Drago Kos: "Če bi sredi devetdesetih slovenska pravna država delovala, potem večine akterjev teh novodobnih afer sploh ne bi bilo več"

Zadnja razkritja v orožarski aferi, ki ji ljubkovalno pravimo mati vseh afer, so se spet končala v še enem retoričnem spopadu. A sredi devetdesetih je bilo drugače, veliko bolj resno. Tedaj je policija zgodbo skorajda pripeljala do konca. Če je bila to doslej največja konfrontacija med pravno državo in koruptivno politiko, potem politika tega boja zagotovo ni izgubila. Zato lahko danes bivši utemeljeno osumljeni, ki so jih namesto odvetnikov branili kar tožilci, ponavljajo, da so že vse stokrat pojasnili in da jim nikoli ni bilo nič dokazano. Toda spomin je lahko kratek, včasih pa zaradi dreves ne vidimo gozda. Vodja skupine kriminalistov sredi devetdesetih, ki so prvi začeli preiskovati trgovino z orožjem, je bil Drago Kos.

Valid Tumi: »Pripravljamo se na najhujše«

Zaradi Odisejeve zore, kot se imenuje vojaška akcija zahodnih držav v Libiji, se je mednarodna skupnost že nekaj dni po prvih bombardiranjih dodobra razklala, še posebej po tem, ko je bilo napadeno Gadafijevo vojaško poveljstvo v Tripolisu. Toda kaj si o vsem skupaj mislijo prebivalci Tripolisa in kako doživljajo bombardiranje? O tem in še drugih stvareh smo se pogovarjali z Validom Tumijem, enim izmed tistih prebivalcev Tripolisa, ki si še vedno prizadevajo demonstrirati proti Gadafiju.

Odisejeva zarja

Nemško-francoski vlak je odpeljal na prvo testno vožnjo - v Libijo. Toda ko je pripeljal v Libijo, na njem ni bilo Nemčije. Kar je seveda paradoks: Nemčija pri napadu na Libijo ni hotela sodelovati, Francija pač. Še več, Sarkozy, ki mu ratingi padajo, očitno upa, da bo napad na Libijo zanj naredil to, kar je za Busha naredil napad na Irak. Naslednji paradoks: Afriška unija, v kateri je 53 držav, je obsodila napad...

Zoran Thaler: ”Če se oni igrajo z mano, se lahko tudi jaz z njimi.”

Osumljeni poslanec v odstopu Zoran Thaler o evroposlanski aferi sprejemanja podkupnin

Dr. Will Kymlicka: "Obstaja občutek, da multikulturalizem ni pošten do večine, kar pa ne drži"

Kanadčan Will Kymlicka, profesor politične filozofije na Univerzi Queens v Kanadi in gostujoči profesor na mnogih ameriških in evropskih univerzah, je eden izmed očetov sodobne teorije multikulturalizma. Na njegove modele državljanstva, demokracije in socialne pravičnosti v razvoju multikulturnih družb, ki jih je predstavil v osmih knjigah in več kot dvesto člankih, se ne sklicujejo samo teoretiki, na posvete ga vabijo tudi ministri in predsedniki držav. Tudi pri predsedniku dr. Danilu Türku je bil. Zagotovo je Kymlicka, ki se je te dni mudil v Ljubljani in na oddelku za sociologijo FF v Ljubljani predaval o neoliberalnem multikulturalizmu, pravi naslov za pojasnila, kaj pravzaprav pomenijo “smrti” multikulturalizmov, ki so jih v zadnjem letu napovedali mnogi evropski voditelji. In tudi kaj je šlo narobe. Ob tem je treba opozoriti, da se je pojma multikulturalizem v zadnjih dveh desetletjih oprijel v javnostih slabšalen prizvok, kar so dovolj jasno ponazorile tudi besede nemške kanclerke Angele Merkel o »multi-kultiju«. Toda multikulturalizem je kot projekt in praksa upravljanja javnih politik s kulturnimi razlikami v vsaki družbi zagotovo vedno aktualen. Kymlicka je zanimiv zato, ker v primerjavi s konservativnimi pogledi na multikulturalizem, ki so »zaprli« skupine priseljencev v »etnične škatle« oziroma vzporedne družbe, zagovarja liberalni model integracije priseljencev z njihovim vključevanjem v večinsko družbo. Ta proces pa mora biti pravičen in pošten. Tako do priseljencev kot do večinske populacije.

