Ne znam opisati občutka. Že leta nisem čutila take čudovite utrujenosti, zagnanosti. Motivacija je bila tako visoka, da nismo bili ne žejni ne lačni.«
Utrujenost počasi prihaja za njo. Adrenalin je popustil, nastopil pa je izčrpavajoči del naloge. »Ker sem jaz tisti avtor, ki je predviden za korespondenco, dobim ogromno poizvedb in vprašanj. Še vedno se mi ni uspelo prebiti čez vso pošto, sploh ker je treba vmes opravljati tudi redno delo.« V ponedeljek je tako pozdravila novo generacijo svojih študentov na ljubljanski Medicinski fakulteti. Intervju za Mladino je prvi, v katerega je privolila po objavi odkritja.

Atul Gawande: Minljivost

Ameriški kirurg indijskega rodu prek osebne zgodbe svojega očeta, nekaterih pacientov in zdravniškega uvida odpira temo zdravljenja neozdravljivih. Človek dočaka trenutek, ko mu tudi medicina ne pomaga več. Vitalnega starca je tako zadel uničujoči tumor hrbtenjače, ki bi ga lahko napravil za tetraplegika, a bil je že tako razžrt, da je bila tudi operacija brez velikih obetov. Sam, kirurg po poklicu, se je odločil, da raje nadaljuje z igranjem tenisa in dobrodelnimi projekti, dokler ga bodo pač noge nosile. In si je priboril še nekaj spodobnih let.

J. M. Coetzee: Jezusovo otroštvo

»Iščemo streho nad glavo, da začnemo novo življenje,« je zadnji stavek v romanu. Nasvet malega Davida, kaj naj bi rekli v nekakšnem begunskem centru v oddaljenem kraju, kamor pobegneta njegov ’boter’ in skrbnik Simón ter nadomestna mati Inés. Oba begunca od prej, iz neznanega razloga, oba že dobro nameščena, ona celo v vilo s tenisom. On je malega pobral in nekako posvojil na ladji, ker je izgubil podatke o materi in sploh vse. Ko mu jo pomaga iskati, zaradi hladu birokracije in obče brezbrižnosti nad iskanjem obupa in določi za mater prvo primerno žensko, ki jo vidi, Inés. Ta presenetljivo sprejme, se preseli k malemu v njuno stanovanje, on pa klošari v okolici pristanišča, kjer raztovarja ladje. Dokler mali, ki ga dajo v prevzgojno ustanovo, ker bojkotira pouk in je neukrotljiv, ne pobegne, onadva pa se prav tako spustita v beg pred institucijami, ki jima ga hočejo vzeti.

Kanye West: The Life of Pablo

Kaj sploh še povedati o plošči, o kateri je bilo povedano že vse in preveč? Največ o samih zaletavih pripravah nanjo: priča smo bili neskončnim menjavam naslova, v tednih pred izidom pa je na vsakodnevni ravni postalo jasno tudi, da Kanye West svoj sedmi album krpa zadnji hip. Mastering ter izbor in zaporedje posnetkov so urejali še na dan predstavitve. V bistvu je pri vsem skupaj še najbolj osvobajajoče, da nam je izvajalec, ki konstantno opozarja, da potrebuje le svobodo izražanja, ker »centri moči« omejujejo njegovo večdisciplinarno genialnost, pokazal, da je celo na samem vrhu glasbene industrije stvari možno delati čisto zadnji hip. Brezglavo. Neodločno. Shizofreno. Ali pa je bil vse skupaj le nateg, instrument nenehnega medijskega pompa? V tem je tudi nekaj strašljivo zvitega: nadležno agresivni medijski pomp je mogoče ustvariti brez vsebine.

