Milan Dekleva: "Ne živimo v zdravem svetu"

Milan Dekleva (64), pesnik, prozaist in romanopisec, je izdal več kot petnajst pesniških zbirk, zbirk kratke proze in romanov. Je dobitnik vseh najvišjih priznanj s področja književnosti. Širšemu bralstvu je morda najbolj ostal v spominu po zbirki lirične poezije Šepavi soneti (1995). Dekleva je tudi avtor številnih knjižnih objav za otroke in mladino. Zadnjih dvanajst let je bil urednik Otroškega in mladinskega programa. Lani se je upokojil. Je izvrsten pianist, skladatelj in dolgoletni član zasedbe Salamander. Med zanimivimi zabeležkami v njegovi biografiji najdemo tudi podatek, da je bil igralec ragbija. Milan Dekleva je zanimiv sogovornik. Govori v jeziku umetnosti, včasih v metaforičnem, kakršen zaznamuje tudi njegovo književnost, vendar za njim stoji jasna misel. Sam pravi, da jezik umetnosti razodeva o svetu in človeški notranjosti več resnice kot faktografsko naštevanje dejstev. S takšnim jezikom, ki vznika iz subjektivne svobode posameznika, je mogoče razkrinkati frenetičnost sodobne pisane in govorjene besede in pogledati v zamaščeno drobovje sistema. Z Deklevo smo se pogovarjali o jeziku v tiskani besedi in na medmrežju, o vzrokih in posledicah poplitvenja sodobnih družb, o zakritih razmerjih med lažjo in resnico, o tesnobi, strahu in iskanju varnosti posameznika v današnjem času, pa tudi o izjemnih posameznikih, ki so pripravljeni plavati proti toku, da bi ohranili svojo svobodo.

Dr. Johann Podolsky: "Ko ukradeš 153 milijonov evrov in dobiš leto dni pogojno"

Če je letina dobra, se v nemški proračun na leto steče tudi do pol milijarde evrov, ki so bili prej last kriminalcev. Nemška mreža uradov za zaseg premoženja nezakonitega izvora je inovacija, ki se resnično splača. Strokovnjake s tega področja zaposlujejo v vseh zveznih deželah. Samo v Baden-Württembergu dela več kot sto finančnih strokovnjakov - konfiskatorjev. A ne gre le za denar. V prostorih kriminalistične policije v Stuttgartu si policisti pri preučevanju kaznivih dejanj pomagajo s skrajno sofisticiranim računalniškim sistemom.

Dr. Tine Stanovnik: "Lahko bi sicer zdržali še nekaj let, vendar dlje ko bi odlašali, slabše bi bilo"

Recesija je razkrila vse slabosti sedanjega pokojninskega sistema. A tudi brez krize bi bila reforma neizogibna, pravi dr. Tine Stanovnik, redni profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti, sodelavec Inštituta za ekonomska ra-ziskovanja v Ljubljani in velik poznavalec evropskih pokojninskih sistemov. Prepričan je, da predlagana posodobitev sistema zagotavlja dovolj pravičnosti, hkrati pa vsaj za naslednjih pet let javnofinančno vzdržnost, ki je nujna, da Slovenija ne zdrsne v irski, portugalski ali celo grški scenarij.

Dr. Liljana Selinšek: "Če pogledamo pravno ureditev, je Slovenija dokaj napredna"

Poslanec Zmago Jelinčič, poslanec Andrej Magajna in ne nazadnje osumljenci v zadevi Patria. Vse to so najbolj znani izmed številnih osumljencev, ki jim je policija v zadnjem času zasegla računalnike in druge nosilce digitalnih dokazov, ki naj bi v sodnem procesu igrali bistveno vlogo pri dokazovanju krivde osumljenih. Z dr. Selinškovo smo govorili o posebnostih pri preiskovanju digitalnih dokazov in njihovi uporabi v dokaznem postopku.

Darja Radić: "Zadeve je treba postaviti v širši kontekst."

