Neven Borak: »Zahtevati uravnotežen proračun sredi najhujše krize je neumnost.«

Evropska unija je obsedena s fiskalnimi pravili. Čemu so fiskalna pravila sploh potrebna, če se jih ne držimo, ali so res vsi narodi sposobni samoomejevanja, pa tudi, zakaj je finančna strogost v času gospodarske depresije nerazumna – o tem s prof. Nevenom Borakom, strateškim analitikom Banke Slovenije, nekdanjim direktorjem Agencije za trg vrednostnih papirjev in soavtorjem knjige Fiskalna pravila.

Magnifico: »Ljudje so ironični, sarkastični, cinični«

O propadu Jugoslavije, o izjemnostih in pomanjkljivostih v narodnozabavni glasbi, o družbeno angažirani glasbi in o novem avtorskem albumu, ki bo romantičen in poln humorja.
Robert Pešut - Magnifico je v dvajsetih letih samostojne glasbene kariere izdal deset avtorskih plošč (prej še dve s skupino U’redu) in tri albume filmske glasbe. Z glasbo, ki je eklektičen pop z balkanskim melosom, je prodrl na Balkan in – še posebej z albumom Export-Import (2003) – na druge evropske trge. Sredi oktobra bo izšla njegova četrta plošča s filmsko glasbo, ki jo je napisal za srbsko nadaljevanko in film Montevideo, Bog te video. Film je v Srbiji pravi hit, glasbo iz njega pa že preigravajo po klubih in kavarnah, zanjo se zanimajo tudi nekatere filharmonične hiše. Novo ploščo bo v živo predstavil 1. in 2. novembra v Cankarjevem domu.

Janez Koželj: »Mesta niso grajena za avtomobile, ampak za ljudi«

V mestni hiši sva bila dogovorjena nekaj ur po tem, ko je prispel na Brnik. S skupino študentov arhitekture je bil na strokovni ekskurziji na Danskem. »Upam, da se bom lahko pobral od kulturnega šoka,« je rekel. Skoraj ves intervju je stal. Nemirni duh, nenehno v akciji. Prof. Janez Koželj opravlja tri službe hkrati: poučuje urbanistično oblikovanje na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, vodi arhitekturni biro in je politik – že drugi mandat je podžupan Ljubljane in prvi mestni arhitekt. Ko mu je župan Zoran Janković ponudil mesto podžupana, je omahoval. Potem pa spoznal, da samo tako lahko zares kaj spremeni. »Z akademske distance je lahko kritizirati. V politiki pa moraš biti operativen, moraš odločati, tudi če odločitve komu niso všeč.« In takšnih, ki jim kaj ni všeč, je vedno veliko. Enkrat se razburjajo zaradi prenove osrednje tržnice, drugič zaradi vrtičkov, zadnje dni pa zaradi delne zapore Slovenske ceste za osebne avtomobile. Nered, ki zaradi te zapore nastaja, razume kot nekaj pozitivnega. »Vožnja z osebnim avtomobilom skozi mesto ni ne ekološko ne ekonomsko upravičena, ogroža pa tudi življenja.«

Dr. Saša Zagorc: "Večja je kriza, več je predlogov za sistemske spremembe in volilni sistem je značilen kazalec tega."

To vprašanje je aktualno že desetletja. Rezultati spreminjanja pa so bolj klavrni, kar dokazuje, da je spreminjanje volilne zakonodaje zelo zahteven proces, saj potrebuje široko soglasje. Ker se nič ne spremeni, pa se želja po spremembah le še povečuje. Po mojem so ti poskusi dobrodošli.

Aljoša Tomaž: »Še vedno se lahko rešimo sami.«

Aljoša Tomaž je skoraj trideset let delal v bančništvu, med drugim je bil član poslovodstva Ljubljanske banke in pooblaščenec Banke Slovenije v njeni predsanaciji, predsednik uprave Abanke ter prvi mož KD banke. Po upokojitvi se je vrnil v upravni odbor KD Group, postal pa je tudi član strateškega sveta vlade, ki Alenki Bratušek svetuje, kako zagnati gospodarsko rast in Slovenijo potegniti iz krize.

