Vladavina shizofrenije

Bernard Nežmah

12. 7. 2013  |  Mladina 28  |  Pamflet

Kar nekaj dni je bila osrednja medijska tema preprodaja uvožene plantažne zelenjave in sadja. Goljufi, ki v tržaških skladiščih kupujejo poceni robo in jo potem na stojnicah slovenskih mestnih tržnic drago prodajajo kot ekološko domače pridelano, so seveda upravičena tarča. Iz tega raste v Veliki Britaniji celo posebna veja novinarstva, ki jo uteleša Fred Pearce. V knjigi »Confessions of an eco sinner« (2008) se je postavil v kožo potrošnika, ki ga zanima, od kod prihaja blago, ki ga kupuje. Tako si je šel ogledat farmo v Keniji, na kateri pridelujejo kavo, bombažna polja v deželah, od koder prihaja surovina za »t-shirts«, plantaže banan, a zanimala ga je tudi obratna pot rabljenih računalnikov in telefonov, ki jih izvažajo v Afriko in Bangladeš. Ugotovitve so bile kajpada šokantne.

Pri slovenskem škandalu z ekozelenjavo pa je v oči bodeč manko drugačnih tem. Rabote, ki dosežejo vrednost nekaj sto ali tisoč evrov, so predstavljene pred teve kamerami, medtem ko so večdesetmilijonske bančne goljufije skrite pred javnostjo. Tam je deloval podoben princip goljufije: NLB/KBM in druščina denimo prek podružnice v bivših deželah Jugoslavije odobri posojilo XY-u, ki ga ta ne vrne, banka pa ga potem uvrsti med slabe kredite. A kdo plača rizik za nesmiselna in vnaprej izgubljena posojila? Bančniki in nadzorniki? Nak, izgubo na koncu plačajo solidarno davkoplačevalci.

Kolikšna je medijska pozornost do za nekaj sto evrov lažnive branjevke proti milijardam bančnih mahinacij?

Na las podobna je stopnja kritičnosti do vlade Alenke Bratušek v primerjavi z vlado Janeza Janše. Poprej smo živeli v izrednih razmerah, vsak dan smo prebirali o strahovladi, ki vodi državo v razsulo. Zdaj pa v času optimizma do nas pronikne le drobna novička iz Bruslja, ki jo je izgovoril komisar Olli Rehn parafrazirajoč slovensko premierko: čas se izteka, razmere v Sloveniji so resne.

Ne množični mediji ne javno mnenje v Sloveniji niso opazili, da je v državi kaj fatalnega, izvor zaskrbljenosti je prišel z oddaljenega severa. Sicer tudi opozicijske stranke vseskozi opozarjajo na to, vendar pa jih osrednji mediji jemljejo le kot del prepirljive politične kulture.

Zakaj so razmere resne? Država živi na kredit: milijardo ali dve si izposodi na leto, da bi lahko državni aparat in z njim tudi prebivalstvo živela z enakim standardom. V Sloveniji pred meseci tudi nihče ni protestiral, ko je nova vlada najela za 3,5 milijarde posojil v obliki obveznic. Usoda številnih držav tretjega sveta je povezana z brezmejnim zadolževanjem, konec koncev tudi Titove Jugoslavije, ki si je socialni mir kupovala z dviganjem standarda z najemanjem tujih kreditov. Logika izposojanja ima v sebi implikacijo, da bodo novi krediti pognali gospodarsko rast, katere učinek bo gospodarski razcvet, ki bo poplačal stare dolgove. Kaj pa je realnost? – Iz leta v leto večja zadolženost. In spoznanje, pred katerim mižijo javnost, mediji in vladajoči – imamo standard, ki presega realne okvire ustvarjenega!

Tudi zahteve izbrisanih izhajajo iz občutka bogate države, vendar pa je neuspeh pogajanj ministra Gregorja Viranta z njihovimi predstavniki šokantno minimaliziran. Medijsko sporočilo je, da Virantu ni uspelo najti kompromisa. In »mister Previrant« je svoj neuspeh hitro pripisal izvornemu ministru Igorju Bavčarju, češ, ta je odgovoren. Toda kakšno je stališče vlade do zahtev izbrisanih? So novinarji vprašali premierko Bratuškovo, kolikšno odškodnino bi jim prisodila ona? So na tiskovki Zoranu Jankoviću, dirigentu vlade, zastavili vprašanje o njegovi oceni primerne odškodnine? Pa vodji Desusa Karlu Erjavcu? Pred dnevi so imeli bučni kongres socialni demokrati, ne da bi jih reporterji vprašali, kakšno je njihovo stališče do poplačila izbrisanim.

Usodnega vprašanja, ki se razteza od nekaj deset milijonov (vlada) do blizu več sto milijonov (izbrisani), vlada Alenke Bratušek ni postavila med svoje prioritete, ampak ga je prestavila v dve ali tri poteze policijskega ministra. Namesto mesecev dolgotrajnih in spoštljivih pogajanj le aroganca oblastnikov. Gesta, ki Sloveniji jemlje suverenost države – odločitev prehaja v roke Evropskega sodišča za človekove pravice. Vzemimo, da to določi petkrat višji znesek od vladnega predloga?

Stranka, ki po javnomnenjski anketi »Dela« vodi po popularnosti, je Lukšičeva SD. Podatek, ki govori o shizofreniji ljudskega pogleda na politiko. Na prvem mestu namreč ni najmočnejša vladna stranka PS niti ne njena alternativa SDS, ampak druga vladna stranka. Kaj ji ustvarja popularnost? – Njena retorika, ko hkrati podpira vlado, a ji istočasno izreka glasne očitke. Njena shizofrena pozicija, ko srčno nasprotuje prodaji javnih podjetij, a je ne prepreči z izstopom iz koalicije.

Kakšno perspektivo pa ponuja, če bi na naslednjih volitvah postala osrednja stranka? Z zadnjega kongresa so odmevali ostra kritika evrobirokratov ter dva podatka. Predsednik stranke je kot veliki lik znova postavil komunističnega voditelja Borisa Kidriča, hkrati pa pripoveduje, da je njegova stranka na Slovenskem že 117 let. Takrat so namreč osnovali socialdemokratsko stranko. Odmislimo, da je bil Kidrič predsednik slovenske vlade leta 1945, pod katerega vladavino so njegove enote nekaznovano pobile več kot deset tisoč ljudi po kočevskih gozdovih. Lukšič in tovarišija, ki pravijo, da so dediči socialdemokratov, slavijo politika partije, ki je leta 1945 prepovedala delovanje njihove stranke!?