-
Po dobrem desetletju aktivnega delovanja na slovenski glasbeni sceni se začenjam počutiti kot Bill Murray v fimu Groundhog Day. Ne glede na to, kaj se je zgodilo dan prej, se zjutraj zbudim v popolnoma istem svetu, kjer se ponovi ista zgodba. Ne glede na to, kaj rečem ali naredim, bo naslednji dan spet vse tako, kot je bilo. Tako smo z letom 2014 zaključili še en krog v večno vrteči se spirali odpiranja in ponovnega zapiranja popularnih kulturnih prizorišč, ki jim obvezno sledijo iste debate o odnosu Slovenije do kulture. V letu 2015 se bodo isti prostori spet odprli ali se preselili drugam in isti igralci se bodo zapeljali v nov krog kulturnega boja. O težavah slovenskih koncertnih organizatorjev sem dal za medije že toliko podobnih izjav, da bom odslej novinarjem pošiljal že pripravljeni mušter, na katerem bom po potrebi samo menjaval imena klubov.
-
Novoletne napovedi so za politične ekonomiste skoraj obredno opravilo. Leto 2015 prinaša še posebne skušnjave. Namesto pričakovanega ekonomskega zasuka in politične stabilizacije bo pred nami vihravo leto novih ekonomskih, političnih in kulturnih delitev. Vojna žarišča in politično-ekonomske napetosti med velikimi so vse ostrejši. Svetovna gospodarska ureditev je kot politična hiša iz kart, vsak hip se lahko sesuje, v tej igri imajo ZDA ključno dramaturško vlogo. In leto 2015 je tu v marsičem prelomno, za naftni biznis, Rusijo, tudi EU … Pariz bo gostil podnebno konferenco ZN, Milano svetovni Expo, ljudje bodo več potovali, svetovni biznis še vedno obeta mir in blaginjo. Toda drame političnih intervencij ni mogoče ustaviti, ekonomskega kaosa tudi ne prikriti. To bo pritlehno leto, nevarno zaradi upanja in tvegano zaradi brezupa, da je mogoče karkoli spremeniti.
-
Lahko Luka Mesec postane naslednji premier? Za marsikoga je misel, da bi državo vodil socialist, se pravi zverina z nožem med zobmi, strašna. No, Mesec s svojo blago pojavo tako predstavo zanika in počasi pridobiva nove privržence.
-
Profesor na Univerzi v Grenoblu Yves Citton je izdal knjigo z naslovom »Pour une écologie de l’attention«, v kateri polemizira z vladajočim mnenjem, da se internetne generacije niso sposobne skoncentrirati na eno temo, ker pač neprestano skačejo z ene spletne strani na drugo. Problem so po njem vsi preostali, ki svojo pozornost prepustijo množičnim medijem, ki jim določajo, na kaj morajo biti pozorni, pri čemer sami sploh ničesar več ne opazijo. Celo v primeru, ko so do vsebine informacij kritični, so že del igre, saj se vneto ukvarjajo z lansirano medijsko temo, namesto da bi preusmerili pozornost v vitalna vprašanja družbenega bivanja.
-
Ne vem, zakaj je sodobno krščanstvo, pravzaprav predvsem katolicizem, brez inspiracije, brez imaginacije okrog božiča. Morda bo rdeči papež Frančišek postopoma kaj spremenil. Trudi se. A vseeno v kratkem času ne gre pričakovati velikih sprememb. V adventnem času, ko pišem to kolumno za naslednje leto, je ves krščanski in ostali vesternizirani svet poln bebavih Božičkov, bejb v božičnih opravah, ki ponujajo to ali ono, vse mogoče komercialne navlake, in onkraj tega so cerkve, polne tercialk, ki spuščajo solze ob pogledu na detece na slami hleva v alpsko-palestinskem slogu.
-
Temeljna značilnost prehoda iz komunizma v kapitalizem je bila poleg demokracije in sproščene zasebne podjetniške iniciative seveda zamenjava elite. A ne zamenjava v tem preprostem smislu, da so prejšnje elite komunizma zamenjale nove elite kapitalizma. Ne, zamenjali sta se tudi narava in značilnost elite. V komunistični ureditvi je elito sestavljala predvsem politična vrhuška, zvezna, republiška do lokalne, danes je elita ekonomska in finančna.
Iskanje brez piškotkov ni možno