Dr. Peter Filzmaier: "Avstrija potrebuje reforme"

Avstrija potrebuje reforme, je pa res, v koaliciji med SPÖ in ÖVP, ki predstavljata sredinsko levo in sredinsko desno politiko, do večjih sprememb ne bo prišlo. Spet bomo videli iskanje najmanjšega skupnega imenovalca.

Goran Vojnović: » Zdaj so na Slovenskem že neki novi čefurji. Pri njih je treba iskati pravi obraz Slovenije. Priseljence z juga so Slovenci že sprejeli. Goran in Zoran Dragić sta junaka Slovenije.«

Goranu Vojnoviću (roj. 1980), diplomantu filmske in televizijske režije na AGRFT, pisatelju in časopisnemu kolumnistu, je s knjižnim prvencem Čefurji raus! (2008) uspelo dodobra prevetriti slovensko literarno in družbeno sceno, saj je v njem jezikovno bogato, zanimivo in zabavno predstavil življenje priseljencev iz republik nekdanje SFRJ. Z romanom Čefurji raus!, zanj je dobil kresnika in Prešernovo nagrado, mu je uspelo nemogoče: utrdil je identiteto druge ali tretje generacije priseljencev, hkrati pa pripomogel k spremembi družbenega konteksta zmerljivke »čefurji«, saj je postala tudi pri »avtohtonih« Slovencih, vsaj deloma, sopomenka za zanimivo subkulturo v državi.
Goran Vojnović je v zadnjih letih napisal še roman Jugoslavija, moja dežela in tudi zanj dobil kresnika. Poleg tega je posnel film Piran/Pirano, zdaj pa se je znova vrnil k literarnemu prvencu in posnel istoimenski film, ki je prejšnji mesec doživel premiero. Z Vojnovićem smo se pogovarjali o izzivih pri filmski priredbi Čefurjev raus!, o slovenski kulturni in filmski politiki, o novem valu mladih režiserjev, ki so letos posneli prvence, o jugonostalgiji in o njegovi gledališki predstavi Tak si, ki bo oktobra na sporedu v SiTi teatru. Nismo pa mogli niti mimo košarke, ki jo je nekoč zares igral.

Drago Lombar: "Ugotavljamo, da država nima več nobenega posluha za socialno državo, ki jo zagotavlja ustava."

Protest bodo organizirale sindikalne centrale, a glede na odziv ljudi in podporo civilnodružbenih organizacij bo to preseglo sindikalni protest in bo res nekaj velikega.

Michel Deguy: »Prestolnica Evrope bi moral biti Kaliningrad«

Michel Deguy se je rodil leta 1930 v Parizu in velja za znanega misleca in filozofa med pesniki. Zaradi sposobnosti prepletanja poezije in teoretične refleksije v pesmih je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja postal pomembna osebnost na francoskem intelektualnem prizorišču. V šestdesetih letih je skupaj z Derridajem, Foucaultom in Serresom urejal časopis Critique, skoraj dvajset let je bil v uredniškem svetu znamenite francoske založbe Gallimard. Bil je tudi odgovorni urednik revije Les Temps modernes, ki jo je ustanovil Sartre. V začetku devetdesetih let je predsedoval Mednarodnemu filozofskemu kolegiju (Collège international de philosophie) in pariškemu društvu pisateljev. Že leta 1972 je ustanovil Po&Sie, vplivni časopis za poezijo in poetiko. Danes predava francosko književnost na Université de Paris VII. Deguy je napisal več kot trideset knjig, ki so prevedene v številne jezike, sam pa je prevajal, med drugimi Heideggerja, Celana, Sapfo, Gongoro, Danteja in nekatere ameriške pesnike. Je nosilec dveh najuglednejših francoskih literarnih nagrad: Prix Mallarmé in Grand prix national de la poesie.

Gregor Virant: »Alenka Bratušek je izrazito dobronamerna in iskrena političarka, je inteligentna in sposobna, je pa res, da nima političnih izkušenj, na trenutke deluje nekoliko naivno.«

Gregor Virant je danes zadovoljen, ker je njegova stranka zapustila koalicijo Janeza Janše, v preteklost ne gleda rad, v svoji načelnosti zavrača oba, Janšo in Jankovića. Spremenil pa se je tudi drugače, strinja se s trditvijo, da je njegov sopotnik Janez Šušteršič naredil kakšno napako, kot »pravi liberalec« pa zdaj celo podpira zamisel, da država dokapitalizira banke in posredno postaja lastnica novih podjetij. Seveda zgolj začasno, zanj je državno lastništvo še vedno katastrofalno.