Darja Radić je železna lady. Ne zato, ker prihaja z Jesenic, ampak zato, ker sedi na vrhu resorja, ki se ji podira pod nogami. Večino svoje kariere, potem ko je konec osemdesetih diplomirala iz ekonomije, je posvetila turizmu. Na vrh ministrstva za gospodarstvo pa se je povzpela po odhodu Mateja Lahovnika. Od tedaj nima pretirane sreče. Namesto dopusta se ji je poleti zgodil Prevent, nato Vegrad, zdaj energetika, kjer tudi znotraj stranke Zares, katere podpredsednica je, nima enotne podpore. Z Darjo Radić smo se pogovarjali dan za tem, ko je nadzorni svet šoštanjske termoelektrarne zamenjal direktorja TEŠ Uroša Rotnika.

Boštjan Krisper: »Navadni potrošniki subvencionirajo posojila VIP-strankam«

Boštjan Krisper, svetovalec za finančne storitve pri Zvezi potrošnikov Slovenije, o tem, zakaj banke nekaterim odobrijo bistveno ugodnejša posojila kot drugim in zakaj slovenski potrošniki stanovanjska posojila plačujemo po višji ceni kot potrošniki v drugih evropskih državah

Dr. Goran Klemenčič, novi šef protikorupcijske komisije

Leto in pol je bil državni sekretar na notranjem ministrstvu, pred tem predavatelj na Fakulteti za varnostne vede. Je strokovnjak za kazensko pravo in človekove pravice, lahko se pohvali s študijem na Harvardu in z bogatimi mednarodnimi svetovalnimi izkušnjami. Dr. Goran Klemenčič, novi šef protikorupcijske komisije, obljublja, da bo po novem komisija na čelu falange institucij, ki se borijo proti korupciji.

Preobrazba Borštnika

Letošnje Borštnikovo srečanje je spominjalo na dobre stare čase, ko je bila gledališka umetnost še visoko cenjena v slovenski družbi in je mariborski festival veljal za praznik slovenskega gledališča. Kot je zapisano na njegovi spletni strani: »Borštnikovo srečanje ni le osrednji, najstarejši in najuglednejši gledališki festival v Sloveniji, temveč je tudi manifestacija preobratov in izzivov; je prostor večnih borb, čutnih poetik in novih spoznanj.« Izziv, kako doseči preobrat v organizaciji in tudi v samem vsakokratnem poteku Borštnikovega srečanja, je leta 2009 sprejela Alja Predan, dramaturginja, prevajalka in urednica. Predanova je prevedla vrsto gledaliških iger, v Mestnem gledališču ljubljanskem je bila dramaturginja in urednica knjižne zbirke. V Maribor pa se je odpravila z delovnega mesta vodje gledališko-plesnega programa v Cankarjevem domu. Nekateri so jo svarili, naj se kot Ljubljančanka ne odpravlja v štajersko prestolnico, saj ji Mariborčani ne bodo dovolili, da ji uspe. Alja Predan se ni pustila prestrašiti in danes pravi, da je bila nadvse prijazno sprejeta, morda tudi zaradi tega, ker sama nikoli ni imela nobenih predsodkov in nikoli ni pristajala na »sovražni govor« med Štajerci in Ljubljančani. Mariborčane je očarala s svojo lucidnostjo, energijo in vztrajnostjo. Uspelo ji je celo nemogoče - dosegla je, da sta pri preobrazbi Borštnikovega srečanja v sodobni festival sodelovali mariborska občina in ministrstvo za kulturo.

Dr. Bojan Pretnar, varuh intelektualnih pravic

Ko gre za patente, za zaščito t. i. avtorskih, intelektualnih pravic, v Sloveniji verjetno ni večjega strokovnjaka od dr. Bojana Pretnarja. Svojo pot je začel v sedemdesetih, v Iskrinem razvojnem inštitutu, ko je to podjetje še zaposlovalo 30 tisoč ljudi. Nato je odšel za 10 let v Nairobi, kjer je bil predstavnik tedanje Ljubljanske banke. Po vrnitvi v Slovenijo je postavil na noge slovenski Urad za intelektualno lastnino in vodil pogajanja z EU na tem področju. Preden je odšel v WIPO, Svetovno organizacijo za intelektualno lastnino, je za seboj pustil nekaj pomembnih »diplomatskih« zmag. Med drugim je zaščitil tudi lipicance.

