Gisaza: »Ya Kno«

Redni dostavljavec in vešči krotilec basov z Obale dolgoletno serijo prepričljivih izdaj težkih elektro udarcev krajših formatov končno zaokrožuje s pravcatim albumom. Gisaza se je s konstantno in konsistentno založniško dejavnostjo že dodobra zasidral v ne le lokalno zavest fenov globokih koncev klubske muzike beatov, ostalin dubstepa in sorodnih zadevščin, na plošči »Ya Kno« pa s potrpežljivim dramaturškim lokom ustvari okolje »plesne meditacije«. Formula je preprosta (zračni ritmi, minimalistične melodije semplov in občasni triki direktno iz učbenikov dubovske šole, vse s posebej ojačanim podnom), učinek pa neposreden. Tehnično dosledno, basovsko mogočno in slogovno temačno, brez balasta.

Caribou: Honey

Dan Snaith, sloviti kanadski glasbenik, ki je nekoč, pred dobrimi dvajsetimi leti, ustvarjal pod imenom Manitoba, zdaj pa že dolgo z imenom Caribou in od časa do časa tudi pod psevdonimom Daphni, streže z novo zbirko plesne muzike, ki nima prav veliko skupnega z avanturistično neopsihedelijo in folktronico, s katerima si je ustvaril ime.

Nubya Garcia: Odyssey

Premiki hude popularizacije londonskega jazzovskega novega vala v zadnjem desetletju so pričakovani. Turneje se širijo, podpisujejo se pogodbe z velikimi založbami. Pri saksofonistki Nubyi Garcii in v primerjavi z albumom preboja Source izpred štirih let pomenijo ohranjanje obrazcev karibskih popularnih muzik, a v močno okrnjeni in subtilnejši obliki, ambiciozno raztezanje zvočnega arzenala (vključevanje godal z veliko žlico), »resnejše« aranžiranje, predvsem pa splošno zorenje sloga, kar neizogibno pomeni konkreten premik h konvenciji. Odisejada je kompaktno popotovanje, ki ga občasno razvleče prav piš mehkobnega igranja Nubye Garcie.

SOPHIE: SOPHIE

Nenadomestljiva ikona progresivne elektronike je imela pred usodno nesrečo leta 2021 na trdih diskih že skoraj končan nov album. Ob pomoči brata Bennyja Longa je ta zdaj dobil končno obliko, približno skladno z nedosegljivimi ambicijami vizionarske sestre, katere duh vsekakor preveva šestnajsterico komadov. A manjka jim meso, njeno sladostrastje in avantgardni drajv, saj so produkcije skoraj UI-jevsko »sploščene«, brez tipičnega humorja in prijemov »zvočnega kiparstva«, kjer je zvok material za unikatno obdelavo. Vtisa ne popravijo niti številne gostje, kot sta Nina Kraviz in Hannah Diamond. Nepričakovano suhoparna postumna izdaja, ki se še zdaleč ne približa »šoku prihodnosti« ustvarjalkine radikalne pretekle diskografije.

Porches: Shirt

Čeprav je Shirt že šesta dolgometražna plošča ameriškega kantavtorja Aarona Maina, gre za njegovo prvo delo, ki je deležno pozornosti malce širših množic, k čemur vsekakor pripomore tudi to, da ga je na enem od vrhuncev nove, nedavno izdane plošče angažiral Toro y Moi. A v prvi vrsti je album zbudil zanimanje zato, ker je Porches iznašel novo, precej učinkovito formulo: večinoma je opustil zasanjani zvok spalničnega (synth)popa in se posvetil skladanju (zanj neznačilno) trdih in surovih kitarskih rifov, ki njegov rezki glas in emoidno izlivanje srca predstavijo v popolnoma novi luči. Maine tokrat v nostalgični maniri obuja spomine na melanholijo odraščanja na ameriški periferiji, pri čemer si pomaga z zares ekscesno količino autotuna, zato album po svoje prav toliko dolguje midwest emo klasikom kot T-Painu.

