-
»Ja, pozna se, da stavkajo,« reče prvi od številnih taksistov, ki sem jih med prazničnim vozakanjem po Ljubljani pobarala, kaj menijo o stavki vsem nam tako ljubih modrih angelov. Pozna se, ker promet gladkeje teče, doda. »Zanimivo, nesreč pa kljub temu ni nič več kot prej,« njegovo misel še razširi taksist številka dve. Ko bi bila na mestu policistov, zlobno pripomnim, bi potemtakem pazila, kaj delam, saj bi se sicer ljudje lahko zavedeli, da jih sploh ne potrebujemo toliko, kot jih imamo. Taksist številka tri prikimava, četrti molči, ker je tudi sicer najmanj zgovoren med žrtvami moje zvedavosti, peti pa pripomni nekaj modrega. »Ampak nesreč ni zato, ker vozniki zdaj bolj pazijo, kaj delajo. Domnevam, da poskušajo biti tako solidarni s policaji.«
-
Hrvati so v dolgih kolonah, zaradi katerih je bilo treba na mejnem prehodu Bregana čakati več ur, množično zapuščali domovino in romali proti smučarskim središčem. Nenadoma pa je to počasi se premikajočo kolono, ovito v vonj po sarmi – državljani Hrvaške jo obvezno jemljejo s sabo v alpske hotele –, prehitel črn avtomobil v spremstvu dveh policijskih terencev z utripajočimi lučmi in izginil v mrzlo noč. To je povzročilo pričakovan bes nezadovoljnih državljanov, a kmalu se je izkazalo, da ni bilo nič narobe in je bilo vse po zakonu, saj je v avtomobilu sedel pripadnik privilegiranega razreda. Bil je novi predsednik parlamenta, ki je varovana oseba, in kot trdi, sam sploh nima pravice odločati, ali se bo postavil v vrsto z navadnimi ljudmi, saj o tem odloča zakon.
-
Slovenija stopa v petindvajseto leto svoje državnosti, pomenljivih obletnic je bilo nekaj lani, še več jih bo letos. Dovolj za trezno inventuro politično-ekonomskega razvoja, premalo za presojo, kam in kako naprej. Od romantične plebiscitarne predstave, da bomo delali, kar bomo hoteli, smo prispeli do znanega brezpotja, kjer drugi vse bolj odločajo o nas. Slovenija je danes kot mlada država brez prave politične identitete, ekonomske razvojne strategije, z nedoraslimi in nesposobnimi voditelji, simbolno in realno obdana z žično ograjo na jugovzhodu, z razpadajočo EU na severozahodu. Kje smo zavozili in kaj smo naredili prav? Kako smo izgubili kompas in kdo je za to najbolj odgovoren?
-
Spodobi se, da novo leto začnemo s predsednikom države. Borut Pahor je najbolj priljubljen slovenski politik, a mnogim gre neznansko na živce, in to predvsem zaradi naštudiranega in deloma že ponotranjenega igralstva. Njegova priljubljena gesla – prvo med njimi je enotnost – zvenijo pozitivno, ravnanje, skrito za njimi, pa je v glavnem škodljivo.
-
Na Brdu se je zbral cvetober slovenske diplomacije in mediji so z nekajdnevnega sestanka poročali, kot da se dogaja svetovno čudo. Posnetki, poročila in izjave so polnile osrednje vesti. In kaj so bile vsebine, zaradi katerih se je ustavil čas? Premier Miro Cerar, ml. je razkril, da vlada podpira Danila Türka v poskusu pohoda na vrh OZN. Kar je znano že mesece. Potem je kot vedeževalec obelodanil, da bo begunska kriza zaznamovala EU v novem letu. Kar je že dolgo razvidno vsakomur. Nevedni diplomatski zbor je ob koncu ekspozeja razsvetlil še z ugotovitvijo, da je džihadistična Islamska država grožnja univerzalnim vrednotam človeštva.
-
Saj se spomnite filma Dobrodošli, gospod Chance (Being There, 1979) z izjemnim Petrom Sellersom v naslovni vlogi, ki je duhovito pokazal, da je v politiki vse možno. Da celo debil lahko postane predsednik mogočne države. Namreč, retardirani Chance je bil vse življenje vrtnar v bogati hiši, in ko mu je gospodar umrl, je brez dokumentov, brez identitete, nesposoben samostojnega življenja, prvič v življenju, zgolj s kovčkom oblačil in z daljincem televizije, prek katere je dotlej imel edini stik zunanjim svetom, zapustil hišo in vrt, ki ga je obdeloval. Naključje je povzročilo manjšo avtomobilsko nezgodo, v kateri je limuzina soproge mogočnika zbila Chancea in so ga zato odpeljali na njihovo posest, da bi ga oskrbeli. Preprosto govorjenje moža, ki je imel, kot je rekla hišna gospodinja Luise, med ušesi puding namesto možganov, je fasciniralo mogočnike, ki so v besednem kolobarjenju o vrtnih opravilih prepoznavali globlje prispodobe in sporočila. Film se konča z bizarno idejo teh istih mogočnikov, da slabega aktualnega predsednika na bližajočih se volitvah nadomestijo z debilnim vrtnarjem, s človekom brez greha, brez senc, brez bremen, če hočejo »ohraniti predsednikovanje«. Pač strici iz ozadja.
-
Nekaj dni po referendumu o zakonski zvezi je poslanka SMC Jasna Murgel na enem od socialnih omrežij zapisala danes sicer že izbrisan stavek: »Naslednje leto menjamo ustavne sodnike.« Seveda se je nanjo usul plaz zmerljivk z desne, kako si vendar drzne izraziti kot političarka željo po drugačnem ustavnem sodišču, ker v podtonu je Murglova zapisala, da je ustavno sodišče tisto, ki je vprašanje, ki po naši ustavi evidentno nima kaj iskati na referendumu, dalo v ljudsko presojo – iz evidentno političnih, celo politikantskih razlogov. A kot je bilo razumeti v SMC, so bili nezadovoljni tudi njeni kolegi iz stranke in vrha vlade, češ, to ni primerna raven debate za poslanko. Lahko da si vsi podobno mislijo o ustavnem sodišču, ampak to mnenje izražati javno pa ruši avtoriteto ustavnega sodišča in politike, škoduje ugledu itd. In SMC.
Iskanje brez piškotkov ni možno