Marko Vuksanović

Ko so Avtomobili, eden najbolj dolgoživih rezultatov jugoslovanskega novega vala, 24. januarja nastopili na odru ljubljanske Drame, sva s prijateljem ugotavljala, da je to bend, ki bi moral polniti stadione. Danes Novogoričani z več kot tridesetletno glasbeno kariero blago brlijo v kolektivnem spominu slovenstva, skoraj vsak bi si znal zagodrnjati kakšen njihov komad o minevanju in žalosti, malokdo pa zares ve, komu ga pripisati. Njihov pevec in tekstopisec Marko Vuksanović ali najlepši glas slovenskega rokenrola danes hodi spat ob devetih zvečer, veliko bere in v spomin na nedokončani študij sociologije tu in tam navrže kakšno marksistično referenco.

Dr. Aleš Bučar Ručman

Ko Aleš Bučar Ručman združi dogajanja na področjih, s katerimi se ukvarja, vidi zelo temačno sliko. Je sociolog in politolog, ukvarja pa se predvsem s sodobno, potrošniško demokracijo, mediji in migracijami. Na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru dela že od leta 2004, a je bil do leta 2009 tudi politik, namreč predsednik podmladka Liberalne demokracije Slovenije. Stranko je zapustil, ker se ni strinjal z njeno »neoliberalno ideologijo«.

Kostas Lapavicas

Grk Kostas Lapavicas (1961), profesor ekonomije na londonski Šoli za orientalske in afriške študije (SOAS), je eden izmed redkih (marksističnih) levičarjev, ki so od začetka grške finančne in gospodarske krize opozarjali, da je rešitev le izstop Grčije iz evroobmočja. Zanj se je zavzemal tudi v vlogi poslanca Sirize, vendar se je od njenega voditelja in grškega premiera Aleksisa Ciprasa kmalu oddaljil. Danes še ostreje kritizira Ciprasovo politiko in tudi evropsko novo levico, ki predsednika grške vlade nekritično podpira. Je avtor knjig o financializaciji in reden kolumnist britanskega Guardiana.

Jasna Murgel

Študirala sem mednarodno pravo varstva človekovih pravic in iz tega področja tudi doktorirala in menim, da se je na naraščajoči sovražni govor, tudi na spletu, treba odzvati in se izreči proti njemu, saj je ena od oblik diskriminacije. Država je skladno z mednarodnimi zavezami dolžna ukrepati, da se diskriminacija ustavi in prepreči. Državni zbor mora poskrbeti za ustrezno zakonodajo, ki bo to omogočala. Predvsem pa je pomembno, da se na tej, najvišji državni ravni državljanom sporoči, da je sovražni govor nedopusten in da državni zbor, najvišji demokratični organ, zastopa takšno mnenje.

Dr. Andrej Studen

Zgodovinar, znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino, Andrej Studen, ki je v preteklosti raziskoval številne marginalne skupine in prezrta zgodovinska vprašanja, se je lotil morda najbolj pozabljene, zapostavljene in odrinjene teme, zgodovine romske skupnosti. Oziroma pogledov »civiliziranih« Evropejcev na »necivilizirane« Rome, ki so odločilno vplivali nanjo. Nastala je knjiga Neprilagojeni in nevarni: Podoba in status Ciganov v preteklosti. Studen opozarja, da bi se morali iz odnosa Evropejcev in tudi Slovencev do prišlekov – Romov – naučiti, kako ne ravnati z novodobnimi prišleki – begunci, migranti, pribežniki.

Mare Bulc

V zadnjih izdihljajih 7. februarja, tik pred začetkom osrednjega slovenskega kulturnega praznika in tik po zaključku državne proslave, s katero smo ga vajeni obeleževati, je po spletu zaokrožila izjava režiserja te iste proslave, Mareta Bulca, ki je v naslednjih dneh dosegla visoko stopnjo viralnosti. V svoji poslanici je režiser gledalcem prešernega programa RTV SLO namreč sporočil, da so od njegove zamisli za proslavo ostale le kosti, meso pa je z njih izbrisala cenzura Upravnega odbora Prešernovega sklada, s prof. dr. Janezom Bogatajem na čelu. In kaj se je pravzaprav dogajalo?

