Tadej Golob: Svinjske nogice

Risar svinjskih stripov se s partnerko in sinom občutljivcem preseli v še eno v nizu najemniških stanovanj, seveda nekje skoraj na podeželju oziroma na mestnem obrobju, kar je še dodatna zagata, saj mu ob deževju ne vžge nobeden od obeh avtov oziroma avtomobilskih podrtij, in je potem s stanovanjem veliko sranje. Skoraj hkrati dobi naročilo za malo bolj drzno, no, opolzko varianto stripa o Martinu Krpanu, Krpanov...

Samo Rugelj: Gledalec/bralec

Čeravno naslov meri na filmskega gledalca in knjižnega bralca, knjiga ni izbor filmskih in knjižnih recenzij. Avtor preskakuje med različnimi vlogami: od kupca knjige, kakopak bralca, recenzenta, obiskovalca knjigarn in antikvariatov, trgovca s knjigami, knjižnega založnika pa do urednika, ki ureja revijo, ki govori o izdanih knjigah. In podobno pri filmu, kjer se vrstijo perspektive filmskega gledalca, urednika...

Saša Stanišić: Kako vojak popravi gramofon

Tako so nam včasih predstavljali Informbiro; v Partljičevem Kulaku mulo neutrudno pesni o politiki in ponavlja gesla o prijateljstvu s Sovjetsko zvezo in velikem Stalínu, tudi ko je v vasi že ad hoc preiskovalna komisija, ki mora pač najti informbirojevce in jih spraviti na marmorni otoček, v Sidranovem scenariju Oče na službeni poti je očetov odhod na to eksotično - zaradi skrivnostnosti, ne oddaljenosti -...

Ervin Hladnik Milharčič: Pot na Orient

Zbrani v knjigi niso le zaključena enota, ki bralcem prikaže reportažni duh Palestine, Egipta, Turčije in Irana, ampak so doživeli pravo metamorfozo, zakaj nekdaj časopisni članki se danes berejo kot literatura. Iz njih prasketata iskrivost in duhovitost, vznikajo paradoksi in hudomušna začudenja. Po žanru bi jim lahko rekli kar arabeske.

Andre Dubus: Prešuštvo in druge zgodbe

V zbirki Prešuštvo je zbranih pet novel, ki se vrtijo okoli ljudi, temeljno zaznamovanih z izgubo. Gre večinoma za pripadnike ameriškega srednjega sloja, privilegirano mesto minimalistov, recimo Carverja, in njihove vsakodnevne zagate, ki jih usodno določajo; tista iz naslovne zgodbe je samo ena od mnogih. Vendar je Dubusov postopek drugačen od minimalističnega, bolj poglobljen in psihološko podkleten, zastrto...

Luisa Passerini: Ustna zgodovina, spol in utopija

Namesto klasičnega brskanja po arhivih, listanja starih časopisov in prebiranja literature, avtorica zagovarja in prakticira princip oralne zgodovine. Ko torej proučuje fašizem, beleži izjave, spomine, zagovore, vice, smešnice, obrambe na sodišču, vendar ne velikih likov kulture ali antifašizma, temveč tovarniških delavcev in slehernikov. Smeh je bil torej oblika rezistence režimu, toda tudi smeh samim sebi, ki so...

Ivan Klíma: Ljubimčeve klopotače in druge ženske grozljivke

Klíma je eden bolj prevajanih čeških pisateljev, eden tistih, za katere smo bili prepričani, da v celoti sodijo med velika in uporna pisateljska imena iz časov samozaložb, v tujini tiskanih avtorjev, pretihotapljene literature, takšen je tudi njegov PEN-ovski angažma ob srečevanjih na Bledu. Glede na stanje sodobne češke zvišane in popularne literature sem podnaslov zbirke o 'ženskih grozljivkah' najprej...

Andrej Drapal: Kako stvari vznikajo

Tako oblikovno kot bralno. Ko je Barthes pisal o Zadovoljstvu v tekstu, je meril na bralca, medtem ko pri Drapalu dominira užitek avtorja, da piše. Vendar to ni skribomanija ne reciklaža starih besedil, ampak kreiranje memskih etud.

Pavao Pavličić: Lepopis

Pavličić je profesor, literarni praktik in teoretik, prej privrženec fantastike, potem trivializacije, in nič čudnega ni, da se v njegovo prozo vpleta tudi teorija, tisti segment, ki se ukvarja s samorazumevanjem literature, da v njegovi prozi nastopajo bolj ali manj osmešene in karikirane pojave z literarne scene, nekatere čisto konkretne in druge čisto abstraktne, ki so jim pridodane literarne osebe iz proze...

Salomon Volkov: Pogovori z Josifom Brodskim

Po ingenioznem delu » Spomini Dmitrija Šostakoviča« še ena mojstrovina Salomona Volkova.

