The Amenta: Non

Glede na to, da se The Amenta na aktualnem izdelku kiti z neverjetnim številom sodelujočih glasbenikov, je težko ugotoviti, ali je to prava skupina ali samo projekt. No ja, karkoli že, The Amenta je še kar zanimiv križanec med deathmetalom in mračnim industrialom. Nasilna in distorzirana godba z obilico elektronske manipulacije je tisto, kar glasbeniki ponudijo slušatelju na zgoščenki Non.

Ugly Duckling: Audacity

Hiphoperski veteranski trio iz Long Beacha v Kaliforniji je v zadnjih dneh starega leta postregel s svojim četrtim dolgometražcem. Audacity je njegov »najresnejši« album doslej. Nekatere teme so sicer še zmeraj zajebantske, a tudi nostalgično samoironične, skoraj cinične. Podlage so kompleksnejše in kompaktnejše kot v preteklosti, didžej Einstein že od samih začetkov prisega na produkcijsko tehniko...

Fabriksampler V2

Kompilacije navadno preposlušamo in jih pozabimo. Komu se jih še ljubi poslušati, če si zlahka naredimo playliste po svoji izbiri? Toda Fabriksampler V2 je nekaj posebnega, saj združuje jagodni izbor izvajalcev iz sveta eksperimentalne glasbe. Še zanimiveje je, da je ploščo izdala založba iz domačih logov in da na njej v skrbnem, skorajda matematično natančnem zaporedju gosti kopico različnih podžanrov.

Marcus Intalex Presents: DAT Music 2

V zadnjih decembrskih dneh je po svetu končno zakrožila sveža in druga zaporedna kompilacija DAT Music, na kateri Marcus Intalex (s pravim imenom Marcus Kaye) predstavlja in izpostavlja svoje zvočne favorite z razcvetelega globusa drum and bass glasbe, na katerem zdaj že ločujemo generacije ust-varjalcev in drugih spremljevalcev scene. Med vsemi temi je Intalex danes že legenda prve generacije, ki je na sceni od...

Don Caballero: Punkgasm

Ker pri založbi Relapse že kar nekaj let gostijo res žanrsko popolnoma različne izvajalce, ni nič presenetljivega, da je pri njej našla domovanje tudi skupina Don Caballero. Punkgasm je še en skoraj popolnoma inštrumentalen izdelek izpod prstov omenjenih gospodov, ki tudi tokrat prisegajo na matematično natančen rockmetalpunk, okrašen s prvinami neobremenjenega jazza.

Original Silence: The Second Original Silence

Kolektiv Original Silence v zvočnem radikalizmu združuje šest raznorodnih prominentnih impro glasbenikov. Thurston Moore (Sonic Youth), Terrie Ex (The Ex), Massimo Pupillo (Zu), Mats Gustafsson in Paal Nilssen-Love (oba The Thing) ter Jim O'Rourke skupno identiteto iščejo zunaj obstoječih žanrskih okvirov. V kakofoničnem prepletu svobodnjaškega jazza, avant-rocka ter hrupa se izmikajo vsakršnim tradicijam in...

Kvinton: Razirklinga

Ptujski folkrokerji iz skupine Kvinton so pred dobrimi osmimi leti na izvrstnem prvencu Lovci sreče ponudili ubrano mešanico bizarnih likov, socialnih balad, svetobolnih šansonov in gostilniškega bluza. Skratka, dokaj nadrealističen miks vplivov in zgledov, narejen z občutkom, glasbenim znanjem in podprt z ekspresivnimi besedili. Ko smo opustili vse upe, da bomo za skupino Kvinton še kdaj slišali, je dokaj potihem...

