Jean-Marie Gustave Le Clézio: Pomlad in drugi letni časi

Lanska podelitev literarne Nobelove nagrade Cléziu je bila svojevrstno presenečenje; drugače od nekaterih velikih pisateljskih imen, recimo Philipa Rotha ali Tržačana Claudia Magrisa, je bil manj znan in verjetno je prevladala frankofilija švedskega mojstra ceremonije, ki vodi ducat in pol akademikov elektorjev. Ob tem, da gre za izrazito kozmopolitskega avtorja, rojenega na otoku Mavriciju ob zahodni...

Thomas Cathcart & Daniel Klein: Aristotel in svinjka se gresta politiko

Na predvolilni konvenciji republikanske stranke v Utahu sta se v krajšo debato zapletla neki oficial republikanske stranke in republikanski delegat, ki je trdil, da bi morali ob celotni meji med ZDA in Mehiko postaviti ograjo, ki bi nelegalnim priseljencem preprečevala vstop. Takole je njuno sokratsko debato povzel časopis Salt Lake Tribune:

Thomas Gunzig: Najmanjši živalski vrt na svetu

V Kafkovi zgodbi Preobrazba se Gregor Samsa nekega jutra zbudi in ugotovi, da se je spremenil v pošastno žuželko z migetalkami in nožicami in vsem, in potem po mučnem životarjenju na radost družine rešijo težavo, odstranijo truplo. Nekaj te prepoznavne atmosfere je tudi v Najmanjšem živalskem vrtu. Gunzig je mlajši belgijski frankofonski prozaist in zgodbe iz njegove zbirke so polne čudne samote in moraste...

Borut Korun: Na začetku je bila Troja

Refleksije in potopisi iz antičnih krajev.

Lucija Stepančič: Prasec pa tak

Stavek s prasci, ki priskrbi naslov, se odtrga kot zmerljivka pripovedovalki prve zgodbe, ki v Benetkah v šarmantnem in gajstnem sosedu - medtem ko se ona pretežno zmrduje nad svojim kmetavzastim, družabnim in nadvse živahnim možem - prepozna tip moškega, kakršen je tudi njen sodelavec, bivši ljubimec, ki jo še vedno črviči in bi rada z njim in s takšnimi enkrat za vedno opravila.

Krzysztof Kieslowski: Kieslowski o Kieslowskem

Krzysztof Kieslowski je bil eden izmed največjih evropskih filmskih režiserjev, auteur par excellence, zelo prepoznaven, slavljen in kulten, tudi pri nas - Dekalog, Tri barve in Dvojno Veronikino življenje so filmosi, mimo katerih ne more nihče. Če gre, tvega, da bo zamudil kvintesenco tranzicijske dobe - prehod v novo dobo, v novo Evropo, v postkomunistični svet.

Vinko Möderndorfer: Vsakdanja spominjanja

Tretja Möderndorferjeva prozna knjiga z lansko letnico - ob pesniški zbirki, dveh po lastnih scenarijih posnetih filmih, romanu Opoldne nekega dne in zbirki Kino Dom - je izbor kratkih zgodb, ki so nastale pretežno v zadnjem času. Vendar ne vse, podnaslov nas obvešča, da gre za skoraj petnajstleten izbor, od leta 1993, ko je izšel Tarok za Marijo.

Boris Pahor: Moje suhote

Če bi Pahorja poskusili opisati z enim pojmom, bi rekli, da je brezčasni vitalist. Starejši ko je, bolj živo je njegovo pisanje. Ima seveda redek privilegij, da osebno pozna zgodovino zadnjega stoletja. Toda ob njem ga krasi še bolj izjemna lastnost, da preteklosti ne ponavlja, ampak jo na novo premišljuje. Ne v banalnem smislu, da bi svoje stare izkušnje danes prevrednotil, temveč v neprestanem uporu zoper...

Vladimir Vertlib: Vmesne postaje

Vmesne postaje so roman o migrantih, o večnem tavanju skozi državne ureditve; poba se z družino v sedemdesetih letih izseli iz Leningrada, SZ, na Dunaj, naskakujejo Zahod prek Izraela, Amsterdama, Rima, ZDA, starši intelektualci opravljajo pomožna in podplačana dela. Ko se poba udomači, postane Dunajčan in obvlada novi jezik z naglasom vred, se preseli v Salzburg, v provinco, pred katero ga vsi svarijo.

Michael Baigent & Richard Leigh: Skrivna Nemčija

Med letoma 1921 in 1945 naj bi zabeležili kar 46 resnih poskusov atentata na Hitlerja. Jasno, niti en ni uspel. Običajno je zatajal eksploziv. Častniki, ki so se Hitlerja namenili ustreliti med obedom, so si v zadnjem trenutku premislili, ker se za častnika ne spodobi, da bi koga ubil med obedom. Hoteli so najeti poklicnega morilca, pa se jim je zatresel glas.

