Rüdiger Safranski: Goethe in Schiller: Zgodba o prijateljstvu 

Nemški filozof in pisatelj Safranski ju je združil v prijateljstvu, a ne tam, kjer bi pričakovali: zbližale ju niso ne geste, ne dialogi, ne hobiji, ne druščine, pač pa krucialna razlika med njima. Prvi je veljal za naravnega genija, drugi je to postal s pisanjem. Ko je Goethe snoval svoja dela, ni imel v mislih, kako ga bodo sprejeli vojvoda in širna publika, zanj je kot fatalni bralec štel le Schiller, et vice versa. Nekoč sta skupaj anonimno izdala poetske vragolije Ksenije (1796), polne epigramov in polemičnih stihov, ki so razvneli občinstvo. To je seveda vedelo, da sta avtorja, ne pa, kdo je kaj napisal. Bila sta ženerozna: Goethe je prijatelju odstopil idejo Viljema Tella, v letu, ko je Schiller dominiral v ustvarjalnem zanosu, pa se je Goethe preventivno odtujil, da bi ne kalil prijateljstva. Prizadevala sta si, da bi si bila enaka, dobesedno – ko je Schiller umrl, preživeli kajpak ni šel za pogrebom, je pa dve desetletji kasneje po prekopu kostnice postavil na pisalno mizo prijateljevo lobanjo. Tako drobna stvar, kot je smrt, prijateljstva pač ne pokoplje.

Maylis de Kerangal, Joy Sorman: Seyvoz

Maylis de Kerangal (1967), francoska pripovednica, je precej produktivna in prevajana, tudi všečna in spogledljiva z občinstvom. Prevedenih imamo nekaj njenih proznih knjig, od natančnega popisa poti srca umrlega v prometni nesreči do prejemnika, z vsemi vpletenimi in na hitro navrženimi etičnimi dilemami ob presaditvi (Pokrpajmo žive), do vlakovnega romana Bežiščnica na vzhod, v katerem se navdušuje nad ravničarskim potovanjem z vlakom na pol poti proti Sibiriji, kamor sledi ruskim vojaškim nabornikom v kasarno bogu za hrbtom.

Manca Erzetič: Hermenevtika pričevanja 

Prav take travme so objekt knjige, ki se posveča posebnemu tipu pričevanj – izkušnjam totalitarizma, ki so jih ubesedile žrtve nacizma v koncentracijskih taboriščih in komunizma na Golem otoku. Toda enostavna pot se takoj zaplete: ubiti molčijo, v njihovem imenu govorijo preživeli. Toda ti, ki so preživeli Auschwitz, nosijo s seboj občutek krivde, da so ostali živi, morda celo na račun pobitih. A četudi to preidemo, nam ne ostane priča nasploh. Pač pa priča, ki ostane priča (Boris Pahor), priča, ki se odpove priči (Primo Levi), priča, ki postane nepriča (golootočan Marijan Rogić), in od tod še tri variante: nepriča, za katero hočejo, da je priča (Adolf Eichmann), nepriča, ki hoče biti priča (Jovo Kapičić, vrhovnik Golega otoka), in neprava priča (Edvard Kocbek).

Benjamin Labatut: Slepa luč

Benjamin Labatut, Čilenec (rojen leta 1980), pravzaprav stopa po poti, ki jo je z uspešnico markiral Daniel Kehlman v Izmeri sveta, ko je pisal o dveh genijih. Prvi je Humboldt, ki je prekrižaril vsa morja, preplezal vse vršace vseh celin, dal ime orjaškemu lignju in bil vsestransko mobilen in dejaven. Njegovo delovanje presvetljuje z Gaussom, ki je dal nekaj matematičnih prispevkov, recimo ime krivulji, vendar pa ni zapustil domačega kraja in je, po Kehlmanu, skozi podstrešno okno videl dlje, razumel več in imel bolj razgiban, čeprav manj praktičen um.