Srna Mandič: "Koga pa zanimajo revščina, lačni otroci ...?"

Po statistični definiciji se tveganje revščine pojavi, ko posameznikovi dohodki ne dosegajo 60 odstotkov povprečja oziroma mediane. Ta podatek bolj kot o stanju revščine govori o porazdelitvi dohodkov v državi. In če se v državi povprečni dohodek zmanjšuje, tega poslabšanja ta kazalec ne kaže, čeprav se položaj revnih poslabša.

Damir Avdić: »Povsod najdeš dobre ljudi in budale«

Damir Avdić (1964), alias Bosanski psiho in Diplomatz, je v rodni Tuzli deloval v bendu Rupa u zidu, z njim izdal pet albumov, v zadnjih desetih letih pa tudi štiri samostojne albume (Od trnja i žaoka, Mrtvi su mrtvi, Život je raj, Mein Kapital), tri romane (Enter džehenem, Tiket za revoluciju, Na krvi ćuprija) in pesniško zbirko Kuda sestro. Leta 2007 je napisal glasbo za predstavo Branka Šimića Einkindunserezeit in jo sam izvajal. Po romanu Na krvi ćuprija je napisal monodramo Most na krvi (Glej), leta 2011 glasbo za dokumentarni film Totalni gambit, leta 2012 za igrani film Arheo v režiji Jana Cvitkoviča. Istega leta je s svojo glasbo sodeloval v predstavi Svinje (Glej) v režiji Renate Vidič.

Igor Šoltes: »Verjamemo. Verjamemo v boljšo politiko, verjamemo v drugačno možnost upravljanja države.«

Ko se je Igor Šoltes umaknil s položaja predsednika računskega sodišča, ni naravnost odgovoril na vprašanje, kam se bo odpravil. »Mogoče se vidimo še v kakšni drugi obliki,« je tedaj navrgel novinarjem. Njegovo ime se je potem pojavljalo ob špekulacijah, katero novo politično alternativo naj bi izbral, dokler se ni odločil, da bo poskušal na svoj način. S somišljeniki je ustanovil društvo Verjamem, kjer nastaja nov načrt, Šoltes temu raje reče logična matrica razvoja Slovenije. Bistven problem države naj bi bil namreč v tem, da ni znala določiti skupnih ciljev, kaj so njene prioritete, v kaj bo vlagala, zakaj ravno tja. Ko bo ta dolgoročni cilj konsenzualno postavljen, pa se da nanj vezati vse ostale področne politike. Morda ima Šoltes prav, a bistveno je, da ima danes Slovenija zvezane roke. Dostop do denarja se oži, zadolževanje skorajda ni več mogoče, novih prihodkov ni. Šoltes, ali pa kakšna druga politična alternativa, bo moral najprej izumiti način, kako lahko ob omejenih finančnih sredstvih izboljša delovanje države.

Dr. Metoda Dodič Fikfak: »Delavci ne morejo biti zadovoljni na ukaz.«

Delodajalci imajo prav, slovenski delavci res naredijo manj, kot bi lahko, se strinja predstojnica inštituta za medicino dela na ljubljanskem kliničnem centru dr. Metoda Dodič Fikfak. Ampak za to so največkrat krivi delodajalci, dodaja.

Mag. Miroslav Gregorič: "Treba se je varno znebiti orožja, kar je zahtevna naloga. A alternative ni."

Žrtev je bilo na obeh straneh več kot sto tisoč. Popolnoma so uničene celotne mestne četrti, razseljenih naj bi bilo štiri milijone ljudi. Zakaj so se šele zdaj spomnili, da je uporaba kemičnega orožja nedopustna, ne vem. Je pa to polom mednarodne diplomacije, ki v pogajanja ni vključila glavnih akterjev na Bližnjem vzhodu.

