Herman Pontzer: Pokuriti 

Redno jo najdemo v časopisih, kjer kratek članek razkrije vse modrosti. Evolucijski antropolog Pontzer pa jo razčleni na skoraj 500 straneh.

Jasmin B. Frelih: Ledeni možje

Romana domačega pisatelja Jasmina B. Freliha (1986) Na/pol in Piksli že z naslovom, še bolj s samo pisavo opozarjata na fragmentarnost, tudi nezaključenost celote, ki ostaja prikrita z detajli in nadrobljenostjo, zato so zgodbeni obrati včasih znotrajliterarni. Ob tem so avtorsko prepoznavni izbrušenost in visoka jezikovna artikulacija, spretno preigravanje različnih glasov in prepoznavnih, tudi drugostopenjskih – medbesedilnih – leg izjavljanja.

Chantal Delsol: Konec krščanske civilizacije

Filozofinja in katoličanka liberalno-konservativnih nazorov začne štetje s časom, ko krščanstvo postane državna religija, ko poseže v najširše pore družbe. Danes je v politični manjšini, celo s poslednjima režimoma, ki sta krščanske vrednote propagirala, s frankizmom in fašizmom, se več ne postavlja. Sočasno vznikajo nove oblike religije, kamor prišteje tudi ekološka gibanja.

Blaž Kutin: Kenozoik

V zbirki kratkih zgodb Tempirana bomba je Blaž Kutin (1970), sicer tudi scenarist, režiser, pisatelj in prevajalec, bralca soočil z liki, ki jim je bila skupna kompulzivnost. Delovali so nerazumno – ali pa so stvari naivno vzeli preveč dobesedno. Pri tem so imeli dogajalni prostori nezgrešljiv tuj pridih, zgodbam se je poznalo, da avtor deluje na tujem, v Berlinu, in temu so bile prilagojene tudi situacije, ki jih je zaznamovala izkušnja dvodomnosti. Opazna sta bila posmehljivost do domačijskosti in samozagledanosti pa spogledovanje s scenaristiko. Proza je bila spisana kot niz živahnih krajših uvidov v zakulisje vsakdanjika, pogoste so bile fantastične in groteskne izpeljave, absurdnost situacij se je v popolnosti razvila in ves čas opozarjala na naključnost in negotovost eksistence. Vse to je bilo izpisano humorno in blago posmehljivo, nekje med zaostritvijo groze vsakdanjika in ironičnim komentarjem.

David Graeber: Bulšihti

Ameriški antropolog in anarhistični aktivist Graeber (1961–2020), ki je objavljal prodorne kritike birokracije, pisal o zgodovini dolga in se zavzemal za univerzalni temeljni dohodek, je tu obdelal posebni fenomen bulšihtov: množice del, pri katerih se zaposleni pretvarjajo in dajejo videz, da delajo. Udari z absurdom, ko španski javni uslužbenec šest let sploh ni hodil v službo, a je prejemal plačo, pa tega nihče ni opazil. Drugod s cinizmom, ko so odpustili učitelja, potem pa ga zaposlili v državnem uradu, kjer je proučeval družbene posledice odpuščanja učiteljev. Trume uradnikov, zaposlenih v oglaševanju, kulturi, programiranju, a tudi v bankah, zavarovalnicah in zdravstvu, se danes ukvarjajo s tem, da merijo in ocenjujejo, kako uspešno delajo drugi. Poplava nepotrebnih in nekoristnih služb, ki so jih nekoč producirali komunistični režimi, je zajela ves zahodni svet. Nova socialna pravičnost, ki ljudi zaposluje, četudi za to ni ekonomskega razloga? Nikakor, ko je programer v veliki banki ponudil program, ki bi aparat 60 tisoč zaposlenih zmanjšal za 46 tisoč (!), so ga vodilni odpustili. Zakaj se niso odločili za ta ekstra profit? Preprosto, tako bi izgubili množico podrejenih vazalov in s tem družbeno moč. Novi fenomen bulšihtov tako poveže s fevdalizacijo in formiranjem razreda menedžerskih fevdalcev. Od kod pa jemlje objekt analize? Ko je objavil revijalni članek o bulšihtih, so ga posamezniki zasuli s pismi, v katerih so opisovali svoje nesmiselne in duhamorne zaposlitve, uničujoče duševno stanje, ko človek nima nobenega vpliva na okolico. Ne le sleherniki, podobno se godi v filmski industriji, kjer namesto nekdanjega vrhovnega producenta, ki je odločal o scenariju, sedaj odločajo producentska mnoštva, v katerih bo vsak spremenil vsaj po en stavek predloge, da upraviči svojo zaposlitev. Nekoč znanstvena fantastika je postala običajna praksa sedanjosti.

