Maja Novak

13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Ihta

Tarnanje iz mišje luknje

Rada imam svoj računalnik iz druge roke, moram ga imeti rada, saj je od njega odvisno moje preživetje, in zelo sem hvaležna drugi roki, ki mi ga je odstopila, vseeno pa kaže priznati, da ima mrcina čudaški smisel za humor. Morda pogreša svojega prejšnjega lastnika, ki je moški, zato misli, da sem moški tudi jaz, in mi pošilja ljubezenska pisemca. V spodnjem desnem kotu zaslona se kdaj pa kdaj prikaže sličica nekakšne tete pri tridesetih, ki pravi: Hej, lepotec, videti si strasten! Piši mi! Teta ni nič posebnega, v raztrganih kavbojkah in rožnati majici je približno tako prikupna kot srednje čedna natakarica v bližnjem bifeju ali blagajničarka pri najboljšem sosedu. Kadar mi svojega prijateljstva ne ponuja ona, me računalnik obvešča o ugodnem nakupu premazov za avtomobil ali celih avtomobilov, načinih, kako v petih minutah zaslužiti 187.634 evrov, in zanesljivem domačem zdravilu za sladkorno bolezen. Bolj kot gledam, bolj se mi zdi, da je na fotografiji vložen stročji fižol.

dr. Bogomir Kovač

13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Ekonomija

Natova logika

Londonska deklaracija Nata ima za to ameriško evropsko vojaško združenje bolj simbolni kot realni pomen. London je njegov prvi sedež, tu se končuje praznovanje njegove sedemdesetletnice, tudi tridesetletnice padca komunizma, zaradi katerega je bil spočet. Politična predstava v Londonu je bila semenj sprenevedanja in hkrati dokaz nemoči EU. Nato je dejansko začetek evropskih integracij in iskanj alternativnih rešitev leta 1949. Tudi danes bi lahko pomenil ključ do želenih reform, ekonomija in varnost, evro in vojska so ogrodje, orodje in lepilo skupnosti. Macronove ideje o možgansko mrtvem Natu in Trumpovo reševanje ameriške globalne prevlade z vojsko so tu zgrešile cilj. Čas politične lobotomije ne more nadomestiti časa anatomije, če ostanemo pri stari primeri Danila Kiša.

Janko Lorenci

13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Kolumna

Medvladje

Dve zelo različni nemški stranki sta nedavno dobili novi vodstvi in se radikalizirali. Skrajno desno krilo Alternative za Nemčijo (AfD) je postalo glavni tok stranke, ki je še naprej v vzponu, šibka politična sredina pa za zdaj še zavrača sodelovanje z njo. Nov, kot kaže radikalnejši vrh so dobili tudi socialni demokrati (SPD). Zamenjava vodstva, ki med drugim zahteva višjo minimalno plačo, velike naložbe v infrastrukturo in javne službe ter višje davke za bogate, je izraz upora proti strankini smetani in reakcija na dolgotrajno pogrezanje, že kar umiranje nekoč mogočnih nemških socialdemokratov.

Bernard Nežmah

13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Pamflet

Bo izbruhnila ljubljanska pomlad?

Najbolj konsistentna stranka Dobra država Bojana Dobovška je na nacionalno televizijo vložila dva protesta. Poslednji je dejstvo, da je TV Slovenija v oddajo Politično povabila župana Zorana Jankovića. Protest izpostavlja nerazumljivo ravnanje državne televizije, ki je gostu omogočila 12 minutno promocijo. – A zakaj bi bil dobro zastavljen intervju propaganda? Preprosto, vešči politik je šel skozi PR vaje nastopanja pred novinarji, tako da so mu taka soočenja pisana na kožo. Predvsem pa je ravnanje televizijske hiše neverjetno. Pred časom so novinarji in uredniki tedne pripravljali oddajo Tarča, v kateri so zbrali številne akterje in strokovnjake, ki so osvetljevali zloglasno gradnjo kabala CO. Med vabljenimi je bil tudi ljubljanski župan, ki je udeležbo odklonil. Tam, kjer bi se moral soočiti s poglobljenimi dejstvi voditeljice in drugih gostov, se je izmaknil, zdaj pa se je pojavil bolj ali manj v monologu, kjer je obračunaval s svojimi kritiki. Škandalozni standard medija, ki politiku omogoča, da nastopa v oddajah, ki si jih sam izbira.

Vlado Miheljak

13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Dva leva

Vaje v slogu

»Predsednik republike dr. Danilo Türk je Univerzi v Ljubljani ob njeni 90. obletnici obstoja in delovanja ter za velik prispevek na pedagoškem, znanstvenoraziskovalnem in umetniškem področju podelil red za izredne zasluge.«
— Urad predsednika republike dr. Danila Türka (1. 12. 2009)

Grega Repovž

13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Uvodnik

Preteklost vedno pride

V torek so v Stockholmu potekali protesti ob podelitvi Nobelove nagrade Petru Handkeju. Med drugim so se protesta množično udeležile tudi članice združenja mater Srebrenice. In bilo je neprijetno. Tistim v dvorani, tistim pred dvorano. Tistim v dvorani, ker materam iz Srebrenice pač ni mogoče ugovarjati, četudi gre za tako povzdignjeno stvar, kot sta literatura in Nobelova nagrada – ker dandanes ni resnega človeka, ki bi zanikal genocid, ki se je zgodil v Bosni in Hercegovini pred 25 leti. Vojna na tleh bivše Jugoslavije je namreč zaznamovala Evropo in jo zaznamuje še zdaj. Ne nazadnje tudi tako, da takrat razseljeni Bošnjaki, Hrvati in tudi Srbi, integrirani v državah, v katere so pobegnili pred vojno, danes pa so močno vključeni v družbo, o tem govorijo, pišejo knjige, o preteklosti govorijo v intervjujih, govorijo v prijateljskih krogih. Ne nazadnje je najprestižnejšo nemško književno nagrado ravno letos prejel pisatelj Saša Stanišić, ki je v Nemčijo prišel kot begunec. Čeprav smo morda Slovenci potlačili te dogodke in jih želimo predvsem odmisliti – kot da to ni imelo nič z nami –, je vojna na tleh bivše Jugoslavije del zgodovine celotne Evrope. In to zelo slab del zgodovine, neprijeten, grd. O njej se v Nemčiji, Franciji, Belgiji, na Nizozemskem in v skandinavskih deželah govori neprimerno več kot o Sloveniji.