Chrystabell & David Lynch: Cellophane Memories

Več kot petindvajsetletna občasna filmsko-glasbena kolega in družabnika strežeta s tretjim skupnim albumom. Vokalistka Chrystabell in tokrat glasbeni multitasker David Lynch delujeta pričakovano utečeno in sproščeno. Cellophane Memories je predvsem dosledna zračna vaja v plastenju vokalov prve (ki se občasno vrtijo tudi nazaj) z ambientalnimi dodatki synthovskih blazinic in kitarskih minimalističnih ornamentov drugega. Razpoloženje je meditativno, nežno temačno, hipnotično in sedativno. Najbolj impresivna je sestavljanka vokalnih drobcev, ki kljub nasičenosti ne deluje natlačeno, a proti koncu le postane monotona. S prispevkom nedavno preminulega mojstra Badalamentija v uvodu.

King Gizzard & the Lizard Wizard: Flight b741

Po mikrotonalni, thrashmetalski, yachtrockerski, synthpopovski in 21 drugih studijskih platah (vsaki s svojim zvokom, a vsaki prepoznavno gizzardski!) avstralski slogovni kameleoni s časovno kapsulo tokrat potujejo v sedemdeseta leta, v zlato ero ameriškega rocka. Kot zaščitniki jebivetrskega muziciranja, kjer šteje le to, da se imaš z bendom fajn, si neobremenjeno prisvajajo bluesovske, country in southern rock klišeje in jih peštajo v retro zveneče hitiče, seveda na tipično karikiran, samoironičen, parodičen, campy način. Ne manjka trapastih izbruhov na ogrlicah, ZZ-topovskih riffov, vznemirljivih večglasij in osladnih stadionskih refrenov. Povsem neresna in predvsem zabavna plata za avtocestne zastoje.

Ravyn Lenae: Bird’s Eye

Ravyn Lenae je letvico s prvencem Hypnos, eno najboljših R & B-plošč leta 2022, postavila zelo visoko, a njen značilni, skrajno ležerni zvok (neo)soula in psihedeličnega indie popa je bil preveč neopazen za resen prodor v mainstream. Na drugi plošči k sreči ostaja zvesta spokojni zvočni sliki, s katero si je ustvarila ime med ljubitelji bolj eteričnih odvodov R & B-ja, naklonjenost večjih množic pa tokrat skuša pridobiti z gostovanji prvokategornikov, kot sta Childish Gambino in Ty Dolla Sign. Pevka ponovno prepriča z izjemnim songwritingom, božajočim falzetom in blaženimi harmonijami, žal pa je produkcija tokrat veliko bolj ukročena in standardizirana kot pri prvencu, to pa je (poleg rahlo pretiranega eklekticizma) tudi edina stvari, ki jo albumu lahko očitamo.

Jack White: No Name

KGLW (iz sosednje recenzije) se rockerskih tropov sedemdesetih let loteva s polno malho milenijske samoironije, težkokategornik garažnega rocka pa na svoji šesti studijski plošči dokaj sorodne estetike obravnava z vso resnostjo čistokrvnega purista. Kakor tudi pritiče nekomu, ki se je na začetku tisočletja, ko je bil še polovica dua The White Stripes, proslavil kot preroditelj »klasičnega rockovskega zvoka«. Tudi njegova prva solo albuma, Blunderbuss (2012) in Lazaretto (2014), lahko uvrstimo med redke presežke minulega desetletja, ko je mainstreamovski rock ob prevladi hiphopa, trapa, elektronike in poptimizma bolj ko ne životaril (in se pravzaprav nikoli ni zares pobral). Ob naslednjih treh izdajah, predvsem zadnji eskapadi v folk rock vode z albumom Entering Heaven Alive (2022), se je obrnilo precej manj glav. O njem smo pogosteje brali v drugih kontekstih, predvsem o njegovi vlogi šefa tovarne vinilk, lastnika ploščarn in založnika, skratka, poslovneža.

Moses Sumney: Sophcore

Po dveletnem obdobju spodletelih igralskih poskusov – sprva v porazni seriji The Idol na HBO, pred nedavnim pa v nostalgičnem slasherju MaXXXine – se je Moses Sumney končno spet lotil tega, kar mu gre najbolje od rok: skladanja otožnih neosoulovskih balad, ki pričarajo skorajda nadrealistično razpoloženje. Mala plošča Sophcore je sicer veliko manj ambiciozen in pompozen projekt kot avtorjev prejšnji, prelomni album grae (2020), pa ne le po obsegu, temveč tudi po stopnji razkošnosti aranžmajev. Po svoje mu intimen R & B-minimalizem laska še bolj kot grandiozna baročnost, to je v preteklosti že večkrat dokazal z izjemnimi akustičnimi komadi. Si pa grajo vsekakor zasluži tisti zvočni inženir, ki je Sumneyjev popolni pevski glas na več mestih izmaličil z ekscesno količino autotuna.