Édouard Louis: Spremeniti se: metoda

Francoski kvirovski pričevalec Édouard Louis (1992) – intervju z njim lahko preberete v naši poletni izdaji Mladina Intervju – se v Opraviti z Eddyjem, prejšnji prevedeni knjigi, ki enako kot avtobiografsko in avtofikcijsko pričevanje Spremeniti se: metoda govori o tem, kako si je želel preobrazbe, pobega, loti natančnega popisa okolja, iz katerega izhaja. Revnega francoskega proletarskega severozahoda, Pikardije, kjer je možačenje in zasmehovanje najbolj priljubljena moška športna disciplina, poleg pitja in domačega nasilja. Eddy, ki izstopa po feminilnosti, je na začetku zasmehovalne verige, zato na vsakem koraku deležen batin in mobinga in premišlja samo o begu, o fini šoli, v kakršni psovka »peder« ne boli zares.

Zdenko Vrdlovec: Matrica fikcije

Delo, ki je razčlenjeno na skoraj 30 poglavij, začne s prizori iz prvih nemih filmov, a takoj prestopi v poslikave v jamah, kot sta Altamira in Lascaux. Da bi razumeli sedanjost, je potreben skok 17 tisočletij v preteklost. Knjiga se bere kot napet film: bralec ne ve, kam ga pelje tekst, kaj bo tema naslednjega poglavja, a z zanimanjem vztraja. Vsebina prvih jamskih poslikav so živali, edina človeška podoba je mrlič. Podobno, a hkrati drugače v antiki, kjer podoba zaznamuje odsotnost, zlasti v Rimu, kjer ima plemstvo pravico do posmrtne maske, pravico do odtisa za potomstvo. Toda koga predstavlja podoba? Torinski mrtvaški prt je neposredna vez s Kristusom in njegovo smrtjo; znanstvena ekspertiza je po sledeh telesnih sokov dokazala, da je podoba res Kristusova. Ampak to je le ahiropoetična podoba odrešenika. Kje najti natančnejši posnetek upodobljenih? Jasno, ogledalo, najsibo antično na kovini ali stekleno s pozlačenim okvirjem, ki je v Franciji 18. stoletja stalo več od Rafaelove slike, kar je napovedovalo smrtni udarec slikarstvu. Avtor svojo pot tlakuje s citati in anekdotami iz literature, etnologije, umetnostne zgodovine, kajpak filozofije, tako da prinaša še kulturno zgodovino tem, kot so odtisi, dvojniki, narcisi, matrice fikcije, figura hudiča; slednjo je konec srednjega veka v liku Princa teme lansirala religiozna in monarhična oblast in z njo vzpostavila socialni model, ki je krepil versko pobožnost in civilno ubogljivost. Od jamskih, posmrtnih, zrcalnih in slikarskih podob nas delo pripelje do fotografije in od nje do filma, ki je umetnost perspektive, posnemanja, iluzije, še zlati trompe l’oeil.

Avgust Demšar: Estonia: trilogija Vodnjaki III

Iz Maribora – ta v kriminalkah domačega pisatelja, ki ustvarja pod psevdonimom Avgust Demšar (1962), doživlja za večja mesta značilne preobrazbe in ambientalne spremembe ter tudi tokrat sicer ostaja kriminalistično izhodišče – se kriminal seli v vasico Vodnjaki nekje nad Bistrico v bližini štajerske prestolnice. V prejšnjem delu, v Tajkunu, so se investitorji spraševali, kako bosta na njihovo zamisel o wellness glampingu vplivala vsa prelita kri in slab sloves vasi, zdaj s tem ni nobene težave več: Vodnjaki imajo poleg opustošenih hiš iz prvih dveh delov nekaj obnovljenih. V eno se naseli dobrodušna in družabna ruska upokojenka, v drugo hči staršev, ki so umrli ob brodolomu trajekta Estonia, v tretjo pa dedinja zmagovalca na lotu, že dobro navlečena in obubožana. Vendar je ponos Vodnjakov rekreacijski center za kolesarje, pogosto premožne in pretežno električne.

