-
13. 1. 2023 | Mladina 2 | Za naročnike
-
Za obubožane Hrvate je bil nedavni božič precej žaloben, tako da ga je zlahka zasenčil drug božič, pravoslavni, ki so ga v organizaciji Srbskega narodnega sveta (SNV) praznovali nikjer drugje kot v Westinu, zagrebškem hotelu visoke kategorije. Predsednik SNV je pri vhodu sprejel hrvaškega premiera, nekoliko pozneje pa še podpredsednika srbske vlade in vodjo srbske diplomacije Ivico Dačića. Potem se je tam jedlo in pilo in imelo politične govore, namen vsega skupaj pa naj bi bila »sprava« med popolnoma odtujenima državama. Milorad Pupovac, predsednik SNV in koalicijski partner vladajoče stranke, je ugotovil, da se je s prihodom srbske delegacije »med državama izrisal zlati most«, čeprav je vsakomur jasno, da bo edina povezava med Hrvaško in Srbijo ostala trhla brv, vse dokler bodo v obeh na oblasti nacionalistični jastrebi.
-
Zdravstveni sistem se v obdobju po pandemiji dokončno sesuva, kaotične razmere se dramatično poglabljajo. Kolaps zdravstva je dejansko vrh in tragičen dokaz tridesetletnih politično-ekonomskih zablod mlade države. Nastala je nepopravljiva mešanica postsocialističnih in neoliberalnih institucionalnih rešitev v greznici partikularnih interesov in usodnih vodstvenih nesposobnosti. Tega sistema ni mogoče reformirati, lahko ga zgolj resetiramo. Vsak popravek je lepljenje simbolnih obližev, ki zgolj povečuje entropijo sistema. Odgovornost zato nosijo vsi deležniki, od politikov do zdravnikov, od zdravstvenega menedžmenta do ponižanih pacientov. Vsi skupaj desetletja demonstrirajo svojo nemoč, tiho podporo nevzdržnemu statusu quo. Stare predstave javnega zdravstva se tu mešajo z novimi zablodami privatizacije. Poti nazaj ni več, javno-zasebno partnerstvo je realnost. Toda s povsem drugimi institucionalnimi rešitvami, strogo regulacijo in jasno družbeno odgovornostjo. Smo si pripravljeni natočiti čistega vina?
-
Meteor, ki je neovirano letel po vesolju več kot štiri milijarde let, je treščil v domovanje francoske družine Commette (izgovori komet). Nikomur ni bilo nič, Commettovi pa so zdaj ponosni lastniki skale iz globin vesolja, je svojčas poročala revija Time.
-
Sto metrov dolga vrsta pred Zdravstvenim domom Bežigrad, v kateri so pacienti brez zdravnika čakali na sprejem v ambulanti za neopredeljene že od srede noči, je pretresljiva. Bolni, stari, invalidi in obupani so v zimskem mrazu upali, da pridejo med 140 srečnih, ki bodo dočakali medicinsko obravnavo. In agonija se ponavlja iz dneva v dan. Brez dvoma dogodek, ki ga bodo izpostavili mediji. In res - vse televizijske hiše so posnele agonijo. Tema, s katero so napolnjene spletne strani in o kateri tečejo dnevni pogovori v kafičih. Vsega par sto metrov stran stoji mogočna stavba časnika Delo, ki ima na dlani osrednjo zgodbo. Ko so jo minuli četrtek izpostavljale televizije, sem v petek z nestrpnostjo odprl osrednji slovenski časnik. Z naslovnice je gledal barvno čudoviti foto starejše gospe s spremljevalko ob temi pokojninske reforme, manjši kvadratek je zasedla tudi polemika med zdravstvenim ministrom in ljubljanskim županom o slabem delu v ZD Ljubljana, ki se je na notranjih straneh razlila še prek polovice strani, le o neskončni koloni čakajočih pacientov nič. OK, kot bralec sem bil pač preveč neučakan, razdalja med uredništvom in dogodkom je bila za en dan predolga. Počakam torej na soboto in spet sem začuden – kot dogodek dneva je orjaška fotka pred Mercatorjevo trgovino z naslovom, kako je trgovski center v vse močnejšem objemu Hrvatov. No, časnik da na prvo stran tudi podobo zdravstvenega ministra v tekstu pred napovedano stavko, ki se razbohoti še prek polovice četrte strani. Preberem časopis s Sobotno prilogo vred, a poročila o agoniji čakajočih ne ugledam. Ne verjamem očem, pa poskusim še enkrat. Tokrat razodetje – članek sem pred tem spregledal. Pod abstraktnim naslovom Na opredelitev k zdravniku le z vabilom je članek brez slikovne podobe v nekaj vrsticah omenil čakanje ter nočne in zgodnje jutranje prihode pred zdravstveni dom. Kot da je poseg vodila globoko premišljena poteza, kako ga objaviti, da ga bralec slučajno ne bi opazil. Bil je namreč postavljen kot okvirček na dnu velikega članka o zdravstvenem ministru.
-
Komentar / Svoboda proti ekstremistom
Slovenija je dežela ekstremizmov. Tudi ekstremnega laganja. Bilo je, milo rečeno, nenavadno, da se je sredi svežega poročanja o napadu na Niko Kovač pripetil še bolj grob napad na poslanca SDS. Sam domnevno napadeni Grims ga je označil kar kot poskus umora. Kdo bi morda pomislil, da poskuša kdo (le kdo?) preusmeriti pozornost. A bilo je nedostojno podvomiti vnaprej, saj lahko (pre)številne kamere okrog DZ in Maximarketa dogodek potrdijo ali ovržejo. No, sedaj je tudi uradno potrjeno, da se je Grims vendarle zlagal. A od Freuda sem vemo, da je tudi laž lahko v službi resnice; da je instanca resnice. Namreč, v konkretnem primeru je usmerila pozornost na subtilno, latentno, a sila pomembno obliko nasilja. Na tako rekoč napad z nevidnim biološkim orožjem. Kaj je že to? Pač, sodobno bojno sredstvo v obliki patogenih organizmov ali toksinov, ki jih detoniraš, izstreliš, injiciraš, lahko pa tudi pljuneš ali kihneš v sovražnika. In če je bližnje (sicer nefizično) srečanje povzročilo patološke spremembe v pljučih in dihalih, gre za nič manj kot specialno, biološko vojno proti poslancem in vojščakom SDS, kar pa je po določilih mednarodnega vojnega prava prepovedano. Ker v teh dneh veliko govorimo o moralni in strokovni odgovornosti zdravnikov, bi bilo zato zanimivo spoznati priimek avtorja in prebrati njegov izkaz in dokaz o vzročno-posledičnem odnosu med domnevno atipično pljučnico in napadom na poslanca. Imamo po rusko-britanski aferi novičok, s katerim naj bi zastrupili prebeglega ruskega agenta Skripala in njegovo hčerko, še afero patogenega kihanja in pljuvanja v poslanca SDS?
-
Naj se je najprej zdela ideja o stavki pacientov še tako nenavadna, sploh po tem, ko je svojo navzočnost napovedal tudi premier Robert Golob, gre za dogodek, ki smo ga lahko le veseli. Že zdaj lahko napišemo, da gre za enega od dogodkov leta – pa čeprav se je zgodil že 10. januarja.