Dr. Boštjan Žekš: "Uspelo nam je prebuditi, pa ne dovolj globoko, razmišljanje o novih generacijah, ki odhajajo v tujino"

Dr. Boštjan Žekš, minister brez listnice, pristojen za Slovence v zamejstvu in po svetu, je doktor fizikalnih znanosti. Po opravljenem doktoratu je profesor sodeloval na univerzah v Nemčiji, Angliji in nekaj let predaval kot redni profesor na Univerzi v Recifu v Braziliji. Od leta 1987 je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), med letoma 2002 in 2008 pa je bil tudi njen predsednik. Od leta 2008 je minister v Pahorjevi vladi.

Dr. Primož Šterbenc: "Protestniki bodo za resnične spremembe potrebovali še veliko energije."

Dr. Primož Šterbenc je odličen poznavalec mednarodnih odnosov, še zlasti v muslimanskem svetu, in pa doktor sociologije religije. Deluje kot raziskovalec in publicist, v svojem raziskovanju pa se osredotoča na islam, politično zgodovino ter religijsko-politične odnose znotraj muslimanskega sveta, politično-varnostna dogajanja na Bližnjem vzhodu, odnose med Zahodom in muslimanskim svetom, politiko EU do Bližnjega vzhoda in globalni strateško-varnostni položaj. Medtem ko se v medijih pojavljajo različno površne interpretacije ljudskih vstaj in uporov v arabskem svetu, ki med drugim zaznavajo komaj kaj več od tega, da gre pri vsem skupaj za tako imenovane Twitter oziroma Facebook revolucije, dr. Šterbenc opozarja, da vrenja v arabskem svetu ni mogoče dobro razumeti brez poznavanja islamske religije, številnih zgodovinskih ozadij ter ne nazadnje vloge neoliberalne ekonomske agende, ki jo je muslimanskemu svetu vsilil Zahod.

Dušan Merc: "Slovenski šolski sistem je rigiden in v sebi nima avtorefleksije"

Dušan Merc je dolgoletni ravnatelj Osnovne šole Prule, ki ga javnost pozna po odločnih in največkrat tudi kritičnih izjavah na račun slovenske šolske politike, reform, vsakokratnega šolskega ministra, šolskega sindikata, pa tudi ravnateljev, učiteljev in staršev. Merc je tudi pisatelj in publicist. V zadnjem desetletju je izdal že enajst romanov in tri zbirke kratkih zgodb, v teh dneh pa je pri Študentski založbi izšel njegov novi roman, Pedagoški triptih, v katerem je v središče postavil fiktivni lik ravnatelja, ki sklene obračunati z akterji slovenskega šolskega sistema.

Harij Furlan: ”Preiskujemo več bivših in sedanjih funkcionarjev”

Harij Furlan, direktor Nacionalnega preiskovalnega urada, ocenjuje prvo leto delovanja urada kot uspeh

