-
Stari politični sporazumi v EU padajo drug za drugim, politična polarizacija in ekonomska divergenca postajata vse očitnejši. Ekonomsko jih ogrožajo nizka rast, visoka brezposelnost in vedno večja neenakost. Politično se razrašča brutalna razgradnja socialne države, nacionalni populizem, strah in negotovost razkrajajo skupne evropske vrednote. To so posledice radikalizacije neoliberalnega projekta in populistična desnica očitno ponuja alternative, drugi pa ne. Ekonomsko nastopa proti globalizaciji, socialno varnost gradi nasproti migrantom, politično zahteva manj in ne več EU. Ekonomska prekarnost, avtoritativni populizem in ekstremnost centra postajajo nova formula preživetja EU.
-
Metakolumna ali kako pisati kolumne
Kogar vreme te dni ne peha v depresijo, ta bodisi ni normalen bodisi ne živi v Ljubljani. Vseeno pa je moj okoreli srček zavriskal od veselja in oblaki potrtosti so se razblinili, ko sem minuli petek že navsezgodaj izvedela, da se je, prvič, našel sodnik, ki se je postavil po robu Donaldu Trumpu, in drugič, da je naš premier, mačo kot mačo, pozval k odstopu Milana Brgleza, ker si drzne razmišljati drugače kot on. Hvala vam, vsi moji moški, po vaši zaslugi bo vsaj moje kolumnistično delo v prihodnjih mesecih bolj veselo.
-
Igralec, Strahovalec, Nelojalnež
Z nekaj arbitrarnosti lahko rečemo, da so Janša, Pahor in Boštjan Jazbec največji škodljivci v aktualni Sloveniji. Seveda jih pri tem ni mogoče vzeti iz konteksta, ki njihovo škodljivost omogoča, tolerira in relativizira. Poglejmo to najprej na primeru Boštjana Jazbeca.
-
Medijski bralci smo v zadnjih dneh naleteli na naslednji vesti: V Italiji je skupina univerzitetnih profesorjev v pismu pozvala vlado, da sprejme ukrepe za krepitev znanja pravopisa v šolah.
-
Kaj imata skupnega Travis Bickle (Robert De Niro), junak kultnega Scorsesejevega filma Taxi Driver, in Donald Trump? O. K., eden vozi taksi, drugi vozi Ameriko. In svet. A to je le okvirna zgodba. Resnična podobnost je v tegobah. V insomniji. Patološki nespečnosti. Ki človeka izčrpava, deprimira, spravlja v obup in norost, mu daje občutek osamljenosti, obrobnosti in ga sili v neracionalna dejanja. Travis se je, dokler ni našel službe nočnega taksista, reševal tako, da je hodil ponoči v kino gledat porniče. Nočne projekcije v non stop kinodvoranah so bile v preddigitalnem obdobju rešilna bilka za osamljene, depresivne, suicidalne. V kinu nisi nikoli sam. Sam s seboj. Tudi Donald Trump, podobno kot Travis, ne more spati. A ne hodi v kino, ampak tvita. Še v času predvolilne kampanje so ameriški mediji poročali, da kmalu po tretji uri zjutraj, ko večina ameriških ponočnjakov že spi, večina jutranjikov pa še spi, začenja pošiljati tvite. Bolj zgodnje, bolj iracionalne. In sedaj, brez Melanie, brez Barona, brez New Yorka, brez Trump Towerja, brez soli v glavi, se menda sprehaja po prostranih, a praznih sobanah novega doma v Beli hiši in tvita. Kot je tudi doslej. Toda zdaj, ko na drugi strani bojne črte niso več Hillary in demokrati, odpira nove fronte. Tiste najobčutljivejše. In z najmanj možnosti ugodnega izida: fronto z mediji in fronto s sodišči.
-
Govor pisatelja in predsednika upravnega odbora Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja na podelitvi Prešernovih nagrad se ne razlikuje od dolgoletne tradicije. Vsako leto ali predsednik uprave odbora ali pa kakšen od prejemnikov Prešernove nagrade nastopi neizprosno do (kulturne) politike in jo brez milosti razcefra na koščke. In skoraj vsako leto ta govor podeli javnosti nekakšno zadoščenje, da je bilo politikom povedano, kar jim gre. Kisle obraze politikov na podelitvah Prešernovih nagrad bi lahko zbrali v prav zabavno razstavo, na primer v Mali galeriji Cankarjevega doma. Kako je Janez Drnovšek včasih grdo gledal po podelitvi in zavijal z očmi – njegovi sodelavci pa so tekali okoli njega čisto prestreljeni.
Iskanje brez piškotkov ni možno
