-
18. 4. 2014 | Mladina 16 | Žive meje
Pred leti, ko je bila gospodarska kriza za večino Slovencev še bolj zanimivost kot pa resen problem, sem v uvodniku neke ženske revije prebral fascinanten zapis. Urednica je makroekonomske spremembe razložila na podlagi osebne izkušnje in nas podučila, da gre pri recesiji pravzaprav za skriti blagoslov. Pred tem je vsak dan obiskovala isti lokal v mestnem središču in si privoščila skodelico kakava, nove okoliščine pa so jo prisilile v spremembo navad. Namesto v lokal je raje zavila v specializirano trgovino in kupila najkakovostnejšo mešanico ter si kakav začela pripravljati doma. Priprava tega finega napitka je počasi postala obred in sedaj ob pitju uživa še bolj kot prej. Kriza, tako je zaključila, jo je naučila ceniti drobne intimne trenutke.
-
18. 4. 2014 | Mladina 16 | Pod črto
Nekoč sem med sprehodom po Londonu na Trafalgarskem trgu obstal ob nenavadni skupini ljudi v črnem, ki so se zbrali, tiho in brez besed, pred majhnim spomenikom kralju Karlu. Med angleško revolucijo v 17. stoletju – poimenujmo jo tako – so nesrečnemu zelo pobožnemu kralju odsekali glavo. Gruča, ki se je zbrala pred skorajda neuglednim spomenikom, prihaja kralja počastit vsako leto ob dnevu njegove usmrtitve. Brez besed. Angleški molk.
-
18. 4. 2014 | Mladina 16 | Ekonomija
Nenavaden zaplet z imenovanjem bivšega člana KPK za direktorja Centra za skladnost poslovanja v NLB dokazuje vsaj troje. Najprej, da imamo v Sloveniji očitno vedno večje težave z razumevanjem institucij, kar je temeljni vzrok za našo politično-ekonomsko krizo. Drugič, da sta ravnanje slovenskega parlamenta in politični cirkus glede kadrovanja v NLB povsem nesprejemljiva z vidika temeljnih principov korporativnega upravljanja. Hkrati pa je kadrovsko ravnanje uprave NLB sila ponovno nespretno, Rok Praprotnik pa je očitno v dobri maniri grške drame uprizoril dokončen simbolni samomor KPK. Česa boljšega ne bi zmogli načrtovati niti fanatični scenaristi SDS.
-
18. 4. 2014 | Mladina 16 | Kolumna
V socializmu je politika držala sodišča v pokornosti tudi s skopim odštevanjem denarja. No, nekoč v osemdesetih letih se je ljubljansko sodišče (največje v državi) finančnemu prikrajšanju uprlo tako, da je ustavilo frankirni stroj in s tem odpošiljanje pošte. Ker je s to preprosto potezo zastalo tako rekoč vse sodno življenje, se je denar hitro našel.
-
18. 4. 2014 | Mladina 16 | Pamflet
Vest, da bo imela pozitivna Slovenija kongres v aprilu, na katerem se bosta spopadla Alenka Bratušek in Zoran Janković, je ustavila čas. Naj bo petek, ponedeljek, sreda, vmes torek, še prej četrtek ali nedelja. Vsak dan natanko ista vsebina, le vsakič preoblečena v drugačno medijsko poročilo. Dva tekmeca v duelu, zaradi katerih zna pasti vlada, o svojem nasprotniku ne povesta nič. Ljubljanski župan ne dahne žal besede čez premierko in ta v ničemer ne očrni ustanovitelja PS.
-
18. 4. 2014 | Mladina 16 | Dva leva
Vera je onkraj racionalnega, čeprav ne nujno tudi protiracionalna. Vernike zasledimo med člani cerkva, političnih strank in še kje. So skupnost organiziranih častilcev. Praviloma so nestrpni do tistih, ki so onkraj ali zunaj njihove cerkve ali stranke. Sigmund Freud je pred skoraj sto leti (1920) v spisu Množična psihologija in analiza jaza opozoril na liberalistično iluzijo, da bo napredek civilizacije pripeljal do večje strpnosti in vse manjše brutalnosti do tujih skupin. »V bistvu je vendar vsaka religija religija ljubezni za tiste, ki jih obsega, in vsem sta blizu okrutnost in nestrpnost do ljudi, ki ji ne pripadajo.« Ob tem pa je še opomnil, da če se verska netoleranca danes ne izraža več tako nasilno kot v prejšnjih stoletjih, ne moremo sklepati, da so postali človeški običaji milejši, ampak da je »bolj verjetno razlog tega nedvomno oslabelo religiozno občutenje in s tem oslabitev od njega odvisne libidinalne vezi«. Torej ne raste verska strpnost, ampak popušča vera!
-
19. 4. 2014 | Mladina 16 | Uvodnik
Bogdan Biščak, lobist in politik, danes Zares, včasih pa LDS, je pred leti razlagal, da se sam drži enega načela: preden kaj storiš, ugotovi, ali vse to počneš zato, ker ti nekaj leži na duši, ali zato, ker bi rad nekaj dosegel. Če gre le za to, da ti nekaj leži na duši, potem je pametno to opravilo izvršiti kar pred ogledalom: nasproti ti pač stoji razumna oseba (o tem pač velika večina ne dvomi), ki ji razložiš svoj pogled na svet ali problem – in že ti odleže. Če pa gre za to, da bi nekaj dosegel, pa je treba razmisliti, kakšne so možnosti in posledice dejanj. Zgodovina ne izkazuje, da se je Bogdan Biščak res držal tega pravila, je pa to v svojem bistvu res kar modro.
Iskanje brez piškotkov ni možno