Jure Bajt: Trenutki mehkobe

Klasični kitarist, glasbeni erudit in avtor oddaje Samotni potnik na Radiu Študent, posvečene koreninam folka, bluesa, bluegrassa in countryja, s sugestivno naslovljenim prvencem postavlja pomemben mejnik v avtohtonem avtorskem folku, ki obstaja onstran lokalne folklore. V liniji mojstrov, kot sta ikona ameriškega kitarskega primitivizma John Fahey in domači as Tomaž Pengov, gradi svojo poetiko, ki se spogleduje z apalaško tradicijo in stavi na različne igralne tehnike ter subtilno ubrane aranžmaje, prepredene z atmosferičnimi terenskimi posnetki, ki albumu vdahnejo naturalistično noto in avro brezčasnosti. Meditativna milina.

Meshell Ndegeocello: No More Water: The Gospel of James Baldwin

Praznovanju 100. rojstnega dneva Jamesa Baldwina, poetično direktnega kritika sistemskega rasizma, mojstra lucidnih citatov in splošnega carja, se basistka in vokalistka Meshell Ndegeocello pridružuje z obilnim in poglobljenim hommageem. Ta je gospelovski, mehek, zračen, totalno melodičen, bogato okrašen (s klavirskim patosom), na trenutke osladen in kičast, našpikan s kritično poezijo in nagovori. No More Water je sodoben v obujanju Baldwinovih gesel in retro v produkciji, ki ponekod priklicuje estetiko nežno popevkarskega popa z začetka devetdesetih let. Dosledna iniciativa z marsikatero balado preveč in kakšno zvočno ostrejšo puščico premalo.

Ice Spice: Y2K!

Vzpon mlade raperke iz newyorškega Bronxa je bil zares nagel in silovit, spletna senzacija je postala že s prvim singlom Munch (Feelin’ You).

Porter Robinson: SMILE! :D

Porter Robinson si je ime ustvaril že kot osemnajstletni wunderkind, ko ga je v založniško varstvo sprejel Skrillex. Takrat je produciral stadionske EDM-bangerje, ki so zveneli kot bitke Transformerjev, v času pandemije pa je presenetil s ploščo Nurture, s katero je močno razširil žanrsko paleto in svoj značilni zvok komercialne plesne glasbe na steroidih spojil z bolj avanturističnimi in eksperimentalnimi odvodi elektronike. Novi album pomeni še radikalnejši slogovni zasuk: Robinson zdaj z melodramatičnim vokalom srce izliva v vsakem komadu, odločno je zazrt v čas preloma tisočletja, iz katerega pa črpa precej vprašljive navdihe, predvsem s polja najstniškega pop punka in sentimentalne indietronice. Načrtno osladna plošča, ki bo presladka celo za nekatere največje sladkosnedneže.

Meridian Brothers: Mi Latinoamérica Sufre

Skovanka Meridian Brothers je sinonim za odštekani spoj kolumbijskih muzik z vročino tropov, soncem Karibov in šusom electrorocka. Je otrok Eblisa Álvareza, kitarista, vokalista, studijskega brkljača in splošnega glasbenega obvladača z ogromno domišljije. Novi album je ponovno spoj punkovske naivnosti in smelosti, ljubko razštelane in razmajane cumbie, neposrednega humorja in uigrane preprostosti. A vseeno z novostmi. Mi Latinoamérica Sufre je bolj sčiščen od preteklih izdelkov. Manj distorziran, rockovsko udarniški in psihedeličen. Je (še) bolj retro, nekakšen poklon afriškim idiomom kongoleške rumbe, ganskega highlifa in nigerijskega afrobeata sedemdesetih let. Zdrava količina blesavosti.

