-
Redkokdaj se zgodi, da si ob birokratskih opravkih postavljam metafizična vprašanja o svoji duhovni identiteti. Ko sem pred letošnjim odhodom v Indijo izpolnjeval obrazec za pridobitev vizuma, mi je med neskončnim seznamom tehničnih vprašanj roka zastala pri točki: »Obkrožite svojo vero.« Na voljo je bilo pet svetovnih religij in kategorija »drugo«, poleg katere je bil kvadratek, v katerem bi moral opisati, kaj točno to »drugo« pomeni. Zamislil sem si indijskega uradnika na veleposlaništvu, ki prebira filozofsko obrazložitev moje duhovne samopodobe – »... ne štejem se za člana nobene verske skupnosti, čeprav se ne bi klasificiral niti med ateiste ... nisem privrženec personifikacije boga, verjamem pa, da lahko takšni sistemi ponudijo učinkovito upodobitev nekaterih vesoljnih principov ...« Odločil sem se, da mu skrajšam muke, in sem obkrožil »kristjan«.
-
Grško-evropski sporazum je v značilnem dramatičnem bruseljskem finalu ponudil prazno rešitev in doživel pričakovano politično potrditev. Grčija je dobila štirimesečno finančno premostitev, privolila pa v podaljšek dosedanjega reševalnega programa. Navidezno v tej igri ni zmagovalca in poraženca, vsi so si kupili zgolj čas za nov dogovor. Grška reformna agenda pristaja na temeljna fiskalna in monetarna pravila, toda hkrati vendarle izkorišča manevrski prostor za drugačno interpretacijo ukrepov. Grki niso ponudili nobenih jasnih in kvantificiranih določil, hkrati pa so se EK, ECB in MDS sprijaznili s ponudbo. Zdi se, da sta Cipras in Varufakis žrtvovala veliko, toda navidezni poraz je vendarle njuna etapna zmaga. Zakaj?
-
Najprej ga vidimo v kratkem klepetu z voditeljem Dnevnika, ko napove, kaj bo v njegovi oddaji. Klepet ustvari ozračje sproščenosti in tovariškega duha nacionalne TV. Potem ga dobri dve uri kasneje zagledamo v Odmevih kot enega od treh voditeljev te visoko rangirane točke informativnega programa. Deluje prepričano vase, na trenutke samovšečno, strogo, kot da bo vsak hip koga nadrl. Goste rad opomni, da niso odgovorili na njegova vprašanja. Pogosto nas zaposli s tem, da poudarjeno počasi poteguje manšete bele srajce iz obeh rokavov suknjiča, da ustvari suspenz, dramatiko in barvni kontrast s temno obleko (ali pa nosi premajhne srajce). Če ima pred sabo dva sogovornika različnih mnenj, vsakemu postavlja vprašanja kot hudičev odvetnik. Med prehodom enega dela oddaje v drugega redno spusti v kamero nekakšen obešenjaško-zarotniški nasmešek. Je visok in plečat in ima grmeč glas. Kolikor mu dopuščajo znanje in podlage, ki jih pripravijo nevidni asistenti, zna kar dobro vrtati v goste. Včasih je pravičniški in moralizatorski.
-
Nekoč kultni filmski revolveraš Clint Eastwood je posnel polemični film »Ameriški ostrostrelec«, ob katerem nastopa s protivojno držo. A pri eni največjih aktualnih filmskih uspešnic je pomenljivo ozadje: film bi naj posnel veliki Steven Spielberg, toda produkcijska hiša »Warner Bros« je od sodelovanja odstopila, ker so bili njegovi napovedani stroški filma previsoki. Finančniki gigantske filmske korporacije celo pri spektaklu tehtajo, kako bi bilo moč projekt izpeljati občutno ceneje. In v hipu pademo v primerjavo s slovensko bančno luknjo, v kateri je lokalni bančni možganski trust kreditiral za milijarde zgrešenih projektov. Najbolj plačani in najbolj čislani eksperti so ravnali kot popolni diletanti!
-
Ena od najzgodnejših značilnosti formiranja strank konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let je bila zadrega z imeni. Obstajal je razmeroma ozek nabor možnih imen in aspiranti so kar tekmovali, kdo bo hitreje »dal plombo« na kakšno. Možno je bilo skoraj vse. No, ne čisto dobesedno. Ime krščanski demokrati je vendarle nagovarjalo nekoliko drugačne potencialne volivce kot ime socialdemokrati. In med osnovnimi imeni je bilo nekaj razlike v privlačnosti oz. moči.
-
V sredo je pred poslanci državnega zbora nastopil višji državni tožilec Jože Kozina – seje odborov državnega zbora se je udeležil kot eden od predstavnikov državnega tožilstva, ki se ukvarja s pregonom bančne kriminalitete. Kozina je bil doslej že večkrat zelo jasen in brez dlake na jeziku. Kot tožilec je na primer že pred meseci zelo jasno povedal, da bo to, kar se dogaja pri privatizaciji državnega premoženja, kmalu področje dela tožilcev. A tokrat je šel še dlje – in poslance postavil pred trdo dejstvo. Toda kaj je pri tem najzanimivejše? Da se poslanci niso odzvali na njegovo neizprosnost. Ker jim je povedal resnico.
Iskanje brez piškotkov ni možno