Menahan Street Band: Make the Road by Walking

Newyorška scena novega (retro) soula, ki veliko črpa tudi iz tradicij funka in afrobeata, je zadnja le- ta doživela nepričakovan razcvet. Zasluge za ta revival ima predvsem peščica glasbenikov in glasbenih delavcev, ki so zbrani okoli dveh založb, Daptone in Truth & Soul. Pred kakimi petimi leti smo opazovali (ponoven) vzpon funkerskih scen po različnih koncih sveta, zdaj je na vrsti soul.

Crypticus: They Call Me Mad!

Ni ravno veliko 'one man' zasedb v glasbenem svetu ljubiteljev zmaličenih trupel in gnilih notranjih organov, ki bi bile tako prepričljive, kot je Crypticus. Na drugem dolgometražnem izdelku Crypticus ponuja bestialni deathgoregrindtrashmetal, ustvarjen z distorziranimi brenkali, mehanskimi tolkali, abotnimi klaviaturami, maloumnimi sempli iz horror filmov in seveda s popolnoma nečloveškim vokalom, postrganim z...

Soul Jazz Orchestra: Manifesto

Čeprav je na prvi pogled videti, kot da bi šlo za orkester sijajne londonske založbe Soul Jazz, je resnica precej drugačna. SJO je šestčlanski kanadski afrobeat bend s šestletnim stažem in ravnokar je izdal svoj tretji album. Osnova je glasbena tradicija Fele Kutija, zraven pa se mešajo še slogi latina, soula in jazza. To pa, žal, ni nič novega.

The Clash: Live at Shea Stadium

Dobrih dvajset let po razpadu skupine The Clash so luč sveta ugledali še posnetki, nastali leta 1982 na mitskem stadionu Shea. The Clash, ki so takrat kot predskupina benda The Who ogrevali 70.000 glav, so na krilih velikega ameriškega uspeha albuma Combat Rock odigrali strasten set. Demonstrirali so vso vitalnost in raznolikost svojega sicer bolj klubskega zvoka ter ga uspešno prilagodili stadionskim proporcem.

Niet: Izštekani na Valu 202

Večina vnovičnih zborov skupin star(ejš)ega datuma, ki s ponovno pojavo razveselijo stare in nove oboževalce, ne postreže z izdajami, ki bi ponudile kaj resnično novega ali vsaj presežnega. S temle ploščkom ni tako. Za razumevanje se najprej ozrimo po zgodbi nastajanja. Leto pred lanskim novembrom, ko so bili v živo posneti Izštekani na Valu 202, so se Nieti ponovno pričeli zbirati in vaditi.

Magnifico Balcountry Quartet: Srečno

Teden dni po debelo razprodanem koncertu v Cvetličarni, kjer je zasedba Magnifico Balcountry Quartet 1500-glavi množici ognjevito predstavila svoj prvi izdelek z naslovom Srečno, sem vodjo skupine, specialista za muzikalični export import, pobaral, kako kaj kaže z recenzijskimi izvodi za novinarsko rajo. Dobil sem enigmatičen odgovor, ki ga človek stežka poveže z digitalnimi nosilci zvoka in bi v tem kontekstu...

Murcof: The Versailles Sessions

Pred dobrimi šestimi leti je na elektronsko sceno z velikimi koraki stopil mehiški producent Fernando Corona alias Murcof. Njegovo minimalistično, v drone nameščeno prečenje elektronske in klasične glasbe je od takrat postajalo vse bolj prefinjeno, to pa ga je pripeljalo v krog najbolj cenjenih sodobnih kreativcev. Trend digitalne natančnosti, akustične topline in cinematične atmosferike sedaj nadaljuje z...

Future Sound of Cambridge Vol. 3

V letih smo se navadili in verjetno tudi pošteno preobjedli Hospitalovega klasičnega liquid drum and bassa, zato sem v njegovi staji stavil tudi na mladce Nu:Tona, Logistixa in Commixa. Kot se sliši na pričujočem albumu naštetega trojca, pričakovanja niso bila prevelika. Nadstandardno zanimiv album reprezentira liquid dub zvok, ki so ga mladci dodobra razvili - tolikanj, da je postal resnično zanimiv za poslušanje.