Mulatu Astatke: »Nisem želel izgubiti značaja, srca Etiopije«

Etiopskega skladatelja in vibrafonista, ki rad poprime tudi za druge inštrumente, Mulatuja Astatkeja (letnik 1943), v zgodovinah drugih godb navajajo kot očeta eklektičnega žanra ethio jazz. Raziskoval je na različnih poljih, najočitneje je združeval etiopsko tradicionalno godbo z zahodnjaškimi obrazci jazza, ki se ga je navzel, ko se je v 60. letih potikal po Londonu, New Yorku in Bostonu. Bil je prvi v svoji generaciji etiopskih glasbenikov, ki je veliko potoval in snemal v tujini - starši so ga poslali v Wales študirat aeronavtično inženirstvo, končal pa je na študiju glasbe v Londonu. Kmalu zatem je postal prvi afriški študent na Harvardu, živel in snemal je v New Yorku.
Njegovo domiselno in pionirsko spajanje dveh povsem različnih glasbenih tradicij je spodbudilo nastanek ethio jazza. Preprosto povedano je glavni hec v tem, kako združiti dva popolnoma različna sistema tonskih lestvic. Etiopska tradicionalna godba temelji na pettonski lestvici (pentatonika) in tudi inštrumenti so temu primerno »omejeni«, na njih ni mogoče igrati vseh dvanajstih tonov, na sistemu katerih temeljita jazz in vsa druga »zahodnjaška« tradicija. Astatke je bistro in vešče našel način povezovanja, ki pa je zbudil pozornost svetovnega poslušalstva šele veliko, zelo veliko pozneje, ključna pa sta bila dva trenutka. Najprej je konec 90. let pri francoski založbi Buda začela izhajati serija kompilacij Ethiopiques, ki so odprle zares natančen vpogled v etiopsko popularno godbo, in četrti del je posvečen prav Astatkejevemu ustvarjanju na prelomu 60. let v 70. leta. Še pomembnejši trenutek pa je bil leta 2005, ko je na platna prišel film Strti cvetovi Jima Jarmuscha. Le trije Mulatujevi posnetki na soundtracku so bili dovolj, da se je začela prava »astatkemanija«, in to dobrih štirideset let po nastanku tega materiala. Mojstrova ustvarjalnost pa je dobila nov zalet.
Še posebej plodni sta bili zadnji dve leti, saj je ponovno začel koncertirati po vsem svetu, izdali pa so tudi tri njegove plošče. Zadnjo, Mulatu Steps Ahead, bo 11. marca predstavil v Ljubljani v okviru Druge godbe. Pokazalo se je, da je lahko telefonski klic v Adis Abebo zares posebna oblika intervjuja, saj sva bila zaradi katastrofalne povezave prisiljena kričati, ponavljati, počasi govoriti, pa še zveza je bila večkrat prekinjena. Vseeno je »oče ethio jazza« ostal potrpežljiv in med šumenjem in škrtanjem v telefonski slušalki skušal odgovoriti na kup vprašanj, četudi jih ni zmerom slišal. No, le o politiki se ni hotel pogovarjati.

Janez Lombergar: "Zdaj smo v hiši sporazumno stopili na novo pot"

Pred dobrim tednom je programski svet z veliko večino za novega programskega direktorja TV Slovenija izvolil Janeza Lombergarja. Ta ima za seboj 30-letne izkušnje z delom na televiziji, položaj, na katerem je nasledil Jožeta Možino, pa je že zasedal med letoma 1992 in 2002. Pogovarjali smo se o tem, kakšni so njegovi načrti, v kakšnem stanju je nacionalka, pa tudi o novejših in starejših ter boljših in slabših oddajah.

Ivan Svetlik: "Reforma bo ustavila padanje pokojnin"

Prof. dr. Ivan Svetlik je eden najbolj zaposlenih ministrov te vlade. Zaradi staranja prebivalstva, hitrega naraščanja brezposelnih in vse večje socialne stiske državljanov je prisiljen v zelo nepopularne ukrepe. Tu ne gre le za pokojninsko reformo, čeprav je ta zaradi ustavne presoje referenduma v teh dneh še posebej izpostavljena. Gre tudi za ostrejše preprečevanje dela na črno in uvajanje večje prožnosti trga dela, kar naj bi dosegli tudi s krajšanjem odpovednih rokov in zniževanjem odpravnin. Kljub temu ostro zavrača očitke, da se v Sloveniji dogaja razgradnja socialne države in da se socialna politika podreja ekonomiji.

Gerald Raunig: "Skupinsko ustvarjanje lahko ponuja nove oblike organiziranja, nove razvojne poti"

Gerald Raunig (47) dela na Visoki šoli za umetnost v Zürichu, na Evropskem inštitutu za progresivne študije, kot habilitirani profesor pa poučuje tudi na Inštitutu za filozofijo v Celovcu. Področji njegovega raziskovanja sta umetniški aktivizem in aktivistična umetnost. O tem je izdal več knjig. Prejšnji teden pa se je slovenskemu bralstvu predstavil s knjigo Umetnost in revolucija, prvim delom v slovenskem prevodu. Z Raunigom, ki je po materi koroški Slovenec, smo se pogovarjali o novih oblikah aktivizma, ki ga omogočajo novi mediji, o uporništvu v času krize in o vlogi, ki jo ima umetnost v času družbenih preobratov in revolucij.