Dr. Tonči Kuzmanić: "Če gledamo iz perspektive osemdesetih, smo sredi Ničesar"

Dr. Tonči Kuzmanić, sociolog in politični teoretik, je bil v osemdesetih letih, najprej kot svobodni novinar, med najglasnejšimi borci za človekove pravice. Bil je svetovalec v parlamentarni komisiji za mirovno politiko, član alternativnega odbora za zaščito človekovih pravic, član slovenskega nacionalnega sveta za zaščito človekovih pravic in aktivist slovenskega mirovnega in civilnodružbenega gibanja. Od samih začetkov je deloval v Mirovnem inštitutu v Ljubljani. V svojem raziskovalnem delu se ukvarja z modernimi in postmodernimi političnimi ideologijami, političnim ekstremizmom in ksenofobijo - znan je tudi po knjigi Bitja s pol strešice (1997) -, v zadnjem poldrugem desetletju pa proučuje etiko in kulturo menedžerjev, ki jo predava na Fakulteti za management v Kopru. Je tudi avtor več knjig s tega področja. Dr. Kuzmanić nam je v pogovoru podal kritičen in teman uvid v današnje in jutrišnje procese razvoja etike (post)kapitalizma. Dogajanje je treba po njegovem razgaliti do konca in stvari imenovati s pravim imenom.

Stewart Brand: "Okoljevarstveniki, spremenite stališča!"

Dvainsedemdesetletni Stewart Brand je okoljevarstvenik in pisatelj, večkrat opisan tudi kot »tehnohipi«. Najbolj znan je po tem, da je začel izdajati in je urejal publikacijo Whole Earth Catalog, katalog, ki je v 70. letih milijonom Američanov predstavljal nove zanimive izdelke za samozadostno in trajnostno bivanje, med drugim je veliko ljudi prav iz njega izvedelo za možnost uporabe alternativnih virov energije. V katalogu, ki je bolj ali manj redno izhajal še vse do leta 1998, izdelkov niso prodajali, temveč so zgolj navajali cene in prodajalce izbranih proizvodov. Ustanovitelj Appla, računalniški guru Steve Jobs, je Whole Earth Catalog opisal kot eno od biblij svoje generacije, kot Google svojega časa. Branda, ki velja za starosto okoljevarstvenega gibanja, so zadnja leta nekatera stališča okoljevarstvenikov začela tako motiti, da se je odločil napisati knjigo oziroma »manifest ekopragmatika« Whole Earth Discipline, v katerem opozarja, da gibanje tvega marginalizacijo, če se v imenu boja proti podnebnim spremembam ne odreče nekaterim zastarelim prepričanjem, med njimi sta najpomembnejši nasprotovanje jedrski energiji in gensko spremenjenim organizmom.

Branko Masleša: "Samohigiena je prvi pogoj za verodostojnost sodstva"

Potem ko je Miodrag Đorđević umaknil kandidaturo za predsednika vrhovnega sodišča, Marka Šorlija pa ni potrdil državni zbor, je Branko Masleša kot prvi dobil podporo občne seje vrhovnega sodišča in sodnega sveta. Masleša zagovarja več samokritike in samohigiene v sodstvu, krepitev enotne sodne prakse vrhovnega sodišča in proaktivnost v razmerju do drugih dveh vej oblasti. Njegova kandidatura ja sprožila hude očitke, SDS je z njimi seznanila celo tuje diplomate pri nas. Čeprav meni, da bi sodniki morali govoriti izključno skozi svoje odločbe, se je Masleša odzval tudi na kritike, da pooseblja ostanek prejšnjih časov v sodstvu. Verjame v socialdemokratske vrednote, v sodniški stavki ni sodeloval.

Aljoša Tomaž: ”Trditi, da se z dokapitalizacijo meče denar stran, je absurdno”

> Banke v Sloveniji niso bile neposredno pomembneje prizadete zaradi nakupov sekundarnih vrednostnih papirjev Lehman Brothersa in drugih finančnih ustanov. Pomembnejše je vprašanje, kolikšno škodo je posredno imel realni sektor. Neto zadolženost Slovenije se je v obdobju Janševe vlade povečala z nič na deset milijard in je predvsem posledica naložb v vrednostne papirje.