Emi Yagi: Briljantna domislica gospodične Šibata

Naslov dela, katerega pomen je v angleškem, francoskem, španskem, srbskem in večini drugih prevodov dnevnik praznine, je v slovenskem prevodu kalk nemškega in italijanskega naslova. S tem kajpak potegne bralca, ki bo kratkemu romanu sledil do konca, domislico namreč avtorica prav spretno vrti med – je res ali ni. A četudi se počuti opeharjenega, novi literatki nima kaj očitati, saj je sam precenil moč besede briljantno: peripetije, osrednja junakinja in slog knjige pač ne povzdignejo med velika dela.

Vladimir Nabokov: Kralj, dama, fant

Franc iz romana, ki se v poimenovanju igralnih kart skriva pod »fant«, se poln gnusa in strahu odpravlja od doma v službo k stricu v metropolo in tam se pokaže njegova povzpetna narava: ker težko, tudi sam začetnik v potovanju, zato toliko bolj namazan s predsodki in gnusom vseh vrst, trpi sopotnike, se odloči in prestopi v drugi razred. Tam je vse drugače, ženske privlačne, možaki uglajeni, pri čemer ima še dodano srečo, saj sta njegova sopotnika v kupeju ugledni in uspešni stric in njegova prelestna nadčedna, če že ne tudi čednostna žena. Franc je pečen, že vnaprej pripravljen slepo slediti njenim pričakovanjem, ki jih potem podkrepi še z meseno avanturo in zahtevo po eliminaciji tekmeca.

Marie-Janine Calic: Tito – večni partizan

Za slovenske bralce knjiga ne pade z neba, tema jim je blizu iz osebnih izkušenj, družinskih spominov, predvsem pa prek treh voluminoznih biografij: Vladimirja Dedijerja, Slavka in Iva Goldsteina ter Jožeta Pirjevca. Kaj torej prinaša avtoričin pogled z distance?

Sara Gordan: Noč

Vse se začne divje in napeto: najstnica s sladkorno boleznijo izgine in se tudi pozno v noč ne vrne, kot se je zgodilo že kdaj prej, in prestrašena mati, pripovedovalka z doktoratom iz ponavljanja, iz serij v literaturi in filmu, jo nerazumno išče, po podzemni, pokopališču, povsod, s črnimi mislimi in krutimi slikami v glavi. Vse skupaj namreč ni prvič, niti ni bilo najprej s hčerko. Odkrivanje ponovitev, ugledanje cikličnega vzorca, s katerim se z otroki vrača v bolnišnice, vedno znova, z istimi strahovi za preživetje potomcev, z istimi svarili medicinskega osebja, kaj vse bi se lahko zgodilo, pa se tokrat ni, je dalo tudi temu delu repetitivno, zazankano formo in ga medbesedilno naslonilo na slog francoske pisateljice Marguerite Duras.

Nigel Jones, Urs Brunner in Julia Schrammel: Salon Kitty: seksualna zgodovina tretjega rajha

Tako so samo v slovenskem prevodu v zadnjem letu izšle tri knjige o dobi nacizma: po uničenju Judov, pravicah živali pod nacizmom sedaj še seksualna zgodovina. K temu je dodati še deli izpred nekaj let o drogah in nemški govorici v tretjem rajhu.

