Nisennenmondai: Neji Tori

Dolgoletna tradicija hrupnih avantgardnih muzik je v deželi vzhajajočega sonca zanetila enega najživahnejših tovrstnih glasbenih miljejev. Tako rekoč ne mine leto, da iz tega okolja ne bi prodrl nov zanimiv bend in letos bo to, kot kaže, tokijski dekliški trio Nisennenmondai. Vest o njegovih intenzivnih koncertih se med poznavalci scene širi že nekaj let, sedaj pa z EP-jema Neji in Tori, zapakiranima v...

Kangding Ray: Automne Fold

Automne Fold je drugi studijski album Kangdinga Raya oz. Daniela Letellierja. Njegov prvenec Stabil (2006) je vseboval nemoteno sozvočje minimalističnih melodij in ritmov, na tej plošči pa se osredotoča na temačnejše in surovejše zvoke, ustvarjene z analognimi inštrumenti. Na albumu se pojavijo zvoki elektronsko obdelanih kitar, kontrabasa, godal, klavirja in analognih sintetizatorjev, s katerimi mu uspe pričarati...

Bulletproof: Dark Times Desperate Measures

Nova Zelandija že vrsto let daje niz izvrstnih producentov in s sosednjo Avstralijo sestavljata pomembni angleški koloniji, v katerih se je glasba iz stare domovine odlično prijela, vzbrstela ter dala sadove novih jeseni. Govorimo seveda o svetu drum and bass glasbe, po zasedbah in posameznikih Concord Dawn, State of Mind, Upbeats, MC Tali, Shapeshifter in pravkar slišanih mladeničih Dosu in TREiju pa se letos...

Monster Magnet: 4-Way Diablo

Fantje iz Monster Magneta se že dobro desetletje vrtijo v območju mačističnega hard ro-cka, ki so mu oklestili prej ostre in nevarne robove ter jih nadomestili z velikimi, močnimi riffi. To se jim je komercialno še najbolj obrestovalo na plošči Powertrip iz leta 1998. Naslednjim albumom uspeha ni uspelo ponoviti. Se to lahko zgodi s 4-Way Diablom? Zagotovo ne.

John Robinson: I am not for Sale

John Robinson je ameriški emsi z več kot desetletnim stažem, doslej bolj znan pod 'umetniškim imenom' Lil' Sci. Kljub neštetim izdajam singlov, mikstejpov in sodelovanjem z raznimi mački hiphopa smo njegov prvi album dočakali šele zdaj in nekoliko nepričakovano ga je izdala britanska založba Fat City; albumi ameriških izvajalcev namreč le redko izhajajo na Otoku.

P!nk: Funhouse

Čeprav zna biti P!nk čisto spodobna pop zvezdica, ki z občasno izposojo rockerskih prijemov popestri osladno mtv-jevsko sceno, iz svoje nedavne ločitve, mimo katere na albumu ne moremo, ni znala iztisniti več kot nekaj nadležnih škripajočih balad. Kljub prvemu singlu So What in napol slečeni sliki na ovitku albuma, ki nekoliko varljivo obljubljata za poslušalce zabaven sprehod skozi muke ločevanja, Funhouse ni...

Utah Jazz: It's A Jazz Thing

Juta džez nima zveze z jazzom, ampak z drum and bassom; in to tistim liquid funk sorte (nekateri jo imenujejo tudi fast soul), ki je tokrat bolj žlahtna kot ponavadi. Mlademu producentu, ki na dokumentih navaja ime Luke Wilson, je po nekaj letih izdajanja vinilk končno uspelo zložiti debi album, ki je več kot soliden prvenec. Na nekaterih mestih popolnoma spominja na boljše izdaje skupine London Electricity, le da...