Rok Zalokar & Žiga Smrdel: Glaze

Ljubljanski pianist (tokrat na sintih in elektroniki) in ilirskobistriški bobnar predstavljata mikstejp, zasnovan kot skupek eklektičnih elektroakustičnih eksploracij na presečišču s sinti bogatega jazz-funk fuzionizma (spomnite se razigranega Bernieja Worrella iz skupine Parliament-Funkadelic!), chicaške šole postrocka v liniji kakega Tortoisa, kozmične atmosferičnosti in avanthiphopa à la Flying Lotus. Eruditska tehničarja servirata kompleksne instrumentalne dialoge, od nebrzdanega mletja do čisto blagozvočnih brbotanj. Za fene avanturistične odprtoformne muzike, ki se naslanja na kanon, a prisega na inovativnost.

Childish Gambino: Bando Stone & the New World

Donald Glover s petim albumom končuje zgodbo svojega rapovskega alter ega, s katerim je z roko v roki s prvimi konkretnimi igralskimi koraki izpeljal zgodnje in ključne preboje v zabavnoindustrijski kompleks. Ja, Glover je multitasker – je raper, igralec, scenarist, komik, režiser, producent, ki je leta 2019 na podelitvi nagrad grammy za komad This Is America pobral kipce v vseh kategorijah, v katerih je bil nominiran, in ki je zasnoval zunajserijsko popularno serijo Atlanta, ki je prišla na zaslone naših prenosnikov leta 2016. Potem je igral v filmih Spider Man in Vojna zvezd, si zamislil novo miniserijo Swarm ...

Cigarettes After Sex: X’s

Cigarettes After Sex sodi med zastavonoše trenutne ponudbe sanjavo ambientalnega popa. Tretji album skupine ne pripravi nobene zasede ali presenečenja, je štiridesetminutno počasno in nežno monotono zibanje v desetih med seboj nadvse podobnih delih. Za pevca Grega Gonzalesa velja kliše, da »ali obožuješ ali sovražiš barvo njegovega glasu« (pa tudi njegov šepetajoči slog petja), a še večji kliše so njegove melodične rešitve – razvoj njegovega petja v vsakem posameznem posnetku je povsem logičen in močno predvidljiv. X’s je tematsko še en kliše – je plošča o kalvariji ob koncu štiriletne partnerske zveze, ki bo zaradi nevsiljivosti verjetno z roko v roki z algoritmom samodejno nabirala prisluhe na streamerjih.

Jegulja: Anguilla Guerrilla

Riffopisca Gašper & Kozel sta dobila novega bobnarja, sedmega v enajstih letih! Jegulja je v osnovi stoner metal projekt in vemo, da je večina bendov na tej sceni danes utrudljivo šablonska, konservativna, nostalgična. Navsezadnje nas tudi Jeguljini komadi neprestano na koga spominjajo. Toda na novi plati trio servira tako avtorsko izrazite in živahne riffe, da se v širokem loku izogne predvidljivosti, k temu pa pripomore njegovo domiselno prepletanje slogov in mežikanje kanonu distorzirane muzike (black metal, death’n’roll, punk rock, proggy psihedelija). Kaj ti bo basist, če imaš dva kitarista!

Denzel Curry: King of the Mischievous South Vol. 2

Denzel Curry se je (končno) vrnil h koreninam. Po dolgem obdobju širjenja žanrske palete in potapljanja v čedalje bolj introspektivno rapanje, ki je bilo podloženo z vse bolj organskimi beati in zapakirano v vedno bolj konceptualne albume, je floridski prvak pod novim psevdonimom Big Ultra posnel neposredno nadaljevanje svojega prvega mikstejpa, na katerem se je kot šestnajstletni mulec klanjal zapuščini očakov južnjaškega hiphopa. Ti zdaj – skupaj z novo generacijo predstavnikov »dirty south« zvoka – na plošči tudi gostujejo, a protagonist kljub all-stars moštvu, ki bogati ta brezkompromisno surovi album, nikoli ne dopusti, da bi ga gostje zasenčili. Eden od nespornih vrhuncev Curryjevega opusa, v katerem ni niti enega resnega spodrsljaja.