Jesper Juul

Vedno sem poudarjal dva osrednja vidika starševstva: prvič, da so starši nekakšen svetilnik za otroke, in drugič, da odgovornost za kakovost odnosa prenesemo nanje. Vendar vedno znova ugotavljam, da bralci v moje nasvete projicirajo svoje romantične predstave. Čas je, da pošljem glasnejši signal, saj v svojih vsakodnevnih pogovorih s starši in pedagogi izvem za številne težave, ki so vse posledica pomanjkanja vodstvenih lastnosti.

»Bolje ne znam«

Januarsko sončno vreme brez padavin, ki bi sprale ozračje, in brez vetra, ki bi premešal zračne mase, je marsikje po Sloveniji povzročilo povečano onesnaženje zraka z zdravju škodljivimi trdnimi delci. Nacionalni inštitut za javno zdravje je prejšnji teden vrtcem in šolam na najbolj izpostavljenih območjih celo svetoval »omejitev fizičnih aktivnosti na prostem«. V nasprotju s preostalo Slovenijo, kjer so poglavitni vzrok onesnaženja individualna kurišča, je v Ljubljani glavni krivec za onesnaženje promet.

Sonja Vrščaj

27. januarja je minilo 71 let, odkar je sovjetska Rdeča armada vkorakala v najstrašnejše nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz, v katerem je nacistični stroj umoril več kot milijon Judov, Slovanov, Romov in drugih, kjer so zapornike izkoriščali za delovno silo, mučili in stradali. Med preživelimi, ki so se vrnili iz te tovarne zla, je tudi Sonja Vrščaj, rojena leta 1925 v Šepuljah na Krasu. Že s 16 leti se je kot mladinska aktivistka vključila v narodnoosvobodilni boj na Primorskem. Junija 1944 so jo zajeli Nemci in jo kot politično zapornico poslali v Auschwitz. Tam je bila do oktobra 1944. Vrščajeva je ena izmed 60 tisoč Slovencev in Slovenk, ki so bili med vojno zaprti v nemških taboriščih. Grozote Auschwitza je izkusilo kar 2300 Slovencev in Slovenk, številni se niso vrnili domov.
Vrščajeva danes o Auschwitzu pripoveduje zlasti mladim, čeprav »samega trpljenja taboriščnikov Auschwitza ni mogoče opisati z besedami. Te grozote razumejo le tisti, ki so jih izkusili.« Mlade Vrščajeva seznanja z grozljivim početjem z interniranci in jim polaga na srce, naj bodo v življenju »občutljivi za družbene pojave, ki lahko vodijo v različne oblike nestrpnosti«.

Javier Cercas

Javier Cercas ni Katalonec, a že vse življenje živi v Kataloniji. Ni angažiran pisatelj, a je svojo pisateljsko kariero zgradil na romanih, ki se ukvarjajo z družbenopolitičnimi vprašanji. Ko je bil majhen, je bil postmodernist, a je to otroško bolezen pustil za sabo. Vojaki Salamine, njegov roman o vojaku, ki med špansko državljansko vojno reši življenje španskemu fašističnemu pesniku Sanchezu Mazasu in blago depresivnemu novinarju, ki desetletja kasneje poskuša ugotoviti, zakaj, imamo tudi v slovenščini. Tako bomo morda izvedeli, kako je ta knjiga, za katero je založnik napovedal, da jo bo morda prelistal ducat nostalgičnih upokojencev, postala knjižna uspešnica. Za vas sva z njenim avtorjem, ki je Ljubljano obiskal v času Slovenskega knjižnega sejma, spregovorila nekaj besed o meji med resničnostjo in fikcijo, demokracijo in fašizmom in o nenavadni podobnosti med tenisom in junaštvom.

