-
V vseh boljših restavracijah, vemo, veljajo posebna pravila glede oblačenja, zato vas bo natakar v njih takoj opozoril, da niste primerno oblečeni, in vas, z izrazi obžalovanja, pospremil k izhodu. Nekaj podobnega velja tudi za splitsko Rivo, kamor se v soboto – v sicer popolnoma izpraznjeno mestno središče, razprodano v imenu boga turizma in »apartmajizacije« – zlije velikanska množica meščanov; tam skrbno oblečeni in naličeni pijejo kavo in se smehljajo v kamere številnih mobilnih telefonov. Tistega jutra pa se je skupina mladeničev oblekla popolnoma neprimerno in v svoji nevednosti izbrala ravno eno od najimenitnejših mest na Rivi, zato je natakar fante, kakopak, ljubeznivo opozoril, da je izbira oblačil neprimerna za njegovo kavarnico, in takoj so se napotili v kak manj imeniten gostinski obrat. A k vragu, bilo je prepozno in bilo je zaman. Takoj so bili tam tudi tisti, ki so v napisu na majicah, ki so jih mladeniči nosili pod jopiči, prepoznali nedopustno izzivanje, še več, nacionalno onesnaženje. Vaterpolisti beograjske Crvene zvezde so nosili majice z znakom kluba, ko so se pred tekmo s splitskim Mornarjem odločili še malo naužiti mitskega in – kot pač v vsaki legendi – lažnega gostoljubja domačinov, saj so v resnici le kako minuto za tem občutili pesti, kovinske palice in domoljubni bes nasilnežev. Dva sta se rešila z begom v Dioklecijanove kleti, tretji je stekel v napačno smer: pred njim morje, za njim norec, ki vihti morilsko gorjačo, zato se je pognal v vodo. Kot iz uma je s sebe potegnil »sporno« majico in vpil: »Črnogorec sem!« S tem je zadel samo bistvo nasilništva, katerega tarče so še zdaj, milijon let po vojni, predvsem Srbi. Pozneje so ugotovili, da je dobil poškodbe glave, moštvo Crvene zvezde je zapustilo Split, tekme niso odigrali, številni posnetki dogodka pa so preplavili medije. Posnetki, ki so jih voajersko napravili sami meščani. Tisti gostoljubni meščani Splita, ki so mirno opazovali ves ta nasilniški metež, mladeniču pa je na pomoč, ko je lezel iz vode, priskočilo eno samo samcato dekle, pa še to ob pripombi tam stoječe someščanke: »Vendarle je četnik!«
-
Venezuelska kriza postaja eno najbolj paradoksalnih in hkrati dramatičnih stičišč politično-ekonomskih zablod začetka 21. stoletja. Njena koncentrirana zgodovina razkriva vse, nevarna protislovja kapitalizma in socializma, zastrašujočo politično destruktivnost naftnega biznisa in ZDA. Sredi sedemdesetih let Venezuela velja za najbogatejšo državo Latinske Amerike, od začetka osemdesetih do danes pa za učbeniški primer razvojnih neumnosti. Danes je zombi država. Sredi klasične ekonomske vojne bije politične bitke za izsiljen prevrat oblasti. Nekdanji levičarski simbol boja proti ameriškemu neoliberalizmu se je ekonomsko zlomil. Njeno usodo bo na koncu zapečatila vojska, v ozadju pa so geostrateški interesi ZDA, Kitajske in Rusije. EU je tu zgolj globalni drobiž, Slovenija pa del tega preračunljivega brezglavega kluba.
-
Zunanji minister Cerar je vladi lahkotno predlagal, naj v imenu pravnosti, demokracije in odrešitve Venezuelcev takoj podpre samooklicanega venezuelskega predsednika Guaidója. A vlada se je raje odločila za čakanje.
-
Pol leta je kazalo, da je Marjan Šarec le slaba kopija Mira Cerarja, ml. iz leta 2014. In na jesenskih lokalnih volitvah je s stranko doživel popolni poraz: ne le, da ni dobila nobenega župana, njene svetniške liste so prejele manj kot 2,5 odstotka podpore volivcev. Osvojili so vsega osmo mesto; od koalicijskih partneric so prehiteli le SAB in krepko zaostali za SD, Desusom in SMC. Zdaj pa jim ankete naenkrat merijo sanjski uspeh.
-
»Slovenija po moji oceni tukaj (v primeru Venezuele; op. a.) mora biti na pravi strani.«
— Miro Cerar meni, da merilo slovenske diplomacije ni verodostojnost, ampak izbira prave strani. -
Antoniu Tajaniju smo lahko za njegov nastop v Bazovici hvaležni. Večina je namreč spregledala, da so v zadnjih štirih letih evropske stranke, razen redkih, skoraj vse po vrsti začele uporabljati nacionalistično retoriko. Seveda, začelo se je z begunsko krizo ter vse večjim uspehom populistov, ki so gradili na protibegunski retoriki. Sledila sta uspeh Donalda Trumpa z Najprej, Amerika in britanski brezglavi nacionalizem – v Britaniji je tako hudo, da si laburisti še danes, pa čeprav je že zadnjemu vodovodarju iz Glasgowa jasno, da prihaja velik račun za iracionalnost, ne drznejo biti proti brexitu ali vsaj za nov referendum; nikar ne pozabimo tega. Tako je to, ko prevlada nacionalizem.
Iskanje brez piškotkov ni možno