Jamie xx: In Waves

Zasedba the xx se je na vrhuncu slave umaknila v nekakšno stanje ustvarjalne hibernacije, njen najbolj izpostavljeni član pa ni zapravljal časa in je postal resna faca na didžejski in splošno elektronski sceni. Oziroma drugače povedano, Jamieja xx lahko umestimo v mali nišni krog (britanskih) producentov in glasbenikov, ki so se, potem ko so se že uveljavili kot (nekoliko piflarska) imena iz različnih kontekstov, usmerili v produciranje eksplicitne, preproste, funkcionalne plesne elektronike in spotoma postali zvezdniški didžeji. Tako se prilega v trikotnik s Floating Pointsom in Four Tetom, zunaj britanskega miljeja pa lahko dodamo še Daphnija oziroma Caribouja.

The Jesus Lizard: Rack

Stevu Albiniju, producentu zgodnjih plošč chicaških noise rock ikon, se je gnusil njihov prestop k založbi Capitol Records, kjer so po komercialnih kiksih leta 1999 tudi prekinili delovanje, a le do neizogibnih reunionov. Če ga maja ne bi vzelo, bi danes verjetno aplavdiral njihovi povratniški plošči, ki po 26 letih studijske suše kanalizira tisto surovo, naelektreno energijo iz zlate dobe založbe Touch and Go. V knjigi The Jesus Lizard Book (2014) beremo, da iščejo riffe, ki se s ponavljanjem razraščajo v vse silovitejšo gmoto. V kombinaciji z zloveščim apostolom hrupa Davidom Yowom na mikrofonu Rack ponuja prav to – krhko ravnovesje med živalsko nebrzdanostjo in robotsko natančnostjo, ki lahko vselej kolapsira v kaos.

Oholo!: Šiba

Tovarišija je ponovno na kupu. Dober olimpijski cikel po plati Mnogobolje se domači sedmerec proaktivnežev na sceni proste forme, improvizacije, jazza in vsega »post« vrača z novo zvočno gmoto štirih daljših, sproščeno komponiranih kosov. V primerjavi s predhodnico je nekoliko bolj kompaktna, organizirana in jasneje strukturirana, kar pa ne pomeni, da kaj pretirano manjka odpičenih, ohlapnejših, poliritmičnih, igrivo razmetanih ... trenutkov. A Šiba poje zmerneje, z več uigrane repeticije, celo gruva in swinga, z manj kaosa in hrupa. Učinek je dvojen, saj hkrati pogrešamo pretekli ropotarniški oddelek ustroja in pozdravljamo glavozibaško oprijemljivost novega materiala.

The Voidz: Like All Before You

The Voidz, spin-off zasedba Juliana Cazablancasa, je že od nekdaj v dokaj nehvaležnem položaju, saj se skriva v senci njegovega slovitega benda The Strokes, z novo, precej spodletelo ploščo Like All Before You pa si je zagotovila, da nanjo sonce še dolgo ne bo posijalo. Plošča je veliko prahu dvignila že pred izidom, saj je njena naslovnica nastala z rabo umetne inteligence, kar je šlo marsikomu v nos, ob poslušanju izdelka pa se zdi, da je imela umetna inteligenca prste vmes tudi pri pisanju same muzike. To je zares zmeden in nepovezan album, na katerem se bend preizkusi v široki paleti žanrov, a nobenega zares ne osvoji, Cazablancas pa zaradi ekscesne rabe autotuna in vocoderja zveni popolnoma robotsko. Deset let po izdaji prvenca se zdi obstoj skupine še bolj nesmiseln kot prej.

Floating Points: Cascade

Od prvega EP-ja zasanjanega jazzovskega housa leta 2009 se je angleški producent, šolani pianist, didžej in doktor nevroznanosti ter epigenetike Sam Shepherd uveljavil kot glasbenik, ki je lahko hkrati dirigent elektronskega big benda (prvenec Elaenia, 2015), avtor IDM-ovsko obarvane modularne plesne elektronike (odlični album Crush, 2019) ter sodelavec simfoničnih orkestrov in legendarnega ameriškega saksofonista Pharoaha Sandersa (atmosferična jazzovska simfonija Promises, 2021). Na sodobni elektronski sceni ni veliko imen, ki se lahko pohvalijo s podobno impresivno, izrazno eklektično diskografijo. Obenem ga poznamo kot selektorja s širokim okusom, ki v svojih didžej setih išče povezave med zvoki soula, funka, jazza, housa, techna in onstran.