Peter & The Sellers: Happy Hour

Potovanja v južne kraje, ukradeni spomini velikih razsežnosti, izmenjava ljubezenskih energij, srečne urice, pozabljena čustva, zamujene priložnosti in čaj pod magnolijami z dekleti eksotičnih imen. Vse je tu. Vse, kar zaznamuje hrapavo melanholijo solistične kariere Petra Lovšina od izvrstne Hiše nasprot sonca, posnete pred natanko petnajstimi leti. Pa vendar je tokrat malce drugače.

Trinacria: Travel Now Journey Infinitely

Pridejo trenutki v življenju, ko si tudi najbolj satanski predstavniki black metala zaželijo ustvarjanja kakšne drugačne godbe. Ta trenutek je očitno napočil tudi za norveško skupino Enslaved, ki v družbi še nekaterih dolgolascev postreže slušatelju z nečim popolnoma drugačnim, kot bi bilo pričakovati. Trinacria na tem ploščku konzumentu ponuja obilico agresivne psihotične metalizirane godbene repeticije, prežete...

Osaka Monaurail: Amen, Brother

Veteranska, že petnajst let dejavna japonska retro funk in soul skupina redno niza izdaje nekje od začetka tisočletja. Vsi posnetki na novem albumu so priredbe (od Isaaca Hayesa do Beatlov), nepričakovano pa je plošček popolnoma inštrumentalen, saj je vodja benda Nakata Ryo sicer tudi glavni pevec. Tako je več prostora za inštrumentacijo, največ duška pa si dasta pihalna sekcija in kitarist.

Kings of Leon: Only By The Night

Priznam, na prvo žogo me je četrti album družinskega benda Kings of Leon pustil precej ravnodušnega. Za vajenega njihove 'manj-je-več' zvočne estetike, ki je kolaborirala z elementi južnjaškega rocka in minimalizma kakšnih The Strokes ali Television, je bil Only By The Night presenečenje. Mlačni občutki so se z nadaljnjimi poslušanji omehčali in prvi vtis se je popravil.

Grace Jones: Hurricane

Ob omembi imena gospe Grace Jones se najbrž vsi spomnite elegantne figure, globokega vokala in hitov, ki jih je proizvajala v sedemdesetih in osemdesetih letih, seveda ob asistenci številnih pomočnikov iz sveta šovbiznisa. Za začetek velja omeniti Andyja Warhola, ki je iz Grace naredil globalno modno iko-no. Temnopolta Jamajčanka animaličnega, prvinskega videza je bila tudi redna gostja razvpitega nočnega kluba...

The Killers: Day & Age

Pred leti se je zdelo, da je vizija skupine The Killers jasna: kot predskupina benda U2 je zasledovala stadionski kič, hitre kitare in himnične refrene s kakšnim pevskim zborom. A tretji album 'morilce' uvršča bliže kakšnim Pet Shop Boysom ali pa poznemu Davidu Byrnu, kjer se bohotijo sintetizatorji in karibski bobni. Dodali so tudi kakšno zateženko, kakršnih v preteklosti nismo bili vajeni, vseeno pa je njihov...

Jacques Brel-Branko Završan: Senca tvojga psa

Revitalizacij Brela ni nikoli preveč. Ne le da gre za enega največjih piscev pesmi 20. stoletja, njegovi brezčasno aktualni socialnokritični teksti pervertirajo sodobne družbene norme enako ali celo še bolj globokoumno kot pred pol stoletja. Tega se dobro zaveda tudi Završan, ki je z izvrstno muzičarsko ekipo (Žiga Golob, Krunoslav Levačić, Uroš Rakovec) prepesnil 16 Brelovih šansonov.