Andrej Ferlinc: »Tudi Berlusconi ponavlja, češ da ga pri zatajitvi davka preganjajo tri komunistične sodnice.«

Primer Patria je na sodišču trajal 245 ur. V sodni dvorani so se sodnica, tožilstvo in obdolženi srečali 50-krat, zaslišali so skupaj 34 prič, tako da je na koncu celotna dokumentacija zadeve obsegala skoraj 22 tisoč strani, od tega 600 z oznako zaupno. Vrhovni državni tožilec Andrej Ferlinc pravi, da se je zadeve na začetku lotil s skepso. A sedaj dvoma ni več.

Saša Gajić: "Naša kultura se izgublja."

Protest je bil sicer majhen, a naš poudarek ni bil na velikosti. Naša kultura se izgublja. Druga generacija Srbov, ki živi v Sloveniji, govori nekaj med srbščino in slovenščino, najmlajši pa sploh ne znajo več srbsko. Problem je, da smo 23 let spali in si premalo prizadevali za svoje pravice, kar nas je sedaj udarilo po glavi. Ne razpihujemo sovraštva, iščemo samo pravice, ki jih imajo drugi že 23 let.

Padle večne resnice

Sociolog Miran Lavrič, docent na mariborski Filozofski fakulteti, je bil pred tremi leti vodja raziskave Mladina 2010. V njej je ekipa devetih raziskovalcev ugotovila, da imajo slovenski mladi kar nekaj težav pri prehajanju na trg dela, kar vpliva tudi na njihovo zmožnost samostojnega življenja in ustvarjanja družine. Urad za mladino je tudi na podlagi te raziskave mladih, starih od 15 do 29 let, pripravil nacionalni program za mlade, ki bo prvi tovrstni strateški dokument pri nas in s pomočjo katerega bo vlada poskušala reševati težave, ki jih je zaznala Lavričeva ekipa.

Dr. Borut Bohanec: »Papir za evrske bankovce je izdelan iz gensko spremenjenega bombaža«

Dr. Bohanec ima zelo nehvaležno nalogo. V državi, v kateri je odnos javnosti in s tem tudi politike do gensko spremenjenih organizmov zastrašujoče prestrašen, mora v položaju, ki bi ga skoraj lahko opisali kot »sam proti vsem«, zagovarjati drugačno stališče, stališče znanosti. Kakor da to ne bi bilo dovolj za draženje radikalnejših delov civilne družbe, pa redko pozabi dodati tudi, da je ekološko pridelana hrana draga neumnost. A ker je predstojnik Katedre za genetiko, biotehnologijo, statistiko in žlahtnjenje rastlin na Biotehniški fakulteti, o problematiki zagotovo ve nekajkrat več od večine ljudi, ki širijo katastrofične vizije gensko spremenjene prihodnosti.

Dr. Alenka Stanič: „Pobesneli pubertetniki razbijajo po hiši.”

Dr. Alenka Stanič, sicer antropologinja, je danes ena največjih strokovnjakinj za vodilne kadre. Najemajo jo navadno gospodarske družbe, večinoma tuje, ki iščejo najboljše voditelje. Pri iskanju državnih »kadrov« je sprva sodelovala v akreditacijski komisiji Agencije za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN), sedaj, pod vlado Alenke Bratušek, pa v akreditacijski komisiji Slovenske odškodninske družbe. Z obeh funkcij je predčasno odstopila.

Radivoj Uroševič: "Sredstva za delovanje policije so se zmanjšala na minimum"

Sredstva za delovanje policije so se zmanjšala na minimum oziroma so po podatkih, ki jih v sindikatu dobivamo s terena, s policijskih postaj, že pod minimumom. Govorim o sredstvih za investicije, za obnovo dotrajanih prostorov, ter tudi o sredstvih za opremo in delovanje policije.