Françoise Barbe-Gall: Kako gledati sliko

Avtorica jih izbere 42: od Rafaela, Giotta, Rembrandta, Picassa, Kandinskega pa tja do Rothka. Iz vsake naredi zgodbo, ki je podložena s sentenco: uganiti to, kar ni izrečeno, doživeti vtis že videnega, opustiti očividnost, vzeti si čas za zmoto, stopiti na narobno stran stvari … Ko Murillo v 17. stoletju naslika svetega Tomaža Villanovskega, ki deli miloščino, predstavi škofa, ki daje prosjakom srebrnike. In kaj je gledati na sliki? Velikaša, ki se odreče časti in oblasti ter deli vse, kar ima. Iluzijo sproščenosti in občutek, da se je košček nebes spustil do revežev. Toda moč prizora dojamemo šele ob vednosti, da je Sevillo, v kateri je živel škof, opustošila kuga, ki je pobrala polovico prebivalstva, preživele pa pahnila v revščino. Na to so se odzvali cerkveni redovi in pri slikarjih naročali slike, na katerih so slabotni in oropani vsega igrali bistveno vlogo. Liki, ki poprej niso objekt slikarske pozornosti, so naenkrat osrednje figure.

Vlado Žabot: Gral

Gral domačega pisatelja Vlada Žabota (1958) je obsežen roman, v katerem je spet na sledi arhaičnemu v človeku, njegovi izpostavljenosti in krhkosti nasproti naravi, predvsem in tudi tisti, ki je njegova notranja in včasih enako ali bolj pogubna kot zunanja. Človek je v njegovi prozi pogosto prav eksistencialistično izpostavljen svetu, v katerem je zlahka tarča prevar lastnih zaznav in hotenj, predvsem po tem, ko izgubi stik s svetim in redom narave. Nič čudnega ni, da se v Sukubu, najbolj urbanem Žabotovem romanu, približujemo norosti, povzročeni z bleščavimi reklamnimi površinami, ki so izrinile gaje in loge ravninskih rek in močvirij, siceršnjo scenerijo njegovih proznih del.

Andrej Rahten: V prah strti prestol

Knjiga zgodovinarja Rahtena je pisana po Heisenbergovem načelu: zgodovina, ki se resda ni dogodila, a bi se lahko. Po smrti cesarja Karla je namreč Otto leta 1922 postal pretendent na avstro-ogrski prestol, prestol države, ki je bivala samo še kot ideja. Devetdeset let je potem živel kot sanjač?

Stephen King: Billy Summers

V zadnjem času imamo poplavo novih prevodov bralnih špehov ameriškega pisatelja Stephena Kinga (1947); tudi Billy Summers, zgodba o vojaškem veteranu in bivšem izkušenem ostrostrelcu, ki zdaj opravlja umazane posle za naročnike in za velike denarje, je zajeten kos, ki se še bolj kot s podrobnostmi Billyjevih strelskih in socialno mimikrijskih veščin ukvarja z rojstvom pripovedovalca. Billyju namreč naročniki, potem ko ga pod lažnim imenom naselijo v pisarno v zgradbi nasproti sodišča, iz katere naj bi streljal na kolega kriminalca, predlagajo, naj se dela, da piše. Tako je predzgodba o tem, kako je postal najeti morilec, popisana pravzaprav od znotraj, saj Billy ne le da blefira, da hodi pisat, temveč res hodi pisat. Zraven pa ves čas blefira tudi, da je bolj butast, kot v resnici je.

Boria Sax: Živali v Tretjem rajhu

Poanta je tako blasfemična, da svojega dela ni smel napisati v dobesednosti – nacizem je namreč sprejel najbolj živalim naklonjeno zakonodajo. Z zaporom je kaznoval mučenje in trpinčenje živali, zaščitil divje plenilce z volkom na čelu, omejil težko delo vlečnih živali v rudnikih, prepovedal petelinje boje, bikoborbe in prirezovanje uhljev psov, kaznoval nehumani transport živali na kamionih in vlakih (pomanjkanje vode in hrane), prepovedal obredno klanje in v klavnice vpeljal obvezno predhodno anestezijo, omejil znanstvene poskuse na živalih, prepovedal uporabo živali za snemanje filmov in javno razkazovanje v primerih, ko ti dogodki znatno povečajo bolečino in povzročijo znatno škodo za zdravje … Sax torej ne primerja zakonov iz tridesetih let Nemčije z zakonodajami Francije, Anglije, ZDA in drugih dežel, ampak se usmeri na motivacijo in razloge, zakaj so nacisti uvedli zakone, ki so bili živalim najbolj naklonjeni. Ker so imeli nemški arijci status nadljudi, so posledično tudi svoje živali šteli za del nemške etnične skupnosti. Vrednotni sistem je deloval takole: biolog je bil obsojen, ker med poskusom ni dal črvom dovolj anestezije, medtem ko je Mengele v taboriščih izvajal poskuse na Judih brez anestezije. Smrtonosni cinizem: rahločutnost do favne ob sočasnem množičnem trpinčenju in pobijanju drugih človeških ras! Da bi divjim živalim namenili več svobodnega prostora, je okupacijski režim na Poljskem širil območja gozdov tako, da je požigal vasi in iztrebljal lokalno prebivalstvo.

