dr. Bogomir Kovač

2. 9. 2016  |  Mladina 35  |  Ekonomija

V zatohlih dolinah

Predsednik vlade je sredi domačih in evropskih posvetov o usodi EU po brexitu. EU in njene politične elite mrzlično iščejo rešitve in odrešujoče alternative. Merklova je mimo vseh evropskih institucij prevzela vlogo osrednjega moderatorja in koordinatorja, Nemčija odkrito postaja centralna pest EU. Slovenska stališča so, kot vedno, splošna, brez kakršnekoli strateške usmeritve in političnoekonomske vsebine. Cerar ve, da potrebujemo močno in učinkovito, varno in perspektivno unijo, toda ne pove, kako to doseči, kaj je prava smer za Slovenijo. Govoričiti o EU na splošno postaja intelektualno plehko, ne vedeti, kam in s kom v procesih evropske dezintegracije, pa tudi politično neodgovorno. Očitno je to pravi koren »slovenskega modela« zadnjih štirih vlad.

Janko Lorenci

2. 9. 2016  |  Mladina 35  |  Kolumna

Zastrto nebo

Zaglejmo se kdaj, v tem času umirajočega poletja, v razkošno nočno nebo. Ne bomo ga skušali opisati, ne da se. A če vanj zreš, utihneš, postaneš ponižen, očaran, skoraj pobožen, ker je vse ono zgoraj tako veliko, veličastno, nedosegljivo, nedoumljivo. Tudi nekaj tesnobe je lahko zraven.

Bernard Nežmah

2. 9. 2016  |  Mladina 35  |  Pamflet

Jankovićev črni ponedeljek

Naravne ujme so tolkle po državi: po Šentilju, Pesnici in Cirkinici je klestila toča, ki je sadovnjake, vinograde in njive spremenila v oskubljena polja strahov, pri Hrastniku je zemeljski plaz zasul železniško progo, v Mariboru je meteorna voda zalila kleti in ulice, spet drugod so poročali o rekordnih dvestoletnih vodah. Boginja Narava je muhasta: se bodisi maščuje za okoljsko uničenje ali pa le izkuša človekovo samopašnost. Stari Slovenci so zato molili in prosili svetnike, da naj jih obvarujejo toče, moderni pa lahko upajo na solidarnost. A po besedah nesrečnih štajerskih kmetov, ki jim je v hudi uri pokosilo celotno letino, kmetijskega ministra Dejana Židana ni videti ne od blizu ne od daleč.

Vlado Miheljak

2. 9. 2016  |  Mladina 35  |  Dva leva

O čem sanjajo udbaši?

Najnovejša Omerzova odkritja ali »odkritja« mreže sodelavcev Udbe (poleg Türka, zaradi katerega je najverjetneje seznam nastal) niso ne prva ne zadnja, ki v poletnih sopari polnijo medijski prostor. Ena prvih takih bombic je bila v začetku devetdesetih let. Takrat so lansirali kar razkošen, a skrbno izbran seznam domnevnih sodelavcev iz vrst novinarjev, iz česar se je dalo rekonstruirati, iz katere kovačnice prihajajo seznami. Med novinarji je zavladalo nelagodje in delno celo panika. Takrat sem jih rahlo cinično miril: »Brez panike. Če že ne veste za leta nazaj, kaj ste počeli, zagotovo veste, česa neetičnega in nedostojnega niste počeli.« No, spisovanje, anonimno ali podpisano, je doživelo popoln suspenz s knjigo še enega uglednega zgodovinarja in raziskovalca, Romana Leljaka. Leljak je naredil temeljit seznam, na katerem so se znašli tudi pošteni špiclji; torej tisti, ki spadajo v kaplarjev zaupni krog, zaradi česar je nastal simpatični prepir med Leljakom in poglavarjem desnice.

Heni Erceg

2. 9. 2016  |  Mladina 35  |  Hrvaška

Šovinistična levica

Kaj še manjka vodji tako imenovane levice Zoranu Milanoviću, da postane veliki nacionalistični vodja? Da se v njem dokončno reinkarnira šovinistični diktator, prvi hrvaški predsednik Franjo Tuđman? Eh, manjka mi, manjka mi … kaka manjša vojna, mama, kupi mi majceno vojno … vzdihuje te dni, pred volitvami, kandidat za premiera, hkrati pa prav po kavbojsko izstreljuje salve neokusnih pripomb proti Srbiji, Bosni, družini nasprotnika … Z odločitvijo, da z najhujšim desničarstvom poživini svojo stranko in pri tem užali celotne narode, je bivši premier vznemiril regijo, še poslabšal že tako slabe odnose s Srbijo in se spustil veliko veliko niže od najskrajnejše desnice na Hrvaškem. Srbsko vodstvo je zanj »beograjska čaršija«, srbski narod »peščica bednikov«, ki že 150 let ne vedo, kaj bi, in ki »jih ni niti deset milijonov, pa bi radi gospodarili vsemu Balkanu«.

Maja Novak

2. 9. 2016  |  Mladina 35  |  Ihta

Navznoter obrnjeno bivanje

Potresov se bojim kot hudič križa. Vseeno pa je v meni zlobna poteza, ki me celo tedaj, ko me je strah, sili, da razmišljam cinično. Ali pesimistično, torej zdravorazumsko, če hočete. Ko sem med poročanjem o potresu v italijanskem Amatriceju slišala, da so tamkajšnji meščani zbežali z domov in vedrili v športnih dvoranah, sem se tako zalotila, da se posmehujem: zakaj pa prav v športnih dvoranah, mar se te ne morejo podreti? A že v istem hipu se je oglasila moja blažja plat, ki je pribila: tja so šli, da ne bi bili sami. Saj ni posredi samo to, da je takrat, ko te zasujejo ruševine, sila praktično, če je v bližini kdo, ki te bo izkopal izpod opeke in betona; za to gre, da se je s strahom in stisko laže spoprijemati družno. Da ob svojem dihanju slišiš še tuje. Da z neznancem, s katerim te je povezala stiska, izmenjaš besedo o tej stiski. Da so drugi (ali Drugi, kot jim pravi Emmanuel Levinas) ob tebi navzoči s telesom, z besedo, s tolažbo.

Grega Repovž

2. 9. 2016  |  Mladina 35  |  Uvodnik

Kdo je tukaj nor?

Najbolje je začeti s preprostim primerom. Z nepomembnim prometnim zamaškom, sicer eni izmed najpomembnejših tem v teh državi. Torej: ceste popravljajo po vsem svetu. In, še več, vsi jih popravljajo, ko je vreme lepše. Po navadi poleti. Enkrat tu, enkrat tam. Presenečenje: to ni slovenska posebnost, še več, ni dokaz korumpirane družbe. In ne gre za ostanke komunistične preteklosti ter balkanske nesposobnosti niti sodobnega kapitalizma. Nič od tega. Prometni zamašek je najbolj normalna zadeva na svetu. Nenormalno je le to, da je prometni zamašek v središču prestolnice tema osrednjih poročil in naslovnic časopisov. Če hočeš narediti nov odcep, moraš cesto zapreti. Ni znanost, je pa očitno v Sloveniji o tem malo znanega.