Epizode iz življenja zbiralca železa

Romski naturščik Nazif Mujić je s svojo življensko zgodbo, ki jo je upodobil v filmu, postal simbol položaja romskega prebivalstva v Bosni in Hercegovini, in ne samo tam. S svojim neverjetnim optimizmom, s katerim vsak dan rešuje nemogočo situacijo svoje družine, pa osvaja tudi filmske festivale

Boštjan Nachbar: »Verjetno smo fantje, ki igramo v reprezentanci, res zadnja generacija tistih, ki so nas morali starši ponoči odvleči z igrišča«

Boštjan ’Boki’ Nachbar je eden najboljših slovenskih košarkarjev in eden stebrov slovenske reprezentance, ki bo čez manj kot dva tedna začela pohod proti tako želeni medalji na evropskem prvenstvu. Pri 33 letih je eden tistih, za katere je to zadnja priložnost za reprezentančni uspeh.
V tujino je odšel z 20 leti in se uveljavil pri klubu Bennetton iz Trevisa. Že pri 22 letih je odšel v ligo NBA. Kot 15. po vrsti ga je na naboru izbral Houston, kar je še vedno najvišja slovenska uvrstitev na »draftu«. Po šestih letih igranja v ZDA ga je premamila večdesetmilijonska ponudba iz Rusije. A se je pravljica hitro sprevrgla v »sranje«, kot pravi sam. Trajalo je nekaj let, da se je izkopal iz njega. Šele v minuli sezoni se mu je uspelo pobrati. V Nemčiji je končno spet odigral uspešno sezono brez poškodb ali drugih težav. Nagrada za to je prišla nedavno, saj je podpisal dveletno pogodbo z evropskim velikanom Barcelono.

Yang Lian: »Zame je vsaka pesem dolg boj za ubeseditev globlje resničnosti.«

Yang Lian se je rodil leta 1955 v Švici, kjer sta njegova starša opravljala diplomatsko službo, odrasel pa je v Pekingu. Leta 1974, ob koncu kulturne revolucije Mao Cetunga, so ga oblasti, tako kot milijone mestnih otrok, poslale na delovno prevzgojo na podeželje. Tam je napisal tudi svoje prve pesmi. Po vrnitvi v Peking, tri leta pozneje, se je pridružil reviji Jintian (Danes), okoli katere so se zbirali t. i. menglong pesniki, ki se jih je oprijel, predvsem na Zahodu, nekoliko slabšalen izraz »megleni«, saj so v nasprotju z ideologijo tedanje komunistične partije v svojih pesmih obujali motive in teme klasične kitajske poezije in se navdihovali pri zahodnih, večinoma modernističnih pesnikih. Toda Lian je že zelo kmalu ubral svojo zelo zahtevno pesniško pot, saj skuša v svojih pesmih po eni strani reaktualizirati kitajsko zgodovino, tradicijo in kulturo, hkrati pa eksperimentira s kitajščino, zaradi česar je izoblikoval popolnoma samosvoj pesniški izraz, ki ga je poimenoval z jangščino.

Kevin Parker, glava zasedbe Tame Impala: »Namesto da bi te pobožale, te udarijo.«

Tame Impala je projekt mladega avstralskega multiinštrumentalista Kevina Parkerja, ki je v preteklih treh letih dvignil veliko prahu v krogih svetovne neodvisne glasbene produkcije, saj sta oba njegova albuma prinesla svež veter v že nekoliko zatohlo produkcijo indie rocka. Namesto da bi se Parker lotil recikliranja popularne glasbe iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, kar je v zadnjih letih postala praksa številnih mladih skupin, se je osredotočil na zlato obdobje šestdesetih in sedemdesetih let ter svetu predstavil svoje videnje psihedeličnega progresivnega rocka. V njegovi glasbi je moč čutiti najrazličnejše glasbene vplive – zasedbo Tame Impala pogosto primerjajo z Johnom Lennonom, Beach Boysi ali Led Zeppelini, pa tudi s psihedeličnimi skupinami iz kasnejših obdobij kot denimo Mercury Rev ali The Flaming Lips.