Samo Rugelj: Samo močni preživijo

Samo močni preživijo je drugi roman založnika, publicista in pisatelja Sama Ruglja (1966), poleg proznega prvenca Resnica ima tvoje oči je spisal tudi nekaj knjig s pričevanji o tekaških podvigih in pripravah na ultramaratone, sam in s sotekači. Roman ima okvir; kot uredniku mu osemnajstletnik Žan pošlje rokopis o potovanju z očetom po Ameriki, ki pa sčasoma pridobiva obrate in glavne reference, knjiga in film Odrešitev o rečni ekspediciji med rovtarje ter Klavčev prehod Johna Williamsa, se nam zdijo vedno pomembnejše. Prva zaradi socialne atmosfere in druga zaradi opisov divje, nepokorjene narave.

Raul Hilberg: Uničenje evropskih Judov

Hilberg ne prinaša le kronologije protijudovskih ukrepov in pobojev, ki so presegli pet milijonov mrtvih, ampak išče poti razumevanja, kako je bilo to mogoče. Že 500 let so v Evropi preganjali Jude, jih tlačili v gete, izvajali nad njimi pogrome in oblikovala se je tradicija, da od protijudovskih režimov niso bežali, ampak so z njimi živeli. Enako tudi pod Hitlerjem. Ko je antisemitizem prešel v plinska taborišča smrti, je med žrtvami vladal mehanizem potlačitve – to ni to. Celo za krematorij so sami Judje uporabili evfemizem »pekarna«, človeka, ki ni mogel več delati in ga je čakala plinska celica, so imenovali »musliman«. Trudili so se, da bi zadnjo izkušnjo naredili znosno, da bi smrt naredili lahko. Od tod neverjetni slogan – »živeti eno uro je še vedno živeti«. Nacistična stran, ki je sejala smrt, jo je prikrivala s svoje strani: za transportirane v pogubo so rekli, da gredo na delo na vzhod, ubijanju sto tisočev so rekli »končna rešitev«, cinični Eichmann je opravljal le birokratsko delo brez čustev sovraštva, rabinu je celo plačeval za ure učenja hebrejščine. Drugače v ZDA, kjer so časniki od leta 1943 poročali o genocidu, a vlada ni uslišala zahteve judovske občine v New Yorku, naj zbombardira železniške proge in Auschwitz. Vojne operacije so imele prednost, od holokavsta so pogledali stran. Delo ni pisano moralistično, tako avtor spremlja tudi nacistično birokracijo, ki se je ubadala z definicijo, kako razmejiti Juda od arijca znotraj družine: kdaj je mischling Nemec in kdaj prevlada Jud. Kdor prebere to knjigo, ne bo več lahkotno uporabljal besede genocid.

Edward St Aubyn: Patrick Melrose 4-5

V prvih treh delih o družini Melrose je angleški pisatelj Edward St Aubyn (1960) popisal Patrickovo mladost in zrelo odvisnost, ki izhaja iz očetovih zlorab. Natančno preračunavanje časa do odmerka, ki bi ga moral dobiti na newyorškem trgu, je izpisano hlastno, vročično, izredno prepričljivo. Prva knjiga se konča s splošno in duhovito jamrarijo bogatašev, ki pogosto nimajo sredstev za ohranjanje svojih posestev in se potem poročajo s kšeftarji in prodajalci na veliko, da lahko obdržijo gradove v blatu in zelenju. Predvsem zadnji od treh delov je imeniten vpogled v pritoževanje aristokracije, da še nikoli ni toliko ljudi toliko dolgovalo tako zoženi eliti, in njeno pomilovanje.

