• N'toko

    N'toko

    27. 3. 2015  |  Mladina 13  |  Žive meje

    Tihi ubijalci

    Mislil sem, da bom imel rad sprehode skozi Tivoli. Še iz študentskih let sem imel v glavi podobe lenobnega poležavanja v travi, piknikov, frizbijev, vonja po džojntih in zvoka muzike. Toda vsakič, ko sem se po selitvi v Šiško odpravil po stezah parka, sem si moral priznati, da med nama ni več prave kemije. Namesto zaljubljenih parov in jebivetrskih študentov so me obdajali sami tekači, telovadci, jogisti in stojnice za meritev telesne maščobe, med katerimi se je mojih 66 kg začelo počutiti kot 166 kg. Ljudje tečejo mimo mene s psi. Ljudje tečejo mimo z otroškimi vozički. Ljudje tečejo mimo s psi in otroškimi vozički skupaj. Kaj sploh počnem v tej orgiji zdravega življenja? Saj izgledam kot bolnik! Na enem takšnih sprehodov me je ustavil prijazni merilec maščobe, ki je po kratkem pregledu pritrdil mojim zlim slutnjam. »Gospod, preveč maščobe imate! Potrebujete posebno dieto, trenerja, zdravila ... skrajni čas je, da se oglasite na posvetovanju v našem Herbalife centru.«

  • Grossmarkthalle

    Sredi tega meseca, 18. marca 2015, so na prostoru nekdanje Grossmarkthalle v Frankfurtu odprli veličastno novo palačo Evropske centralne banke. Priložnost za refleksijo o evru, središčnem temelju evropskega povezovanja in hkrati njegovi največji grožnji. Očitno evro sijajno pojasnjuje usodno razliko med ekonomiko in politiko evropskega združevanja. Zanesen govor Draghija v preddverju spremlja aretacija 350 demonstrantov na ulicah okoli ECB. Nova stavba združuje staro in novo, poudarja staro »neodvisnost« in novo »transparentnost« ECB. Toda evroobmočje ni politična unija, evro nima prave identitete, ECB ni polnokrvna centralna banka. Hkrati pa politično vse bolj pooseblja ekonomski diktat in demokratični primanjkljaj EU. Tako v Frankfurtu, prek Banke Slovenije pa tudi v Ljubljani. In to je problem.

  • Janko Lorenci

    Janko Lorenci

    27. 3. 2015  |  Mladina 13  |  Kolumna

    Na vrhovih povprečništvo

    Nedavno so me vprašali, ali bi vodil pogovor o čezatlantski trgovini. Rekel sem, da odgovorim naslednji dan, odložil telefon in se že sramoval. Sram me je postalo, ker sem se obotavljal s pritrdilnim odgovorom. Obotavljal sem se zato, ker pogovor organizira Forum 21, se pravi Milan Kučan, človek iz Murgel, ki tiči za vsem slabim v Sloveniji.

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    27. 3. 2015  |  Mladina 13  |  Pamflet

    Sledi molka

    Ob parlamentarnem razkritju, da je vojaška obveščevalna služba z nadzorovanjem »Telekoma« prekoračila svoja pooblastila, je zadevo resno vzel celo premier Miro Cerar in si vzel dober teden za temeljito proučitev. Pred tem mu je koalicijska SD zagrozila z izstopom iz koalicije, če si drzne ukrepati proti njenemu obrambnemu ministru Janku Vebru, kar pa je predsednika vlade spravilo v očitno jezo. Na logiko pobratimstva: če smo skupaj v koaliciji, potem smo nedotakljivi, je odgovoril s šolskim ukorom, tako da bo pustil ministra Veber, da kot šolar molče in pokorjeno čaka na njegovo razsodbo. Ali bo šlo le za demonstracijo vladarjeve moči ali za odstavitev, bo razvidno naslednji teden.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    27. 3. 2015  |  Mladina 13  |  Dva leva

    Fuck The USA

    Včasih se mi zdi, da si v slovenskem hramu demokracije ne morejo več izmisliti nič novega, bolj originalnega, bolj bizarnega, pa nas vedno znova presenetijo. Zadnji prispevek k parlamentarni razposajenosti je predlog, da bi se seje državnega zbora začele s petjem himne. Z Zdravljico. Nadvse pozdravljam pobudo. Pač, kdor poje, zlo ne misli. Še več. Vodja parlamentarne frakcije SMC Simona Kustec Lipicer je ob tej pobudi lepo povedala, da bi bilo petje himne nadvse državotvorno. Leta 2015? Bo že držalo.

  • Grega Repovž

    Grega Repovž

    27. 3. 2015  |  Mladina 13  |  Uvodnik

    Med čakanjem

    Jeseni leta 2004 so me iz evropske zveze novinarjev povabili, naj sodelujem pri poskusu vzpostavitve profesionalnega novinarskega sindikata v Romuniji. Poskus se je klavrno končal – romunskim novinarjem se je zdelo to, da bi bili člani sindikata, nekaj tako nezaslišanega, nekaj tako zahojenega, nekaj tako iz preteklih časov, da smo se po treh dneh razšli, vsak na svojem bregu. Slovenija in Slovenci smo bili v tistem času še nekje vmes, med Vzhodom in Zahodom, poznali in razumeli smo psihološke ovire, ki so mučile vzhodnjake, hkrati pa imeli sindikalno mrežo kot na Zahodu. Tudi sindikati so bili še zelo močni, čeprav jih je naveza Janša, časnik Finance in mladoekonomisti že kmalu grdo zamajala. Bitko so sindikati sicer dobili, a so bili zdelani, še danes se jim pozna. Enako velja za novinarstvo: javna televizija se po pohodu Janševih politkomisarjev (pod taktirko Jožeta Možine) ni nikoli več res pobrala, Delo in Večer sta od takrat – zaradi Janševih kupčij – le senci časopisov iz prejšnjih časov itd. Janševa propagandna mašinerija je naredila veliko škode. In jo dela še danes.