-
7. 1. 2022 | Mladina 1 | Za naročnike
-
Nekdanji (in skoraj zagotovo bodoči) predsednik ZDA Donald Trump je v pogovorni oddaji Billa O’Reillyja doživel enega redkih kratkih stikov s svojimi oboževalci. Množico gorečih antivakserjev je nagovoril s kontroverznim sporočilom: »Če se nočete cepiti, vas ne smejo siliti … (bučen aplavz), ampak! …(nelagodna tišina) … ne dovolite, da nam vzamejo zasluge za cepiva. Rešili smo desetine milijonov življenj, bodite ponosni na to! (nejasen šum)« Ko je O’Reilly pokroviteljsko dodal, da sta oba s predsednikom že dobila poživitveni odmerek, je nelagodje občinstva prešlo v glasno negodovanje. Trump, nevajen takšnih situacij, se je spustil v odkrit prepir. »Ne, ne, ne, ne, nehajte s tem!« Nikakor ni mogel sprejeti, da ljudje sovražijo njegovo cepivo. Še pred dobrim letom je paradiral pred kamerami kot veliki rešitelj, ki je v rekordno hitrem času zagotovil cepivo proti covidu, zdaj pa mora ravno zaradi tega poslušati žaljivke lastnih privržencev.
-
Evro smo v EU v obliki bankovcev in kovancev začeli uporabljati pred dvajsetimi leti, 1. januarja 2002, dve leti po uveljavljanju evropske valute kot knjižnega denarja. Njegova zgodovinska pot razvoja je dolga petdeset let. Skupaj z enotnim trgom in odprtjem meja velja za tretji, toda najpomembnejši identitetni steber EU. Evro naj bi spodbudil ekonomsko konvergenco in prinesel politično integracijo EU. Po dvajsetih letih je bolj ekonomsko lepilo kot politični kapital EU. Zadnje krize je preživel zaradi političnega strahu pred razpadom EU in ne zaradi ekonomske superiornosti. Njegova institucionalna arhitektura je vseskozi šibka in problematična. V prihodnosti ga čaka spoprijem z inflacijo in visoko zadolženostjo držav, pa tudi izziv globalne digitalizacije valute. Vseh dvajset let razvoj evrskega sistema določajo krize, toda hkrati ima vse manj nasprotnikov. Velja za nepopolno, toda najbolj uporabno ekonomsko orodje ohranjanja EU. Pomeni ekonomski most in hkrati politična vrata njenega preživetja in razvoja.
-
Janša je nacionalni tv podaril novoletni intervju, seveda pa ga je spraševal Jože Možina, znani propagator SDS. Opozicijo je manj mehko spraševala Lidija Hren, vidno trpeča ob vsaki slabi besedi o zdajšnji oblasti.
-
Ankete popularnosti v politiki so stalnica, čeravno prinašajo nezamisljiva stanja stvari. Časnik Dnevnik je objavil skupni rezultat svojih lanskih barometrov, na katerem kraljuje Ljudmila Novak pred Borutom Pahorjem, na njem pa je med 18 najbolj priljubljenimi le en predstavnik SDS - zunanji minister Anže Logar na 14. mestu, medtem ko premiera Janeza Janšo sploh ni med zaznanimi obrazi najbolj priljubljenih. Njegova stranka, ki je bila skozi leto vedno na čelu lestvic, nima nikogar med top 10. Kako to razumeti? – Da so glasovalci SDS naklonjeni stranki, ne pa njenim voditeljem, ki jo vodijo in utelešajo??? Nemogoča implikacija. A reč je še bolj bizarna. Na tem seznamu najdete kar po štiri politike SD in NSi, stranki imata vsaka po štirikratno premoč pri popularnosti njunih likov versus SDS, skupaj osemkratno, hkrati pa obe skupaj na strankarskih razvrstitvah ne dosežeta vladajoče!????
-
Optimističnejše ko so napovedi, ki prihajajo iz medijsko slabo prezentiranih javnomnenjskih izmer, bolj nelagodno, da ne rečem pesimistično se počutim. Ni računati, da bodo znale stranke, ki skušajo spodnesti Janšev režim, ravnati racionalno. Ne dvomim, da si iskreno želijo spodnesti Janšo, a prav tako ne dvomim, da jim je v še večje veselje, da spodnesejo druga drugo. No, zgodba ni nova in ni neznana niti v drugih okoljih. Potem ko je Orbán prvi mandat (1988–2002) zavozil, se je v drugo za tri mandate (2010– 2022) usedel na premierski stol. Tudi in predvsem zato, ker je bila opozicija skrajno razpršena in neenotna. Zdaj je pot veliko težja, saj se bodo morali proti popolnemu nadzoru države in institucij s ščipalko na nosu skupaj boriti docela nekompatibilni akterji. Po eni strani nekakšen madžarski KUL – skupno predvolilno zavezništvo levoliberalne Demokratične koalicije (DK), socialdemokratske Madžarske socialistične stranke (MSZP), liberalne stranke Momentum, ekoloških strank Politika je lahko drugačna (LMP) in levo-zelenega Dialoga, pa celo diametralno nasprotne, izključevalne, rasistične desničarske stranke Jobbik. Poduk je enostaven: dlje ko ne najdeš kompromisa, hujšega moraš kasneje skleniti, da dosežeš cilj. Je težko, a ni nemogoče. To dokazuje neka druga zgodba. Namreč upor proti popolni dominaciji avtoritarnega samodržca Miloševića v Srbiji. V politično razpršeni Srbiji se je 18 (osemnajst!) strank in gibanj združilo v Demokratično opozicijo Srbije (DOS) in 24. septembra 2000 so dosegli zmago, ki pa so jo morali potrditi v repasažu 5. oktobra na ulicah Beograda, ko so samodržca dobesedno morali pregnati z oblasti. Zgodba je nadvse poučna tudi za Slovenijo. Najprej bo treba zmagati; na voliščih. Čim prepričljiveje. Potem bo treba zmago še uveljavljati. Morda celo na ulicah. Janša namreč še nikoli ni priznal poraza. Vsakokrat je dokazoval goljufije, hotel ponovno štetje ali kar ponovitev volitev. Prepričan sem, da bo tako tudi letos.
-
Tik pred parlamentarnimi volitvami leta 2018 – te so bile 3. junija – je bilo v slovenski civilni družbi čutiti trpen nemir: zagotovila strank, da ne nameravajo sodelovati s skrajno SDS, niso delovala res prepričljivo. Le nekaj dni pred volitvami se je na primer razkrilo, da se je predsednik LMŠ Marjan Šarec skrivaj sestal z Janezom Janšo (Šarčevo nenavadno ravnanje je razkril Zmago Jelinčič, očitno v dogovoru z Janšo). Drugi človek SMC Zdravko Počivalšek prav tako v predvolilnem času ni skrival, da je odprt tudi za koalicijsko sodelovanje z Janšo, v SMC so glede tega potekali ostri notranji spori. Tudi nekateri socialdemokrati, takrat pod vodstvom Dejana Židana, so si privoščili kar nekaj nenavadnih izjav.
Iskanje brez piškotkov ni možno