Marjan Dolgan in Matija Ogrin: Bibliografija Franceta Balantiča 

Pod svojim imenom je za življenja objavil 22 pesmi v desetih številkah različnih literarnih revij, postumno pa so mu leta 1944 izdali pesniško zbirko V ognju groze plapolam. Kako je ta količinsko drobni opus narasel na več kot 700 bibliografskih strani? Knjigo sestavljajo štiri osrednje enote: A – bibliografska, dokumentarna in spominska dela ter njemu posvečene prireditve, B – izdaje njegovih literarnih del, C – strokovna dela o njem in njegovi liriki in D – umetnostne upodobitve Balantiča in njegovih pesmi.

Aleksandar Hemon: Tole ni zate

Aleksandar Hemon (1964), v Ameriko preseljeni Sarajevčan, v vseh svojih proznih delih in avtofikcijskih zapisih premišljuje o novonastali situaciji, svojem bivanju, pisanju in opravljanju priložnostnih podplačanih del v novi domovini, ki pa ne more postati čisto dom, ker je pravi dom nekje daleč, porušen, prezidan, vendar tudi nekako idealiziran. Rojstno mesto je zanj mera stvari, a Sarajevo in odraščanje v njem v času socializma in temu primernih družbenih ritualov sta mu vedno bolj nedostopna. Sam pravi, da so spominski zapisi pravzaprav nekaj podobnega rekonstrukciji dinozavra iz ostanka ene same kosti. Da gre za nemogoče početje, ki pa ni brez plemenitega namena in prinaša čisto otipljiv rezultat, pisanje, nas opozarja že uvodni fragment o razbijanju odvrženih krožnikov in keramike na smetišču hotela, kjer so zdaj koščki pokopani pod kasneje odloženimi smetmi.

Igor Omerza: Milan Kučan in UDBA

Udbovske biltene je ustvarjalo 700 udbovcev in 3500 špicljev, ki so s prisluškovanjem in zalezovanjem pridobivali informacije, kaj počnejo in kaj mislijo tisti, ki jih je partija imela za sumljive in nevarne. Stari režim je plačeval celo tovarno zaposlenih za vohunjenje! A avtor opozori na diskrepanco: iz leta 1979 in 1980 so ohranjeni vsi bilteni, od leta 1987 pa jih je od letne tisočerice le peščica. Čas, ko je postajal Kučan št. 1 v komunistični nomenklaturi; torej so v skrbi za njegov imidž sistematično uničili kulturno bogastvo nacionalnih arhivov!

Vinko Möderndorfer: Odštevanje: roman o času in poti

Roman Vinka Möderndorferja (1958) Odštevanje je zavzeta in osebna variacija na temo, ki jo je drugače, malce resneje in z manj humorne distance, obdelal v enem svojih bolj izrazitih in osebnih, morda malce prezrtih del iz obsežnega proznega dela opusa, v romanu Nespečnost. Tam nespečnost in skrajno zaostrena eksistencialna situacija omogočita dostop do spominskega gradiva in nemara potlačenih ali vsaj psihičnih vsebin, ki so na stranskem tiru in morda dajejo podton njegovemu življenju, zdaj, v stanju krhkosti, pa privrejo na dan in omogočijo totalno rekapitulacijo. Vse vidi, svoj odnos do žensk, ki je posledica bivanja med ženskami – ob odsotni materi je živel s staro materjo in tetami, ki sta oglušeli zaradi škrlatinke –, hkrati je pred njim vse razgrnjeno in nastavljeno poglobljenemu opazovanju. Ob življenjski inventuri se vse za nazaj zdi kot nujne postaje na poti, vmesne kontrolne točke, predvsem pa je vse razpoložljivo za literarno obdelavo.