Predrag Matvejević: Mediteranski brevir

Prostor vpliva na miselne koncepte - in obratno, to je izhodišče Brevirja, in potem se Matvejević, erudit in jezikoslovec, strasten polemik in zaljubljenec v podrobnosti, bizarnosti in zakotja, pri nas imamo prevedene Drugačne Benetke, popase po vsem razpoložljivem znanju. Njegovo pisanje je summa, izčrpno poskuša stisniti in zgostiti tisto, kar se je v Sredozemlju, ki je topos krat zgodovina, krajinarstvo krat...

Iztok Sitar: Dnevnik Ane Tank

Resničnost je zadnje čase zanimivejša od fikcije in dokumentarci temu primerno bolj napeti kot mnogožanrska hollywoodska fila za gačenje multipleksov. Igrani dokumentarci z natančno usmerjeno poanto še toliko bolj. In Iztok ne bi bil Sitar, če tega trenda iz filmskega sveta ne bi prestavil v stripovski medij ter posnel, okej, spisal in zrisal, ortodoksnega dokumentarca, oziroma kar dolgometražnega šokumentarca, na...

Franjo Frančič: Tu živijo srečni ljudje

Za Frančičevo pisavo imamo včasih občutek, da je kot muzika iz tistega vica: dva neumorno brenkata, prvi ves čas en sam ton, drugi pa virtuozno, preigrava in sploh, pa reče prvi drugemu, da sliši, da se še išče, on da je pravo glasbo že našel. Vse od proze, ki je s svojim realizmom, pa tudi skrivnostno razboleno občutljivostjo in liričnostjo v osemdesetih odločno zasekala po do takrat še tabuizirani vojaščini v...

Alma Karlin: Moji zgubljeni topoli

Alma Karlin (1889-1950) je bila hkrati antinacistka in antikomunistka. Položaj, v katerem človek ni živ dočakal junija 1945. Po okupaciji Jugoslavije je imela Karlinova po rodu izjemen položaj: kot celjsko Nemko so jo čakali vsi privilegiji, kot izpričano nasprotnico nemškega militarizma jo je čakala smrt ali najmanj taborišče. Toda bila je hkrati znamenita nemška popotnica in pisateljica, katere knjige in članke...

Dušan Dim: Rdeča mesečina

Pred več kot dvajsetimi leti je prišel mladi pravnik, glavni junak romana Bazen Igorja Karlovška, v industrijsko mesto in je bilo tam vse narobe. Povezane in preveč prepredene so bile stvari, ki ne bi smele biti, policija in vodstvo težkoindustrijskega giganta, partijski vrh in sindikat in sodnija, vse je bila ena sama v vse zažrta hobotnica.

Darko Macan in Frano Petruša: Mali Guj in njegov zmuj

Hudičevo malo je stripov, ki bi ciljali osnovnošolsko otročad in obenem brez puhlega moraliziranja nagovarjali odrasle. Še manj je stripov, ki bi na prvi pogled malčkom zlezli pod kožo in obenem predstavljali duhovito žanrsko branje za njihove starše. In če se ob tem vprašamo še, koliko takih stripov poleg nadgeneracijskih klasik Mikija Mustra premoremo v slovenščini, se izbor hitro skrči na pričujoči 64-stranski...

Sebastijan Pregelj: Na terasi Babilonskega stolpa

Pregljeva proza je iz knjige v knjigo bolj fantastična in tokrat, v tretjem romanu, se ukvarja z legendami o preroku, ki bo prišel ob koncu časov, majhen in pokvečen, a velik, kar govori že njegovo ime, Akbar, in bo združil obe ljudstvi knjige, torej muslimane in kristjane. Potem imamo bolj kot novozavezno in apokaliptično linijo v romanu izpostavljeno islamsko, v pripovedi pa orientalsko cikličnost, sama pripoved...

Ur. Tončka Stanonik, Lan Brenk: Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon

Skoraj 14 tisoč gesel v dveh knjigah sestavlja doslej najobširnejši leksikon slovenskih osebnosti.

Orlando Uršič: Tadejev dež

V domači prozi niso redki marginalizirani, kosmačevski originali, niti slabo prilagojeni odraščajniki s svojo lucidno nevednostjo; takšna je recimo Sosičeva naslovna Balerina pa zaradi možganske okvare afazična junakinja Flisarjevega romana Mogoče nikoli. Nova ni niti pripovedna optika, ki skozi oči mladostnika ali otroka spregovarja o čudnih in s stališča nepokvarjenega pogleda čudaških in nedoumljivih delitvah v...

Jure Godler: Radio Ga-Ga - Razgaljeni

»Upam, da moj sin v tej knjigi ne bo pisal o golih ženskah, telesnih izločkih, seksu, fetišu na pritlikavce, scanju, anali, kurbah in Davčni upravi RS,« v prologu številka II zapiše avtorjeva mati. No, tale prosto po Godlerju 'popolnoma nepopolna biografija komične skupine Radia Ga-Ga' na bralčevo srečo vsebuje prav to. Resda ne v navedenem vrstnem redu.

