Igor Omerza: Milan Kučan in UDBA

Udbovske biltene je ustvarjalo 700 udbovcev in 3500 špicljev, ki so s prisluškovanjem in zalezovanjem pridobivali informacije, kaj počnejo in kaj mislijo tisti, ki jih je partija imela za sumljive in nevarne. Stari režim je plačeval celo tovarno zaposlenih za vohunjenje! A avtor opozori na diskrepanco: iz leta 1979 in 1980 so ohranjeni vsi bilteni, od leta 1987 pa jih je od letne tisočerice le peščica. Čas, ko je postajal Kučan št. 1 v komunistični nomenklaturi; torej so v skrbi za njegov imidž sistematično uničili kulturno bogastvo nacionalnih arhivov!

Vinko Möderndorfer: Odštevanje: roman o času in poti

Roman Vinka Möderndorferja (1958) Odštevanje je zavzeta in osebna variacija na temo, ki jo je drugače, malce resneje in z manj humorne distance, obdelal v enem svojih bolj izrazitih in osebnih, morda malce prezrtih del iz obsežnega proznega dela opusa, v romanu Nespečnost. Tam nespečnost in skrajno zaostrena eksistencialna situacija omogočita dostop do spominskega gradiva in nemara potlačenih ali vsaj psihičnih vsebin, ki so na stranskem tiru in morda dajejo podton njegovemu življenju, zdaj, v stanju krhkosti, pa privrejo na dan in omogočijo totalno rekapitulacijo. Vse vidi, svoj odnos do žensk, ki je posledica bivanja med ženskami – ob odsotni materi je živel s staro materjo in tetami, ki sta oglušeli zaradi škrlatinke –, hkrati je pred njim vse razgrnjeno in nastavljeno poglobljenemu opazovanju. Ob življenjski inventuri se vse za nazaj zdi kot nujne postaje na poti, vmesne kontrolne točke, predvsem pa je vse razpoložljivo za literarno obdelavo.

Klara Holik, Ivi Niesner, Jana Sedlačkova: Skrivnostno življenje gozdov

Nak, na isto temo so napravile novo delo, v katero skušajo zvabiti mladež z razkrivanjem skrivnosti. Kaj jedo drevesa, kako potujejo, kakšno simbiozo z glivami ustvarjajo, kako so zajedavci v podobi podlubnikov pravzaprav koristni za gozd, zakaj so dragocena tudi votla drevesa, kako je smrt blagohotna za živa bitja, kdo vse živi na drevesu in pod njim etc. Torej vednosti, ki gozd razlikujejo od šoping centra. V slednjem zadoščajo oči in denarnica staršev, pohajanje po lesu pa postane zanimivo šele, ko vsaj malo razumeš bivanje.

Mircea Cărtărescu: Lepe tujke

Romunski pripovednik Mircea Cărtărescu (1956) je o ženskah že pisal, pravzaprav ga v prevodih poznamo po takšnem pisanju, zato se nam zazdi, da naslov treh proznih okruškov pretežno avtobiografskega izvora namiguje na isto, kar smo brali v Zakaj ljubimo ženske, ki je bilo napisano za romunsko izdajo revije Elle; tam gre za lahkotno bralno predigro v ljubavno poletno avanturo. Pa ne, Lepe tujke je uradni naziv dvanajstčlanske romunske literarne druščine (apostolov), ki jo Francozi povabijo na bralno turnejo, in takšne turneje z velikimi egi, ki grejo zraven k povprečnim pisateljem, so seveda dober komedijski komp(l)ot. Tudi ker ga lomijo s pastirstvom, popreproščeno in eksotično etnologijo in šemljenjem v noše; kot recimo delu naše elite na čezmejnih protokolarnih ekshibicijah zadoščajo Modrijani, recimo.