Harij Furlan

Ko smo se nazadnje pogovarjali s Harijem Furlanom, bilo je pred petimi leti, je vodil Nacionalni preiskovalni urad. Danes vodi specializirano državno tožilstvo, pristojno za kazenski pregon gospodarskega kriminala in korupcije. Opozarja, da sta preiskovanje in pregon takšnih kaznivih dejanj oziroma storilcev, ki sodijo v različne elite, zdaj še bolj otežena. In da je tudi kazenski sistem, kot številni drugi podsistemi v družbi, postal ujetnik teh elit. Oziroma da je krivičen do malega človeka, ker tu prav tako vedno bolj velja pravilo, da je denar sveta vladar.

Projekt od-rasti

Vincent Liegey se je rodil leta 1979 v Besanconu, starem industrijskem mestu na vzhodu Francije, rojstnem kraju Victorja Hugoja. Študiral je mehansko inženirstvo, magistriral in končal še študij filmske režije. Delal je v diplomaciji, sodeloval z nevladnimi organizacijami, z antiglobalizacijskim gibanjem, nekaj časa je bil celo vodja varnosti pariškega železniškega omrežja.
Zdaj se na doktorskem študiju v Budimpešti posveča projektu od-rasti (degrowth), ki združuje evropske intelektualce in aktiviste, prepričane, da neskončna rast v omejenem svetu uničuje človeštvo in planet. V samem bistvu teorije od-rasti je nasprotovanje prepričanju, da je rast edina rešitev za izhod iz razmer, v katere nas je pripeljala kapitalistična produktivistična in potrošniška ideologija. Zagovorniki od-rasti, torej življenja brez imperativa gospodarske rasti, trdijo, da so energijska, politična, eksistencialna, gospodarska in okoljska kriza povezane, zato moramo rešitve za težave sodobnega sveta iskati znotraj prepleta teh področij.
Z Liegeyjem, ki je zastopnik gibanja od-rast in soavtor študije Projekt od-rasti (slovenski prevod je izdala Založba Sanje), smo se pogovarjali po njegovem predavanju v Mestnem muzeju v Ljubljani, ki ga je pripravilo slovensko društvo Humanitas.

dr. Primož Krašovec

Od zadnjega Mladininega intervjuja s sociologom kulture Primožem Krašovcem je minilo manj kot leto dni, a takrat je govoril o neoliberalni ideologiji in praksi, v zadnjem času pa se zaradi očitnih razlogov posveča predvsem preučevanju rasizma. Krašovec predava na ljubljanski filozofski fakulteti, sodeluje pa tudi pri Inštitutu za delavske študije, v okviru katerega je lani predstavil zanimivo analizo slovenskega urbanega srednjega razreda. Vprašali smo ga tudi, kako sta temi, s katerima se trenutno največ ukvarja, povezani.

Lidija Apohal Vučković

Preprosto, ker je bila inšpekcija na tem področju uvedena šele sredi leta 2010. Pred tem je sicer obstajal inšpektorat za javno upravo, vendar ni imel pristojnosti za nadzor nad uresničevanjem zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Tako je naša inšpekcija prve inšpektorje, ki so pristojni za to področje, dobila šele leta 2011. V tem začetnem času so se inšpektorji ukvarjali tako rekoč izključno z vprašanjem prevedbe plač iz starega sistema v novega.

Miljenko Jergović

Miljenko Jergović je eden najproduktivnejših hrvaških piscev in najprepoznavnejših hrvaških družbenokritičnih kolumnistov, čeprav vztraja pri tem, da ni Hrvat. Rojeni Sarajevčan si je prepoznavnost pridobil s kratkoproznim prvencem vojnih zgodb, ki sliši na ime Sarajevski Marlboro, od nedavnega pa nam je v slovenščini na voljo tudi zbirka njegovih zapiskov s poti, Levijeva tkalnica svile. Je prevelik cinik, da bi bil jugonostalgik, vsemu navkljub pa odkrito priznava, da je šlo od padca Berlinskega zidu do danes z vsemi nami samo strmo navzdol. Pred vami je družbeni pomenek, časi so preveč kritični, da bi kaj dosti razpravljala o literaturi.