Herman Melville: Moby Dick ali Kit

Ishmael, v romanu ameriškega pisatelja Hermana Melvilla (1819– 1891) pripovedovalec in pričevalec preganjanja belega kita Mobyja Dicka na ladji kapitana Ahaba, je bil svoje čase, kot nekje omeni, šolnik, a se je potem raje kot k pouku odpravil na morje in je zdaj na kitolovki prvič, po predhodnih izkušnjah s trgovsko mornarico, nad katero se pravi preganjalci kitov zviška zmrdujejo. Vendar Ishmaelu učenjaškost udarja ven na vsakem koraku, naj gre za potapljanje v zgodovinsko ali mitološko gradivo, svetopisemsko simboliko, predvsem v povezavi s prerokom Jono, ki ga je pogoltnila morska pošast, ali za sestavljanje seznamov. Kar hoče izpisati, je pravzaprav vsota vsega znanja o kitolovu, od poimenovanja vrst v različnih jezikih do razločevanja med njimi, zraven so podrobni opisi pribora in tehnik, kitovega vedenja in obskurni anatomski podatki. Kapitan Ahab se pojavi po približno 200 straneh, sam kit po približno 700, čeprav ga napovedujejo kitolovke, ki jih srečajo in so večinoma pretresene in vse bolj poškodovane.

Jasmina Jerant: Primer: Anhovo: med azbestom, odpadki, razvojem in zdravstveno krizo

Ki seže v zgodovino cementarne v leto 1921 kot v historiat medicinskih spoznanj, ki so v Evropi že v 19. stoletju dokazala nevarnost azbestnih vlaken in prahu. Zakaj so v proizvodnji cementa dodajali azbest kot ojačitveno sredstvo, ko pa bi ga lahko nadomestili z drugimi nadomestki? Za industrialce je prinesel večji profit, čeravno za ceno zdravja ljudi in okolja.

Aljoša Hancman: Dno

Kljub nekaj pedem obale smo pomorci; bolj kot čupa, anahronistični drevak, ki je bil v rabi še v prejšnjem stoletju, bolj kot razprodana trgovska in opustošena ribiška flota to dokazujejo športni morjeplovci. Od časov, ko so v filmu Rdeči boogie Karpa Godine sindikalisti v povojnih letih prvič ugledali morje nekje pri Savudriji in se čudili njegovi slanosti, je bilo napisano kar nekaj o življenju pod morjem in športnih poskusih, da bi se mu približali. Te prostore je bralcu odpiral Mate Dolenc in jih popisoval s svojo prozo in s tem prvi odprl mediteransko čakro, za njim še drugi, vse pa čez močno tradicijo potopisov in gorniške literature.

Rüdiger Safranski: Goethe in Schiller: Zgodba o prijateljstvu 

Nemški filozof in pisatelj Safranski ju je združil v prijateljstvu, a ne tam, kjer bi pričakovali: zbližale ju niso ne geste, ne dialogi, ne hobiji, ne druščine, pač pa krucialna razlika med njima. Prvi je veljal za naravnega genija, drugi je to postal s pisanjem. Ko je Goethe snoval svoja dela, ni imel v mislih, kako ga bodo sprejeli vojvoda in širna publika, zanj je kot fatalni bralec štel le Schiller, et vice versa. Nekoč sta skupaj anonimno izdala poetske vragolije Ksenije (1796), polne epigramov in polemičnih stihov, ki so razvneli občinstvo. To je seveda vedelo, da sta avtorja, ne pa, kdo je kaj napisal. Bila sta ženerozna: Goethe je prijatelju odstopil idejo Viljema Tella, v letu, ko je Schiller dominiral v ustvarjalnem zanosu, pa se je Goethe preventivno odtujil, da bi ne kalil prijateljstva. Prizadevala sta si, da bi si bila enaka, dobesedno – ko je Schiller umrl, preživeli kajpak ni šel za pogrebom, je pa dve desetletji kasneje po prekopu kostnice postavil na pisalno mizo prijateljevo lobanjo. Tako drobna stvar, kot je smrt, prijateljstva pač ne pokoplje.

Maylis de Kerangal, Joy Sorman: Seyvoz

Maylis de Kerangal (1967), francoska pripovednica, je precej produktivna in prevajana, tudi všečna in spogledljiva z občinstvom. Prevedenih imamo nekaj njenih proznih knjig, od natančnega popisa poti srca umrlega v prometni nesreči do prejemnika, z vsemi vpletenimi in na hitro navrženimi etičnimi dilemami ob presaditvi (Pokrpajmo žive), do vlakovnega romana Bežiščnica na vzhod, v katerem se navdušuje nad ravničarskim potovanjem z vlakom na pol poti proti Sibiriji, kamor sledi ruskim vojaškim nabornikom v kasarno bogu za hrbtom.

