-
Butale, Blatni dol, Zlovenija, Slovenistan, sLOLvenija, Noriško kraljestvo ... Seznam ciničnih odgovorov na vprašanje »kje jaz živim?« z vsakim dnem postaja daljši. Mediji nas pač vsako jutro zasujejo z novimi novicami o ekscesih naših sodržavljanov in od nas terjajo zgražanje. Kamorkoli novinar pogleda, lahko najde nove dokaze, da naša družba drsi v barbarstvo, analiziranje slovenskega primitivizma pa je postalo priljubljen literarni podžanr. »62 % ljudi je glasovalo proti gejem!« »1000 protestnikov na shodu proti migrantom!« »Žalec porabil 320 tisoč evrov za fontano piva!« Predvsem med meščani se ustvarja vtis, da so Slovenijo ukradli podivjani hillbillyji, mnogo pa jih je v tem skupinskem ritualu ogorčenja našlo zatočišče pred državo, v kateri se več ne počutijo doma. Nastal je klub nemočnih opazovalcev, ki se tukaj nimajo s čim drugim identificirati kot s svojimi progresivnimi političnimi pogledi. Za njihovim vprašanjem »kje jaz živim?« pa se v resnici skriva drugo, precej bolj zahtevno vprašanje: »Zakaj ne morem ničesar spremeniti?«
-
Vedno nove spremembe v korporativnem vodstvu NLB, po desetletju privatiziranja, saniranja in prestrukturiranja, niso nobeno presenečenje. Banke v sedanji finančni krizi povsod postajajo živi pesek, ki požira vse in vsakogar. Zakulisnim igram in pretvarjanjem spet ni videti konca. Nekatere skrbi ponor davkoplačevalskega denarja, druge privatizacija, tretji merijo svoje moči glede regulacijskega ali lastniškega vpliva, četrti lovijo domače ravnotežje do evropskega Titanika. Povezanost politike in denarja je tudi tokrat destruktivna, na ravni EU in tudi doma.
-
Poročila o stanju okolja so praviloma slaba. Eno od njih pravi, da je bilo zadnjih pet let najtoplejših v zgodovini, povprečna planetarna temperatura pa naj bi prvič prestopila simbolično mejo ene stopinje Celzija nad globalno predindustrijsko temperaturo.
-
Po četrt stoletja slovenske države se velja vprašati: kaj je sploh smisel države? Slavnostne akademije državnega vodstva, spomini očetov državnosti, Prešernove proslave, kjer se kulturna genijalnost meri z deklamiranjem prevodov »Zdravljice« v arabščino in druge jezike?
-
Tako, pa je šlo čez rob. Dogajanje se prav lepo ujema z Lorenzevim t. i. hidravličnim pojasnitvenim modelom izbruha agresivnega in destruktivnega vedenja. Predstavlja si ga kot kontinuirano kopičenje pare v vezni posodi, ki se v nekem kritičnem trenutku prelije. Sedaj je tak trenutek. Hudič je vzel šalo. Pa ne zgolj zato, ker s terena, s twittov, s facebookov itd. prihajajo vse bolj srhljivi dokumenti nestrpnosti, fašistoidnosti, sovražnega govora, ampak ker so popustile še zadnje zavore. Najprej seveda zavora ikonografije. Na protestu v Šenčurju so nosili velik domobranski plakat s pozivom k akciji, ob njem je bila kopica udeležencev skinovskega izgleda, pa kajpak tudi neizogibni pripadniki SDS (Grims, Mahnič …). In kot drugo je vzniknila tudi neobrzdanost tistih, ki bi po svoji vlogi in položaju morali biti zadržani. Denimo srednješolski profesorji.
-
Leta 1994 je pokojni Janez Stanič, starosta slovenskega novinarstva, v Sobotni prilogi Dela objavil članek »Učiti se od nacistov«. A članek ni govoril o Janezu Janši, ampak o novinarjih, ki so izgubili kompas in so mislili, da je svet Janez Janša. Da, od takrat je minilo že 22 let, pa smo še vedno na istem. Slovenija s svojim avtoritarnim populistom, ki se danes ne sramuje uporabljati predelanih citatov Adolfa Hitlerja, bije dolgotrajnejši boj, kot ga ima katerakoli evropska država – in nobena država nima opravka s tako izkušenim populistom. Vsi so mladiči proti njemu, od Marine Le Pen do Viktorja Orbana. Janez Janša to državo na tem norem vrtiljaku vrti že od leta 1992, ko so se prvič začeli kazati znaki, da ni tako predan demokratičnim načelom. Izkoristi vse, izkoristil je izbrisane, izkoristil je Rome – vedno iz ljudi izvablja najnižja čustva.
Iskanje brez piškotkov ni možno