Slava Kurilov: Sam v oceanu 

V Vladivostoku se je leta 1974 s skupino ruskih turistov vkrcal na ladjo, ki je šla na tritedensko križarjenje po Tihem oceanu s posebnim tretmajem, ne da bi kdaj vplula v kakšno luko. Slava je odšel z načrtom, proučil je itinerarij in ugotovil, da se najbolj približa kopnemu pri filipinskem otočju, na deset morskih milj. Da bi njegovega izginotja ne opazili, je izbral noč. Toda kako naj ve sredi oceana, kam naj plava, ko pa ne vidi ne kopnega ne luči na njem? Ponoči se je znal orientirati po zvezdah, a kaj, ko so jih zakrili oblaki. Plava ure v napačno smer, po nekajkrat zamenjani smeri pa mu ni več jasno, kje sploh je in kam naj odplava; očitno je bilo le, da se kapitan ni ravno držal kurza. Dan prinese svetlobo, toda ko ga premetavajo kot gora veliki valovi, njegov horizont ne seže dlje od kraterja valov. Ni počitka, če pade v sen, se bo zadušil v vodi. Bog se zdi, da mu je naklonjen, naposled ugleda otoček, se usmeri proti njemu, a se spet znajde na odprtem morju – odnese ga morski tok. Odpovedo mu noge, sam sredi oceana se nagiba k samomoru, toda praznih rok tudi za to nima kaj prida možnosti … Dramatično napisana knjiga; če jo bralec zaradi česarkoli že odloži, bo komaj čakal trenutek, da se vrne k branju.

Igor Cvitkovič: Pravljice iz kozarca

Prvenec Igorja Cvitkoviča (1968), brata filmskega režiserja Jana Cvitkoviča, uvaja in zaključuje pogled na družinske razmere, najprej iz perspektive sosedov iz bloka, ki jih imajo, Cvitkoviče, za zgledne, čeprav je malo sumljivo, da recimo tudi papiga kolne oziroma sploh samo kolne; zbirko dvajsetih različno urezanih in različno dolgih zgodb zašpili in zaključi skoraj izpoved. O tem, da ni bilo vse tako, kot se je zdelo nič hudega slutečim sosedom, da je vzgojni projekt potekal burno in z uporabo batin, tudi kadar ni bilo treba, predvsem pa neuspešno. Med pogledoma na nefunkcionalno družino od zunaj in od znotraj je še ducat in pol zgodb, ki jih večinoma spiše pijanska ali kakšna sorodna zaslepljenost in premaknjena optika.

Tim Flannery: Prirodoslovna zgodovina Evrope 

Seveda je bil planet, kakršnega poznamo danes, mnogokrat preoblikovan. Najusodneje pred 66 milijoni let, ko je nanj padel asteroid in povzročil zatemnitev sonca z jedrsko zimo, ki je spravila s sveta dinozavre in številna druga bitja. Bližje nam je čas pred 20 tisoč leti, v katerem je bila morska gladina do 150 metrov nižja od današnje, kar je povzročilo, da Irska in Britanija nista bili več otoka. Od danes živečih živali je rekorderka krastača, ki je tu že 60 milijonov let, lovcem pa bi se morala zatresti roka ob strelu na volka, ki je avtohtoni prebivalec izpred treh milijonov let. Vmes je izumrl, a pred 500 tisoč leti prišel nazaj iz Azije. Bitja izumirajo in se kdaj čudežno vračajo, včasih tudi kot križanci. Jamski medvedi so resda izginili, ne pa del njihovih genov, ki je prešel v rjave medvede.

Claire Keegan: Take majhne stvari

Take majhne stvari je enostavna zgodba o možaku s petimi hčerami in pridno ženo, ki tako kot ostale delovne irske ženske sanja, da bi bila moški in bi imela prost vsaj en dan v tednu, nedeljo. Billu Furlongu, ki razvaža kurjavo, gre dobro, z vsemi je dober in hvaležen za vse, kar ima, zanj so praznični dnevi delovni. Na predvečer božiča se mu nekaj stvari pokrije; najprej gre na obisk in voščit v hišo svoje protestantske dobrotnice, ki je njegovo mater in njega sprejela, ko so ju domači pognali od doma. Zaradi zunajzakonske nosečnosti. Tam se zdrzne ob opazki, da je podoben oskrbniku hiše, ki je zdaj po pljučnici v domu, in Furlong se spet sprašuje, kdo je njegov oče.