Pierre Bastien: Visions of Doing

Eden tistih, ki so bili na letošnji ediciji kreativnega tabora Sajeta deležni največje pozornosti, je bil francoski multiinštrumentalist, avantgardni skladatelj in predvsem konstruktor glasbil Pierre Bastien. Projekcija dogajanja v multizvočni skrinjici je osvetlila cinematičnost njegove različice musique concrete, del te pa je sedaj objavil na novem albumu, s katerim zaznamuje dolgoletno sodelovanje z...

Jóhann Jóhannson: Fordlandia

Poleg opaznega števila izjemnih popularnoglasbenih izvajalcev Islandija premore tudi nekaj imen iz klasične glasbene tradicije, ki v svoja dela vključujejo minimalistične elektronske posege. Dober primer za to so skladatelj Ólafur Arnalds in godalni kvartet Amiina, znan po sodelovanju z velikimi Sigur Rós, vsekakor pa ne smemo pozabiti Jóhanna Jóhannsona, skladatelja in producenta, brez...

Calabrese: The Traveling Vampire Show

Tako kot so nekdaj obstajali bratje Ramone in se poimenovali Ramones, danes obstajajo bratje Calabrese in se seveda imenujejo Calabrese. In bratje Calabrese ponujajo slušatelju preprosti punk rock, opremljen s horror ikonografijo, ki so ga glasbeno in vsebinsko popolnoma povzeli po inovatorjih žanra, skupini Misfits. No ja, morda je na trenutke zanimivo slišati horror rock še izpod taktirke koga drugega, ne le...

Dimension Zero: He Who Shall Not Bleed

Pred nekaj leti je Švedska menda dobila svojo prestolnico metala, in sicer v mestecu Gothenburg, od koder seveda prihaja tudi skupina Dimension Zero, tam pa je mogoče naleteti še na člane jako cenjenih metalskih zasedb, kot so In Flames, Soilwork, Marduk in Annihilator. Zgoščenka He Who Shall Not Bleed slušatelju ponuja regularni vreščeči death/black metal občasno precej milozvočnih kitarskih harmonij z delčkom...

Fujiya & Miyagi: Lightbulbs

Ne, Fujiya & Miyagi ni iz dežele vzhajajočega sonca, kot bi sklepali po imenu. Prav tako ni duo. Gre za skupino štirih mladeničev, ki prihajajo iz priljubljenega britanskega letovišča Brightona, očitno pa se navdušujejo nad glasbenim izročilom nemškega krautrocka, saj je v njihovem glasbenem izrazu zaznati vplive skupin Neu!, Kraftwerk ali Can, spretno zmešane z zapuščino osemdesetih in devetdesetih let.

Juana Molina: Un Dia

Argentinska kantavtorica s svojim petim albumom južnoameriške zvočne tradicije namešča v doslej najbolj trendov-sko, zahodnjaškim ušesom prilagojeno muziko. V preteklosti smo jo najraje primerjali s severnoameriškimi neofolkovskimi čudniki, po novem pa jo lahko iščemo v družbi sodobnih folkovsko-plesnih hibridov. Un Dia prinaša razgibano paleto hipnotičnih amorfnih ritmov, okrog katerih se vijejo opojne...

Ansur: Warring Factions

Ker očitno novi, mlajši generaciji metalcev ni le do brezglavega nabijanja in tekmovanja v tem, kdo bo hitrejši in agresivnejši, lahko po vsej verjetnosti v prihodnosti pričakujemo še več godbenih izrodkov, kakršen je skupina Ansur. Omenjeni trio na svojem drugem ploščku ponuja precej posrečeno zmes raznolikega metala z elementi lahkotnega jazza, neposiljenega folka, osladnega ro-cka, akustičnih harmonij,...

AC/DC: Black Ice

Po osemletni suši je napočil trenutek, da si triinpetdesetletni Angus Young opaše svoj Gibson SG, nabaci šolsko uniformo in zavzame svojo mutirano berryjansko račjo hojo. Razloga sta dva. Prvi je album Black Ice, ki so ga slavni Avstralci lansirali pred dnevi, drugi pa svetovna turneja, ki v Severni Ameriki že uspešno poteka. Fantje iz AC/DC si odmikov od svojega trade mark zvoka tudi tokrat niso privoščili.

