-
9. 12. 2016 | Mladina 49 | Hrvaška
Kaj neki moraš imeti v glavi, da se odločiš zavihati rokave, vzeti kos kakovostnega marmorja, nanj vklesati ustaški pozdrav Za dom spremni in nato ploščo z napisom postaviti v Jasenovcu, na mestu, kjer je bilo nekoč koncentracijsko taborišče, v katerem so ustaši prav pod tem geslom pobili več kot 80 tisoč ljudi? Resda pripadniki ustaške stranke, ki sestavlja radikalno desno krilo HDZ, ne slovijo ravno po bistrosti, so pa kot hijene zavohali, da svoj kretenski fašizem lahko praktično udejanjijo kot obliko trajne ideologije državnega vrha. Zakaj bi se odrekli poniževanju jasenovških žrtev, pljuvanju po spominu in vrednotah civiliziranih družb, če pa se hrvaška prva dama v Kanadi vsa navdušena pusti fotografirati z ustaško zastavo v družbi tamkajšnjih NDH-nostalgikov? Zato se je tisto, kar je v Hrvaški že postalo pravilo družbenega vedenja – splošno razširjena raba fašističnih znamenj – zdaj razkrilo v neizmernem cinizmu, da so prav Jasenovac, in to celo stavbo tamkajšnjega otroškega vrtca, izbrali za postavitev te v kamen vklesane promocije krvavega režima.
-
9. 12. 2016 | Mladina 49 | Ekonomija
Vlada se je pri zapiranju letošnjega proračuna, zdravstveni reformi in sindikalnih pogajanjih z javnim sektorjem politično povsem zapletla. Finančna ministrica je v Bruslju gladko sprejela zahteve evropske komisije glede primanjkljaja, na drugi sindikati zahtevajo za plače dodatnih 250 milijonov, politični vladni partnerji SMC pa ne pristajajo na interventni zakon. Te trileme v sedanjih okvirih preprosto ni mogoče rešiti, ne ekonomsko in ne politično. Rešitev so nova pravila in decentralizacija fiskalne politike na ravni evroskupine. Doma pa bi morali fiskalno konsolidacijo povsem obrniti in povezati z distribucijskimi učinki plačne politike. Višje plače so očitno politični bavbav in središče ekonomskih zablod, evropskih in domačih.
-
9. 12. 2016 | Mladina 49 | Kolumna
Politični veter je hud, drame velike, a vse kaže, da bomo to vlado gledali še kar nekaj časa. Dejstvo je, da nobeni od treh strank vladajoče koalicije ni do tega, da bi pri priči odkorakala na volitve. Delna izjema je SD, toda če bi vrgla vlado na silo, brez izrazitega razloga, bi ji volivci to zamerili.
-
9. 12. 2016 | Mladina 49 | Pamflet
Ko je pred dvema letoma vzniknila nova stranka SMC, se je ljudstvu predstavila s skrbjo za trajnostni razvoj. Kaj že pomeni trajnostni razvoj? Preprosto – spodbujanje bivanja, kmetovanja in poslovanja na tak način, da omogoča ohranitev okolja v vseh naravnih, rastlinskih in živalskih pestrostih ter seveda skrb države, da v čim večjem obsegu spodbudi pridelavo zdrave hrane. Kar v prvi vrsti pomeni očuvanje plodne zemlje.