Tit Livij: Od ustanovitve mesta

Zgodovinarji mu očitajo, da je bolj publicist kot zgodovinar, omenjajo številne paradokse, vrzeli in pomanjkljivosti, toda navkljub temu ostaja osrednji pisec rimske zgodovine. Dela vseh ostalih so pogubljena ali pa skrčena na drobne fragmente.

David Lagercrantz: Obscuritas

Norveški pisec biografij in kriminalk David Lagercrantz (1962) je nadaljeval delo Stiega Larssona in spisal trilogijo čez njegovo, čez Milenijsko trilogijo, ki je pred desetletjem doživela tudi izjemno dobro sprejete predelave v filme. Obscuritas je prvi del njegovega novega cikla, naslovljenega po preiskovalnem paru Rekke-Vargas. Čuden par, to je očitno že na prvi pogled.

Irvin D. Yalom: Enodnevna bitja in druge zgodbe iz psihoterapije

Mož ima devetdeset let in več, z njimi pa skoraj stoletne izkušnje, v katerih je ugotovil, da ni absolutne tehnike ali metode zdravljenja. To izreče še bolj drzno – terapevti nikoli ne bomo natančno vedeli, kako smo pomagali pacientu. Ko je dal nekomu brati Dnevnik Marka Avrelija, je zgrešil, saj je imel napačen spomin na knjigo, toda pacient je bil po branju prerojen, v njem je našel čtivo svojega življenja. Drugič je vodil seanse, ki so bile brez učinka, vmes pa sogovornika napeljal na svojo gospodinjsko pomočnico, ki mu je v bivanje prinesla odrešilni red.

Tadej Golob: Oj, Triglav, moj dom

Junak odmevnih in tudi v televizijsko serijo predelanih kriminalk Tadeja Goloba, Taras Birsa (1967), se potem, ko se ne spominja nekaterih preteklih dogodkov, prihajajo pa nad njega obremenjujoči posnetki s skritih kamer, v najnovejši, šesti knjigi s svojo druščino ožjih sodelavcev odpravi v hribe, kljub oranžnemu alarmu za popoldanske nevihte. Tik pod vrhom jih tako doleti nevihta kroglastih strel, ki fino ožge družbe pred njimi, in med njimi je tudi mrtev, za katerega se potem izkaže, da ima sredi čela še luknjo od krogle.

Salman Rushdie: Nož

Napol hromo roko mu je po šestih mesecih uspelo stisniti v pest, medtem ko mu je oko viselo iz očesne jamice, tako da so mu veke zašili čez oko. Bilo je pošastno. Za telo, še bolj pa za duha. Jasno, da ni šlo brez atentatorja – A. Zakaj? Ta je v intervjuju povedal, da je prebral le dve strani njegove knjige in pogledal nekaj videov, iz katerih je ugotovil, da je slab človek. Rushdie se je čudil: je to dovolj močan motiv, da človeka 27 sekund prebadaš z nožem? To je storil na miselni ravni, medtem ko ga je prevevala jeza. A še hujša od nje je bila obsesija s travmo, ki je preprečevala, da bi znova zaživel svoje življenje. Toda kako naj se odmakne? Pomagajo mu tovariši s podobnimi usodami: Becketta je v tridesetih zabodel poulični zvodnik, Mahfuza verski skrajnež … Na ravni duha to še gre, vendar pa mu ostaja telo, ki ga ne sprejme za svojega – biti brez enega očesa ... Poskuša s Kiklopom Polifemom, a se vanj kajpak ne more vživeti, zato stopi po pomoč ven iz literature: igralec kriketa Mansur Ali Khan je izgubil oko, a se vrnil kot eden najboljših; vseeno kislo – da ima pisatelj za vzornika športnika? Lažje se opre na ljubezen z Elizo, s pomočjo katere postavi analogijo. Spoznala sta se na zabavi, kjer je padel po stopnicah in si zlomil očala, v mlaki krvi in z razbitimi očali je obležal tudi med atentatom.