To The Edge: Of Reason

Nekoč je v Londonu obstajala temnica, v kateri so odraščali trije mladci Audio, Mackie in Wrisk, imenovani Resonant Evil. Potem so se nekega dne vrata temnice odprla in iz nje sta na sončno svetlobo švignila Mackie (ki je sicer dvakrat vrtel pri nas) in Wrisk. Leta 2006 sta ustanovila Afghan Headspin, odličen nalomljen duet z malce širšim zvokovnim izborom, ustvarila sta kar nekaj izdaj in v vmesnem času je...

Dog Fashion Disco: Beating The Dead Horse To Death ... Again

Dog Fashion Disco je lani sicer zaključil delovanje, vendar je letos za slovo izvrgel še zadnji CD, ki je pravzaprav kompilacija komadov, narejenih v različnih obdobjih. Tako se tu pojavijo različni živi posnetki, EP-ji, priredbi skladb Satan's March (Melvins) in Rebel Yell (Billy Idol) ter še marsikaj, kar je skupina ustvarila v dolgoletni bogati karieri.

Krafty Kuts: Back to Mine

Gospod Krafty Kuts je osemindvajseti v vrsti tistih, ki so v desetih letih zajahali mešalko za DMC-jevo serijo miksov Back to Mine, v katerih znana imena - od skupin New Order in Pet Shop Boys prek vrhunskih DJ-jev z elektronske scene do Rootsa Manuve - predvajajo svoj izbor glasbe za večerno domače vrtenje (in ne klubsko, kakršnih smo morda vajeni).

Glasvegas: Glasvegas

Pregovorno bombastični britanski glasbeni mediji so jeseni spet ponudili kost za glodanje. Tokratna sliši na ime Glasvegas in prihaja iz škotskega Glasgowa. Kot že toliko skupin pred njo, tudi to obkladajo s superlativi in oh in sploh. A po slišanem so tudi tokrat ustrelili mimo. Prvenec škotskega alter-rock kvarteta je zelo dolgočasna zvočna gmota, ki se napaja iz podobnega melanholičnega korita kot na primer...

Fennesz: Black Sea

Neke tople avgustovske noči smo pred leti doživeli nepozaben nastop Christiana Fennesza na zagotovo najboljšem poletnem glasbenem festivalu pri nas, tolminski Sajeti. Čeprav nastop avstrijskega kitarista in zvočnega manipulatorja ni bil pospremljen z vizualnimi efekti, je narava poskrbela za enkratno zapolnitev vrzeli, kar zadeva vizualno komponento.

Heavy Heavy Low Low: Turtle Nipple And The Toxic Shock

Pri Ferretu se deklarirajo kot hardcore založba in glede na nekatere izvržke to tudi resnično so. Ne ravno rosno mlada zasedba Heavy Heavy Low Low tej definiciji še dodatno pritrjuje. Najnovejši plošček omenjene zasedbe slušatelju ponuja obilico hardcore drže, ki jo sestavljajo kaotična brenkala, živčna tolkala in kričeči bljuvajoči vokali večnih upornikov.

The Cure: 4:13 Dream

Po poplavi emo bendov je morda presenetljivo, da je skupina The Cure še vedno relevanten del glasbene scene. Na črno pobarvano ptičje gnezdo, danes že počesano čez plešo, črn eyeliner in rdeča šminka pevca Roberta Smitha so še vedno zaščitni znak benda, ki je kljub drastičnemu odmiku v bolj pisane pop vode v začetku osemdesetih let ohranil sloves darkerskega, postpankerskega benda.

Starofash: The Thread

Verjetno na ustvarjanje solokariere glasbenika zunaj matične zasedbe vpliva tudi njegovo odraščanje in navsezadnje želja po precej drugačni godbeni govorici - ali pa morda samo želja po dodatnem zaslužku. No, pri Starofashu, kjer kot na lastnico blagovne znamke naletimo na gospodično, ki drugače ordinira v zasedbi Peccatum, je verjetno vse skupaj pogojeno z željo po malce drugačni godbeni govorici, saj tale...