Peter Groznik: ”Ustvarja se vzdušje izrednih razmer”

> Težave NLB niso pretežno domačega izvora. Celotno svetovno gospodarstvo in bančništvo je v predlanskem in lanskem letu zašlo v krizo in redke so banke, ki bi krizo preživele brez izgub in visokih odpisov zaradi slabih posojil. Po bitki, v katerih je veliko ranjenih in mrtvih, je vedno lahko biti pameten glede tega, kaj je šlo narobe. V javnosti NLB največkrat očitana t. i. tajkunska posojila oz.

Erica Johnson Debeljak, prevajalka, pisateljica in publicistka

Erica Johnson Debeljak je ena najbolj znanih tujk pri nas. A v resnici že dolgo ni več tujka. Kot pravi sama, je danes nekje vmes, med ZDA in Slovenijo. V Ljubljani živi že 17 let in ves ta čas je bila pozorna opazovalka slovenskega vsakdanjika, naših navad in običajev. Slednjih, pa tudi sprememb, ki so nas doletele v tem času, se pogosto zaveda bolje od marsikaterega domorodca, zato ne preseneča, da se teh tem redno loteva tudi v svojih književnih delih. Po romanu Tujka v hiši domačinov, biografiji Srečko Kosovel: Pesnik in jaz ter zbirki kratkih zgodb Tako si moj je v teh dneh pri Založbi Modrijan izšla njena četrta knjiga, roman Prepovedani kruh. Gre za intimne spomine o njenih prvih letih življenja v Sloveniji, ki pa so hkrati zgodovinska analiza naše pravkar minule zgodovine.

Thorbjørn Jagland, generalni sekretar Sveta Evrope

Generalni sekretar Sveta Evrope je dobro leto, pred tem je bil predsednik norveškega parlamenta in norveške vlade ter norveški zunanji minister. Je tudi predsednik odbora, ki podeljuje Nobelove nagrade za mir in je lani presenetil s podelitvijo nagrade predsedniku ZDA Baracku Obami. Čeprav Norveška ni članica Evropske unije, je Jagland naklonjen tej ideji, Evropsko unijo je pred leti celo predlagal za Nobelovo nagrado za mir. Z generalnim sekretarjem smo govorili v času, ko konvencija o človekovih pravicah praznuje 60 let. Pravi, da se mora Svet Evrope osredotočiti na težave, ki jih drugi ne znajo rešiti, da je Evropsko sodišče za človekove pravice biser Sveta Evrope, pa tudi, da je krivcev za neuspehe v bližnjevzhodnem mirovnem procesu veliko, da so prepovedi nošenja burk nesmiselne in da islam ni enako terorizem. Jagland je zelo ambiciozen politik, nekateri ga čez čas že vidijo na vrhu Organizacije združenih narodov ...

Dr. Anton Kramberger, sociolog

Dr. Anton Kramberger je izredni profesor na Fakulteti za družbene vede, ukvarja se s preučevanjem trgov dela, med drugim je raziskoval tudi politične elite v Sloveniji. Stavko javnega sektorja je napovedal še v času uveljavitve Virantove reforme, danes pa pravi, da se v Sloveniji ne razmišlja o prihodnosti, pač pa samo, kako zadovoljiti interese kapitala. Družba je v krizi, namesto rešitev pa vladajoča avtokracija kratkovidno ponuja le klestenje stroškov. S tem si sami žagamo vejo, na kateri sedimo.

Blok 6 se ne sme več ponoviti

> Ne.

Dr. Braco Drago Rotar, sociolog

Dr. Braco Drago Rotar (68), sociolog, pesnik in esejist, je leta 1966 je diplomiral iz umetnostne zgodovine in arheologije na Filozofski fakulteti in nato leta 1975 doktoriral iz sociologije kulture na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo ljubljanske univerze. Konec osemdesetih let je bil pobudnik in vodja knjižne zbirke temeljnih humanističnih del Studia Humanitatis in predstojnik Oddelka za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Do leta 1995 je bil direktor raziskovalnega centra Institutum studiorum humanitatis, nato pa do leta 2003 dekan ISH - Fakultete za podiplomski humanistični študij. Od leta 2007 je zaposlen na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. V svojem raziskovalnem delu se dr. Rotar posveča vprašanjem ideologije v kulturi in umetnosti in likovni semiotiki. V začetku osemdesetih je začel razvijati zgodovinsko antropologijo, ki si je že utrla pot med sodobne znanstvene discipline. Predvsem v zadnjih letih proučuje razvoj znanosti in univerzitetnega sistema na Slovenskem, saj ga skrbi usoda družboslovja in humanistike, ki ju najbolj ogrožajo tržne zakonitosti. Tudi v knjigi, ki jo ta čas pripravlja, bo obravnaval to problematiko.