Wioletta Greg: Golenci

Poljska pesnica in pisateljica Wioletta Grzegorzewska (1974), ki piše pod psevdonimom Wioletta Greg, se po izkušnji emigracije na britanski otok Wight v Rokavskem prelivu in romanih o nefunkcionalnem zakonu z nasilnim možem alkoholikom v pripovedi vrača v kraje svojega odraščanja, na poljsko podeželje ob koncu sedemdesetih let in v osemdesetih, ko se mešata dva ekskluzivizma – poudarjeni katolicizem s primesmi vraževerja in partijski aktivizem, ki poskuša prvega izganjati in nadomestiti.

Herbert Marcuse: Enodimenzionalni človek

Knjiga o avtoritarni družbi, ki pa je pisec ne locira na diktature brez parlamentov in svobode govora, ampak jo identificira v napredni industrijski družbi Zahoda. Kako je lahko najmanj svobodna in torej enodimenzionalna prav dežela obilja? Enodimenzionalno mišljenje širijo množični mediji, ki ustvarjajo mentalni okvir, v katerem je svoboda izbira med številnimi produkti, ki so na voljo na trgovskih policah, ko ljudje delajo za to, da si kupujejo avtomobile, počitnice etc., ki jim jih kot željo lansira reklamna industrija. Danes bi bil avtor še radikalnejši, saj je spletna industrija preniknila še globlje v zasebnost kot pred njo televizija. V vse pore, tudi v kulturo, kjer kakovost umetnine določata samo še njen tržni ali medijski odmev in število klikov.

Mojca Širok: Praznina

Trilogija Mojce Širok z dogajalnim prostorom med Rimom, Ljubljano in Brusljem se seveda konča v središču odločanja; v prvih dveh kriminalnih romanih, Pogodba in Evidenca, kjer je pomembnejša politična razsežnost kriminala kot detekcija, smo spremljali tradicionalne mafijske posle, spremembo namembnosti zemljišč, pripravo logistike za dispečerske centre v lasti kriminalnih združb, vse posejano tudi z umori, zdaj pa gre za pravne akte evropskih birokratov. Ti poskušajo – nam zatrjujejo – čim bolj pomagati spet na noge in kolesa vsemu tistemu, kar je v času pandemije in zaprtih trgovskih poti pretrpelo največ škode. Oni za to blagohotno izdajajo akte s privilegiji, subvencijami, s tistim blagodejnim zlatim dežkom, ki se usipa od zgoraj navzdol in ga lovijo in se z njim močijo izbrani vmesniki, bolj ali manj nagneteni pri koritu.

Dragan Matić: Tiskovna svoboda v krempljih ljubljanske justice

Malo je knjig, ki bi konfiskacijam sledile tako pikolovsko. A ta plus ima svojo ceno – študija ne bo dosegla širnega bralstva. 

Hanna Bervoets: Vse to smo videli

Vse to smo videli je roman, v katerem pripovedovalka odvetniku, ki naj bi zahteval odškodnino zanjo in za njene sodelavce, popisuje odločitev, da ne bo zraven, da ne bo tožila podjetja. Drugače od drugih, kolektiva, ki se mu zdi delo preveč obremenjujoče, razmere prezahtevne in s posledicami, vsekakor takšno, da je delodajalca mogoče tožiti. Pa ne, ker sama ne bi čutila posledic, o katerih govori s terapevtko, dokler je ne odpika, zaveda se, da bi potem prišle na dan vse tiste latentne lastnosti njene ne ravno enostavne osebnosti, ki so se zaradi službe v celoti razmahnile.