Los Campesinos!: All Hell

Če ste v zadnjih letih prvega desetletja tega tisočletja in v prvih letih drugega srčne rane celili ob takratnem indie valu, ste težko spregledali vplivni kolektiv iz Cardiffa, ki je precej zaznamoval takratno dogajanje, čeprav ga mainstream ni zaznal. Septet Los Campesinos! je bil tipičen »kolidž bend«, toda drugače od kolegov z druge strani Atlantskega oceana so njegovi člani hipsterstvo tiste ere dojemali po svoje. Bolj intelektualno, literarno navdahnjeno, s političnim nabojem. Bend se je profiliral z enkratno vizijo emo indie rock/pop punk muzike, ki jo je serviral v živahnih in poskočnih, včasih tudi boleče čustvenih komadih, prepletenih s hudomušnostjo, samoironijo, nogometno trivio, gejmerskimi referencami, pikro socialistično propagando, nadrealističnimi prebliski, standup komedijantskimi inserti, romantičnimi težnjami in mazohističnimi ljubezenskimi ponižanji. Lucidni, empatični in gostobesedni verzi Garetha Davida Paiseyja (enega boljših tekstopiscev svoje generacije!) so zlezli pod kožo tisočerim poslušalcem. Valižani so iznašli recept, kako s pikolovsko natančnostjo popisati in osmisliti zmedo začetka odraslosti, ne da bi zapadli v sentimentalno patetiko ali egocentrično samopomilovanje, značilno za širšo emo sceno.

Remi Wolf: Big Ideas

Kalifornijska pevka sicilijansko-ruskih korenin je na svoje mogočne glasilke opozorila že v najstniških letih, ko je navdušila kot tekmovalka v televizijski oddaji Ameriški idol, kmalu za tem je s prvimi singli zakraljevala na TikToku in se hitro povzpela na velike odre festivalov tipa Coachella. Čeprav samooklicana »emo vampirka« največje uspehe žanje z grandioznimi power-pop bangerji, pri katerih se rada pobaha z izjemnim razponom glasu, se na drugem dolgometražnem albumu ustvarjalno najbolj razbohoti na polju manj pompoznih viž – predvsem takrat, ko poseže po neosoulu in diskoidnem indie popu, odlikuje pa se tudi, ko srce izliva v kontekstu emoidnih balad. Spalnični pop na steroidih.

Clairo: Charm

Če iščete soundtrack za fjakasta jutra ali popoldneve, boste to poletje težko našli primernejšo aktualno izdajo. Od preboja – bila je internetna senzacija leta 2018 – se je ameriška kantavtorica prelevila v ključno predstavnico blago psihedeličnega, s preprostimi jazzovskimi akordi in r & b-jevskimi večglasji oplemenitenega indie popa. Tudi na tretji plošči ostaja njen šepetajoči »folkovski« vokal dokaj enodimenzionalen, toda s svojo specifično barvo hkrati neubranljivo šarmanten. V spregi s sofisticiranimi instrumentali v liniji »mehkih rockerjev« kalibra Fletwood Mac ali Steely Dan nas Clairo opominja, da je poletje tudi čas za jebivetrstvo.

Nduduzo Makhathini: uNomkhubulwane

Trenutni vrvež južnoafriškega jazza na mednarodnem odru potrjuje izjemno tradicijo tega miljeja, pa ne le to, jo tudi nadaljuje in razteza. Eden vodilnih glasov sodobnih smernic je pianist, filozof in zdravilec Nduduzo Makhathini, ki na že tretjem albumu za velikanko Blue Note ravna bolj umirjeno. Tretji album je poleg tega razdeljen v gibanje v treh delih: od Libations do Water Spirits in Inner Attainment. Transcendentalno zastavljen na trenutke zaide v klasično jazzovsko konvencijo, najbolj pa prepričajo deli glasnejše vznesenosti in odzvenov dediščine mojstrov spiritualnega. Skoraj točno ura brezhibnega zvoka, ambicioznega, a zračnega aranžiranja in redkih, vendar nujnih trenutkov šamanizma.

Eminem: The Death of Slim Shady (Coup de Grâce)

Kakovost Eminemovih diskografskih izdelkov je začela naglo polzeti navzdol že kmalu po prelomu tisočletja, ko je izdal ploščo Encore (2004). Čeprav ves ta čas vztrajno ohranja astronomsko število spletnih pretokov in prodanih albumov, že dvajset let z vsako ploščo tone globlje in globlje, dno pa je dosegel z izdajami v zadnjih petih letih: plošča Revival (2017) je bila sramotno plehka kritika Donalda Trumpa, album Kamikaze (2018) je bil infantilno užaljen odziv na plaz poraznih kritik prejšnje plošče, na albumu Music To Be Murd e re d B y (2020) pa se je postavil v vlogo sitnega nergača, ki ne odobrava (sodobne hiphop) scene, s katere se počuti izločenega. Zaradi vseh teh neuspehov se zdaj vrača h koreninam, kar je v teoriji precej smiseln korak, a žal ob poslušanju deluje kot dokaj obupan poskus revitalizacije stare slave.