Franco Juri, poslanec in podpredsednik stranke Zares

Franco Juri je eden od poslancev, ki vseskozi nasprotujejo udeležbi Slovenske vojske v Afganistanu. V ponedeljek so tja odšli pripadniki 14. kontingenta, ki bodo prvič vodili enote afganistanske vojske na terenu in se bodo lahko tudi zapletli v bojne spopade. Juri trdi, da je to nekaj popolnoma nesprejemljivega in posledica dejstva, da se vlada izogiba jasnim odločitvam, in da je, kar posebej zbuja skrb, v Sloveniji vojska močnejša od politike. Kar je zelo nevarno. Juri je v intervjuju zelo neposreden: če vlada do konca leta ne bo sporočila, kdaj se bo Slovenija umaknila iz Afganistana, bo stranki predlagal odhod iz koalicije.

Franc Kangler, župan Maribora

Če je v Ljubljani favorit za župana Zoran Janković, je to v drugem največjem mestu Franc Kangler. Za seboj ima precej dinamičen mandat in verjetno se ga je tudi upravičeno prijel vzdevek, da je mariborski šerif. Konec koncev Kangler povsem odkrito priznava, da rad pomaga svojim prijateljem in se izogiba javnim razpisom. Zaradi očitkov se je znašel tudi v policijski preiskavi, pregled poslovanja občine pa zaradi množice pobud že kar precej časa pregleduje računsko sodišče. Epiloga še ni, toda Kangler tudi v tem intervjuju pojasnjuje, da so ga pri vseh odločitvah vodili višji cilji. Sam, pravi, ni obogatel, nima jahte, ampak gumenjaka s 150 konji, na počitnice pa hodi na Hrvaško v kamp, tako kot večina Mariborčanov.

Dvoboj, ki je določil zgodovino

Jonathan Jones je priznan britanski umetnostni zgodovinar in član žirije londonske galerije Tate, ki podeljuje Turnerjevo nagrado za izjemne umetniške dosežke, s svojimi kolumnami pa se redno pojavlja tudi v časopisu Guardian. Letos je izšla njegova knjiga The Lost Battles (Izgubljeni bitki), v kateri izjemno slikovito orisuje življenje v Firencah na vrhuncu renesanse. V tistem času, na prehodu iz 15. stoletja v 16. stoletje, so bile Firence najbolj demokratična in najstabilnejša mestna država v Evropi, ki je uveljavljala najvišje ideale republikanizma. Mesto ni priznavalo drugega vladarja razen kralja kraljev Jezusa Kristusa in se je z dušo in s krvjo borilo proti vrnitvi in ponovni vzpostavitvi diktature družine Medici, ki je dolga desetletja vladala Firencam, preden so jo leta 1494 strmoglavili v ljudskem uporu in izgnali iz mesta. Prvi, ki je prevzel vodenje republike po odhodu Medičejcev, je bil verski gorečnež Girolamo Savonarola, ki so mu ljudje pripisovali, da je delal čudeže in doživel razodetje. Kot je zapisal Jones, »revolucija navadno žre svoje otroke, a ta je svojega očeta zažgala«. Savonarola je resda dal v imenu republike postaviti Veliko dvorano (Sala del Consiglio Grande) za zborovanja ljudi, da so lahko odločali o pomembnejših stvareh v mestu, vendar je hkrati odrejal javno uničenje simbolov moralne nečistosti. V njegovih kresovih so goreli tudi številne knjige in imenitna umetniška dela, dokler se niso množice obrnile proti njemu in nazadnje je na grmadi zgorel še sam. Leta 1498 sta tako na čelo republike stopila Piero Soderini in njegov svetovalec Niccolo Machiavelli. Slednji se je zelo dobro zavedal pomena umetnosti kot političnega orodja. Dva največja umetnika, ki so ju Firence takrat imele, Leonarda da Vincija in Michelangela Buonarrotija, je vpoklical v službo republike. Naročil jima je, naj v Veliki dvorani naslikata vsak svojo sliko, ki bo prikazovala veličastno zgodovino firenškega vojskovanja in tako v ljudeh zbujala ponos in zvestobo republiki. To je bil uvod v odkrit dvoboj med genijema, ki sta bila že pred tem tekmeca in zaprisežena sovražnika. Firence so bile svet v malem in ta svet je bil resnično premajhen za oba. Vedela sta, da bodo zmagovalca kovali v zvezde, poraženec pa bo moral zapustiti mesto, najverjetneje za vedno. In tako je nazadnje tudi bilo.