Dr. Gregor Tomc: "Danes živimo v položaju, ko ljudje prevečkrat izrekajo mnenja"

Dr. Gregor Tomc na ljubljanski fakulteti za družbene vede med drugim poučuje tudi predmet sociologija mladine. Januarja je bila objavljena raziskava Mladina 2010, katere izsledki so med drugim pokazali, da mladih v Sloveniji politika ne zanima in da zase mislijo, da so brez pravega političnega vpliva. Tomc pravi, da je to nekaj najbolj normalnega, po njegovem biti mlad ne pomeni biti revolucionar, vsaj v smislu političnega spreminjanja sveta ne, pač pa bolj to, da ko si mlad, eksperimentiraš z različnimi življenjskimi cilji, predvsem znotraj delno zaprtega vrstniškega kroga. Mladost je moratorij, mladi odločneje posežejo v družbo, če je z njo res kaj narobe. In tega v Sloveniji za zdaj ni; kljub krizi in nepriljubljenosti vlade je pri nas čisto normalna demokracija, ki se spoprijema z gospodarsko krizo. Revolucija se na srečo ne, kot razmišlja Tomc, skriva za vogalom.

Dr. Danilo Türk: "Odnos Slovencev do države in med ljudmi me skrbi"

Predsednik republike dr. Danilo Türk se je v preteklih tednih znašel pred obtožbo, da je bil neposredno obveščen o bombnem napadu v Velikovcu leta 1979, ko je delal kot sekretar pri SZDL. Obtožba je prišla iz opozicijske SDS oziroma jo je izrekel njen predsednik Janez Janša. A zdaj je dr. Türk rekel: “Dovolj je.” Ne bo več sprejemal politike diskreditacij in insinuacij, pravi. A ne govori le o tem. S predsednikom smo se pogovarjali tudi o politični mobilizaciji v arabskem svetu, o nezmožnosti vlade, da bi se vzpostavila kot osrednji protikrizni pogon, o odnosih s predsednikom vlade, o levici, o Slovencih, o novi velesili Kitajski. In seveda o tem, kaj z našimi postulati, demokracijo in človekovimi pravicami, zdaj, ko vodilno vlogo prevzemajo države, ki teh vrednot ne zagovarjajo.

Dr. Marko Kranjec: "V Banki Slovenije žoge nismo nikoli brcali"

Guverner Banke Slovenije dr. Marko Kranjec svoja stališča redko razlaga v medijih. Izjemo naredi le, ko je to nujno potrebno oziroma ko ga v to prisilijo okoliščine. Tokrat je izjemo naredil zaradi napadov direktorja Agencije za trg vrednostnih papirjev dr. Damjana Žuglja, ki Banki Slovenije očita, da ni dovolj odločno ukrepala za preprečitev izdatnega kreditiranja t. i. tajkunskih prevzemov podjetij, čeprav naj bi bila za to imela vse vzvode. Kranjec opozarja, da so takšne pavšalne obtožbe nevarne za slabšanje mnenja tujine o razmerah v naši državi z vsemi ekonomskimi in finančnimi posledicami, ki bi lahko že tako hudo gospodarsko krizo še poglobile.

Matjaž Gantar: "Denar zame ni cilj, ampak sredstvo za dosego ciljev"

Med družbe, ki jih je kriza precej prizadela, nedvomno sodi tudi Skupina KD, ki deluje na področju investicijskih skladov, bančništva, zavarovalništva in kapitalskih naložb. Matjaž Gantar, ki je že 15 let sinonim za družbo KD, odkrito priznava, da se mu je vrednost premoženja zaradi strmoglavljenja delnic več kot prepolovila, ne želi pa govoriti o konkretnih številkah. Že lani se je umaknil z vrha družbe, pred kratkim pa je prodal tudi večjo količino delnic, kar bi bilo mogoče razumeti kot postopen umik s potapljajoče ladje.

Dr. Gáspár Miklos Tamás: "Ja, sem razočaran in zagrenjen, tudi jaz."

Filozof Dr. G. M. Tamás, v komunizmu znan madžarski disident, kasneje ustanovitelj liberalne stranke, je sredi devetdesetih let politiko razočaran zapustil. Danes je na Madžarskem eden od intelektualcev, ki jih oblasti najbolj napadajo. Še vedno je član Madžarske akademije znanosti in umetnosti, saj je njegovo razrešitev začasno odložila peticija. Pogovor z njim smo opravili v Budimpešti, na dan demonstracij proti desni vladi Viktorja Orbána, ki je v zgolj osmih mesecih reformirala državo. Sedaj so na Madžarskem mediji pod državnim nadzorom, umetniki morajo spoštovati politične direktive, prejemniki socialne pomoči morajo živeti v urejenih razmerah, v javnih zgradbah pa visi razglas Orbánove stranke Fidesz, ki z dvotretjinsko večino uvaja, kot piše, “revolucijo”, utemeljeno na novem redu in disciplini.

