Umberto Saba: Ernesto

Umberto Saba, gre za psevdonim, ki je spomin na poitalijanjen priimek njegove slovenske dojilje, in hkrati poudarjanje judovskih korenin, je eden velikih Tržačanov, ob Scipiu Slataperju in Italu Svevu in, dodajmo, vsaj še Claudiu Magrisu, Fulviu Tomizzi in Borisu Pahorju, ki so stopili na literarno sceno kasneje, po drugi vojni. V na avtobiografski izkušnji podkletenem romanu govori o Trstu na prelomu v dvajseto...

Simon Jerič: Teorija taroka

Teorija taroka ima dva podnaslova, krajšega (Tarok v tri in tarok v štiri) in daljšega (Razumeti tarok in igrati tarok tako, da v vsakem položaju dobite največ možnih točk), kar pa naj vas ne zavede: to je tanka, preprosta in elegantna knjiga, pravzaprav priročnik. Barvni, se razume, kajti tarok je barvni film. Simon Jerič ni kak pretenciozni pisatelj, ki bi nam skušal pričarati umetnost ali pa filozofijo, oh, ali...

Florin Lăzărescu: Naš posebni poročevalec

Roman Naš posebni poročevalec svoj razpršeni zgodbeni skelet ter pripovedne mrtvice in meandre črpa iz brezmejne in ničemur zavezane imaginacije, s katero potem še enkrat in z rahlimi odkloni, ali pa s komentarjem, preigrava in priklicuje mesta iz literarne tradicije, morda nekatera slovenskemu bralcu tudi ne ravno najbližja. Nabor je kar najširši, od Kristusove legende do izbranih poglavij iz pravoslavne...

Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec: Meksikajnarji II - drugi del: Laibach

» Komej se čuje klic, da se nabira krdelo, ktero bo šlo v ptujo, dozdaj neznano, pa krasno in bogato deželo, že derejo prostovoljci skupej od vsih krajev, večidel ljudje, ki so upali najti v ptuji deželi srečo, ktera jim je v domovini pete kazala, « so leta 1864 Kmetijske in rokodelske novice napovedale Laibach, drugi del Smiljanić-Pušavčeve stripovske sage, ki predstavlja pionirski podvig na področju...

Feri Lainšček: Hit poletja

Za Lainščkove zgodnje romane je značilno, da so nastopali v dvojicah; tisto, kar je doseglo visoko artikulacijo in proizvedlo nedvomen umetniški presežek v enem, recimo motiv ljubezenskega rivalstva, se je potem z variacijo ponovilo v drugem, v bolj žanrski, všečni in kar populistični obliki. Hkrati je bil ves čas eden tistih, ki so zavohali okus množice in znali pisati filmu všečno.

Sven Lindquist: Terra Nullius

Po letu 1945 so vsi obsodili Hitlerja. Toda hitlerizem je preživel. Ni čudno, začel se je že davno pred Hitlerjevim vzponom. Recimo, Avstralci so leta 1901 - hja, davno pred Hitlerjem - sprejeli Immigration Restriction Act, zakon o priseljevanju, s katerim so skušali preprečiti naseljevanje neevropskih priseljencev, nebelcev. Ključen je bil »preizkus z narekom«.

Claire Keegan: Čez modra polja

Če je namen zbirke, v kateri je po ena zbirka zgodb ali roman iz vsake članice Evropske skupnosti, predstaviti pestrost Zveze in hkrati najti takšna dela, ki naj bi bila reprezentativna in obenem tipična, ki naj bi čim jasneje začrtala tisto, čemur se reče nacionalni značaj, kakorkoli, ji je pri Keeganovi to popolnoma uspelo. Zbirka sedmih zgodb je po občutju zelo blizu tistemu, kar poznamo iz sodobne in...

Anton Komat: Simbiotski človek

»Planetu omejenih naravnih zmožnosti vladata kratkoročni dobičkarski motiv ter na neodarwinizmu in redukcionistični (induktivni) znanstveni metodi zasnovana sodobna tehnoznanost. Človek se je z redukcionistično racionalnostjo postavil nad naravo. S tem pa je prevzel tudi vse tveganje zaradi porušenega krhkega punktuacijskega ravnotežja, ki lahko potisne dogajanje na Zemlji v nenapovedljiv in neobvladljiv...

Cormac McCarthy: Cesta

Oče in sin hodita proti jugu Amerike, proti morju, po sivih mrtvih gozdovih, čez sive reke, po sivem snegu, na katerega padajo siv pepel in črne saje, po cesti, na kateri so vojske, oborožene s kiji iz cevi in z meči, skovanimi iz vzmeti tovornjakov, za njimi pa ujetniki, za hrano, hodita, brez spanca, sestradana, skrivajoč se pred vsemi, brskata po izropanih ostankih civilizacije, s krpo na obrazu, zaradi pepela,...