Tim Spector: Resnica na pladnju

Avtor pove, da ni svetnik, da je ob nasvetih uradov za zdravo hrano reagiral kot slehernik in tako tudi sam opustil maslo na račun margarine, jedel prehranska dopolnila, pil kokakolo. A kot raziskovalec je potem zavrgel vsa priporočila državnih institucij, ko je ugotovil, kako diametralno se razlikujejo v različnih državah, kako izsledke raziskav usmerja in plačuje živilska industrija, predvsem pa je začel sam premišljevati o hrani. Ko umikate sol z jedilnika, velja imeti v mislih, da je 70 odstotkov dobite iz predelane in gostilniške hrane, sama sol pa je za organizem koristna. Ribe denimo zaslužijo vso hvalnico, a danes je večina vzgojena v vodnih parkih, v katere vlivajo antibiotike, prosto plavajoče pa v času polucije použijejo čedalje več mikroplastike, kadmija in živega srebra. Spectorjev osrednji credo je, da večina ljudi ni povprečna, torej raziskave, ki slikajo učinke na povprečno telo, vašega ne zadenejo. In ker ne vemo, katera hrana našemu telesu najbolj ustreza, je najbolje, da čim bolj pestro spreminjamo jedilnik. Nekaj je gotovo – predelana in industrijsko pridobljena hrana je polna pesticidov in vsemogočih dodatkov ter ojačevalcev okusov. Slaba hrana je danes razlog za večino sodobnih bolezni.

Irena Svetek: Črni princ

Roman Črni princ je tretji del srhljive in v kri namočene trilogije domače avtorice Irene Svetek (1975), predhajala sta mu Rdeča kapica, naslovljena po dekletu v rdečem plaščku, ki jo najdejo umorjeno, in Sivi volk, kjer je bila združba za čezmejni prevoz mamil zbrana okoli starešine kot volčji trop. Tudi tokrat se začne zagatno, z davnim posilstvom v tradicionalni južnoitalijanski skupnosti, nadaljuje pa z vpogledom tožilca Mia, ki je odraščal v tržaških predmestjih, v primer umorjene ženske. Iznakažene, očitno pretepene, zraven nje pa posušen metulj, običajen, ne kakšen eksot, kar nas seveda takoj asociacijsko odnese nekam v bližino Thomasa Harrisa, avtorja kultnega Ko jagenjčki obmolknejo, in morilcev, ki bi se želeli leviti, preobraziti, ki morijo, da bi si sešili novo kožo.

Michael Polanyi: Razsežnost tihe vednosti

Posebna knjiga – ni je mogoče brati, ne da bi razmišljali o njej. Začetek je izzivalen: dejstvo je, da lahko vemo več, kakor lahko povemo. Prikladen tudi za študenta, ki bi protestiral zaradi ocene pri izpitu. A kaj je tisto več? – Misel ima telesne korenine. Jasno, brez telesa tudi ni razmišljanja, vendar pa avtor meri širše, na teorijo, ki postane del tebe in jo ponotranjiš.

Hernan Diaz: Trust

S Pulitzerjevo nagrado ovenčani obsežni roman Trust Hernana Diaza (1973) je štiridelen in kar nekaj časa potrebujemo, da vidimo, da so pod posameznimi deli navedeni pripovedovalci, da ga sestavljajo štiri različna pričevanja o istem, čeprav včasih pod različnimi imeni. Najprej je namreč fikcijsko delo o slavnem denarnem mogotcu, enem tistih, ki iz denarja delajo denar, o njegovi muhavosti in tudi o psihični nestabilnosti in končnem zlomu njegove žene. To izpostavljenost radikalnim terapijam na eni od švicarskih klinik, tisti, iz katere je neznano kam pobegnil njen hospitalizirani in manični oče, ubije. Preveč je napada na njeno telo, preveč poskušajo v času pred drugo vojno krotiti njeno melanholično naturo in presežke ustvarjalnosti.