Andrej Flajs: "Dolg ni izračunan narobe."

Andrej Flajs je na državnem statističnem uradu zadolžen za nacionalne račune, zato natančno ve, koliko znaša slovenski javni dolg. Očitek, da se gre finančno ministrstvo kreativno računovodstvo v slogu Grčije in da namenoma prikazuje nižji javni dolg od dejanskega, po njegovem ni samo zgrešen, ampak kaže na popolno nerazumevanje tega, kaj se sploh šteje v maastrichtski dolg države.

Dr. Božo Repe: "Slovensko zgodovinopisje je pluralistično, a med zgodovinarji je premalo razprav o različnih pogledih"

Dr. Božo Repe (54), redni profesor sodobne slovenske zgodovine na Filozofski fakulteti in avtor osemnajstih knjig in učbenikov slovenske, južnoslovanske in srednjeevropske zgodovine, v javnosti vedno odločno brani izsledke raziskav in se bori proti njihovemu političnemu in ideološkemu zlorabljanju. Z dr. Repetom smo se pogovarjali o ideoloških motivih za revizijo polpretekle zgodovine doma in v Evropi, o nenehnem kulturnem boju na Slovenskem, o tem, kako in kdo lahko preseže ideološke delitve v slovenski družbi, in tudi o tem, zakaj se politiki nikoli ničesar ne naučijo iz zgodovine.

Dr. Marjan Senjur: “Govorjenje o zniževanju davkov se mi zdi populistično in fiskalno neodgovorno”

Prof. dr. Marjan Senjur je predavatelj na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in predsednik fiskalnega sveta, ki formalno deluje v okviru sekretariata vlade, a je neodvisen organ, ki skrbi za pripravo mnenj o fiskalni politiki vlade. Mnenje tega organa ima zato veliko težo ali pa bi jo vsaj moralo imeti.

Tanja Fajon: "Zmeraj se najdejo teme, ob katerih se lahko poenotimo, čeprav delujemo v različnih političnih skupinah"

Tanja Fajon, dolgoletna novinarka, zdaj pa poslanka (SD) v evropskem parlamentu, je pripomogla k odpravi vizumov za državljane držav zahodnega Balkana. Zavoljo njene vztrajnosti, pa tudi poglobljenega poznavanja tematike na tem območju, so leta 2009 Srbija, Makedonija, Črna gora in ob izteku lanskega leta še Albanija in Bosna in Hercegovina vstopile v t. i. beli schengen. S Tanjo Fajon smo se pogovarjali o evropski perspektivi zahodnega Balkana, migracijah in priseljevanju v Evropsko unijo, o njenem pogledu na prihodnost unije in drugih temah, povezanih s poslansko funkcijo.

Dušan Semolič: "Gre za resen projekt s številnimi slabimi posledicami za naše članstvo"

Predsednik največje sindikalne zveze v državi se te dni vozi po terenu in zbira podpise pod zahtevo za naknadni zakonodajni referendum o pokojninski reformi. Če bo do referenduma res prišlo, je zelo verjetno, da bo reforma padla. Tako vsaj kažejo javnomnenjske ra-ziskave. Posledice bi lahko bile hude, zlasti za delavce, ki jih zastopajo tudi Semoličevi sindikati. Ekonomisti namreč opozarjajo, da bi državi lahko padla bonitetna ocena, kar bi podražilo njeno zadolževanje, pa tudi zadolževanje podjetij. Kriza bi se še poglobila, to pa bi pomenilo še več brezposelnih. Ali sindikati res vedo, kaj delajo?

Dr. Marjan Smrke: "Če se poslovimo od kakšne stare neumnosti, se ne poslovimo od ničesar pametnega."

Dr. Marjan Smrke je izredni profesor na Fakulteti za družbene vede. Poučuje sociologijo religije in cerkvena stran ga ima za ideološkega sovražnika. Sam pravi drugače, kdor dobro pozna zgodovino rimskokatoliške cerkve in papeštva, ve, da ni nikakršnega razloga, da bi se v dialogu z njo počutili manjvredno. Nasprotno.