Erika Fischer-Lichte: Estetika performativnega

Marina Abramovič je leta 1975 v neki innsbruški galeriji izvedla sloviti performans Lips of Thomas: slekla se je, na steno nabila svojo fotografijo, pojedla kozarec medu, spila kozarec vina, kozarec z roko zdrobila, tako da je začela krvaveti, stopila pred fotografijo, se obrnila proti publiki, si z britvico v trebuh vrezala peterokrako zvezdo in se začela bičati.

Fay Weldon: Dekameron v toplicah

Fay Weldon je ena najbolj cenjenih in priljubljenih sodobnih angleških pisateljic, piše na zavihku, in se potem ves čas sprašujemo, zakaj, pa zakaj je dobivala ugledne nagrade in kakšne, kar piše takoj zatem. Dekameron v toplicah je namreč tudi z nekoliko znižanimi kriteriji za nezahtevno počitniško branje problematičen, na več ravneh. Čeprav ne brez referenc in sklicevanja na klasiko; že v Boccaccievem Dekameronu...

Primož Simoniti (ur.): Carmina Burana

Glasbo poznate. Čas je, da spoznate še besedilo. Carmina Burana, ki jo je leta 1937 zložil Carl Orff, je hit, ki gre v ušesa vsak tako dobro kot druge popevke klasične glasbe, recimo Oda radosti. In tudi zveni tako: mogočno, globoko, epsko, usodnostno. Ko jo poslušate, imate občutek, da je skušal Carl Orff uglasbiti kakega Kralj Ojdipa ali Antigono - oh, ali pa vsaj Vojno in mir.

Wilhelm Genazino: Ljubezenski preplah

Peter Handke ima v romančku izpred kakšnih dvajsetih let Trenutek pravega občutka - ali pa je mogoče pristnega, sem bral v enem od južnih jezikov - za glavnega tipčka, ki je čisto preveč občutljiv in se izgublja med množico, sam v sebi in v lastnem paranoidnem komp(l)otu, dokler ga ne prešine in se mu pregnoji; nekaj podobnega čakamo tudi pri Genazinovem Ljubezenskem preplahu - in dobimo.

Goran Vojnović: Čefurji raus!

Od Skubičevega romana Fužinski bluz je čefurščina legitimen jezikovni konglomerat, v literaturi je dobila domovinsko pravico. Saj ne, da prej niso pisali v čem podobnem, še največ Filipčič, ampak prej je šlo vedno za zajebancijo, jezik so oponašali ali pa se probali iz njega zajebavat modeli, ki so spizdili iz vojske po nekaj dneh, in prav zabavno je gledati kakšne stare frike, prepričane, da znajo nekakšno...

Hannah Arendt: Eichmann v Jeruzalemu

Leta 1963, dve leti po sojenju nacističnemu poveljniku na sodišču v Izraelu, je ameriška politologinja židovskega rodu (iz Nemčije emigrirala 1933) napisala knjigo o velikem sodnem procesu in o razsežnostih holokavsta. Delo, ki še danes fascinira. Z redko držo hladne objektivnosti, saj nacističnega krvnika ne sovraži, mu ne očita, ampak razbira njegovo biografijo.

Michel Tournier: Družina Adam

H. C. Artmann je v svoji zbirki proznih fragmentov Sonce je bilo zeleno jajce obdelal stvarjenje sveta tako, da je uporabil apokrifni antropološki material in ga pregnetel s humorjem, z odštekanostmi, predvsem pa jezikovno blizu poetični zgoščenosti, modernistični igrivosti in alogičnosti. Tournier, ki je zaslovel v sedemdesetih in osemdesetih letih, pri nas ga najbolj poznamo po romanu Jelšev kralj, je čisto...

Marjane Satrapi: Perzepolis

»Da bi me prebudili, so mi kupili knjige. Vedela sem vse o palestinskih otrocih, o Fidelu Castru, o malih Vietnamcih, ki so jih pobili Američani, o revolucionarjih moje dežele, a moja najljubša knjiga je bil strip z naslovom 'Dialektični materializem'. Tam si videl Marxa in Descartesa,« piše mala Marži, ki je kot komaj desetletno dekletce v Iranu okoli leta 1979, v navidez liberalni diktaturi šaha...

John le Carré: Misijonska pesem

Le Carré je v hladni vojni, v strateškem in operativnem delovanju tajnih služb na obeh straneh železne zavese našel dobro pognojeno njivo, ki jo je v številnih vohunaricah us-pešno obdelal. Vse do padca Zidu, ko se je razdeljenost sveta na hemisferi porušila in imamo samo še Imperij in lokalne obveščevalce, ki si v najboljšem primeru prizadevajo, da bi njihovi šefi čim manj podatkov sporočili Imperiju, od...

Thomas L. Friedman: Izravnavanje sveta

Težko boste našli človeka, ki bi bil nad globalizacijo bolj fasciniran kot Thomas L. Friedman, kolumnist New York Timesa. In težko boste našli človeka, ki bi o globalizaciji pisal tako navdušeno, kot je govoril Krištof Kolumb, ko je odkril Ameriko. Vikingi so bili manj navdušeni, ker so odkrili severovzhodni, ledeni, hladni del Amerike, ki se jim je zdel kot nadaljevanje Skandinavije.