Manca Erzetič: Hermenevtika pričevanja 

Prav take travme so objekt knjige, ki se posveča posebnemu tipu pričevanj – izkušnjam totalitarizma, ki so jih ubesedile žrtve nacizma v koncentracijskih taboriščih in komunizma na Golem otoku. Toda enostavna pot se takoj zaplete: ubiti molčijo, v njihovem imenu govorijo preživeli. Toda ti, ki so preživeli Auschwitz, nosijo s seboj občutek krivde, da so ostali živi, morda celo na račun pobitih. A četudi to preidemo, nam ne ostane priča nasploh. Pač pa priča, ki ostane priča (Boris Pahor), priča, ki se odpove priči (Primo Levi), priča, ki postane nepriča (golootočan Marijan Rogić), in od tod še tri variante: nepriča, za katero hočejo, da je priča (Adolf Eichmann), nepriča, ki hoče biti priča (Jovo Kapičić, vrhovnik Golega otoka), in neprava priča (Edvard Kocbek).

Benjamin Labatut: Slepa luč

Benjamin Labatut, Čilenec (rojen leta 1980), pravzaprav stopa po poti, ki jo je z uspešnico markiral Daniel Kehlman v Izmeri sveta, ko je pisal o dveh genijih. Prvi je Humboldt, ki je prekrižaril vsa morja, preplezal vse vršace vseh celin, dal ime orjaškemu lignju in bil vsestransko mobilen in dejaven. Njegovo delovanje presvetljuje z Gaussom, ki je dal nekaj matematičnih prispevkov, recimo ime krivulji, vendar pa ni zapustil domačega kraja in je, po Kehlmanu, skozi podstrešno okno videl dlje, razumel več in imel bolj razgiban, čeprav manj praktičen um.

Françoise Barbe-Gall: Kako gledati sliko

Avtorica jih izbere 42: od Rafaela, Giotta, Rembrandta, Picassa, Kandinskega pa tja do Rothka. Iz vsake naredi zgodbo, ki je podložena s sentenco: uganiti to, kar ni izrečeno, doživeti vtis že videnega, opustiti očividnost, vzeti si čas za zmoto, stopiti na narobno stran stvari … Ko Murillo v 17. stoletju naslika svetega Tomaža Villanovskega, ki deli miloščino, predstavi škofa, ki daje prosjakom srebrnike. In kaj je gledati na sliki? Velikaša, ki se odreče časti in oblasti ter deli vse, kar ima. Iluzijo sproščenosti in občutek, da se je košček nebes spustil do revežev. Toda moč prizora dojamemo šele ob vednosti, da je Sevillo, v kateri je živel škof, opustošila kuga, ki je pobrala polovico prebivalstva, preživele pa pahnila v revščino. Na to so se odzvali cerkveni redovi in pri slikarjih naročali slike, na katerih so slabotni in oropani vsega igrali bistveno vlogo. Liki, ki poprej niso objekt slikarske pozornosti, so naenkrat osrednje figure.

Vlado Žabot: Gral

Gral domačega pisatelja Vlada Žabota (1958) je obsežen roman, v katerem je spet na sledi arhaičnemu v človeku, njegovi izpostavljenosti in krhkosti nasproti naravi, predvsem in tudi tisti, ki je njegova notranja in včasih enako ali bolj pogubna kot zunanja. Človek je v njegovi prozi pogosto prav eksistencialistično izpostavljen svetu, v katerem je zlahka tarča prevar lastnih zaznav in hotenj, predvsem po tem, ko izgubi stik s svetim in redom narave. Nič čudnega ni, da se v Sukubu, najbolj urbanem Žabotovem romanu, približujemo norosti, povzročeni z bleščavimi reklamnimi površinami, ki so izrinile gaje in loge ravninskih rek in močvirij, siceršnjo scenerijo njegovih proznih del.

Andrej Rahten: V prah strti prestol

Knjiga zgodovinarja Rahtena je pisana po Heisenbergovem načelu: zgodovina, ki se resda ni dogodila, a bi se lahko. Po smrti cesarja Karla je namreč Otto leta 1922 postal pretendent na avstro-ogrski prestol, prestol države, ki je bivala samo še kot ideja. Devetdeset let je potem živel kot sanjač?