Hiatus Kaiyote: Love Heart Cheat Code

Dežela tam spodaj je iz nekega razloga (sonce, morje, puščavska prostranstva, poceni psihedeliki?) tudi dežela psihedelije različnih odtenkov in oblik. Kvartet pod vodstvom izjemne vokalistke Nai Palm, eno bolj znanih imen aktualne neosoul, funk in jazz fusion ustvarjalnosti, se vrača s četrto plato, ki ohranja njegovo prepoznavno zanosnost in radoživost. Vseskozi maksimalistične aranžmaje, v katerih se neprestano kaj dogaja, gradijo plasti hipnotičnih klavirsko-synthovskih frekvenc, ubrani basovski gruvi, lomljeni ritmi in kitarsko okrasje ter božajoča večglasja. Pogojno osladna in ležerna »feel good« psihedelija z modernim soulovskim značajem, optimizirana za poletno lenarjenje in sanjarjenje.

Lupe Fiasco: Samurai 

Chicaški raperski veteran Lupe Fiasco je svojo deveto ploščo Samurai osredinil okoli nenavadnega koncepta: zamišlja si vzporedno vesolje, v katerem pokojna pevka Amy Winehouse tekmuje v raperskih dvobojih, pri čemer naj bi bil avtor vsa besedila napisal iz njene perspektive. Začelo se je kot prismuknjen miselni eksperiment, obrodilo pa eno najbolj dodelanih in osredotočenih izdaj v avtorjevi (sicer dokaj nekonsistentni) diskografiji. K temu precej pripomorejo čvrsti beati Fiascovega pajdaša Soundtrakka, ki so odločno zazrti v jazz rap estetiko devetdesetih let, a album bi bil veliko prepričljivejši brez pevskih refrenov, ki skoraj vsak komad (od le osmih) zamažejo s konjskim odmerkom osladnosti.

HOMESHAKE: Horsie

Otožni slavček Peter Sagar nas je na začetku pomladi počastil z izjemnim albumom CD Wallet, na katerem je po dolgem obdobju skladanja minimalističnih synthovskih kompozicij presedlal na polje hrupnejše, a še vedno izrazito spokojne kitarske muzike, ki je navdih črpala predvsem iz zapuščine slowcore klasikov. Manj kot pol leta kasneje je posnel še eno dolgometražno ploščo, na kateri nadaljuje pot ležernega spalničnega popa, pri katerem je, kot pravi, navdih črpal iz del velikanov, kot so D’Angelo, Sade in My Bloody Valentine. Na papirju zmagovalna kombinacija inspiracij, a avtor se na plošči pogosto spotakne ob minimalistične težnje, saj svoj značilni zvok tako radikalno oskube do najosnovnejših elementov, da se zdijo številne skladbe enostavno nedokončane.

Dirty Three: Love Changes Everything

Dirty Three so starine. Trojec »alternativnega postrocka« je prvič strnil vrste že davno, v času strmega vzpona grungea, brstečega razvejanja rapa in v letu, ko je skupina REM pela o tem, da so človeka poslali na Luno. Od leta 1992 deluje vedno bolj sporadično, vse bolj kot nekakšen projektni bend, saj so člani zelo zasedeni z visokokalibrskimi drugimi projekti. Sestavljajo ga kitarist Mick Turner in bobnar Jim White ter najbolj znan med tremi, violinist, multiinstrumentalist in skladatelj Warren Ellis; tako je zaradi njegovih najrazličnejših in številnih sodelovanj z Nickom Cavom, ki se raztezajo čez zadnja tri desetletja. Dirty Three so v devetdesetih letih, ko so imeli več časa za druženje, posneli več ključnih hudo dinamičnih dratarskih popotovanj »od šepetanja do hrupa«, ki danes veljajo za pomembna poglavja iz široke panorame rocka tistega desetletja. Edinstveni sloves pa so si ustvarili tudi z izjemnimi živimi nastopi.

Lil Yachty in James Blake: Bad Cameo

Na papirju deluje zabavno: skupni dolgometražec sta posnela prvi kruner britanske elektronike in eden herojev srednjetoka ameriškega trapa. A zabava ne traja dolgo. Glede na to, da je bil zadnji album Lila Yachtyja izlet v psych-synth-pop in s tem totalen odklon od njegovega preteklega kataloga, smo tokrat pričakovali nekaj še bolj slogovno drznega. Bad Cameo to ni. Je čisto spodobna, blakovsko nežno melanholična in sanjava elektronska plošča, našpikana z Yachtyjevimi visokomelodičnimi vložki. Pluje v mirnih in varnih vodah sčiščeno urejenih kompozicij, nenavadna naveza sodeluje premišljeno in zvočno konservativno in je s tem presenetljivo manj monotona od zadnjih Blakovih samostojnih baladiranj.