Michal Viewegh: Angeli vsakdanjega dne

Kar nekaj proze je, ki se ukvarja z angeli, ali pa z oddaljenimi, distanciranimi in skoraj brezčasnimi pogledi na človeško minevanje in mizerijo, ki se potem spremenijo v pripovedno instanco, včasih čudno brezbrižno, drugič spet čutečo in sočutno; od Flanaganove Smrti rečnega vodnika do Uweja Timma in njegovega romana Rdeče, od Časovne puščice Martina Amisa do Jančarjevega Pogleda angela.

Andrej Marušič: Javno duševno zdravje

Psihiatri običajno pišejo o posameznostih, naj si bo to tip bolezni, ali pa anonimni primeri pacientov, ki problem ponazarjajo. Psihiater Marušič pa je zadevo postavil na glavo,

William Boyd: Katerokoli človeško srce

Boyd, rojen v Gani, je eden bolj znanih in cenjenih britanskih avtorjev srednje generacije, piše prozo in scenarije. Nekaj let pred romanom Katerokoli človeško srce je izšla njegova biografija slikarja Nata Tata, ki je bil menda ob koncu petdesetih, ko je bil abstraktni ekspresionizem na vrhuncu in so se počasi poslavljali Pollock in drugi, veliki up newyorške likovne scene.

Jožko Šavli: Zlati cvet: bajeslovje Slovencev

Venetolog Jožko Šavli je izdal ilustrirano enciklopedično knjigo, v kateri pojasnjuje stare slovenske oz. venetske bogove, kot so Triglav, Belin, Svetovid, Zemlja, Vodin, Živa, Baba, Korant, Pust, Dogana, Vesna, Jarnik, Maja, Kresnik, Vodnar, Orjak ter Čatež, in bajeslovna bitja, kot so ajdi, vedomci, pesjani in slični.

Dimitri Velhurst: Beda stvari

Nisem zahteven, če kdo napiše, da je bil televizor doma ves čas prižgan kot kamin ubogih na duhu, potem me je že kupil, tako kot s stavkom, ki je priskrbel naslov, da vozijo otroke s sabo v domove za ostarele, da bi »kompenzirali - ali poudarili - dejstvo, da so stari predali življenje naprej. Kakor palice v večnem štafetnem teku, katerega smisel je vsem neznan, a se ga vsi vendarle oprijemamo v veliki bedi...

Bruce Chatwin: V Patagoniji

Chatwin je sredi sedemdesetih let, ko je bil direktor v dražbeni hiši Sothesby's, v službo poslal telegram, da gre za pol leta na pot, in je sledil temu, kar ga je že v ranem otroštvu v babičini vitrini najbolj privlačilo, namreč košček dlakave kože brontozavra, čeprav se je potem izkazalo, da gre za milodona, za izumrlega orjaškega lenivca, ki ga je našel eden njegovih prednikov v Patagoniji.

Mitja Čander: Kuvertirana poteza

Literat, urednik in publicist Mitja Čander je za okvir večine svojih tekstov postavil knjigo.

Janez Keber: Leksikon imen

Delo spada med orjaške volumne (935 s.), tematsko pa je razdeljeno na tri enote: na onomastični prikaz dajanja in zgodovine imen, na leksikonski ter statistični preglednik.

Jurij Hudolin: Pastorek

Drugi Hudolinov roman je po razvojni liniji in kronologiji predhodnik prvega, Objestnosti; tam glavni lik hara po domači literarni sceni, bluzi in malo tudi kolesari, pritiska navzdol in se klanja navzgor, dovolj netaktno in brezkompromisno, da so nekateri, ki literarno sceno bolje poznajo, posamezne modele celo prepoznali in trdili, da gre za roman na ključ, in stebri, kolonada te scene je odreagirala uho za uho...

Edward Hallett Carr: Kaj je zgodovina?

Kaj je torej zgodovina? Veda, ki jasno in enkrat za vselej pojasni, kaj se je v preteklosti dogodilo? Nikakor, zgodovina je neskončen dialog med sedanjostjo in preteklostjo. Dialog, ki je bil pred desetletjem popolnoma drugačen kot pred stoletjem. Od kod torej ta različnost pogledov? Zgodovinar je namreč bitje, ki se vseskozi vprašuje: zakaj?

Arnold Stadler: Smrt in jaz, midva

Nihče se tako besno ne loti Heideggerja kot Thomas Bern-hard v romanu Stari mojstri, smo mislili; razcefra ga, njegove štrikane volnene nogavice, njegovo filozofično držo, predvsem poveličevanje samosti in ljubezen do brunaric. Nikogar ni, ki ne bi Heideggerju privoščil, ko se ga loti Bernhard, nikogar, ki se ne bi posmehnil, vsak bi si želel, da bi Bernhard tako obdelal tudi njegovega sovraga, da bi pisal s...

