-
Na sicer miren zgodnji večer se je v eni od odročnih četrti hrvaškega glavnega mesta odigravala prava drama. Razburjeni reporterji sprva niso vedeli, ali so tam, v tisti stavbi, odkrili skrivnostnega prenašalca koronavirusa, ki noče k zdravniku, ali … No, kakorkoli že, izvedeli smo, da je »bila ura 18.40, ko je v uredništvu Jutarnjega lista pozvonil telefon in reporterji so se še istega večera odpravili na navedeni naslov. Pred enim od vhodov v stavbo sta v resnici stala policijska audija. Eden od njiju je bil službeni audi črne barve z voznikom.« Potreben je bil, priznajte, nemajhen pogum, da so se odpravili na kraj morebitne nevarnosti, pa vendar, novinarska žilica je od vraga, neutrudno žene človeka, da bralce obvešča o pomembnem, v opisanem primeru za vsesplošni interes celo usodnem dogajanju. Govorimo torej o pojavitvi smrtonosnega virusa v Ulici Charlesa Darwina v Zagrebu ali vendarle zgolj o zasebni zabavi, zaradi katere so sumničavi sosedje, pripravljeni sodelovati z mediji, v resnici poklicali v uredništvo Jutarnjega lista, od koder so na kraj dogajanja takojci poslali reporterje? Tako se je rodila za družbeno skupnost in še posebej za novinarsko srenjo vzorčna zgodba o ničemer, opremljena z žgečkljivima uredniškima naslovom in podnaslovom, s kronologijo dogajanja, neostrimi posnetki nadzorne kamere s stavbe, fotografijo gostitelja in lastnika stanovanja ter njegovim življenjepisom. Vse skupaj je bilo naslovljeno Skrivna večerja in podnaslovljeno Kam je šel predsednik po slovesni inavguraciji?.
-
Mercator pod našim blokom ni bil nikoli idealen. Daleč od tega. Ne le da so bile cene pogosto višje kot v Hoferju ali Lidlu, tudi promet pri blagajni je bil počasnejši in okornejši. Manjkalo je drobiža, kartice niso grabile, kode so bile narobe nalepljene … Kljub temu so trgovke uživale precejšnje spoštovanje. Poleg upravljanja blagajn so namreč opravljale še drugo, zahtevnejšo nalogo – pogosto so bile edine osebe, s katerimi so nekateri upokojenci v soseski tisti dan spregovorili. Zanje je bil obisk trgovine tudi družabni obred in vljudnostno kramljanje je sodilo k vzdušju. Trgovke so poznale vse ljudi iz bloka, se znale pohecati z lokalnim pijancem, vedele, kaj postreči delavcem med malico, ti pustiti, da prineseš manjkajoči drobiž »naslednjič« ... Med plastiko na policah se je dogajalo tudi nekaj človeškega.
-
Novi sedemletni proračun EU 2021–2027 je po dveh letih usklajevanj še vedno nerešljiv političnoekonomski rebus. Dileme so stare. Zadevajo njegov ekonomski obseg, spremembo političnih prioritet, predvsem pa novo razdelitev sredstev in obveznosti. EU pač ni federalna država in njen proračun ni nikakršno fiskalno orodje, že desetletja igra vlogo šibkega političnega mašila. Sedanji pogajalski proces je začela stara evropska komisija, končala ga bo nova, vmes se je zgodil tudi brexit. Ekonomskih negotovosti je veliko, politični konsenz je težji kot kdaj prej. Zato je političnoekonomska igra z ničelno vsoto problematična, financiranje novih prioritet zahteva krčenje starih. Evropski proračun meri odstotek evropskega BND, tolikšna je tudi sedanja teža EU v razmerju do članic. Ekonomsko šibak proračun za politično močno EU je iluzija. Do kdaj lahko evropski voditelji še mešetarijo z njo?
-
Pokol v Hanauu, ki je pretresel Nemčijo, kaže, da postaja država prizorišče terorizma skrajne desnice. Morilec je bil motena osebnost, a njegova individualna norost se je hranila in aktivirala z vplivom rasistične ideologije. Za posamičnimi izpadi tiči globlji družbeni nemir, napaja pa jih tudi nenehni dotok sovraštva in hujskaštva z družabnih omrežij in iz Alternative za Nemčijo (AfD).
-
Napovedani so protesti proti koaliciji sovraštva, ki da jo predstavlja napovedana nova vlada. Svoboda združevanja in izražanja mnenj je seveda svetinja, tako da so demonstracije povsem legitimna oblika demokracije. In tudi ljudje si lahko mislijo karkoli, magari to, da je bog zlobno bitje, ali pa, da je hudič dobrotnik in prinašalec luči. Toda besednjak tokratnih protestnikov je izjemno oster: za stranko SDS pravijo, da širi sovraštvo do soljudi, okolja in kulture. Tako radikalne oznake za Janševo stranko doslej še nismo slišali, gre torej za popolnega diabola, kar implicira, da je corpus alienum, ki zastruplja slovensko deželo in ga je treba držati v karanteni, predvsem pa daleč od oblasti. Ali še bolj preprosto: država je OK, če je SDS izločena iz njenega upravljanja.
-
»Oseba, ki se je metod in dela učila pri prvaku SDS Janezu Janši, bo težko komentirala, kako na drugi strani delujejo, če sta skupaj delovala.«
— Jernej Pavlič (SAB) po poldrugem letu sodelovanja v Šarčevi koaliciji odkriva zlo naravo državnega sekretarja Črnčeca -
Evropa je v preteklem letu doživela velik poraz. Seveda gre za brexit, a odhod Velike Britanije iz Evropske unije je dejansko zgolj posledica tega velikega poraza – poraza normalne in zmerne politike na Otoku v spopadu z nacionalistično-populističnim valom, ki je to državo zajel takrat kot vso Evropo: leta 2015, ko se je začela migrantska kriza. Leto 2015 je pač prelomno za to stoletje in tako bo zapisano tudi v zgodovinskih analizah – takrat se je začel v Evropi vzpenjati nacionalpopulizem, kako se bo končalo, pa dandanes dejansko še ne vemo. No, kazalo je slabo tudi v Italiji, a je prišlo do koalicije zmernih političnih strank, ki so zavrnile Salvinijev nacionalistični populizem. Bitka še zdaleč ni dobljena, a vzpon Salvinija je vsaj začasno ustavljen. Nekaj časa je slabo kazalo tudi v skandinavskih državah, tudi tam so največjo podporo dobili nacionalpopulisti, a so v državah, v eni za drugo, preprečili njihov vzpon tako na državni kot lokalni ravni. Najtrše bitke – in zaradi moči države tudi najpomembnejše – pa bijejo v Nemčiji, kjer se zaradi zgodovinskih izkušenj še posebno bojijo nacionalistične in populistične politike.
Iskanje brez piškotkov ni možno