-
9. 12. 2016 | Mladina 49 | Dva leva
Po avstrijskih volitvah si je marsikdo oddahnil. Ne le v Avstriji, ki je ohranila svoj obraz, ampak tudi tisti zunaj nje, ki so se bali, da bi se desni populizem začel valiti in širiti kot snežna kepa po Evropi. Potrdilo pa se je tudi, da tisti, ki so napovedovali, da bo Trumpov uspeh v ZDA vplival na evropsko volilno razpoloženje, ne premorejo prav veliko talenta za politično analizo. Ne razumejo, da vse, kar časovno in morda ikonografsko sovpada, ni tudi že v vzročno-posledični povezavi. Nestrpni populizem se nedvomno širi po Evropi, a ne išče navdiha v ZDA. Navdihuje se iz lastne agende. Če bi kulminirala kriza z begunci, kot je pred letom in več, bi verjetno tudi Hofer lahko več prestrašenih volivcev pripeljal na volišča. Tako pa se je po prvi, tesni, a razveljavljeni zmagi Van der Bellna dodatno aktiviralo ne le levoliberalno, svetovljansko, ampak tudi osveščeno zmerno konservativno volilno telo. Podprli so ga namreč tudi nekateri izpostavljeni politiki ljudske stranke – ÖVP, kar je razburilo del tradicionalnih volivcev. In kar je prijetno presenečenje, v drugem krogu je razlika v politično in vrednotno razcepljeni Avstriji narasla na razkošnih 7,6 % glasov. A kljub tej zmagi sta Avstriji še vedno dve. Ena v »lodnu«, lovskem slogu oblačenja in razmišljanja, druga svetovljanska. Če pogledate volilni zemljevid, vidite, da je pravzaprav podobno kot v ZDA, in še bolj, kot je v Sloveniji. Volilno preferenco določa rez urbano : ruralno. Štajerska je lovska, a mesto Gradec liberalen. Koroška je še bolj lovska, a Celovec odprt. Podobno je z drugimi večjimi mesti. In seveda najbolj izrazito je Van der Bellen zmagal na svetovljanskem Dunaju. Velika zmaga. In to kljub temu, da nasproti desnega populista Hoferja ni stal levi populist, ampak resen, lakoničen politik. Ki ni prilagajal svojega besednjaka in agende razmeram in potrebam domnevne večine volivcev, ampak je jasno izrazil naklonjenost beguncem, ki so dobrodošli; etničnim, socialnim in slogovnim manjšinam, ki bogatijo družbo (novi predsednik je denimo eksplicitno za istospolne poroke in pravice istospolnih parov do posvojitve otrok), je za »drago« državo blaginje in solidarnosti. In je kljub temu ali pa morda ravno zaradi tega zmagal. V Ameriki so demokrati nasproti populističnemu prostaku Trumpu postavili hiperpragmatično in preračunljivo Clintonovo, pa so vseeno dobili zaušnico.
-
9. 12. 2016 | Mladina 49 | Uvodnik
Revija Time je ta teden že razglasila, kdo je njena osebnost leta: to je »Donald Trump, predsednik razdeljenih držav Amerike«. Vsaka država ima svoje delitve, pri čemer se tudi te skozi čas spreminjajo. Enkrat je ruralno proti urbanemu, drugič levica proti desnici, pa spet odvisno od države do države. Nekatere delitve so na pol naravne, spet druge povzročene, nekatere pa popolnoma nore in nepotrebne. Seveda mediji vsakič znova presenečeno v vseh državah ugotovijo, da je njihova nacija razdeljena. Dejstvo je, da je prav delitev bistvo vsakega političnega spopada, to je njegov osrednji del. A kljub temu še zdaleč ni nepomembno, kako daleč so politiki, mediji in družbena omrežja pripravljeni iti pri teh delitvah. Nekatere delitve, ki se začnejo kot politična propaganda, se končajo tudi krvavo. Niti ne tako redke, če smo zelo natančni.
-
9. 12. 2016 | Mladina 49 | Ihta
Životarjenje na antidepresivih
Petek je, čez tri dni bom morala napisati kolumno, zato bi bil skrajni čas, da začnem spremljati poročila, da bi izvedela, kdo, kaj, komu in zakaj ne, vse o nadaljevanki, v kateri nastopajo Kuštrinovi ter Štrukljevi in ki nosi naslov Če bi fovšija gorela, ampak meni se ne da; raje bom zlezla v posteljo in briga me za ves svet, televizijo bom preklopila na History Channel, ki mi bo, medtem ko tonem v spanec, povedal vse o danes ne več ravno aktualni temi, kako plemenito dejanje je storila Peggy Guggenheim, ko je med okupacijo Francije pod ceno kupovala vrhunske umetnine judovskih umetnikov, sploh pa mi etičnih razsežnosti njenega profitarstva v tem trenutku ni mar, ker bom pravkar zaspala. Dol mi visi. Ker sem na antidepresivih.
Iskanje brez piškotkov ni možno