Fousheé: Pointy Heights

Ustvarjalna pot Brittany Fousheé je zelo nepredvidljiva: ime si je ustvarila z zasanjanimi R & B-baladami (in s sodelovanjem s Stevom Lacyjem, ki na novi plošči podpisuje tudi zajeten del produkcije), nato je pred dvema letoma presenetila s ploščo softCORE, zbirko hrupnih pop-punkovskih poskočnic, zdaj pa z albumom Pointy Heights predstavlja še en radikalen slogovni preobrat, zasuk k precej zrelejšemu zvoku. Distorzijo je nadomestila z akustiko, naspidirane beate je močno upočasnila in jih obogatila z zasanjanimi diskoidnimi synthi, ploščo pa zaznamuje predvsem poklon jamajškim koreninam. Vrhunci albuma so prav trenutki, ko se pevka spogleduje z reggaejem, ker pa je te predstavila že kot napovedne single, celoten izdelek pusti nekoliko medel vtis.

Sara Davachi: The Head as Form’d in the Crier’s Choir

Nadčasovni glasbi svečenice kozmičnega dromljanja, v kateri se eruditsko stapljajo stoletne tradicije sakralnih orgelskih praks, minimalizma in klasike, na trenutke uspe upočasniti smrtonosni tok časa, ki nas požira kot podzemni tok Stiksa. Rdeča nit njene nove mojstrovine, ki raste iz Rilkejevih Sonetov Orfeju in Monteverdijevega Orfeja, je prav z reko povezni mitološki pevec. Razplastene elektroakustične kompozicije z raztegnjenimi, subtilno pritajenimi žalobnimi toni široke palete glasbil pričarajo presunljivo zvočno prispodobo Orfejevih lamentacij za ljubljeno Evridiko. Biser za potrpežljive poslušalce, ki lahko kot dobra sakralna umetnost odstre zaveso transcendence.

Nala Sinephro: Endlessness

Nestrpno smo čakali na drugi album londonske mojstrice zvočnega gnetenja Nale Sinephro. Potem ko je prvenec Space 1.8 leta 2021 žel hvalo, nagrade in posebne omembe z vseh strani, smo računali, da z nadaljevanjem ne bo odlašala. Pa je. Na njem ponovno velik delež nalog opravi sama, saj je poprijela za harfo, sintetizatorje (tudi modularne) in klavir, poleg tega je ploščo zmiksala in producirala, ne nazadnje tudi zaranžirala godala. Pri izvedbi pa so ji pomagali pomembni predstavniki novojazzovske scene londonskega juga. Endlessness je zračno, nevsiljivo in nežno, a kompleksno ambientalno poslušanje, je še ena zvočna perfekcija plodnega in zadržanega studijskega druženja. Vse je pod nadzorom (arpeggiatorja).

KNEECAP: Fine Art

Razvpiti irski hiphop trojec Kneecap, ki ponosno ustvarja v mešanici irščine in angleščine, se je iz majhnih belfastskih pubov tako rekoč čez noč povzpel na velike odre in postal svetovni popkulturni fenomen. K temu je največ pripomogel vesoljni uspeh celovečerne (napol) avtobiografske komične drame Kneecap, ki pove (le napol) resnično, s fikcijo močno začinjeno zgodbo o bendovih razburkanih začetkih, glasbeniki pa v njem odigrajo kar sami sebe.

Seefeel: Everything Squared

Londonska posadka, znana po inventivni fuziji post-rock-via-shoegaze brenkanja, zadubiranih elektronskih tekstur in počasnih pulzov, se po 13 letih vrača k izviru, osvežena, a nespremenjena. Frišni mini album, eden mogočih presežkov letošnje elektronske bere, material za fene spokojnih meditacij Boards of Canada in podobnih IDM-klasikov, je neubranljivo omamna in eterična tvarina, ki na možgane učinkuje sedativno kot apavrin. Z mantričnim ponavljanjem vilinskih vokalov Sarah Peacock in hipnotičnih melodičnih motivov Marka Clifforda vas vleče vedno višje in višje v nekakšno lebdeče stanje. Breztežnost. Kot v tistem kultnem uvodnem prizoru iz Fellinijeve klasike Osem in pol, ampak brez štrika, ki bi vas povlekel dol.

Black Dot: Love At Glance EP

Novi srednjemetražec naveze slovensko-hrvaškega prijateljstva teme je prišel potihoma, a jo je hkrati znova potrdil kot enega mednarodno najbolj uveljavljenih projektov klubske muzike, ki jih zmore bližnja okolica. Izšel je namreč pri ugledni etiketi Italo Moderni, ki jo med čermi in pastmi plesnoelektronske industrije uspešno krmari španski prvak Adrian Marth. Naš Christian Kroupa skupaj z najboljšim sosedom Le Chocolat Noirjem na vokalu (skupaj Black Dot) dostavi tri poglavja kompaktne in mrakobne EBM-ovske distopije, ki z dodatkom dveh remiksov (zvezdniškega pristavi Marcel Dettmann) v podaljšku zaide v hitrejše technaške discipline. Glasba za podalpski Blade Runner.

