-
29. 4. 2016 | Mladina 17 | Ihta
Kako je kulturna ministrica smešila ženske
Pa sem z zadržanim dihom spremljala odstavljanje in/ali odstopanje ministrice za kulturo pa sem se spraševala, ali ni ob kupu razlogov za njeno slovo prav tisti, ki ga je na dan privlekel premier Cerar, najmanj prepričljiv (sicer so mnenje o tem že bolje od mene izrazili predsednik DSP Ivo Svetina in drugi ugledni kulturniki), pa sem nazadnje obupala nad Julijano Bizjak Mlakar, češ, tej ni pomoči, ko je izustila te znamenite, pozneje večkrat navajane besede: »Ženske, ki mislimo s svojo glavo in ne ubogamo moških, si je treba podrediti, da postanejo bolj ubogljive.« Prizadela me je in užalila, užalila kot žensko, in čeznjo sem naredila križ.
-
29. 4. 2016 | Mladina 17 | Hrvaška
»Hrvaška mladina, malopridnež Pavelić je kot še nihče v zgodovini oblatil ime brezštevilnih legij borcev za svobodo Hrvaške (…), najlepše kraje v državi je prepustil tujcu in Hrvaško preobrazil v kolonijo italijanskih in nemških fašistov. Vpeljal je ustaški režim nasilja, ropanja in prelivanja krvi!« So to besede predsednika SDP Zorana Milanovića, ki se je vendarle odzval na skrb zbujajoče institucionalno zanikanje obstoja hrvaškega antifašizma? Ali nemara besede splitskega župana, člana iste stranke, domnevne naslednice antifašističnega gibanja, s katerimi je Baldasar sporočil, da se odreka nenehnemu spogledovanju z ustaštvom?
-
29. 4. 2016 | Mladina 17 | Ekonomija
Vlada konec aprila pošilja v okviru evropskega semestra evropske komisije (EK) Program stabilnosti 2016 in Reformni program 2016–2017. Hkrati ima v ozadju celoten načrt konsolidacije javnih financ do leta 2020. Slovenski srednjeročni fiskalni okvir je tako prvič skladen s pričakovanji slovite direktive EU (2011) in novim zakonom o fiskalnem pravilu. In težave so tukaj. Evropska fiskalna pravila s strukturnim primanjkljajem so ideološka in nomotehnična zabloda, Slovenija pa je postala dober primer neumnosti njene uporabe. Vlada in ministrstvo za finance sta očitno v resni zadregi, ker Mramor ve nekaj, česar Dijsselbloem ne razume. V bruseljski makroekonomski latovščini je »fiskalni napor« države premajhen, ker nam gre dejansko predobro glede na modelske izračune in napovedi.
-
29. 4. 2016 | Mladina 17 | Kolumna
Prvi maj – praznik dela, nekoč množično slavljen, zdaj bolj stvar nostalgije in slabih slutenj. Delo izgublja veljavo in Janez Novak je vedno slabše plačan, čeprav dela kot zamorc. Tudi perspektive so temne.
-
29. 4. 2016 | Mladina 17 | Pamflet
Še nikoli v zgodovini ni človek živel v tako uničenem okolju in še nikdar ni človeštvo dnevno použilo tolikšno količino zdravil kot danes. Preživeti bo vsak čas pravi podvig. Zrak je poln izpušnih plinov in trdih delcev, v hrani s trgovinskih polic redno najdevajo rakotvorne snovi in hormonske motilce, sadje in zelenjava sta polna pesticidov, pitne vode je vse manj. Vsekakor razlog, da Dan zemlje postane dan pozornosti in refleksije o okolju. A kje neki, Dan OF ga na Slovenskem desetkrat preglasi, čeprav je le klasični ideološki praznik starega režima. Ko ga je Kardeljeva oblast leta 1951 za sedemnajst let iz državnega praznika spremenila v navaden dan, tega nihče ni opazil. A tudi če ga vzamemo z vso naklonjenostjo, je vsebinsko absurden. 27. aprila 1941 so namreč različne skupine od komunistov do sokolov sklenile, da se bodo uprle okupatorjem. Toda prvi oboroženi spopad z okupatorjem so imeli tigrovci, ki k ustanoviti OF sploh niso bili povabljeni niti niso vedeli zanjo. 13. maja 1941 je na Mali gori padel v spopadu z italijanskimi karabinjerji član Tigra Danilo Zelen, ki je že leta 1938 pripravljal atentat na Mussolinija. Skratka, slovenski upor se je začel povsem mimo OF. A uradna partijska zgodovina ga je zakrila in za desetletja izmaknila kolektivnemu spominu.
-
29. 4. 2016 | Mladina 17 | Dva leva
Prvi maj. Kako paradoksalno! Vse se je začelo v ZDA in zaradi ZDA. Ne le na simbolni, ampak na čisto konkretni ravni. Pač, v Chicagu so pred 130 leti (daljnega leta 1886) na trgu Haymarket uprizorili policijski pokol na delavskem zborovanju. Od takrat je postopoma skoraj povsod po svetu postal 1. maj uradni praznik dela. No, ne tudi v ZDA, kjer sicer imajo nekakšen nadomestek septembra, kar lahko razumemo približno tako, kot je materinski dan v krščanski Evropi (čeprav uvožen iz ZDA) nadomestek za praznik žena. Za 8. marec. Slab nadomestek. Materinska pravica namesto univerzalnih socialnih, družbenih in političnih pravic žensk. Sicer pa ves razviti svet praznuje 1. maj kot praznik dela (v Evropi samo na Danskem in na Nizozemskem ni uradni praznik).
-
29. 4. 2016 | Mladina 17 | Uvodnik
Načelno se ne lotevam analiz narodnega značaja, sicer priljubljenega žurnalističnega in komentatorskega žanra. Ne zgolj zato, ker so te analize avtorasistične, ampak ker je to pač preveč preprosto, v resnici pa tudi poniglavo in malo zanikrno. Kar pa ne pomeni, da ljudje takšnih analiz ne berejo radi – že sam osnovni slog takšnega pripovedništva je prijeten in lepo vleče bralca. Podobno velja za radijske in televizijske voditelje, ki odnos s poslušalci in gledalci gradijo na cinizmu. Vsi se malo hahljamo lahnim praznim ciničnim pripombam, ki jih z nekaj spretnosti, a brez poznavanja katerekoli materije prenekateri voditelj strelja malo tja, malo sem – predvsem pa po vseh, kar tudi nekoliko manj preprostemu poslušalcu zlahka daje občutek, da ima opraviti s pogumnim osebkom, ki se drzne vtakniti v vsakega. Ne govorimo o kakem resnem, izdelanem, redkem in finem cinizmu, tej redki gorski roži, ki jo je tudi na straneh Mladine nekoč gojil Marko Zorko, temveč o kisli brozgi, ki se vse bolj razliva povsod, odkar je prvi izmed cenenih cinikov dobil to gomilo posnemovalcev. Podobno se je zgodilo z analizami narodnega značaja – zaradi enega ali dveh, ki sta bila v tem vsaj izvirna in pri tem tudi izrazito pismena, zdaj ta šund zavzema vse medije, še vremenarji bi to počeli, pa jih omejuje samo področje poročanja.
Iskanje brez piškotkov ni možno