Jože Mencinger: "Imamo tri velike probleme"

Dr. Jože Mencinger, starosta slovenske ekonomije, je v bistvu še najbolj nekakšen sodržavljan. Tisti človek javnega prostora, ki ne kalkulira, ampak pove svoje mnenje in se ne obremenjuje ne s starodobnimi ne novodobnimi mantrami. Njegove besede in dejanja že leta zaznamujejo to državo - bolj kot besede in dejanja marsikaterega človeka, ki se rad kiti s svojimi domnevnimi zaslugami in ki zahteva zase čast in slavo. Mencinger, nasprotno, živi v miru svoje življenje. In ima razloge za svojo mirnost.

Josip Osti: Pišem in prevajam v jeziku svojih spominov

Od leta 1990 živi v Sloveniji. Zadnja leta predvsem v Tomaju, v rojstni vasi Srečka Kosovela, ki je »sogovornik« njegove poezije v slovenščini. Svoje novo ustvarjalno okolje tematizira v pesniškem »prvencu« Kraški Narcis, prvi zbirki, napisani v slovenščini. Zanjo je prejel Veronikino nagrado. Za svoj pesniški opus je dobil tudi Jenkovo nagrado. Do sredine devetdesetih let je pisal v srbohrvaščini, nato pa se je kot pesnik ponovno »rodil« v slovenskem jeziku, kar je, pesnjenje v nematernem jeziku namreč, fenomen tudi v svetovni literaturi. Josif Brodski, Czeslaw Milosz in drugi pesniki največjega formata, ki jih je doletela usoda izseljenstva, si niso drznili pisati poezije v drugem kot maternem jeziku. Med pogovorom z Ostijem je tekla beseda o njegovem ustvarjanju v Sarajevu in nato v Sloveniji, o tkanju kulturnih vezi pred razpadom nekdanje skupne države in v času razpadanja ter o tem, kako ga je sprejela tukajšnja kulturna srenja

Matjaž Kek: "Sposobni smo več"

Če se bo kdo spravil v širši regiji iskati inspirativne like, bo težko našel boljšega od našega nogometnega selektorja. Od popljuvanega in že povsem odpisanega peka do vizionarja, ki mu je uspel najbolj suveren kvalifikacijski ciklus v zgodovini slovenske reprezentance - to je pravzaprav nič manj kot dramaturški lok hollywoodskega filma. Ne spomnim se, da bi bilo kdaj tako lepo biti Slovenec kot takrat, ko je Slovenija zasluženo nagačila ruskega medveda. A naš selektor trenutka, ko je njegov status eksplodiral vse do Olimpa, v nasprotju z dobro staro slovensko navado ni izkoristil za to, da bi svojim dotedanjim pljuvačem priredil en tak manjši Kočevski rog. Nasprotno, izkazal se je za skrajno konstruktivnega, prizemljenega in povezovalnega možaka, ki je vso svojo energijo usmeril v prihajajoče izzive. Tudi zato je slovenska reprezentanca na mundialu osvojila gromozanske štiri točke. Ravno zato je bilo toliko bolj skrb zbujajoče, ko je v teh zadnjih mesecih Matjaž Kek dal par izrazito mračnih intervjujev. Iz njih je bilo moč slutiti, da so vezi med samo reprezentanco in nekaterimi strujami znotraj Nogometne zveze nacefrane huje, kot smo mislili. Ob koncu takega leta, kot nam ga je podarila naša udarna dvajseterica, se sicer delajo feelgood intervjuji, in tudi ta je seveda tak - a začne se vseeno s prevetritvijo trenutnih kolobocij.

Dr. Aleš Završnik: "Tehnologija je sredstvo za upor proti zlorabam družbene moči"

Sploh vemo, kam gredo v resnici naši podatki, kdo jih zbira, kdo obdeluje, za kaj jih uporablja, ali jih zlorablja? Kaj nas še ločuje od družbe, nad katero bdi Veliki brat? Je informacijska tehnologija, ki je prinesla toliko zabavnih aparatov in aplikacij, v resnici zgolj sredstvo za pridobivanje in zlorabo družbene moči? Zakaj se moramo boriti predvsem za ohranitev zasebnosti na delovnem mestu? In kako je, kot kaže primer WikiLeaksa, mogoče informacijsko tehnologijo izrabiti za nadzorovanje nadzorovalcev? O tem smo se pogovarjali z Alešem Završnikom, raziskovalcem na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.