Toro y Moi: Hole Erth

Toro y Moi je na pestri ustvarjalni poti obdelal zares široko paleto žanrov, njegovo deveto ploščo pa zaznamuje najradikalnejši slogovni zasuk doslej. Posnel je emo trap album, ki se spogleduje tudi s pop-punk estetiko s preloma tisočletja, pri čemer mu ne moremo očitati, da skuša zajahati trendovski val, saj je ta že v zadnjih izdihljajih. Kot se za trap ploščo spodobi, je natrpana z gosti, med katerimi se najbolj izkažejo Porches, Kenny Mason in Kevin Abstract, za enega od vrhuncev plošče pa je iz naftalina izmotal indie-pop legendo Benjamina Giddarda (Death Cab for a Cutie, Postal Service). Čeprav je Torova interpretacija razvodenelega žanra zelo samosvoja in sveža, je na plošči ravno toliko spodrsljajev kot bangerjev, tako da pravzaprav lahko držimo pesti, da je zasuk le krajši obvoz.

Fred again..: ten days

Nadarjeni aristokrat, ki ga je v varstvo, ko je bil še najstnik, vzel sosed Brian Eno, zdaj 31-letni Frederick John Philip Gibson, se je iz producenta velikih pop imen, ki hite kot po tekočem traku ustvarja stran od žarometov, skoraj čez noč prelevil v institucijo. Postal je Taylor Swift elektronske glasbe! K temu je precej pripomogel njegov privlačni performans za platformo Boiler Room leta 2022, ki si ga je do danes ogledalo kar 38 milijonov ljudi. Gibson je »covidni dobičkar« par excellence, saj je koncept viralnosti med pandemijo popeljal v nove višave. S svojo viralno muziko in posnetki nastopov je preplavil družabna omrežja, postal dobitnik grammyja za najboljši elektronski album in komad ter headliner največjih svetovnih festivalov. Naveza s Skrillexom (prvim imenom EDM-a po letu 2010) in Four Tetom (legendo britanske elektronike) je razširila njegov domet onstran generacije Z, njihov lanski nastop na festivalu Coachella pa se je vpisal med popkulturne prelomnice 21. stoletja, primerljive z nastopom Fatboya Slima na plaži v Brightonu leta 2002.

Tycho: Infinite Health

Kalifornijski producent Tycho je eden od zastavonoš (pod)žanra indietronice, imenovanega chillwave, ki je pred približno petnajstimi leti zelo uspešno zajahal trendovski val nostalgije po osemdesetih letih, a se je izpel še hitreje kot subkultura, ki ga je takrat postavila na piedestal. Kljub temu avtor ni le muha enodnevnica, od prelomne plošče Dive (2011) je izdal že pet albumov, toda čedalje bolj so zveneli zgolj kot slaba imitacija tega, kar je chillwave nekoč bil. Vrhunec te spirale, ki se vije strmo navzdol, je novi album Infinite Health, na katerem Tycho zveni že skorajda kot parodija samega sebe. To je generičen izdelek brez duše, zbirka podpovprečnih synthwavovskih kompozicij, ki brez izjeme zvenijo kot »royalty-free« spremljava kakšnega tutorial videa na YouTubu.

Žiga: Your Love

Akademsko šolani glasbenik Žiga Murko po večletnem draženju predstavlja prvenec, ki zaokrožuje njegovo nepričakovano preobrazbo iz avanturističnega hip-hop producenta v elegantnega soul vokalista/avtorja, vajenca mojstrov muzike za ljubimce kalibra Isaac Hayes in Marvin Gaye. Gre za ambiciozno, uglajeno, tehnično izpiljeno ploščo z impresivnim seznamom sodelavcev in poklon pocukranim soul/funk/r’n’b zvokom sedemdesetih in osemdesetih let (melodramatični saksofonski vložki, pretežno baladno razpoloženje, mežiki Quincyju Jonesu). Toda kot celota pusti vtis nekakšnega »belskega simulakra« brezčasnih afroameriških izrazov, predvsem zaradi oguljenih angleških verzov, predvidljivih aranžmajev in šibkega vokala, ki je navsezadnje osišče te glasbe.