Tony Judt: Povojna Evropa 1945-2005

Moderna primerjalna zgodovina v dveh knjigah na 956 straneh.

Monigue Truong: Knjiga soli

Pozna dvajseta in trideseta, Gertrude Stein in Alice B. Toklas, Američanki v Parizu, zaposlita vietnamskega kuharja, ta pa se potem spominja svojega odraščanja, v kuhinji in mimo nje. Tako se v hipu pomeša in prepoji več ravni; na eni strani čudaški lezbični par, obe sta zaljubljeni v isto žensko, genialka je namreč tudi sama vase, njune odhaklane in nalašč nekonvencionalne navade, oblačenje psov, vožnje z avtom,...

David Albahari: Vaba

David Albahari je bil v drugi polovici sedemdesetih in v osemdesetih letih eno vodilnih imen mlajše srbske proze, njegova pretežno brezstrastna in minimalistična, fragmentarna in malce hermetična pisava je predstavljala tretji steber ob pretežno borgesovsko usmerjenih metafikcionalistih in piscih postnadrealističnih in fantastičnih besedil. Potem je v devetdesetih letih postal predsednik beograjske judovske občine...

Pam Cook (urednica): Knjiga o filmu

Knjiga o filmu je debela, dolga, široka in visoka. Ko pogledate kazalo, ki šteje okrog 8 strani velikega formata, imate občutek, da gledate seznam predavanj na kaki filmski akademiji. Zgodnji in predzvočni film, vzpon ameriške kinematografije, klasični studijski sistem, klasična hollywoodska pripoved, zvezdniški sistem, široko platno, kamere itd...

Aleksandar Matanović: Titova sovladarica

Titov osebni zdravnik (1975-1979) prinaša zakulisne zgodbe o Jovanki Broz.

Andrzej Stasiuk: Na poti v Babadag

Stasiuk nalašč ostaja na vzhodni strani železne zavese, se izogiba prestolnicam in gnečam, namesto tega išče zakotja in geografske slepiče, pogosto kraje, ki so se zataknili v času, brez preteklosti, brez prihodnosti, pretočne naselbine, kot da bi jih postavili nomadi, provizorične kot ciganski tabori, nakinčane vukojebine. Potuje od Karpatov do Albanije, od Ankarana do Moldavije in Ukrajine, po devastiranih...

Janez Rugelj: Pot samouresničevanja

Dr. Janez Rugelj, pokojni psihiater, terapevt in običajno zadnji up alkoholikov, je bil vedno kontroverzen. Drugi ljudje se svoje kontroverznosti otepajo. Sam se je ni. Kontroverznost je pri njem prišla s teritorijem. Vsaj tak vtis je ustvarjal, ko je v javnih nastopih vztrajal pri svoji politični nekorektnosti in jezil feministke, če naj omenim le nekatere.

Zadie Smith: O lepoti

Zadie Smith, britansko avtorico z jamajško provenienco, je izstrelil med zvezde njen nagrajevani in prevajani prvenec, napisan v začetku njenih dvajsetih, Beli zobje, ki poveže dve družini, temnopolte in Bengalce, ki jih imajo vsi za "pakije", in potem se po navzkrižnih odnosih odvrtinči nekam proti milenaristični futurologiji in v grotesko.

Peter Starič: Atomska bomba

» Presegalo bi okvir te knjige, če bi opisali vsa pota in akcije, ki jih je poskušal Szilard, da bi preprečil uporabo bombe.« Tako nekje vmes pravi Peter Starič, avtor knjige Atomska bomba, podnaslovljene: O zgodovini, razvoju, tehnologiji in ljudeh, ki so naredili prvo atomsko bombo, ter o posledicah za človeštvo. Leo Szilard je naredil vse, da bi preprečil uporabo atomske bombe, kar pomeni, da je...

Feridun Zaimoglu: Leyla

Zaimoglu, rojen v Anatoliji, živi pa v Nemčiji, svoji naslovni junakinji sledi od otroštva, ki ga preživlja v zaprti muslimanski patriarhalni družini na narodno mešanem ozemlju z očetom Čečenom, takoj zraven, sosedje in prijateljice iz šole, so Kurdi in že kaj kmalu zgodba zdrsi v preteklost, ko je bila dekličina mati žrtev skupinskega posilstva vojakov.

Ivan Ott: Otroci s Petrička

Ivan Ott, hrvaški novinar in pisatelj, sin vojaka stare, kraljeve jugoslovanske vojske, ki je med II. svetovno vojno delal v domobranskem generalštabu, je bil eden izmed otrok s Petrička. Njihove starše, bolj ali manj domobrance, so maja 1945 iz avstrijskega Vetrinja deportirali v Teharje, njih pa odpeljali na Petriček pri Celju, v dom za prevzgojo in indoktrinacijo, neke sorte taborišče za pranje otroških...