Arooj Aftab: Night Reign

Novi album pakistanske pevke z dolgoletno domačo bazo v Brooklynu prihaja z izjemnim zaletom leta 2022 prejetega grammyja in vrhunskega lanskega projekta/ sodelovanja Love In Exile (z Vijayem Iyerjem in Shahzadom Ismailyjem). Arooj Aftab je na izziv pripravljena. Night Reign je plošča popolne dovršenosti – izrazne in tehnične. Vsak ton je popoln, zvok je popoln, aranžiranje je skoraj popolno, predvsem pa je seveda popoln njen glas. Povsem suverena je nekje v umirjenem trikotniku jazza, folka in klasične glasbe in je ena od izjem, ki jim uspe jazzovski standard (Autumn Leaves) predelati na neoguljen način. Več kot meditativna glasba enega velikih glasov našega časa.

Moby: always centered at night

Za ikoničnega producenta, ki se je globalno proslavil s komercialno uspešnico Play (1999), se posebej po ogledu njegovega dokumentarca Moby Doc (2021) zdi, da je eden tistih umetnikov, ki se jemljejo preveč resno. Včasih pretirano samovšečno, drugič samopomilovalno. Zadnja leta ga sicer bolj poznamo po aktivizmu, od pravic živali do veganstva, četudi redno streže z novimi izdajami, ki pa so večinoma ukalupljene v prepoznavni mobyjevski estetiki na presečišču ambientalnega housa in downtempo elektronike. Tudi novi album s kar 13 gostujočimi vokalisti stavi na zmagovalno formulo, skratka »more of the same«, in bo kot tak zadovoljil predvsem dolgoletne fene, ki jim ugaja njegov melanholično-sentimentalni ton.

Camila Cabello: C,XOXO

Internet je letošnje poletje zaradi vseprisotnosti odličnega albuma Brat (bodite pozorni na radioaktivno zeleno barvo!) britanske pevke Charli XCX krstil za »brat summer« – pamževo poletje oziroma poletje razvajenke, ki je kot nekakšna protiutež utrujajoči monokulturi »swiftijev« minulih poletij. Hajp je resničen! Tako zelo, da se je ameriška zvezdnica Camila Cabello, ki se je svetu leta 2019 predstavila z globalnim superhitom Señorita s Shawnom Mendesom, odločila zajahati »brat val«.

Skee Mask: Resort

Novi album bavarskega wunderkinda odtujeno plesne elektronike se začne povsem ambientalno in potem s priključkom razgibanih ritmik v glavnini zveni na las podobno valu lebdeče atmosferičnega oddelka IDM-a, ki je v drugi polovici devetdesetih let pljusknil na plejliste nepregledne množice drznejših chill out kompilacij. To traja do zadnjih treh posnetkov. Tu se le preselimo do plesišča, a spet z odmevi preteklosti »prelomnih« let klubskih muzik. Skee Mask je retro, je dosleden, pedanten, spreten, z albumom Resort pa tudi najbolj dostopen doslej. Plošča je nežno melodična, nevsiljiva in prijetno tekoča, pred znamko muzike za ozadje pa jo rešita preprosto avtorjeva vrhunski zvok in občutek – za gruv in za detajle.

John Cale: POPtical Illusion

Redki so umetniki à la Leonard Cohen, ki jih po 60 letih ustvarjanja še vedno žene neki neopisljivi drajv po preseganju samega sebe. Tudi 82-letni »velvetundergroundovec« nikoli ne bo privolil, da postane »legacy act«, ki kapitalizira nostalgijo. Po lanski drzni epopeji, albumu Mercy, ne kaže znakov ustvarjalne izčrpanosti in streže z eno svojih dostopnejših plošč, ki je kot pozabljen primerek raziskovalno naravnanega synthpopa iz druge polovice osemdesetih let ovita v sodobno patino. Nabita je z zeitgeistovskimi antikapitalističnimi in kataklizmičnimi podtoni, ki jih ob sofisticiranih aranžmajih streže s prepoznavno stoičnim baritonom. Kljub občasni tesnobnosti njegovi čudaški pop komadi izžarevajo neki iracionalni optimizem.