Ka: The Thief Next to Jesus

Malo je absolutno dovolj. Raperski temačnež Ka po dveh letih stopa iz senc newyorškega podzemlja z novo osamelsko operacijo zvočnega minimalizma. Število gostujočih producentov in pevcev: nič. Podlage so nič več kot preprosto zankani sempli gospelovske muzike, čeznje pa veteran s prepoznavno umirjenim in monotonim slogom brca znanje v obliki enovrstičnic. Vsaka beseda je skrbno izbrana in natančno zakoličena na svoje mesto, tematika pa tokrat sfiženi (oziroma kar v izhodišču izkoriščevalsko zastavljeni) odnos med krščanstvom in Afroameričani. Edinstvena atmosfera melanholije modrosti uličarske poezije od začetka do konca. Celovitost, ki te hipnotizira, in konsistentnost, ki ji ni para.

Nick Cave & The Bad Seeds: Wild God

Kljub presunljivi moči zadnjih štirih plošč Nicka Cava, ki so bile instrumentalno čedalje bolj oskubene, tematsko izrazito žalujoče in sakralne, po naravi pa vse bolj melanholične, se bodo dolgoletni feni verjetno zelo razveselili, da je Cave ponovno združil moči s svojo zasedbo The Bad Seeds in se – čeprav ne ravno s polno paro – vrnil k zvoku, kakršnega je bend preigraval v času pred protagonistovimi najhujšimi življenjskimi preizkušnjami – smrtjo najbližjih –, ki so močno zaznamovale njegovo glasbeno in pesniško ustvarjanje.

Louis Cole (with Metropole Orkest & Jules Buckley): nothing

Na začetku nothing sploh ni bil mišljen kot album. Šlo je za turnejo 50-članskega orkestrskega ansambla, Louisa Cola, njegovega benda in nekaj gostujočih glasbenikov. Potem pa se je Cole, ki ga najbolj poznamo v vlogi divje in precizno udrihajočega bobnarskega odštekanca, lotil izjemno tečne naloge: izbiranja posnetkov in miksanja. Še prej je sam kompozicije tudi počasi in mukotrpno zaranžiral. Glede na reference tega ameriškega ekscentrika bi pričakovali, da bo tako glomazen projekt čezmerni maksimalizem, pregosta natlačenka zvočnih plasti in aranžersko »pokaži, kaj znaš« onaniranje. Pa ni čisto tako – nothing je ne pretirano shizofren miks klasike in jazza, v katerega zares ne pašejo le občasni vokali.

Stamor: The Absurd

Obalni mojster abstraktnih hiphop beatov Jan Bajc Funa, ki navadno ustvarja kot .čunfa, pod psevdonimom Kanomotis pa nas od časa do časa počasti s kakšnim globokobasovskim dubstep bangerjem, predstavlja nov, ambientalni projekt Stamor. Sila temačen in teatralen prvenec The Absurd je opisal kot »homage Albertu Camusu in napev njegovemu absurdu«, v eno od skladb pa je vključil celo odlomek iz Mita o Sizifu. A plošča, s katere vre avtorjeva naklonjenost spokojnim synthovskim odvodom black metala in dooma, prej kot s filozofskimi referencami navduši s prefinjeno, večplastno produkcijo in premišljeno dramaturgijo, predvsem pa z zares turobnim razpoloženjem, ki poslušalca zagrne v črn oblak in ga pahne v globoko melanholijo tudi na najbolj sončen poletni dan. Filmska glasba, ki filma ne potrebuje.

Melt-Banana: 3+5

Prva plata ekscentričnega tokijskega noise rock dua po 11 letih zveni, kot če bi si One, kultni avtor manga stripa One-Punch Man, zamislil bend, ki bi bil križanec med britanskimi power metalci iz skupine Dragonforce in pravkar razpadlim rock avantgardistom black midijem. Komadi so tokrat še bolj bizarni, absurdno eksplozivni, prežeti s hiperaktivnimi aranžmaji, zagličano, v sintetično patino ovito kitaro, ki servira komično rokohitrske solaže, rafalskim robotskim bobnanjem in piskajočim ženskim vokalom, ki deluje kot nadležen komar, a v najboljšem možnem smislu. Kompaktnih 24 minut ekstremno vitalne in brezkompromisne »hiperhardkor« muzike, ki obeta precej bolane koncerte. Upamo, da tudi pri nas, kjer je skupina nazadnje gostovala leta 2010.

