-
18. 2. 2022 | Mladina 7 | Za naročnike
-
Janez Janša je star 63 let. Če predpostavimo, da se ga bo zdravje še kolikor toliko držalo, bi lahko ostal politično aktiven še vsaj tja do leta 2036. In če predpostavimo, da se bodo vlade še naprej menjavale s trenutno frekventnostjo, bomo v naslednjih letih glasovali za vsaj še 15 novih strank, katerih novi obrazi bodo obljubljali, da nas bodo rešili pred Janšo. V tem procesu se bo nabralo na desetine bivših novih strank, ostankov prejšnjih volitev, ki bodo poskušale preživeti še en mandat s pomočjo vedno bolj bizarnih koalicij. Leta 2036 bi lahko, če karikiramo in odmislimo prag za vstop v parlament, dočakali koalicijo 45 strank – za vsakega opozicijskega poslanca ena –, katere povezovalna točka bi bila, da so bile vse nekoč rešiteljice pred Janšo. Le še eno novo potrebujemo, pa bo Janša res gotov!
-
Prodaja zasebnega deleža sklada York v Savi Turizmu je postala dobra dva meseca pred volitvami prvovrstna politična tema. Ekonomska logika posla je ostala v ozadju, strateška je vseskozi zavita v manipulativno meglo. Vladajoča koalicija se je znašla na spolzkem terenu brez posebej obetavnega izhoda. Opozicija je dobila potreben politični zalet, toda ne ve natančno, kam doskočiti. Ene in druge je presenetil čas. Janševi očitno hitijo, ker ne verjamejo več v volilno zmago. Minister Počivalšek s svojo fantazmo državnega turističnega holdinga ostaja na pol poti. Paradržavni instituciji, SDH in KAD, sta politično razcepljeni, brez prave avtonomije in moči. Sindikati in menedžerske ekipe Save, z nasprotnih bregov, delujejo racionalno, toda o ničemer ne odločajo. V zmešnjavi interesov in preigravanj je žrtev slovenski turizem. Ob morebitni prodaji Madžarom pa prekmurska destinacija in položaj države, kar meji na politični kriminal.
-
Odgovorni smo za še nerojene ljudi, tudi tiste, ki bodo živeli čez milijon let. To trdi longtermizem, nekakšna filozofija dolgoročnosti s tako logiko: sedanjost je tista, ki določa prihodnost, v njej pa bo živelo več ljudi, kot jih živi danes ali jih je skupaj živelo doslej. Če je naše življenje enakovredno življenju ljudi pred denimo 5000 leti, ni življenje ljudi, ki bodo živeli čez tisoč ali 100 tisoč let, vredno nič manj od našega, sedanjega. Torej moramo tu in zdaj skrbeti, da bodo lahko v redu živeli tudi oni. Zlasti tako, da preprečujemo hude katastrofe ( jedrsko vojno, pandemije, zlom svetovnega podnebja …).
-
Zadnji mesec so mediji dnevno prenašali besede ameriških in britanskih državnikov, ki so napovedali, da bo do sredine februarja ruska armada vpadla v Ukrajino. Na vrhuncu agitacije se je zgodil absurd – državi, ki sta najbolj zatrjevali, da vojne ne bo, sta bili Ukrajina in Rusija, torej tisti, ki bi se morali spopasti. Ameriška tajna služba CIA je obelodanila celo dan napada. Budno uho seveda tu zastriže: CIA, ki je skrbno varovane podatke predajala samo predsednikovemu krogu, se je tokrat prelevila v reporterja, ki svoje izsledke ponuja celotnemu svetu,!?? Veliko histerijo so sprožili zahodni politiki, toda kakšna je bila vloga množičnih medijev? Seveda se bi ti branili, da so le natančno prenašali izjave politikov. Res? V svojem poročanju so sledili agendi Bidna in Johnsona, ko so svoje prispevke stokrat in več podlagali s posnetki ruskih tankov in raketometov ter z vajami ukrajinskih prostovoljcev. Niti besede pa o najbolj stvarnem problemu – Donbasu in njegovi integraciji v Ukrajino. Ko so pred slabim desetletjem ustavili vojno, so se vpleteni zedinili v sporazumu iz Minska, ki daje ruskim provincam najvišjo stopnjo avtonomije. Med dvema opcijama: Ukrajina z vojaško silo pokori uporne republike ali pa jih priključi k svojemu ozemlju Rusija, so sklenili kompromis. Regiji Lugansk in Donjeck ostaneta v Ukrajini, njena vlada pa spremeni ustavo tako, da jima dodeli visoko stopnjo suverenosti. In kaj se je medtem zgodilo? Dobesedno nič. Kdor se spomni Daytona in Bosne, bo pogrešal svobodo gibanja, trgovanja, nogometnih tekem, tudi z donbaškimi klubi, delovanje administrativnih zadev, po katerih ukrajinska vlada plačuje upokojencem Donbasa pokojnine, financira šolstvo etc. Na dan D, ko naj bi Rusi udarili po svoji sosedi, so Ukrajinci praznovali dan enotnosti in na stadionu razvili največjo nacionalno zastavo. Znamenje enotnosti? Čigave? Enotnost ne pomeni, da stopijo Ukrajinci kot eden, ampak, da najde modus sobivanja celotna država, tudi separatistični republiki.
-
Sreda je dan za pisanje kolumne. Zato sem preveril na medmrežju pa za vsak primer pogledal skozi okno, ali se Zemlja še vrti okoli svoje osi, da ne bi pisal zaman. Kaže, da je imel ruski veleposlanik pri EU Čižov prav. Sreda ni dober dan za začetek vojne. Drugi dnevi pa tudi ne. Svojevrsten paradoks je, da nas še iz časov hladne vojne bolj kot realne nevarnosti napada ene od strani blokovske polarizacije ogrožajo lažni obveščevalni ali celo empirični podatki. Denimo jata divjih gosi, ki se dvigne nekje na Baltiku ali v Skandinaviji, »razburi« ameriške radarje. Ali banalno napačno interpretacijo zaznav naredijo ruski vohunski sateliti. Tako je znan primer junaka, ki je morda rešil človeštvo katastrofe. Namreč, leta 1983 je dežurni sovjetski oficir protizračne obrambe Stanislav Petrov ignoriral protokol takojšnje obrambne izstrelitve stotin raket z bojnimi glavami, ko je sistem, sicer lažno, zaznal napad, ker se je (kako banalno!) sončna svetloba netipično odbijala od visokih oblakov in zmedla tipala na satelitu. Vsekakor je doktrina preventivnega napada (»pre-emptive strike«) nevarna in ogrožajoča sama po sebi.
-
Velja se spomniti, kako smo leta 2008, tik pred volitvami, prišli do enotnega sistema plač v javnem sektorju. Tako kot danes je tudi takrat vlado vodil Janez Janša, Gregor Virant pa je bil minister za javno upravo. Enotni plačni sistem je bil sicer Virantova dolgoletna želja in zamisel, a Janši mu jo je uspelo prodati kot predvolilni met: pač celotnemu javnemu sektorju se zvišajo plače, nekaterim še malce odstopajoče, preračunljivo – na primer RTV Slovenija –, vlada bo požela val navdušenja zaradi svoje dobrote in Janša bo na volitvah gladko zmagal.
Iskanje brez piškotkov ni možno