France Bučar: Slovenci in prihodnost

Starosta slovenske politike, partizan, udbovec, profesor prava, oporečnik in legendarni predsednik prvega demokratično izbranega parlamenta 1990 je napisal esejistični premislek o slovenski družbi. Dovolj intelektualno poglobljeno in državniško modro, saj ne omenja nobenega imena sodobnih političnih akterjev. Moč njegovega dela je v neposredno izrečeni kritičnosti na račun menedžerjev, tajkunov in oblike aktualne...

Luka Novak: Zlati dež ali Kaj hoče moški

Zlati dež, literarni prvenec kritika kalibra Teleksovega kulturnega anatoma in županskega kandidata, je najprej zbirka objektov in dražil novega uživaštva, spisek nasvetov z raznih področij, od izbire cigarilosov do vin, kulinarike in gorskih koles, zbirka receptov od azijske do francoske kuhinje pa popis domače mastne požrtije na svatbi v Prekmurju in nabor blagovnih znamk čevljev ter spisek glasbe za zraven, to...

Drago Braco Rotar: Obiranje iz preteklosti

Knjiga, ki ne proučuje to, kar je bilo, ampak to, česar ni bilo, pa bi moralo biti. Sociolog Rotar seveda ne piše o iluzijah, ampak izhaja iz pozabljenih študij, časopisnih člankov, ali pa polemizira z literarnimi zgodovinarji in historiografi. Tisto, kar jemljejo kot običajni factum, je zanj šele predmet razmišljanja. Nekako lahkotno sprejemamo, da je univerza na Slovenskem nastala šele v začetku 20.

Boris Kolar: Iqball hotel

Lani je bil prijetno presenečenje roman Nataše Kramberger Nebesa v robidah z motivom ribe, ki ga prešiva, in se je uvrstil med ožje nominirance za kresnika, letos je to (vsaj) Iqball hotel; druži ju predvsem kozmopolitskost in navezava na mitologijo in zdi se nam, da sta skoraj kozmogonija. Kolarjev roman uvede fragment o prvem človeku na bregu zdaj večinoma izsušene afriške reke in nič čudnega ni, da se na istem...

Mark Mazower: Balkan

Kako je Balkan postal Balkan? Kako je postal tak stereotip? Kako je postal več kot le geografski pojem? Kako je postal pojem politične nestabilnosti, nasilja, divjaštva, primitivizma in nacionalizma? In to do te mere, kot pravi britanski zgodovinar Mark Mazower, »da je težko najti primerjavo«. Balkan je po malem kot Amerika - Amerika je stara dobrih 200 let, toda vsi se obnašajo tako, kot da obstaja že...

Jose Emilio Pacheco: Načelo užitka

Šest novel mehiškega pripovednika in pesnika, ki sestavljajo zbirko, govori o fantastičnih preobratih ali pa o izgubljenih iluzijah. Zaradi pogostega pojavljanja uniformiranih možakov in obupanih nekdanjih levičarjev se nam zdi, da je zbirka tudi nekoliko angažirana; fantu iz prve novele se recimo naenkrat dvakratno podre svet, najprej ker se ljubezen njegovega življenja poljublja z očetovim šoferjem, ob tem...

Sepp Holzer: Uporni kmet

Mož, ki je vpeljal metode alternativnega kmetovanja na višini, na kateri so le smučišča in pašniki. Na nadmorski višini 1500 metrov prideluje vse od kivijev do breskev, goji robustne vrste prašičev, ki bivajo v zemljankah, žanje starodavna žita, v njegovih ribnikih se bohotijo številne vrste rib, iz štorov mu množično poganjajo gobe, rastejo debeli kostanji, v njih krošnjah kraljujejo redke ptice pevke.

Salman Rushdie: Klovn Šalimar

Rushdie, ki je postal popularen po fatvi, obsodbi, ki jo je pred dvajsetimi leti nad njim izrekel Homeini zaradi romana Satanski stihi, premišljene provokacije s skoraj pričakovanimi posledicami (gre za blasfemičen napad na islam in preroka), spretno povezuje lokalno in globalno, fantastiko in na raziskavi temelječ realizem. Klovn Šalimar je ubran na prepoznavno Rushdiejevo temo; gre za prepleten in razmeroma...

Igor Antič (ur.): Znameniti govori

Knjigi Znameniti govori, za katero je bil, iskreno rečeno, res že skrajni čas, je priložen listek, na katerem piše: »Pri urejanju prenosa avtorskih pravic nam morda ni uspelo najti vseh upravičencev. Če ste eden takih, vas prosimo, da se oglasite pri založbi.« Malo verjetno je, da se bodo na založbi oglasili Mojzes, Buda, Periklej, Sokrat, Hanibal, Jezus, Mohamed, Ivana Orleanska, Primož Trubar,...