-
Povsem izgubljeno sem stopicljal med konferenčnimi sobami newyorškega glasbenega sejma in se trudil ohranjati vtis, da vem, kaj tam počnem. Zamišljeno sem gledal v telefon in se obnašal, kot da se mi kam mudi. V gneči podjetnih glasbenih profesionalcev, ki se tržijo in mrežijo z baletniško eleganco, sem se počutil kot tujec – ves čas v strahu, da bom rekel kakšno neumnost in me bodo razkrinkali kot outsiderja, ki ne pozna prave koreografije. Da bi se nekoliko skril, sem posedal na okroglih mizah in poslušal debate o prihodnosti glasbene industrije.
-
Nad EU, evropsko birokracijo v Bruslju in centralne bankirje v Frankfurtu se zgrinjajo temni oblaki. Ekonomski, politični in vojaški. Sekularna stagnacija, problem dolgoročne nizke rasti, deflacije in zadolženosti nakazuje polom evroobmočja, politična zmaga levice v Grčiji grozi s političnim obratom nove EU, ZDA ji pripravljajo vojni ples v Ukrajini. V EU vlada vedno večji politično-ekonomski kaos. Nemčija vztraja, ECB se spreneveda, ZDA, EU in Rusija igrajo umazano in nevarno strateško igro med vojno in mirom. Do kod so evropski državniki pripravljeni iti v svojih zakulisnih igrah, do kod sežejo interesne skupine kapitala in cenene recepture EK ter ECB, kako delujejo lokalni politični kolaboranti, kje se lahko konča državni kriminal? Ogroženi so suverenost držav, odgovornost trga, pravo in pravičnost.
-
V pravosodju načeloma velja, da tožilec v dvomu obtoži, sodnik pa oprosti. In tako se naši tožilci spet spravljajo nad novinarje, ki naj bi bili objavili podatke, razglašene za tajnost. Nanje in na sodstvo nasploh se je zato vsul plaz obtožb. Toda tožilci so dolžni sprožiti postopek – razen če bi se pregonu odrekli, češ da gre za stvar majhnega pomena. Še laže bi obtoženega novinarja oprostilo sodišče.
-
Ko bi zgodovina izbrala drugo pot
V parlamentu se je dogodil doslej nezamisljivi prizor: osrednji veljaki Nove Slovenije, Združene levice, SD in SDS so spregovorili v isti govorici. Matej Tonin, Luka Mesec, Andrej Šircelj in Matjaž Han, ki jih med seboj ne druži nič razen poslanskega mandata, so izrekali eden za drugim najostrejšo kritiko nad načinom, kako sta prejšnja vlada in »Banka Slovenije« izvedli bančno dokapitalizacijo. Rabota, o kateri je ta rubrika pisala že pred meseci, je zdaj dominantna topika. Deset tisoče državljanov, ki so nekoč kupili bančne delnice in obveznice, je bilo na prvi mah razlaščenih. Po drugi strani pa so tajkuni in Zorani Jankovići, ki so si od bank izposodili debele milijone, a jih niso vrnili, bili na drugi mah rešeni svojih dolgov. Njihov osebni dolg odtlej znaša nič, medtem pa je njihov realni dolg prevzela »Slaba banka« in z njo vsi državljani.
-
Vsaj dve stvari se vse od nastanka samostojne države pojavljata v valih in ciklih. Eno je vprašanje verouka v javnih šolah. Drugo je vprašanje domovinske vzgoje. Trenutno je spet aktualno vprašanje domovinske vzgoje. Eno vprašanje je močneje povezano z drugim, kot se zdi na prvi pogled. Če je ideološka, vrednostna fronta pri vprašanju »verouk v javnih šolah, da ali ne?« enostavna in prepoznavna – pač, eni so za uvedbo verouka, drugi ne –, pa je v primeru domovinske vzgoje drugače. Razhajanja so bolj o tem, kaj, kako in predvsem kdo naj tak pouk izvaja, ne pa – kar je ključno –, ali je morda koncept domovinske vzgoje presežen, predmoderen, izzivom posamezniku sodobne družbe in države neprimeren.
-
Se spomnite zaslišanja takrat še kandidata za infrastrukturnega ministra Petra Gašperšiča? Na zaslišanju je izrekel nedovoljeno. Rekel je, da si drugega tira med Koprom in Divačo ne moremo privoščiti. Seveda so že isti dan vsi ponoreli. Najprej seveda v Luki Koper. Ni drugega tira – konec razvoja Luke Koper. Nato tudi Primorci, ker neizgradnjo čutijo kot mačehovski odnos države. Poslanci iz Primorske stojijo kot eden za tem projektom. Tudi zato, ker bodo vse občine »morale« prodajati svoja zemljišča. No, pa tudi zasebniki jih bodo »morali« prodajati. Nato so se oglasili še vsi tisti, ki bodo pri projektu sodelovali. A naj vas ne zavede: to niso delavci, pa gradbeniki itd. Ne, tisti, ki se teh projektov najbolj razveselijo in jih tudi branijo, so seveda izvajalci projektov, inženirji, pa posredniki naročil, torej dobaviteljev. To so tisti, ki si dejansko pri projektu odrežejo provizijo, tisti, ki zaslužijo največ. Med njimi je tudi »vseh šest« strokovnjakov za to področje. Vsi so za. Kar ni tako nelogično – v Sloveniji je samo en resen železniški projekt: drugi tir. V njihovem celotnem življenjskem obdobju ne bo nobenega drugega. Kako naj bodo proti?
Iskanje brez piškotkov ni možno