Igor Vidmar: "Meni je šlo predvsem za razkrivanje prepada med ideologijo in stvarnostjo"

O Igorju Vidmarju je bilo napisanega že veliko, a slovenska javnost ga pozna predvsem kot prvega ideologa punka v Sloveniji, tistega, ki je še v t. i. svinčenih časih kljuboval vsem nepravilnostim tedanje družbene ureditve. To je razbrati iz njegovih bridkih političnih komentarjev iz rosnih let Radia Študent, kjer je v začetku sedemdesetih začel javno aktivistično pot. V dolgih letih javnega delovanja se je boril za pravičnost in za to uporabljal različna sredstva: provokativne politične komentarje, udeležbo na poletni korčulski novolevičarski šoli, ki ga je stala članstvo v tedanji ZK, kmalu zatem pa je, ker je bil velik oboževalec zahodnega underground stripa, uredil tudi prvi stripovski album na Slovenskem, Magno Purgo. S tem se je začela njegova obsedenost z alternativno kulturo, ki je s pojavom skupine Buldožer prvič pokazala družbenopolitični naboj popularne glasbe. A za takrat še dolgolasega Vidmarja se je veliki vdor v svet popularne glasbe zgodil nekaj let kasneje, z legendarnim nastopom Pankrtov na moščanski gimnaziji. Takrat se je vse spremenilo - Vidmarjevi lasje so se postopoma krajšali, v punku pa je našel novo sredstvo za izražanje kolektivnega nezadovoljstva slovenske mladine in postal ena izmed najvidnejših osebnosti ljubljanske punkovske in alternativne scene. V začetku osemdesetih let je skupaj s somišljeniki zagnal festival Novi rock, ki je dve desetletji podpiral alternativno rockovsko ustvarjalnost v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji, organiziral veliko koncertov tujih glasbenikov in se v poosamosvojitvenem času aktivno in posredno lotil politike - leta 1996 je celo kandidiral na listi Peršakovih Demokratov. V poosamosvojitvenih letih, ko je že veljal za sivo eminenco slovenskega koncertnega dogajanja, ga je občinstvo spremljalo tudi kot rednega komentatorja političnega dogajanja na nacionalni televiziji.

Dr. Karol Jakubowicz: "Demokracije ne more biti nikoli preveč"

V nedeljo se nam obeta referendum o zakonu o RTV Slovenija, že drugi v slovenski referendumski zgodovini. Ko smo morali leta 2005 zaradi iste teme prvič na volišča, so nas medijski strokovnjaki opozarjali, da je zakon, ki nam je bil v razgretem političnem ozračju prepuščen v odločanje, sporen. A smo ga vseeno potrdili. Strokovnjaki trdijo, da je tokratni zakon boljši. Kljub temu se je tudi ta znašel na referendumu. Kako bomo glasovali, je za zdaj nemogoče napovedati. Izid bo, kot kaže, tesen.
Med strokovnjaki, ki so temeljito prebrali oba zakona o RTV Slovenija, dosedanjega (“Grimsovega”) in novega, je tudi dr. Karol Jakubowicz, poljski disident in eden največjih strokovnjakov za javne radiotelevizije. Na Poljskem je zasedal skoraj vse pomembnejše položaje, ki so bili kakorkoli povezani z javno RTV, v času prvega referenduma o slovenskem RTV-zakonu pa je vodil odbor za medije pri Svetu Evrope. Ko je prebral osnutek takratnega zakona, ga je brez zadržkov razglasil za “recept za katastrofo”. Zaradi tega je bil pri nas deležen osebnih diskvalifikacij, a po petih letih ugotavlja, da je imel zelo prav. In kaj meni o novem zakonu o RTV? Vidi ga kot očitno izboljšavo v primerjavi z dosedanjim zakonom, kot velik korak naprej. A ker so ga izkušnje naučile, da bi morali biti vedno pripravljeni tudi na najbolj črne scenarije, kljub temu opozarja, da ima tudi ta nekaj pomanjkljivosti.