Klara Holik, Ivi Niesner, Jana Sedlačkova: Skrivnostno življenje gozdov

Nak, na isto temo so napravile novo delo, v katero skušajo zvabiti mladež z razkrivanjem skrivnosti. Kaj jedo drevesa, kako potujejo, kakšno simbiozo z glivami ustvarjajo, kako so zajedavci v podobi podlubnikov pravzaprav koristni za gozd, zakaj so dragocena tudi votla drevesa, kako je smrt blagohotna za živa bitja, kdo vse živi na drevesu in pod njim etc. Torej vednosti, ki gozd razlikujejo od šoping centra. V slednjem zadoščajo oči in denarnica staršev, pohajanje po lesu pa postane zanimivo šele, ko vsaj malo razumeš bivanje.

Mircea Cărtărescu: Lepe tujke

Romunski pripovednik Mircea Cărtărescu (1956) je o ženskah že pisal, pravzaprav ga v prevodih poznamo po takšnem pisanju, zato se nam zazdi, da naslov treh proznih okruškov pretežno avtobiografskega izvora namiguje na isto, kar smo brali v Zakaj ljubimo ženske, ki je bilo napisano za romunsko izdajo revije Elle; tam gre za lahkotno bralno predigro v ljubavno poletno avanturo. Pa ne, Lepe tujke je uradni naziv dvanajstčlanske romunske literarne druščine (apostolov), ki jo Francozi povabijo na bralno turnejo, in takšne turneje z velikimi egi, ki grejo zraven k povprečnim pisateljem, so seveda dober komedijski komp(l)ot. Tudi ker ga lomijo s pastirstvom, popreproščeno in eksotično etnologijo in šemljenjem v noše; kot recimo delu naše elite na čezmejnih protokolarnih ekshibicijah zadoščajo Modrijani, recimo.

Slava Kurilov: Sam v oceanu 

V Vladivostoku se je leta 1974 s skupino ruskih turistov vkrcal na ladjo, ki je šla na tritedensko križarjenje po Tihem oceanu s posebnim tretmajem, ne da bi kdaj vplula v kakšno luko. Slava je odšel z načrtom, proučil je itinerarij in ugotovil, da se najbolj približa kopnemu pri filipinskem otočju, na deset morskih milj. Da bi njegovega izginotja ne opazili, je izbral noč. Toda kako naj ve sredi oceana, kam naj plava, ko pa ne vidi ne kopnega ne luči na njem? Ponoči se je znal orientirati po zvezdah, a kaj, ko so jih zakrili oblaki. Plava ure v napačno smer, po nekajkrat zamenjani smeri pa mu ni več jasno, kje sploh je in kam naj odplava; očitno je bilo le, da se kapitan ni ravno držal kurza. Dan prinese svetlobo, toda ko ga premetavajo kot gora veliki valovi, njegov horizont ne seže dlje od kraterja valov. Ni počitka, če pade v sen, se bo zadušil v vodi. Bog se zdi, da mu je naklonjen, naposled ugleda otoček, se usmeri proti njemu, a se spet znajde na odprtem morju – odnese ga morski tok. Odpovedo mu noge, sam sredi oceana se nagiba k samomoru, toda praznih rok tudi za to nima kaj prida možnosti … Dramatično napisana knjiga; če jo bralec zaradi česarkoli že odloži, bo komaj čakal trenutek, da se vrne k branju.

Igor Cvitkovič: Pravljice iz kozarca

Prvenec Igorja Cvitkoviča (1968), brata filmskega režiserja Jana Cvitkoviča, uvaja in zaključuje pogled na družinske razmere, najprej iz perspektive sosedov iz bloka, ki jih imajo, Cvitkoviče, za zgledne, čeprav je malo sumljivo, da recimo tudi papiga kolne oziroma sploh samo kolne; zbirko dvajsetih različno urezanih in različno dolgih zgodb zašpili in zaključi skoraj izpoved. O tem, da ni bilo vse tako, kot se je zdelo nič hudega slutečim sosedom, da je vzgojni projekt potekal burno in z uporabo batin, tudi kadar ni bilo treba, predvsem pa neuspešno. Med pogledoma na nefunkcionalno družino od zunaj in od znotraj je še ducat in pol zgodb, ki jih večinoma spiše pijanska ali kakšna sorodna zaslepljenost in premaknjena optika.