Dr. Lidija Globevnik: “Ne gre za naravne, ampak človeške katastrofe.”

Ko gre za nevarnost poplav, ima slovenska javnost približno tak spomin kot zlata ribica. Mnogi ugledni strokovnjaki so ob poplavah pred tremi leti opozarjali na nevarnost, da bi se lahko ob hujšem nalivu pod vodo znašel velik del Ljubljane, a so bila ta opozorila preslišana. Še naprej se je na veliko zidalo, tudi na poplavno najbolj ogroženih območjih. Zato po mnenju dr. Lidije Globevnik, predsednice Društva vodarjev Slovenije, ki je zaposlena na Inštituta za vode, nad zadnjimi poplavami ne bi smeli biti niti malo presenečeni.

Darko Rudaš, predsednik Foruma romskih svetnikov

Rom, politik, podjetnik in glasbenik. Vse to je Darko Rudaš, ki uživa veliko podporo znotraj romske skupnosti in je ponosen na to, da so mu mandat podelili ljudje. Pravi, da je izgon Romov iz Francije zgolj posledica neukrepanja v podobnih primerih v preteklosti, da so Romi v Sloveniji takšni, kot si jih želi večinsko prebivalstvo v posamezni regiji, da so pri odnosu do romske skupnosti jasne razlike med levo in desno usmerjenimi vladami. In da smejo Romi zahtevati toliko pravic, kolikor sprejemajo dolžnosti, da je čas, da Romi začnejo več politizirati in manj plesati in da romski otroci ne bodo uspešni v šoli, dokler bodo živeli brez vode in elektrike.

George Monbiot, pisatelj, novinar in aktivist

George Monbiot je v življenju počel in še počne veliko stvari. Bil je raziskovalni novinar, ki so ga v Keniji po okužbi z malarijo že razglasili za klinično mrtvega, gostujoči profesor na Oxfordu, radijski producent na BBC-ju, je politični aktivist, ki si prizadeva za aretacijo nekdanjega britanskega premiera Tonyja Blaira zaradi zločinov proti človečnosti, pa tudi pisec več knjig o vladavini korporacij. Danes je najbolj znan kot redni tedenski kolumnist časnika Guardian in velik zagovornik odločnega ukrepanja proti podnebnim spremembam. V knjigi Vročina (angl. Heat), katere prevod je predstavljal v Sloveniji, trdi, da je mogoče že z danes znanimi tehnologijami dovolj zmanjšati izpuste toplogrednih plinov in tako preprečiti pregrevanje planeta. Pri založbi Krtina ga opisujejo kot »enega svetovno najvplivnejših radikalnih mislecev«.

Oliver Frljić

Maja je v predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine - v njej so sodelovali igralci SMG - »ozmerjal« Slovence zaradi njihove vloge v razpadanju Jugoslavije in njihovega nacionalizma in šovinizma. Te dni pa gostuje v Ljubljani na festivalu Ex Ponto s predstavo nemškega dramatika s konca 19. stoletja, Franka Wedekinda, Pomladno prebujenje. V njej problematizira »samoumevnost« moči in vloge rimskokatoliške cerkve v hrvaški družbi ter vernikom vrže v obraz kritiko, da so tolerantni do pedofilov v talarjih. Zdi se, da si je Frljić izbral maksimo, ki jo vsili gledalcem z besedami: »Plačali ste, zdaj pa imate. Ne greste ven, dokler ne začnete razmišljati.«