Stephen King: Billy Summers

V zadnjem času imamo poplavo novih prevodov bralnih špehov ameriškega pisatelja Stephena Kinga (1947); tudi Billy Summers, zgodba o vojaškem veteranu in bivšem izkušenem ostrostrelcu, ki zdaj opravlja umazane posle za naročnike in za velike denarje, je zajeten kos, ki se še bolj kot s podrobnostmi Billyjevih strelskih in socialno mimikrijskih veščin ukvarja z rojstvom pripovedovalca. Billyju namreč naročniki, potem ko ga pod lažnim imenom naselijo v pisarno v zgradbi nasproti sodišča, iz katere naj bi streljal na kolega kriminalca, predlagajo, naj se dela, da piše. Tako je predzgodba o tem, kako je postal najeti morilec, popisana pravzaprav od znotraj, saj Billy ne le da blefira, da hodi pisat, temveč res hodi pisat. Zraven pa ves čas blefira tudi, da je bolj butast, kot v resnici je.

Boria Sax: Živali v Tretjem rajhu

Poanta je tako blasfemična, da svojega dela ni smel napisati v dobesednosti – nacizem je namreč sprejel najbolj živalim naklonjeno zakonodajo. Z zaporom je kaznoval mučenje in trpinčenje živali, zaščitil divje plenilce z volkom na čelu, omejil težko delo vlečnih živali v rudnikih, prepovedal petelinje boje, bikoborbe in prirezovanje uhljev psov, kaznoval nehumani transport živali na kamionih in vlakih (pomanjkanje vode in hrane), prepovedal obredno klanje in v klavnice vpeljal obvezno predhodno anestezijo, omejil znanstvene poskuse na živalih, prepovedal uporabo živali za snemanje filmov in javno razkazovanje v primerih, ko ti dogodki znatno povečajo bolečino in povzročijo znatno škodo za zdravje … Sax torej ne primerja zakonov iz tridesetih let Nemčije z zakonodajami Francije, Anglije, ZDA in drugih dežel, ampak se usmeri na motivacijo in razloge, zakaj so nacisti uvedli zakone, ki so bili živalim najbolj naklonjeni. Ker so imeli nemški arijci status nadljudi, so posledično tudi svoje živali šteli za del nemške etnične skupnosti. Vrednotni sistem je deloval takole: biolog je bil obsojen, ker med poskusom ni dal črvom dovolj anestezije, medtem ko je Mengele v taboriščih izvajal poskuse na Judih brez anestezije. Smrtonosni cinizem: rahločutnost do favne ob sočasnem množičnem trpinčenju in pobijanju drugih človeških ras! Da bi divjim živalim namenili več svobodnega prostora, je okupacijski režim na Poljskem širil območja gozdov tako, da je požigal vasi in iztrebljal lokalno prebivalstvo.

Samo Rugelj: Samo močni preživijo

Samo močni preživijo je drugi roman založnika, publicista in pisatelja Sama Ruglja (1966), poleg proznega prvenca Resnica ima tvoje oči je spisal tudi nekaj knjig s pričevanji o tekaških podvigih in pripravah na ultramaratone, sam in s sotekači. Roman ima okvir; kot uredniku mu osemnajstletnik Žan pošlje rokopis o potovanju z očetom po Ameriki, ki pa sčasoma pridobiva obrate in glavne reference, knjiga in film Odrešitev o rečni ekspediciji med rovtarje ter Klavčev prehod Johna Williamsa, se nam zdijo vedno pomembnejše. Prva zaradi socialne atmosfere in druga zaradi opisov divje, nepokorjene narave.