Gabriel García Márquez: Avgusta se vidiva

Zadnje delo, ki ga je izdal za življenja, so Žalostne kurbe mojega življenja (2004), v katerih si pohotni 90-letnik zaželi devico, a najde ljubezen svojega življenja. Od tod naprej ni nadaljevanja. Pač, sinova sta za neobjavljeni rokopis, ki ga je Gabi zavračal, češ da mu peša spomin in ga ni vreden, po desetletju presodila, da je imel prav, saj po njunem mnenju ni bil več toliko pri sebi, da bi presodil, da je tudi to pisanje izvrstno, in sta ga letos izdala.

Lutz Seiler: Zvezda 111

Vse bolj priznani in nagrajevani nemški pripovednik Lutz Seiler (1963) je že v prejšnjem prevedenem romanu, Kruzo, uporabil isto scenografijo in situacijo; na vzhodnonemškem otoku v počitniški koloniji med pomivalci posode in tistimi, ki sanjajo o pobegu čez, mimo patruljnih čolnov in vojaških utrdb, nastaja utopična skupnost, ki premišlja o razmerah po prevratu, po padcu Zidu.

Rudi Šeligo: Ohranjeni spomin

Kot avtor je brskal po pozabljenih žanrih, se ustavil pri antični manipeji, se spraševal, kaj je pisanje, kaj slog, kaj percepcija, kaj je sploh tisto, kar vidi, na kaj meri pojem »zagledal se je«. Pomenljivo, novinarjem je vedno vse jasno, nezamisljiva jim je refleksivna distanca do samih sebe.

Vladimir P. Štefanec: Naš človek na nebu

Jože oziroma Josip oziroma Giuseppe Križaj, rojen na kraškem robu, kjer lahko le padeš v dolino – ali poletiš, kot zapiše Vladimir P. Štefanec (1964) – si je od malega želel postati letalec. Kljub italijanskemu raznarodovanju in v kri položeni upornosti in članstvu v organizaciji TIGR se je odločil za italijansko pilotsko usposabljanje, pri katerem se je izkazal. Vendar se, ker ne more napredovati – kot da mu ne zaupajo – vrne domov in potem po enem od poletov v rezervi prebegne v Jugoslavijo, z letalom. Toda niso ga dovolj veseli, deportirajo ga v Srbijo, od tam gre v Španijo, je dvakrat sestreljen in po ujetništvu in vrnitvi domov mu španska obramba pred frankističnimi klerofašističnimi plačanci ne da miru in gre v zadnjih krčih mednarodnih brigad še enkrat letet. Potem postane inštruktor v Somborju in se v drugi vojni pridruži partizanskim enotam, ko se opremijo z letali, pri osvobajanju domovine. Njegov padec ob vremenskem izvidniškem poletu v času Informbiroja na pobočju Snežnika je še vedno predmet spekulacij, tudi takšnih, ki predpostavljajo hoteno odstranitev.

Charles Darwin: O izražanju čustev pri ljudeh in živalih

Njegovo delo o izražanju čustev poldrugo stoletje kasneje seveda ni več vsebinski novum, zato ga velja umestiti v zgodovino vednosti. Ob izidu je šlo za prelomna dognanja. V viktorijanski dobi, ki jo je oblikovalo 63 let vladavine kraljice Viktorije, je dominirala olika, ki je določala obnašanje, v katerem je spodoben človek obvladoval in zadrževal čustva. Iz literature so bile denimo izgnane psovke in kletvice za izražanje strasti, kot sta jeza in bes. V tem ozračju je nastopil Darwin in sistematično afirmiral široko paleto izražanja čustev, jih opisal kot naravno stanje človeka, tudi kultiviranega. Še več, kot čuteča bitja je prepoznal številne vrste domačih in divjih živali, poleg predvidenih stanj, kot sta recimo jeza in strah, je opisal celo osuplost.