Dr. Slavko Gaber, sociolog

Slovenski šolski sistem bo v naslednjih letih doletela temeljita reforma, ki bo zajela vrtce, osnovne šole, gimnazije in druge srednje šole. V pripravi je nova bela knjiga, ki bo pregledala in analizirala dosedanje dogajanje v šolstvu ter določila, v katero smer morajo iti spremembe. A na kaj bi morali biti reformatorji najbolj pozorni? Kaj je v obstoječem sistemu najbolj problematično? Kakšne šole se nam obetajo v prihodnosti? Bodo imeli vlogo učitelja še naprej v rokah le odrasli? Se bomo šolali vse življenje? O vsem tem smo se ob začetku novega šolskega leta pogovarjali z nekdanjim šolskim ministrom in poslancem dr. Slavkom Gabrom, sicer izrednim profesorjem sociologije vzgoje na ljubljanski Pedagoški fakulteti. Prav on je v 90. letih vodil prvo veliko reformo slovenskega šolskega sistema.

Borut Brezovar, glavni inšpektor Republike Slovenije za delo

Inšpektorat za delo iz leta v leto odkrije več kršitev delavskih pravic, od tega, da delavci po več mesecev ne dobijo plač, da jim delodajalci ne plačujejo socialnih prispevkov, do tega, da morajo delati več, kot določa zakon. Razmere so se še dodatno zaostrile z recesijo. Po oceni mag. Boruta Brezovarja, glavnega inšpektorja za delo, se je stanje v času krize poslabšalo za približno dvajset odstotkov. Rešitve ne vidi samo v ostrejših pravilih, večjem številu inšpektorjev in večjih pooblastilih, ampak tudi v drugačni, naprednejši miselnosti vseh državljanov. Brezovar je po izobrazbi pravnik, pred prihodom na inšpektorat pa je delal v gospodarstvu.

Konrad Kuštrin, predsednik sindikata Fides

Konrada Kuštrina se drži sloves enega najboljših in najbolj neizprosnih sindikalnih voditeljev v državi. Brez njega zdravniški sindikat Fides ne bi bil tako uspešen, kot je. Doseže skoraj vse, kar si zastavi, zato ne bi presenetilo, če bi mu na koncu popustila tudi Pahorjeva vlada. Ni sicer verjetno, da bi umaknila že sprejeto novelo zakona, po kateri bodo dodatki za dežurstvo z začetkom prihodnjega leta prepolovljeni. So pa možne alternativne rešitve, o katerih Kuštrin za zdaj še ne želi govoriti. Ker ni profesionalni sindikalist, ampak predstojnik anesteziološke službe v šempetrski bolnišnici, sam najbolje ve, kako boleče bodo posledice za bolnike, če zdravniki po 1. septembru ne bodo več dežurali. Kljub temu pa za posledice noče prevzeti odgovornosti.

Vuk Ćosić

No land's man je njegov osebni moto že od takrat, ko je leta 1991 k nam kot disident pribežal pred crescendom miloševičevskega brezumja. In prav nobeno naključje ni, da mi je dve uri pred tem intervjujem neki z vsemi žavbami namazani žepni tajkun srbskega rodu samo na četrt v šali hrknil: »Vuk Ćosić? Bah, zaradi takih, kot je on, smo izgubili Kosovo! Ne razumem - to so ljudje, ki bežijo pred svojo identiteto.« Ob tej anekdoti se je potem Vuk z mano prav od srca nakrohotal. Njegova kompleksna identiteta spletnega umetnika, političnega marketingarja, new-tech guruja in, če je že ravno treba, tudi malo bullshit artista je mnogo preveč trdna in zdrava, da bi jo zapisal tragičnim debilizmom nacionalizma. Vuk Ćosić se skupaj z divjim svetom informacijske tehnologije spreminja eksponentno, a obenem vsa ta leta ostaja no land's man - postgeografski človek in spletni pionir, ki pravi, da je na svojo generacijo umetnikov ponosen, ker ni razmišljala, kako bi digitalizirala akvarele in haikuje, temveč je raje iskala neke povsem svoje načine izražanja.