Raul Hilberg: Uničenje evropskih Judov

Hilberg ne prinaša le kronologije protijudovskih ukrepov in pobojev, ki so presegli pet milijonov mrtvih, ampak išče poti razumevanja, kako je bilo to mogoče. Že 500 let so v Evropi preganjali Jude, jih tlačili v gete, izvajali nad njimi pogrome in oblikovala se je tradicija, da od protijudovskih režimov niso bežali, ampak so z njimi živeli. Enako tudi pod Hitlerjem. Ko je antisemitizem prešel v plinska taborišča smrti, je med žrtvami vladal mehanizem potlačitve – to ni to. Celo za krematorij so sami Judje uporabili evfemizem »pekarna«, človeka, ki ni mogel več delati in ga je čakala plinska celica, so imenovali »musliman«. Trudili so se, da bi zadnjo izkušnjo naredili znosno, da bi smrt naredili lahko. Od tod neverjetni slogan – »živeti eno uro je še vedno živeti«. Nacistična stran, ki je sejala smrt, jo je prikrivala s svoje strani: za transportirane v pogubo so rekli, da gredo na delo na vzhod, ubijanju sto tisočev so rekli »končna rešitev«, cinični Eichmann je opravljal le birokratsko delo brez čustev sovraštva, rabinu je celo plačeval za ure učenja hebrejščine. Drugače v ZDA, kjer so časniki od leta 1943 poročali o genocidu, a vlada ni uslišala zahteve judovske občine v New Yorku, naj zbombardira železniške proge in Auschwitz. Vojne operacije so imele prednost, od holokavsta so pogledali stran. Delo ni pisano moralistično, tako avtor spremlja tudi nacistično birokracijo, ki se je ubadala z definicijo, kako razmejiti Juda od arijca znotraj družine: kdaj je mischling Nemec in kdaj prevlada Jud. Kdor prebere to knjigo, ne bo več lahkotno uporabljal besede genocid.

Edward St Aubyn: Patrick Melrose 4-5

V prvih treh delih o družini Melrose je angleški pisatelj Edward St Aubyn (1960) popisal Patrickovo mladost in zrelo odvisnost, ki izhaja iz očetovih zlorab. Natančno preračunavanje časa do odmerka, ki bi ga moral dobiti na newyorškem trgu, je izpisano hlastno, vročično, izredno prepričljivo. Prva knjiga se konča s splošno in duhovito jamrarijo bogatašev, ki pogosto nimajo sredstev za ohranjanje svojih posestev in se potem poročajo s kšeftarji in prodajalci na veliko, da lahko obdržijo gradove v blatu in zelenju. Predvsem zadnji od treh delov je imeniten vpogled v pritoževanje aristokracije, da še nikoli ni toliko ljudi toliko dolgovalo tako zoženi eliti, in njeno pomilovanje.

Marjan Dolgan in Matija Ogrin: Bibliografija Franceta Balantiča 

Pod svojim imenom je za življenja objavil 22 pesmi v desetih številkah različnih literarnih revij, postumno pa so mu leta 1944 izdali pesniško zbirko V ognju groze plapolam. Kako je ta količinsko drobni opus narasel na več kot 700 bibliografskih strani? Knjigo sestavljajo štiri osrednje enote: A – bibliografska, dokumentarna in spominska dela ter njemu posvečene prireditve, B – izdaje njegovih literarnih del, C – strokovna dela o njem in njegovi liriki in D – umetnostne upodobitve Balantiča in njegovih pesmi.

Aleksandar Hemon: Tole ni zate

Aleksandar Hemon (1964), v Ameriko preseljeni Sarajevčan, v vseh svojih proznih delih in avtofikcijskih zapisih premišljuje o novonastali situaciji, svojem bivanju, pisanju in opravljanju priložnostnih podplačanih del v novi domovini, ki pa ne more postati čisto dom, ker je pravi dom nekje daleč, porušen, prezidan, vendar tudi nekako idealiziran. Rojstno mesto je zanj mera stvari, a Sarajevo in odraščanje v njem v času socializma in temu primernih družbenih ritualov sta mu vedno bolj nedostopna. Sam pravi, da so spominski zapisi pravzaprav nekaj podobnega rekonstrukciji dinozavra iz ostanka ene same kosti. Da gre za nemogoče početje, ki pa ni brez plemenitega namena in prinaša čisto otipljiv rezultat, pisanje, nas opozarja že uvodni fragment o razbijanju odvrženih krožnikov in keramike na smetišču hotela, kjer so zdaj koščki pokopani pod kasneje odloženimi smetmi.