-
4. 2. 2022 | Mladina 5 | Za naročnike
-
Nedavni diplomatski zdrs predsednika vlade glede Tajvana je še ena od njegovih nesrečnih zunanjepolitičnih epizod, toda antologijskih razsežnosti. Za politične samodržce je največji dosežek, če njihova dejanja pridejo v zgodovinske učbenike kot popperjanski dokaz, česa ne morete in smete početi. In Janez Janša si to nedvomno zasluži. Toda predsednikove težave so žal problem države. V mimohodu »tajvanskega problema« smo zato razkrili vse naše sedanje politične pritlehnosti, tradicionalno nacionalno introvertiranost in kup neznanja. To na žalost ni zgolj problem sedanje vlade, temveč tridesetletnega nerazumevanja politične ekonomije mednarodnih odnosov te mlade države. Ne gre torej zgolj za Janševo abotno privatizacijo slovenske zunanje politike. »Tajvanski problem« razsvetljuje več, kot mislimo. In zato zasluži našo pozornost.
-
V obdobju bližajočih se volitev, ko javno življenje zaznamujejo strankarske kampanje, javnomnenjske ankete in projekcije sedežev v državnem zboru, moramo na glas spregovoriti o dejavniku, ki dejansko narekuje potek celotnega procesa: ljudje sovražimo parlamentarno demokracijo.
-
V ozadju vsakodnevnih škandalov, zlorab in surovosti Janševa vlada pospešeno utira pot naši drugi nuklearki, ki bi jo tako kot prvo postavili Američani, čeprav ti grdo zaostajajo za dosežki ruskih, kitajskih in korejskih ponudnikov.
-
Potem ko je pred tednom britanski premier Boris Johnson napovedal, da Rusija pripravlja državni udar v Ukrajini, je tokrat napravil še nadaljnji korak – priletel je v Kijev, kjer je povedal, da bi bila ruska invazija dizaster tako za Rusijo kot celotni svet. Ameriška vlada pa je napovedala premik tri tisoč vojakov iz zahodne v vzhodno Evropo.
-
Namen tega navedka ni obujanje spominov na slavne čase in dejanja v slogu »še pomnite tovariši«. Ne. Gre za demonstracijo in ilustracijo univerzalnih začetkov umazanih zgodb raznih »disidentov«, ki so v nekem trenutku padli v nemilost pri avtoritarnih režimih in se kasneje sami prelevili v avtoritarne nedemokrate in preganjali celo tiste, ki so jim svojčas zagotavljali podporo in varstvo. Pa naj gre za Parago, Šeksa, Šešlja ... ali našega Janeza Janšo. Adam Michnik je ob neki priložnosti pripovedoval o podobnih izkušnjah s svojimi poljskimi disidentskimi sopotniki, ki so kmalu po tistem, ko so se dokopali do politične moči, začeli delovati podobno kot njihovi balkanski sotrpini. Tisto, kar je onkraj specifičnih razlik skupni imenovalec, je avtoritarna osebnostna struktura. To sicer ni edini mogoči razlog za trčenje v konflikt z avtoritarnim režimom, je pa razlog za značilno osebnostno in karierno genezo, ki je skoz in skoz prepletena z nedemokratičnim, antidemokratičnim delovanjem; s prevzemanjem metod in tehnik, katerih žrtev so izhodiščno bili sami, to pomeni, da agitatorji ravnajo nekako prepoznavno, po utrjeni, univerzalni shemi. Adorno: »Izjave raznih agitatorjev, od znanih likov ... do malih provincialnih prodajalcev sovraštva, so si tako podobne, da v načelu zadošča, da analiziramo samo govore enega, pa že poznamo vse.« In kaj ima to z zgodbo iz Gantarjevega stanovanja? Več, kot se na prvi pogled zdi. Takratni zametki civilnega upora proti vojaški represiji in nezakonitim ukrepom so se s svojimi kasnejšimi artikulacijami in intervencijami postavljali po robu tudi avtoritarnim principom, ki jih danes predstavljajo in poosebljajo nekdanje žrtve. V prispodobi rečeno, takrat se je v Gantarjevi garsonjeri pisal poziv proti armadi in tudi proti Janši. Janši, kakršen je danes. Če prelistamo seznam akterjev tistega časa, je Janša prišel v spor tako rekoč s celotnim Odborom (za varstvo človekovih pravic). Nekateri najbližji sopotniki in zaupniki kot recimo zakonca Hribar, pa takrat pogumni zdravnik Dušan Keber in kopica drugih so prestrezali golide gnojnice, s katero jih je škropil. Nekateri smo se kasneje znašli tudi v Janševih sodnih postopkih in tožbah, ker smo v razmerju do vsakokratnih zlorab aktualne oblasti (tudi Janševe) ravnali tako, kot smo ravnali takrat, leta 1988. In to, kar je pravkar doživel Gantar, eden najbolj izpostavljenih predstavnikov nekdanjega Odbora, je rezultat do skrajne bizarnosti pripeljane Janševe avtoritarne geneze.
-
Vlado Miheljak ima v tokratni kolumni zelo prav: četudi gre za banalni znesek in nikakršne resne posledice za oglobljenega, je oglobljenje Pavla Gantarja, ker je na twitterju napisal kritiko ravnanja policistov na protestu, na katerem so porabili 400 nabojev solzivca, hujši eksces od vseh Janševih izpadov, žalitev in tožb doslej – pri čemer to ne pomeni, da doslej marsikdo ni že zelo nasrkal, zlasti protestniki. A obstaja pomembna razlika: zoper Gantarja se je »odzval« režim.
Iskanje brez piškotkov ni možno