Bibhuti Bhushan Banerji: Pesem ceste je Pather pančali

Čeprav govori pretežno o odraščanju brata in sestre na revnem bengalskem podeželju, je to tudi zgodba o bralni iniciaciji; podobno, kot so v predtelevizijskih časih zahodnjaki odraščali ob branju Karla Maya ali Julesa Verna, je Opu, nadarjen in radoveden poba iz revne brah-manske družine, posrkan v vse tisto, kar prinašata očitno bogato indijsko pravljičarstvo in hinduistična mitologija z močno razvejenim in...

Ernesto Che Guevara: Bolivijski dnevnik

»Ob 6h zjutraj je pričelo deževati. Prehod čez reko smo prestavili in čakali, da bo ponehalo, toda dež se je le še bolj okrepil in lilo je do 3h popoldne. Tedaj pa je prihrumel narasel vodni val in zdelo se nam je, da reke ni pametno prečkati. Zdaj je zelo narasla in ne kaže znakov, da bo kmalu upadla. Da bi ubežal vodni ujmi, sem se preselil v opuščeno kočo in se tam utaboril.

Boris Pahor: Nekropola

»... svita se mi, da v odlomkih dojemam pomen, ki ga ima spomenik, pa čeprav samo nagrobni kamen, za nadaljevanje rajnikove pričujočnosti v svetu živih. Bolj kot pietetno dejanje je kos plošče ali kamna, ki ju postavimo na gomilo, poskus, da se zavarujemo pred človeško pozabljivostjo, pred revnostjo njegove domišljije, pred nestalnostjo njegove fluidne zavesti.

Enzo Smrekar: Dnevnik ljubitelja cigar

Kako nastane vrhunska cigara in kakšne sorte tobaka jo sestavljajo? Kako se vrši nadzor kakovosti? Zakaj in kako staramo cigare? Čemu služi uplinjanje cigar? Kako izberemo pravo cigaro in na kaj moramo biti pri izbiri pozorni? Kakšen je bonton kadilcev cigar? Kako režemo, prižigamo in kadimo cigare? In nenazadnje, kako jih hranimo in na kakšne težave lahko pri tem naletimo? Odgovore na ta vprašanja lahko naposled...

Andreï Makine: Glasba njegovega življenja

Makina poznamo po edinem prevedenem in v Franciji nekajkrat nagrajenem romanu, po Francoskem testamentu (napisanem leta 1996, prevedenem 2005). V njem je s posebno občutljivostjo popisal, nekoliko avtobiografsko, odraščanje v zabačeni provinci v časih realsocializma, sam je rojen v Krasnojarsku v Sibiriji, predvsem pa tisto rešilno in nad množice dvignjeno, kar sta mu dala francoska civilizacija in jezik, kakor ju...

Umberto Eco: Zgodovina grdega

Tudi ta je narejen po istem tridelnem principu: slikovne podobe grdosti, referenčni teksti v literaturi in filozofiji ter Ecov spremljevalni tekst, ki kajpak učinkuje enako učinkovito na bralca. Morda še bolj, ker so temne strani ponavadi mikavnejše od svetlih.

Graham Swift: Povodje

Swift je pri nas, zagrizenih bralcih, vžgal že s prvim prevedenim romanom, s Poslednjo željo, kjer pivska klapa pelje raztrest na morsko obalo svojega kamerada mesarja, v žari, v nobel avtu, in imamo potem nekakšno londonsko predmestno in malomestno varianto mučnega pogrebnega potovanja, kakršno poznamo v izrazito kmetavzarski, rdečevrati verziji iz Faulknerjevega romana Ob smrtni uri; mimogrede, oboje je vrhunska...

Marcel Štefančič, jr.: Janez Janša Biografija

Blurbi, s katerimi so v medijih ozaljšani po tiskarski barvi dišeči knjižni izvodi, ponavadi izpostavijo tisto, česar v knjigi zlepa ne boste našli ali pa je tako za lase privlečeno, da ni vredno pol pipe tobaka. Mejdun, v primeru tegale 1,83 kilskega cegla velikega formata pa je vse res. Celo tisto, kar berete v oglasih. Drži, to je knjiga, kot je na slovenskem trgu še ni bilo.

Ken Saro-Wiwa: Soldatko

Soldatko je ena tistih zgodb, kakršne sestavljajo večino zadnje slovenske antologije afriške kratke zgodbe; tudi v Saro-Wiwovem romanu je vse polno nasilja, medetničnega, nerazumnega, požiganja, posiljevanja, bombardiranja, klanja, okrutnosti vseh vrst. Gre za izrazito protivojni roman o fantu, ki je vajenec šoferja kamiona in ki se mu zdi, ko se začnejo odrasli pogovarjati o bližajoči se vojni, blazno imenitno,...

Boris Pahor: Nekropola

Zapornik iz nacističnega taborišča se po več desetletjih odpravi v spominski park, kjer opazuje turiste, obenem pa podoživlja leta smrti. To ni literatura ogorčenja, jeze in sovraštva do krvnikov, to so refleksije bivanja na robu človečnosti. V zadnjih letih so med slovenske bralce prišla dela Prima Levija in Imreta Kertesza, ki sta napisala vivisekcije vsakodnevnega bivanja in osmišljanja življenja v Auschwitzu...