Uwe Timm: Ikarija

V romanu Rdeče nemški pripovednik Uwe Timm (1940) obdela tri poglede na upor proti kapitalu in revolucijo. Enega predstavi mlajše dekle pisca pogrebnih govorov, ta je precej mlačen. Pripovedovalec pa malce nostalgično gleda na čase druženja in utopičnih idej, saj se mu zavest po smrtni nesreči suklja na vse strani. Predvsem se spominja priprav na zadnji govor, posvečen staremu tovarišu, ki idealov ni opustil in je skrbno beležil, tudi na podlagi klasikov marksizma 20. stoletja, šibke točke kapitalizma in njegove premetene strategije. Tokrat, v Ikariji, se Timm odpravi še nazaj, v čase utopičnega socializma. Ikarija je dobila naslov po skupnosti, kakor jo je teoretsko zasnoval francoski mislec Étienne Cabet, ko je zaživela v praksi na ameriških tleh, pa so se pokazale vse pomanjkljivosti projekta.

Nadežda Mandelštam: Spomini

Smrt Alekseja Navalnega usmeri pogled na pesnika Osipa Mandelštama, ki je zaradi nepojasnjenega vzroka umrl med služenjem zaporne kazni v gulagu leta 1938. Njegova žena Nadežda, ki je nekaj let prostovoljno preživela z njim v kazenski koloniji, je v Spominih ustvarila eno najmočnejših pričevanj o duhu stalinizma. Takrat, ko se je Stalinovo ime le hvalilo, je Osip napisal pesem o vladarju iz Kremlja, v katero je vtaknil slabšalnico – kremeljskega gorjana. Ni je objavil, deklamiral jo je skupini prijateljev. Sistem ovaduhov ga je kajpak razkril, a zaprli niso le avtorja poeme, tajna policija je prišla na sled še vsem 11 poslušalcem recitacije in osmim, ki so potem slišali zanjo. Ko so ga obsodili na leta zapora, se je čudil milosti, da ga niso takoj ustrelili, ampak so mu podarili še štiri leta življenja, seveda v obliki grozljivke. Vdova Nadežda, tudi sama pesnica, ki je v šestdesetih letih imela skrivni salon oporečniških literatov, v knjigi prinaša opornike smisla, na katerih so stali disidenti. Ko so jim čekisti sredi noči vdrli v stanovanje in ga preiskali, je bilo pomenljivo pogledati, kakšne našitke je imel poveljnik. Višja šarža je nakazovala, da bo kazen bolj drastična. Ko dobi Osip v taborišču fiksno idejo, da ga bodo ubili ob šestih popoldne, mu žena vsak dan prestavi uro naprej. Kot obliko rezistence si je omislil avtocinizem: celotno sovjetsko dobo si je želel, da bi odpotoval kam daleč, a ni imel denarja, zdaj pa potuje v oddaljeni gulag na stroške države. Toda prostora za ironijo praktično ni bilo, postranska kazen je bila odvzem osebne izkaznice. V kazenski koloniji je moral vsak mesec zaprositi za začasno, čakati nanjo v vrstah, prej moledovati za potrebna potrdila. Kdaj mu je pomagala izbira perspektive, da si je ustvaril nekaj vedrine: taboriščniki niso vedeli, kam jih peljejo, njemu pa je stražnik izdal destinacijo, ergo – imam izjemen privilegij!

Norma Bale: Agregat

Kar nekaj slovenske literature se ukvarja s situacijo, ko je v politiki (ne) uspelo začetnikom in diletantom; Partljičeva komedija Gospa poslančeva je v parlament prenesena karikatura ihtavosti, s katero se naivneži in entuziasti soočijo z lastno predimenzionirano veličino. Tudi Roman Rozina v romanu Županski kandidat Gams piše o začetnikih na političnem laminatu, vendar zastavi cankarjansko; ni zunanja moč tisto, pred čimer se zlomijo na novo vpreženi v politiko, temveč njihova notranja šibkost, dialektiko med hlapcem in gospodarjem bijejo navznoter.