Tim Flannery: Prirodoslovna zgodovina Evrope 

Seveda je bil planet, kakršnega poznamo danes, mnogokrat preoblikovan. Najusodneje pred 66 milijoni let, ko je nanj padel asteroid in povzročil zatemnitev sonca z jedrsko zimo, ki je spravila s sveta dinozavre in številna druga bitja. Bližje nam je čas pred 20 tisoč leti, v katerem je bila morska gladina do 150 metrov nižja od današnje, kar je povzročilo, da Irska in Britanija nista bili več otoka. Od danes živečih živali je rekorderka krastača, ki je tu že 60 milijonov let, lovcem pa bi se morala zatresti roka ob strelu na volka, ki je avtohtoni prebivalec izpred treh milijonov let. Vmes je izumrl, a pred 500 tisoč leti prišel nazaj iz Azije. Bitja izumirajo in se kdaj čudežno vračajo, včasih tudi kot križanci. Jamski medvedi so resda izginili, ne pa del njihovih genov, ki je prešel v rjave medvede.

Claire Keegan: Take majhne stvari

Take majhne stvari je enostavna zgodba o možaku s petimi hčerami in pridno ženo, ki tako kot ostale delovne irske ženske sanja, da bi bila moški in bi imela prost vsaj en dan v tednu, nedeljo. Billu Furlongu, ki razvaža kurjavo, gre dobro, z vsemi je dober in hvaležen za vse, kar ima, zanj so praznični dnevi delovni. Na predvečer božiča se mu nekaj stvari pokrije; najprej gre na obisk in voščit v hišo svoje protestantske dobrotnice, ki je njegovo mater in njega sprejela, ko so ju domači pognali od doma. Zaradi zunajzakonske nosečnosti. Tam se zdrzne ob opazki, da je podoben oskrbniku hiše, ki je zdaj po pljučnici v domu, in Furlong se spet sprašuje, kdo je njegov oče.

Tit Livij: Od ustanovitve mesta

Zgodovinarji mu očitajo, da je bolj publicist kot zgodovinar, omenjajo številne paradokse, vrzeli in pomanjkljivosti, toda navkljub temu ostaja osrednji pisec rimske zgodovine. Dela vseh ostalih so pogubljena ali pa skrčena na drobne fragmente.

David Lagercrantz: Obscuritas

Norveški pisec biografij in kriminalk David Lagercrantz (1962) je nadaljeval delo Stiega Larssona in spisal trilogijo čez njegovo, čez Milenijsko trilogijo, ki je pred desetletjem doživela tudi izjemno dobro sprejete predelave v filme. Obscuritas je prvi del njegovega novega cikla, naslovljenega po preiskovalnem paru Rekke-Vargas. Čuden par, to je očitno že na prvi pogled.

Irvin D. Yalom: Enodnevna bitja in druge zgodbe iz psihoterapije

Mož ima devetdeset let in več, z njimi pa skoraj stoletne izkušnje, v katerih je ugotovil, da ni absolutne tehnike ali metode zdravljenja. To izreče še bolj drzno – terapevti nikoli ne bomo natančno vedeli, kako smo pomagali pacientu. Ko je dal nekomu brati Dnevnik Marka Avrelija, je zgrešil, saj je imel napačen spomin na knjigo, toda pacient je bil po branju prerojen, v njem je našel čtivo svojega življenja. Drugič je vodil seanse, ki so bile brez učinka, vmes pa sogovornika napeljal na svojo gospodinjsko pomočnico, ki mu je v bivanje prinesla odrešilni red.

Tadej Golob: Oj, Triglav, moj dom

Junak odmevnih in tudi v televizijsko serijo predelanih kriminalk Tadeja Goloba, Taras Birsa (1967), se potem, ko se ne spominja nekaterih preteklih dogodkov, prihajajo pa nad njega obremenjujoči posnetki s skritih kamer, v najnovejši, šesti knjigi s svojo druščino ožjih sodelavcev odpravi v hribe, kljub oranžnemu alarmu za popoldanske nevihte. Tik pod vrhom jih tako doleti nevihta kroglastih strel, ki fino ožge družbe pred njimi, in med njimi je tudi mrtev, za katerega se potem izkaže, da ima sredi čela še luknjo od krogle.