Jakob Dylan: Seeing Things

Subtilni prvenec Jakoba Dylana in njegovega benda Wallflowers se je leta 1992 prodajal naravnost katastrofalno. Dejstvo, da zasedbo vodi sin največje glasbene ikone dvajsetega stoletja, pri založbah ni prineslo kredita. Jakob, ki je po očetu podedoval tudi stoičnost in pregovorno vztrajnost, tega ni jemal kot osebni poraz, prej kot konstruktivno kritiko.

Chase & Status: More Than Alot

V Londonu (in ostanku sveta, od koder prihajajo drum and bass artisti) se vsako leto pojavijo tropi mladcev, katerih cilj je preboj med DJ-jev-sko elito in večletna, če ne večna slava v Angliji in globalno. Toda kot pravi eden legendarnih biblijskih izrekov, veliko je poklicanih, a malo izbranih. Med slednje sodita Saul Milton (Chase) in Will Kennard (Status).

Hemlock: No Time For Sorrow

Ko je pred mnogimi leti pod taktirko skupine Agnostic Front in še koga v NYC izbruhnil val nastopaškega hardcora jeznih tetoviranih mišičnjakov, je seveda takoj nastal nov trend, ki začuda več kot uspešno živi še dandanes. Bend Hemlock je tipičen predstavnik tega kroga in bi ga še najlažje primerjali s katerim od predstavnikov nove generacije nastopačev, kakršna je na primer skupina Hatebreed, le da Hemlock pri...

Morgan Geist: Double Night Time

V svetu elektronske glasbe je Morgan Geist izredno cenjen remikser in producent, ki je sodeloval z imeni, kot so The Rapture, Hugh Masekela in Telex. Že v zgodnji mladosti se je navduševal nad zvokom zgodnjih synth-pop junakov, kot so bili Devo, New Order in Human League, kar je močno navzoče na njegovi drugi veliki plošči Double Night Time, ki dejansko zveni kot poklon omenjenim pionirjem elektronske glasbe.

Plump DJs: Headtrash

Razmeroma stara znanca Andy Gardner in Lee Rous alias Plump DJs sta - po nizih uspešnih vinilnih izdaj, ki jih štancata - poleti izdala četrti studijski dolgometražni album, na katerem uspešno potujeta v časovnem miksu svojih breakov, ponekod dodobra potrošenem s houserskimi vplivi in vplivi big beata. Toda komadi kot System Addict, Snake Eyes in Torque of the Devil so že sami po sebi dovolj dobri razlogi za...

Burnt Friedman & Jaki Liebezeit: Secret Rhythms 3

Burnt Friedman in Jaki Liebezeit zagotovo sestavljata najinventivnejši glasbeni duet, ki izvaja sodobno eksperimentalno godbo, o čemer so se letos prepričali vsi obiskovalci njunega izjemnega nastopa v ljubljanskem klubu Menza pri koritu. Ker sta na nastopu predstavila tudi material s tretje izdaje skrivnostnih ritmov, so njuni zvesti privrženci in poznavalci v živo začutili čarovnijo njunega izjemnega,...

Spyder Baby: Let Us Prey

Ko so najbolj zagreti privrženci punka pred leti tulili, da ta ni mrtev, so očitno res imeli prav. Ne, punk ni mrtev, samo mutiral je v nekaj, kar skorajda nima več nobene zveze s prvotnim punkerskim gibanjem. Prvenec skupine Spyder Baby je lep primer popolnoma deviantnega punka, ki se uspešno spogleduje z elektronskim metalom, industrialom in kančkom sluzastega gothica.

Mr. Scruff: Ninja Tuna

Ninja Tuna je bil najteže pričakovan album založbe Ninja Tune v zadnjem času, in sicer iz dveh razlogov - prvi je, da so pred izidom pripravili velikanski promocijski paket, drugi pa, da se je manchestrski didžej, producent in oblikovalec Scruff povsem nepozersko uveljavil kot eden najprepoznavnejših protagonistov ninj zadnjih let. Trije singli pred ploščo so bili domiselni in raznoliki, napovedovali so veliko,...

