-
Za nami je že nekaj tednov, ko povsod slišimo besedno zvezo »predsednik Trump«, a ta še vedno zveni kot nenaravna, težko izgovorljiva jezikovna napaka. Kot umetna tvorba, ki ne bi smela obstajati in ki jo vedno izgovorimo s tihim »WTF« na koncu jezika. Ne le, da se je je težko navaditi, ampak vsak dan zveni grše. Počasi namreč postaja jasno, da Trump ni le internetna fora, ampak je resno mislil s svojimi blaznimi predvolilnimi napovedmi in se jih kot zmagovalec tudi resno loteva. Da bi bilo vse skupaj še nekoliko grozljivejše, na svetu ne manjka podobnih TV-friendly fašistov, ki nestrpno čakajo na trenutek, ko bodo k svojim imenom prilepili naziv »predsednik«. In medtem ko poskušamo ugotoviti, kako, za vraga, smo se znašli v takšni norišnici, medtem ko ljudje v Ameriki in Evropi množično protestirajo, vse kaže, da predstavniki poražene strani iz izkušnje vlečejo točno napačne sklepe – tiste, s katerimi so bili poraženi že v prvo.
-
Na uradnem obisku pri predsedniku hrvaškega parlamenta je bil te dni – kot da bi bil kaka velepomembna osebnost – Roman Leljak, ki naj bi gostitelja poučil, kako se odpirajo arhivi nekdanje skupne države. Možak je sicer večkrat obsojeni kriminalec, kakopak v Sloveniji. Ta pa je tako daleč, da na Hrvaškem pač ne more nihče vedeti, za kakšnega »izvedenca« pravzaprav gre.
-
Vizija Slovenije 2050 je po domala dveh letih dobila nekako končno podobo. Začenja pot spodbujanja ljudi k želeni družbi prihodnosti in daje okvir političnim oblastem za konkretnejše strateške dokumente. Objava teksta in metodologije, vsebine in poti, tudi promocijskega gradiva razkriva pričakovan, toda strašljiv strokovni in politični zdrs. Dobili smo mešanico strokovne naivnosti in površnosti, politično neuporabnih in zavajajočih klišejev, celo pod strokovno taktirko OECD. Sklep, da smo Slovenci leta 2050 srečni ljudje, pove še največ o domačih in tujih nesrečnikih, ki so to vizijo pripravljali in obelodanili.
-
Vprašanje ni ravno hamletovski biti ali ne biti, pomembno pa je: cepiti se ali ne cepiti se? V ospredje se pririne ob vsaki epidemiji, ki bi jo cepljenje lahko preprečilo, tudi ob zdajšnji gripi. Nanj zdaj med drugim opozarja primer pogumne zdravnice Bernarde Vogrin, ki noče več sprejemati otrok staršev, ki zavračajo obvezno cepljenje svojih otrok. Pri tem se (glej prejšnjo Mladino) sklicuje na ugovor vesti.
-
Prvi mož »Appla« Tim Cook je v poslanici napovedal vojno lažnim novicam, ki da ubijajo naše možgane. Na družbenih omrežjih se namreč kotijo vesti, ki so laži, manipulacije in neresnice. In zato pripravlja izobraževalno kampanjo, ki bi ljudi oborožila s sposobnostjo prepoznavanja medijskih zlorab.
-
No, ne vem, kaj je bilo na teniškem turnirju na Havajih bolj ekscesno: ali sama raba spornega dela besedila ali sprenevedavo opravičevanje organizatorjev, ki so besedilo menda našli na Googlu. Dan po ekscesu so se v izjavah za medije zgražali in čutili ponižane, a posnetek na YouTubu razkriva zgolj, da so igralke in maloštevilni nemški navijači pritegnili pevcu, ki je z nekakšnim trumpovskim naglasom pel Deutschland, Deutschland über alles – pri čemer ni jasno, katero kitico so res peli. Po lastnih zagotovilih tisto, ki velja za današnji čas (Einigkeit und Recht und Freiheit für das deutsche Vaterland!). Najbrž res. A tudi Amere je treba razumeti. Kako bi pa vedeli, da je sporno peti Nemčija nad vsem oz. Nemčija čez vse, ko pa jim dnevno vlivajo v možgane krilatico America First. Kar je pravzaprav variacija istega sporočila.
-
Vizija Slovenije 2050 je proces in dokument, ki si zasluži resno obravnavo kriminalistov. Ni namreč mogoče izključiti, da gre za zlorabo javnega denarja. Dokument na 88 straneh je morda vreden 20.000 evrov – a zgolj, če smo zelo dobrodušni in prijazni. Vlada je za ta neresni in vsebinsko ubogi dokument, kot ga ocenjujejo vsi resni sogovorniki, dala enormnih 454.000 evrov. 360.000 evrov je od tega dobila OECD – kar ne spremeni ničesar.
Iskanje brez piškotkov ni možno