Maurizio Lazzarato: »V žarišču je odnos med upnikom in dolžnikom«

Maurizio Lazzarato je italijanski filozof, sociolog in aktivist, ki že dvajset let živi in dela v Parizu. Lani je bila v slovenščino prevedena njegova knjiga Proizvajanje zadolženega človeka. V njej dokazuje, da se dolg umešča v samo jedro neoliberalnega projekta. Po njegovem je v neoliberalizmu razmerje upnik–dolžnik postalo temeljno družbeno razmerje, ki preči tudi razredna razmerja. Trdi, da smo dolžniki vsi: delavci in brezposelni, potrošniki in proizvajalci, upokojenci in prejemniki socialne pomoči. Vsi smo dolžniki, krivi v očeh kapitala, ki je postal Veliki posojilodajalec. Po Lazzaratu dolga ni mogoče reducirati samo na ekonomske mehanizme, saj dolgovi nadzorujejo in usmerjajo naše življenje tudi v psihološkem smislu. Z Lazzaratom, ki je predaval na Subversive festivalu v Zagrebu in tam predstavljal svojo knjigo, smo se pogovarjali o dolgu in njegovih razsežnostih, pa tudi o možnostih izhoda iz tega nemogočega položaja.

Alenka Sottler: »Pričakujem nastanek umetniške smeri, ki bi s humorjem, grotesko in absurdom, z vsemi orožji vizualnega jezika, razkrinkavala zvijače neoliberalizma.«

Na delovni mizi ilustratorke in slikarke Alenke Sottler je bila ves čas najinega pogovora še nedokončana ilustracija velike ladje, prispodoba zaposlenih, okoli nje bo avtorica narisala še majhne čolne, ki jih premetava razburkano morje. Na njih bodo prekerni delavci. Ilustrira razmerja med zaposlenimi in prekernimi delavci, zlasti v kulturi, ki postajajo vse bolj antagonistična. Alenka Sottler se namreč v zadnjem obdobju, kolikor ji čas dopušča, vse bolj posveča angažirani ilustraciji. Že lani je presenetila s ciklom Dobro jutro, ki je nastal na podlagi črtnih kod, s katerimi je označeno blago v trgovinah, ilustratorka pa nas z njimi opozarja na ograje, ki nas omejujejo v življenju. Sicer pa meni, da stopamo v obdobje angažirane in politične ilustracije, saj so problemi, s katerimi se srečujemo, globalni in kompleksni, razumljive pa jih lahko napravi šele prava ilustracija.
Akademska slikarka Alenka Sottler je mednarodna priznana ilustratorka otroških knjig in knjig za odrasle. Z ilustracijami je opremila več kot 45 otroških knjig. Ilustrirala je na primer Mehurčke Otona Župančiča, Pravljice Oscarja Wilda, Ure Kralja Mina Bine Štampe Žmavc, najbolj pa je ponosna na svoje ilustracije klasičnih Svetovnih pravljic, Pravljic Svetlane Makarovič in Pepelke. Je dobitnica številnih domačih in mednarodnih nagrad za ilustracijo. Med drugimi je prejela prvo nagrado Hinka Smrekarja, grand prix otroške žirije na Svetovnem bienalu ilustracije v Bratislavi, letos pa je kandidatka Slovenije za najvišjo svetovno priznanje na področju ilustracije – Andersonovo nagrado. Pozornost javnosti je vzbudila tudi z ilustracijami v zbirki pesmi Skrivnosti Nika Grafenauerja in romanu Tujec francoskega eksistencialista Alberta Camusa.

Goran Lukič: "Sedaj padamo še nižje, ko imamo namesto študentskega dela volontersko pripravništvo."

Zakon v odvetništvu v tem poklicu prepoveduje volonterstvo. Na drugi strani v Zakonu o pravniškem državnem izpitu na žalost piše, da se lahko pripravništvo opravlja tudi prostovoljno. Pripravništva za različne stroke določajo različni posebni zakoni.

Dr. Ivan Šprajc: »Arheologi nismo taki kot Indiana Jones. Indiana Jones je tak kot mi.«

Malo je civilizacij, okoli katerih bi se spletlo toliko mitov, kot se jih je spletlo okoli Majev. Še manj pa je Slovencev, ki bi o Majih vedeli tako veliko kot dr. Ivan Šprajc, predstojnik Inštituta za antropološke in prostorske študije v Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU. Njegova mezoameriška zgodba, ki se je začela s študentsko izmenjavo ter se nadaljevala z magisterijem in nato še doktoratom na Mehiški nacionalni univerzi, se danes nadaljuje v obliki pregledovanja velikega območja v notranjosti mehiškega polotoka Jukatan, kjer s svojo ekipo že več sezon zapored išče zapuščena majevska mesta. Letos je odkril največje doslej.