Metallica: Death Magnetic

Butnglavska institucija Metallica je pred petimi leti z izdelkom St. Anger dosegla dno. Hetfieldu & Co., ki se takrat, žal, niso upokojili, je tako preostala samo še pot navzgor. Nižje se pač ni dalo. Če bi se dalo, bi tja že šli. Death Magnetic, ki dejansko zveni kot revizija temeljnega albuma And Justice For All (1988), Metallico vrača na zemljevid popularnega thrash metala in v ušesih krepko skušanih...

Pendulum: In Silico

Z nekaj meseci zamude, pa vendar; gre za eno najbolj pričakovanih nadžanrskih elektronskih plošč tega leta, ki je naslednica prvenca Hold Your Colour izpred treh let. Vmes se je pri Pendulumu zgodilo marsikaj. Prešel je k major globalni založbi, ob drum and bassu je izdal nekaj breakbeat kompozicij in odmik v rock'n'roll se je razvil v živo skupino Pendulum Live, ki pretežno samozadostno nastopa na anglosaških...

Alterra: Synopticon

Kako na modernega slehernika, živečega v zahodnjaški, s kapitalom zaznamovani družbi, vplivajo vrednote, ki so se v več kot dvestoletni zgodovini prevladujočega družbenega sistema oblikovale v navidezen beg od primarnih, naravnih vrednot? Kakšne so posledice družbene ureditve, ki temelji na neusmiljenem kopičenju dobička, za življenje posameznika, pa tudi za svet in naravne danosti, ki jih sodobni človek...

Pin-Up Went Down: 2 Unlimited

Za morda ne ravno posrečenim imenom se skriva dokaj nenavaden duo, katerega polovico je bilo nekdaj mogoče slišati med francosko govorečimi posebneži, zbranimi v skupini Carnival In Coal. Tokrat si je gospod v družbi vokalno dokaj sposobne gospodične omislil žanrsko zelo razgibano godbo, ki jo sicer povezuje nekakšen čudaški metal, vendar pa je v tej zmesi moč zaslediti barvito paleto raznolikih glasbenih žanrov.

Isobel Campbell & Mark Lanegan: Sunday at Devil Dirt

V zadnjih letih je ex frontmana špicnih Screaming Trees doletel nenavaden avtorski pospešek. Po sodelovanjih z bendi QOTSA, Soulsavers, Gutter Twins, lastnim bendom in drugimi se je Lanegan odzval tudi na drugo povabilo gospodične Campbell (ex Belle & Sebastian). Ta je tokrat svoje angelske šepete zadržala v drugem planu in težo vokala prepustila prepitemu, nikotinskemu baritonu Marka Lanegana.

Pankrti: Nč se ne premakne

Prvega decembra lani, dobrih 30 let po prvem punk koncertu na Balkanu, na katerem se je zbralo nekaj sto srečnežev, se je zaradi ponovne združitve Pankrtov v Halo Tivoli nagnetlo več kot osem tisoč obiskovalcev. Vsi kot eden so podprli totalno revolucijo. Ker nekaterim refrenom zlepa ne poteče rok trajanja. Zato DVD z dinamičnim posnetkom tega zmagoslavnega koncerta ni le dokument, marveč fetiš, ki ne sme manjkati...

Max Richter: 24 Postcards In Full Colour

Edinburški skladatelj in pianist Max Richter se po poldrugem letu vrača s še zahtevnejšim in kompleksnejšim izdelkom od albuma Songs From Before, na katerem je spretno združil klasično glasbeno izročilo, sodobne elektronske prijeme in sodobno književnost. Tokrat se posveča sodobni tehnologiji, ki je zadnja leta postala stalnica v življenju skorajda vsakega posameznika: mobilnim telefonom, natančneje načinom...