Nova mestna oblačila

Bernard Nežmah

25. 9. 2015  |  Mladina 39  |  Pamflet

Ta teden se je slovenska vlada izjemno izkazala. Policijska ministrica Vesna Gjörkös Žnidar se je pohvalila, da je Slovenija EU pokazala, da zna braniti schengensko mejo. A kot se za premiera spodobi, jo je prekosil Miro Cerar, ki je poročal domači javnosti, da je bil v nekaj dneh kar dvakrat pohvaljen, najprej: »Merklova me je pohvalila zaradi ukrepanja pri beguncih« in komaj dan kasneje še v drugo: »Veseli me, da je Juncker opazil, da se je Slovenija odlično soočila z begunsko krizo.«

Aktualni slovenski predsednik vlade je v politiko prinesel spontano otroško veselje, ko je pohvaljen. Ako bi to slišal srbski režiser Emir Kusturica, ki je zlobno napovedal Sloveniji, da bo postala mentalni svet dunajskih konjušnikov, bi padel v preroški krohot.

Begunski eksodus še naprej polni medije, ne da bi ti poskušali pojasniti njegovo genezo. Zakaj se je pojavil prav zdaj, zakaj ne pred enim letom? Kako je sto tisočem uspelo priti prek cele Turčije iz taborišč blizu sirske meje do grških turističnih otokov?

Nekaj tega zakulisja je prišlo na dan, ko je sekretar za evropsko politiko Johannes Hahn ocenil, da bi pomoč Turčiji okrepili na milijardo evrov. EU plača milijardo, pa bodo turške taboriščne straže ustavile eksodus. Torej prosti prehod beguncev kot državni biznis.

Seveda to ne spremeni prebežnikov iz žrtev v agente, biti begunec ni stvar preračunljivosti, ampak posledica obupa, ne glede, kdo na njihov račun kuje dobiček. Številčno: če je prebegli Sirijec plačal turškim čolnarjem po tisočaka, je transport sto tisoč beguncev prinesel tihotapski mreži 100 milijonov, in če je enako stala pot čez Turčijo, je turška odisejada prinesla ilegalni trgovini 200 milijonov. Tihotapljenje nesrečnikov je postal najbolj cvetoči model podjetništva.

Denarno pa se slabo piše nemškemu koncernu »Volkswagnu«, saj mu zaradi prevare in kršenja ameriške zakonodaja zavoljo prevelikih avtomobilskih izpuhov preti 18 milijard dolarjev kazni. Tema, ki so jo kajpak pograbili mediji, ki jo secirajo do podrobnosti, pri slovenskih pa je umanjkala aplikacija na domačo državo. Francosko podjetje »Lafarge« je med svojim obratovanjem kršilo slovensko postavo in izdatno devastiralo zrak in zemljo v Trbovljah, na las podobno kot Volkswagen v ZDA. In slovenska oblast? Je izrekla milijonsko kazen? Nak, samo »Lafargu« ne izda več dovoljenja za kurjenje enormnih količin petrolkoksa.

In premier Cerar je bil tretjič pohvaljen, le da »Lafarge« pohvale ni javno izrekel.

A prvi mož vlade je med obilico pohval prejel tudi negativno oceno. »Računsko sodišče« je negativno ocenilo dejstvo, da vlada pri prenosu slabih terjatev na DUTB ni preverila odgovornosti zaposlenih na ministrstvu za finance in v vladi, ki so temu botrovali. Njihovo odgovornost je vlada »objektivizirala«, po ljudsko – pometla pod preprogo. Se je pač zgodilo, zdaj moramo ravnati drugače. Toda RS je tu neumorno, meni, da neukrepanje vlade pomeni veliko nevarnost, da se takšno nesmotrno poslovanje vlade lahko ponovi tudi v prihodnosti. Preprosto, za finančne luknje niso krivi le menedžerji velikih podjetij, ampak tudi državne nadzorne službe. Cerarjanska filozofija »odslej bo drugače«, ki ne implicira sankcioniranje posameznih državnih nadzornikov, je enosmerna pot v nov dizaster.

Simpatične slike prihajajo seveda iz periferije. Med Rogaško Slatino in Podčetrtkom so lokalne skupnosti zgradile kolesarsko cesto v dolžini 15 kilometrov. Projekt, ki omogoča domačinom in drugim obiskovalcem, da svoje bivanje spremenijo v aktivno kolesarjenje, bi moral navdušiti tudi vlado in zdravstveno ministrstvo, ki ljudi vseskozi poziva h gibanju, katero krepi telo in posledično zmanjšuje izdatke za zdravstvo.

Še skok v primerjavo. Kako ravnajo mogotci ljubljanske občine? So zgradili kolesarsko stezo, ki bi povezala Ljubljano in Kranj? Ne, to je že znanstvena fantastika. Kolesarski projekt povezave Rogaške Sl. in Podčetrtka je stal 5 milijonov, medtem ko so Jankovićevi porabili več kot 6 milijonov za novo tlakovanje Trga Republike in Slovenske ceste. V prestolnici igra le himna postopanju.

Zgledi ravnanj mestnih oblasti vztrajno prihajajo iz Štajerske. V Mariboru občina vpeljuje participativni proračun v mestni četrti Radvanje, kjer bo četrtno prebivalstvo na mini volitvah izbralo pet projektov, ki jim je dati prednost. Kaj naj se počne z mestnim proračunom ne bo odločil župan Andrej Fištravec, ampak meščani. A ker nacionalka in osrednji dnevniki tega ne postavijo v prvi plan, potem tudi Ljubljančani ne pomislijo in zahtevajo, da bi tudi sami odločali o investicijah v Ljubljani.

V glavnem mestu župan pripravlja nove »Stožice« v obliki nastajajočega javno-zasebnega partnerstva. Mesto bi namreč obnovilo stavbe v njegovi lasti, ki so energetsko potratne. Projekt je vreden 40 milijonov, ki pa jih občina nima. In kje je rešitev? Poiskati je treba zasebnega partnerja in čudež se bo zgodil.

Pred skoraj desetletjem sta se v javno-zasebnem projektu združila ljubljanska občina in podjetje »Grep« z napovedjo, da skupaj zgradita stožiški športni kompleks. Rezultat je znan, posel so na koncu plačale državne banke, ki so izgubile 110 milijonov evrov, izgubo pa plačujemo vsi prebivalci države.

In kako bo ravnal premier Cerar s svojo administracijo? Bo posegel »Varuh konkurence«, se bo oglasilo »Računsko sodišče«?

Četrto pohvalo bo premier Cerar očitno dobil od Zorana Jankovića za toleriranje mestnih finančnih rabot.