Jan Plestenjak

Mladinin arhiv hrani dragocen dokument: poročilo o tem, da je Blaž Ogorevc na večerjo peljal Jana Plestenjaka, in kot da to samo po sebi ne bi bilo dovolj, je na ekskluzivno druženje povabil še Erika Valenčiča. In če zgodovina pogoltne vse, kar je bilo tistega večera izrečeno, naj se ohrani vsaj trenutek, v katerem je Valenčič Ogorevcu glede Plestenjaka dahnil usodni: »Saj sploh ni tako neumen.« In res ni. Jan Plestenjak, eden prepoznavnejših slovenskih estradnikov in najbližje, kar Slovenci pridemo konceptu latino loverja, je o samem sebi in svetu, v katerega je bil vržen, do svojih štirideset in nekaj let že marsikaj razmislil. Nekaj tega sva za vas predebatirala v pomenku, ki je zdaj pred vami.

Milan Kučan

Milan Kučan je bil najpomembnejši in najpopularnejši politik v naši polpretekli zgodovini. Med letoma 1986 in 1990 je bil predsednik glavnega organa komunistične stranke, Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, nato pa leta 1990 na demokratičnih volitvah izvoljen za predsednika predsedstva in potem še enkrat leta 1992 in leta 1997 za predsednika republike. Dlje ko smo od socializma, bolj postaja Kučan za nekatere glavni krivec vseh tranzicijskih zablod. Z njim smo se pogovarjali v času, ko se je skupina ljudi, zbranih v Zvezi slovenskih domoljubov, odločila za zažig njegove nedavno izdane biografije, ki jo je napisal zgodovinar Božo Repe. Zažig knjige sta obsodila Oddelek za zgodovino na Filozofski fakulteti in Alternativna akademija. Aktualni politiki izjav o tem niso dajali.

Dr. Anica Mikuš Kos

upokojena otroška psihiatrinja in filantropinja

Eric Jarosinski - @NeinQuarterly

Morda ne veste, kdo je Eric Jarosinski, če zahajate na Twitter, pa ste bržkone že slišali za @NeinQuarterly. Profil, ki ga krasi karikatura nekoliko nataknjenega nemškega filozofa in teoretika kritične misli Theodora W. Adorna z monoklom, svojo vsebino pa trži pod geslom kompendij utopične negacije.

Dr. Tadej Troha

Pogovor z dr. Tadejem Troho, filozofom, ki dela na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, sprva ni bil namenjen dogodkom v Parizu, a mimo njih nismo mogli, kljub tragičnosti in nedojemljivosti so namreč zelo pripravni za tiste, med njimi tudi za slovensko vlado, ki begunce razumejo zgolj kot grožnjo. »Dogaja se evidentno, sistematično poneumljanje slovenske družbe,« pravi. Troha je zelo kritičen tudi do Cerarja, do njegove zaigrane morale, do njegovega razumevanja oblasti, hkrati pa tudi do tistih z levice, ki v luči pariškega napada zadržano sprejemajo desničarske strahove.

Dr. Borut Ošlaj

Dr. Borut Ošlaj predava filozofijo na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. V fokusu njegovega preučevanja so vprašanja etike in filozofske antropologije. Je avtor več knjig, letos pa je izšlo njegovo delo Človek, svet in etos: študije o postsekularni filozofiji in svetovnem etosu. V njej, med drugim, s filozofsko vedo utemeljuje koncept svetovnega etosa, na podlagi katerega naj bi s premislekom in v dialogu med različnimi skupinami v družbi, tudi med pripadniki različnih veroizpovedi, iskali skupni odgovor na moralne in etične zagate sodobnega sveta. Dr. Ošlaj je soustanovitelj Gibanja svetovni etos Slovenija in član državne komisije za medicinsko etiko.