Fontaines DC: Romance

Četudi niste fen zasedbe Fontaines DC, ste morda opazili, da je bil njen nedavni koncert v Ljubljani hitrostno razprodan. Še bolj je v oči zbodla njena manj lokalna poteza pred slabim mesecem, ko je v Turčiji v znak solidarnosti s Palestinci in gibanjem BDS odpovedala koncert. To pa zato, ker je dvorana, kjer naj bi nastopila, v lasti podjetja, ki sklepa mastne energetske posle z Izraelom. Več kot gesta, pravi stejtment, kakršnih bi trenutno (iz kulturniško-umetniško-zabavniškega industrijskega kompleksa) pričakovali več.

Milton Nascimento & Esperanza Spalding: Milton + esperanza

Gospod Milton Nascimento – veteran brazilske músice popular – in ena glavnih popularizatork ameriškega jazzovskega novega vala zadnjega desetletja Esperanza Spalding sta se potopila v obsežen katalog prvega, ki se razteza skozi debelih sedem desetletij. Delno. Venčku priredb sta dodala za prgišče novih skladb, vse skupaj pa v album stkala spoštljivo, zmerno, prožno, pretežno akustično, konvencionalno, jazzovsko standardno, baladno, zvočno bohotno, na trenutke orkestralno ... Esperanzino vihtenje basa je tokrat na stranskem tiru, v ospredju pa spretno in natančno, mojstrsko prepletanje vokalov. Milton + esperanza se ponaša z vrhunsko izvedbo, ki pa nikoli ne preskoči okvirov vljudnega.

Panda Bear & Sonic Boom: Reset Mariachi

Pred dvema letoma sta Panda Bear, frontman benda Animal Collective, in Peter Kember, ustanovni član kultne zasedbe Spacemen 3, kot tandem predstavnikov neopsihedelije svojega časa posnela izvrstno ploščo Reset. Od tedaj sta izdala (odvečno) serijo plošč raznih interpretacij prvenca, od dubovskih priredb prek remiksov do instrumentalnih verzij, zdaj pa sta sago obogatila še z zbirko priredb v slogu tradicionalne mehiške glasbe ranchera, ki jih je (pod taktirko dvojca) izvedel desetčlanski ansambel mariačijev. Čeprav ima EP po svoje edinstven šarm – predvsem zaradi nasprotja med melanholijo izvirnih posnetkov in veseljaško izvedbo priredb –, prej kot resna plošča deluje kot prismuknjen štos, ki se je v teoriji verjetno zdel bolj posrečen, kakor deluje v praksi.

Različni izvajalci: Devil Rides In: Spellbinding Satanic Magick & the Rockult 1967–1974

Flower power ni prinesel le mavričnih barv in ideologije peace & love, pač pa so slabi LSD-tripi, pionirske grozljivke, kot so Demoni (1971), Rosemaryjin otrok (1973) in Mož iz protja (1973), ter kultne knjige à la Diary of a Witch (1968) in Man, Myth & Magic (1970) sprožili tudi popkulturno obsedenost z okultnim, črno magijo, ezoteriko, »satanizmom«, mansonovskim sektaštvom, nasploh temno platjo človeške duševnosti. Obsežna tridelna kompilacija prinaša temeljit pregled obskurne rock muzike večinoma povsem pozabljenih pionirskih bendov te dobe, ki so posredno tlakovali pot uspehu skupine Black Sabbath in vzponu heavy metala. Pridite na sabat, tudi Satan bo tam!

JPEGMAFIA: I LAY DOWN MY LIFE FOR YOU

»This album is for me/Ta album je zame,« se glasi jedrnati pripis k peti plošči kričača JPEGMAFIE. Četudi kratek, je dovolj dolg, da potrdi jebivetrsko pozo, na kateri zvezdnik raziskovalnega noise-emo-rapa (in bivši pripadnik ameriške vojske) gradi vso kariero, če ne kar kult (eden znanih spletnih glasbenih kritikov na primer prehvali in v zvezde kuje prav vsak njegov projekt). Peggy dela zase, ne ozira se na mnenje drugih, jebivetrsko se nikoli ne prilagaja nikomur in ničemur. Nič novega.