Salman Rushdie: Nož

Napol hromo roko mu je po šestih mesecih uspelo stisniti v pest, medtem ko mu je oko viselo iz očesne jamice, tako da so mu veke zašili čez oko. Bilo je pošastno. Za telo, še bolj pa za duha. Jasno, da ni šlo brez atentatorja – A. Zakaj? Ta je v intervjuju povedal, da je prebral le dve strani njegove knjige in pogledal nekaj videov, iz katerih je ugotovil, da je slab človek. Rushdie se je čudil: je to dovolj močan motiv, da človeka 27 sekund prebadaš z nožem? To je storil na miselni ravni, medtem ko ga je prevevala jeza. A še hujša od nje je bila obsesija s travmo, ki je preprečevala, da bi znova zaživel svoje življenje. Toda kako naj se odmakne? Pomagajo mu tovariši s podobnimi usodami: Becketta je v tridesetih zabodel poulični zvodnik, Mahfuza verski skrajnež … Na ravni duha to še gre, vendar pa mu ostaja telo, ki ga ne sprejme za svojega – biti brez enega očesa ... Poskuša s Kiklopom Polifemom, a se vanj kajpak ne more vživeti, zato stopi po pomoč ven iz literature: igralec kriketa Mansur Ali Khan je izgubil oko, a se vrnil kot eden najboljših; vseeno kislo – da ima pisatelj za vzornika športnika? Lažje se opre na ljubezen z Elizo, s pomočjo katere postavi analogijo. Spoznala sta se na zabavi, kjer je padel po stopnicah in si zlomil očala, v mlaki krvi in z razbitimi očali je obležal tudi med atentatom.

Wioletta Greg: Golenci

Poljska pesnica in pisateljica Wioletta Grzegorzewska (1974), ki piše pod psevdonimom Wioletta Greg, se po izkušnji emigracije na britanski otok Wight v Rokavskem prelivu in romanih o nefunkcionalnem zakonu z nasilnim možem alkoholikom v pripovedi vrača v kraje svojega odraščanja, na poljsko podeželje ob koncu sedemdesetih let in v osemdesetih, ko se mešata dva ekskluzivizma – poudarjeni katolicizem s primesmi vraževerja in partijski aktivizem, ki poskuša prvega izganjati in nadomestiti.

Herbert Marcuse: Enodimenzionalni človek

Knjiga o avtoritarni družbi, ki pa je pisec ne locira na diktature brez parlamentov in svobode govora, ampak jo identificira v napredni industrijski družbi Zahoda. Kako je lahko najmanj svobodna in torej enodimenzionalna prav dežela obilja? Enodimenzionalno mišljenje širijo množični mediji, ki ustvarjajo mentalni okvir, v katerem je svoboda izbira med številnimi produkti, ki so na voljo na trgovskih policah, ko ljudje delajo za to, da si kupujejo avtomobile, počitnice etc., ki jim jih kot željo lansira reklamna industrija. Danes bi bil avtor še radikalnejši, saj je spletna industrija preniknila še globlje v zasebnost kot pred njo televizija. V vse pore, tudi v kulturo, kjer kakovost umetnine določata samo še njen tržni ali medijski odmev in število klikov.

Mojca Širok: Praznina

Trilogija Mojce Širok z dogajalnim prostorom med Rimom, Ljubljano in Brusljem se seveda konča v središču odločanja; v prvih dveh kriminalnih romanih, Pogodba in Evidenca, kjer je pomembnejša politična razsežnost kriminala kot detekcija, smo spremljali tradicionalne mafijske posle, spremembo namembnosti zemljišč, pripravo logistike za dispečerske centre v lasti kriminalnih združb, vse posejano tudi z umori, zdaj pa gre za pravne akte evropskih birokratov. Ti poskušajo – nam zatrjujejo – čim bolj pomagati spet na noge in kolesa vsemu tistemu, kar je v času pandemije in zaprtih trgovskih poti pretrpelo največ škode. Oni za to blagohotno izdajajo akte s privilegiji, subvencijami, s tistim blagodejnim zlatim dežkom, ki se usipa od zgoraj navzdol in ga lovijo in se z njim močijo izbrani vmesniki, bolj ali manj nagneteni pri koritu.