FINNEAS: OPTIMIST

Štiriindvajsetletni Finneas O’Connell je kot producent in glasbenik zaslovel v tandemu z mlajšo sestro, pop velikanko Billie Eilish. Njegov solistični dolgometražni prvenec OPTIMIST, na katerem se skuša dokazati še kot pevec in tekstopisec, je suveren dokaz, da bi se moral trdno držati vloge producentskega »brata iz ozadja«.

Full of Hell: Garden of Burning Apparitions

Prvoborci ameriškega novodobnega metala, ki se kot himeričen cronenbergovski stvor razrašča iz razpadajočih kosov black/death metala, grindcora in hardcora, nas na svojem petem albumu obstreljujejo z rafalom dvanajstih kratkih komadov, ki nas brezkompromisno prebadajo po vsem telesu. Če ste mislili, da je temačna kitarska muzika v smislu kreativnosti zadela ob steno, aktualna plata Full Of Hell predstavlja silovito zaušnico – je hkrati vrnitev k izvorni neposrednosti grindcora in sodoben transžanrski zvarek, ki posega v polje hrupnih power electronics estetik. 21 minut neizprosne, brutalno zasičene, meso parajoče ekstremne glasbene ekspresije za fene vizionarskih veteranov à la Converge.

BADBADNOTGOOD: Talk Memory

Peti album kanadskega festivalskega hita jazzovskega jezika za seboj pušča dvoje: enega člana benda in gostujoče vokaliste svojega predhodnika. Talk Memory je obred prehoda v »odraslo« obdobje, je jazz v bolj destilirani, klasični obliki, s precej improviziranja in s skoraj nič markantnih hakeljcev. BADBADNOTGOOD – zdaj trojec – se izkaže v najbolj zreli, kompleksni in produkcijsko najbolj prepričljivi izvedbi doslej, za kar pa ne more pobrati vseh zaslug. Na pomoč mu je namreč priskočilo nekaj muzicistov, predvsem (podobno kot pred kratkim tudi novosoulovski skupini Hiatus Kaiyote) brazilski veteran Arthur Verocai z godalnimi aranžmaji, ki so vtkani tekoče in nevsiljivo. BBNG, čisto pravi jazzerji.

Moor Mother: Black Encyclopedia of the Air

Camae Ayewa, ameriška pesnica, aktivistka in glasbenica, je na lanski plošči BRASS nekoliko obrzdala svoje ekstremistično eksperimentalne težnje in začela ustvarjati glasbo, ki ni namenjena zgolj peščici glasbenih sladokuscev z visokim pragom tolerance za preizkušanje mej poslušljivega. Dostopnejši poligon za pesniško sporočanje aktivističnih zamisli je našla v ritmih hiphopa, a to še zdaleč ne pomeni, da lahko od njene nove plošče pričakujete lahkotno poslušalsko izkušnjo. Ta je sicer nekoliko olajšana s široko paleto gostujočih vokalistov iz raperskega podzemlja, vseeno pa album zaznamujejo sila abstraktni beati in napredno misleča produkcija, ki se v zadnji tretjini plošče prevesi v nekoliko težaške zvočne eksperimente, združene z intenzivno spoken-word poezijo.

James Blake: Friends That Break Your Heart

Ikonični Scott Walker je bil med tistimi raritetami popularne glasbe, ki so se v 60. letih uveljavile kot najstniški fenomen, a se je kasneje predal raziskovanju novih glasbenih svetov in v novem tisočletju glasbeno pot končal kot zastavonoša sodobne avantgarde. Vendar je kariera večine sodobnih (kant)avtorjev diametralno nasprotna. Od kompleksnega, izrazno drznega muziciranja sčasoma vodi k brzdanemu, varnemu, znanemu – kar bi lahko primerjali z zanesenjaškim političnim revolucionarstvom mladih ljudi, ki sčasoma sublimira v sredinsko socialdemokratsko konservativnost. V to kategorijo muzičarjev spada britanski kantavtorski producent, ki se je prelevil v vsem ljubega r&b slavčka. To je James Blake, predstavnik novodobnega atmosferičnega elektronskega baladerstva, ki uteleša tisti specifični vajb mrzlega, deževnega londonskega jutra z meglicami, hlapečimi iz jaškov, in ekrani, ki na podzemni bolščijo v utrujene potniške obraze. Blakova muzika je že od začetka čustveno precej enodimenzionalna, fokusirana na specifično urbano svetobolje in postinternetno melanholijo – na občutek, da nam v življenju stalno nekaj manjka.

Sufjan Stevens & Angelo De Augustine: A Beginers Mind

Hiperproduktivni kantavtor Sufjan Stevens se po razmeroma dolgem obdobju, v katerem je raziskoval svetove ambientalne elektronike in indietronice, vrača k folkovskim koreninam – tokrat v tandemu z varovancem svoje založbe Angelom De Augustinom. Kemija med avtorjema ni nič manj kot čarobna: lepo se dopolnjujeta glasbeno in tekstovno, njuna eterična večglasja pa so izjemno prijetna na posluh, vseskozi doživeta, a nikoli pretirano vznesena. Za vsako od štirinajstih spokojnih pa hkrati epskih skladb na plošči sta avtorja navdih poiskala v filmu, ki sta si ga ogledala skupaj – od Ponorelega Maxa do Čarovnika iz Oza –, vendar to med poslušanjem pravzaprav ni ravno očitno, tudi če pozorno prisluhnemo besedilom.

The Specials: Protest Songs 1924–2012

The Specials je bil glas britanskega glasbenega multikulturalizma desetletja pred »merkelskim multikulti cinizmom«. Bend, ki je znal jamajški gruv prevesti v britansko okolje z jasno politično držo in v antoloških razsežnostih, je doživel več reinkarnacij. V zadnji je izvornih članov zasedbe ostalo bolj malo, zato pa ta z novim albumom priredb protestnih pesmi prav nič ne stavi na staro slavo. O skaju oziroma two tonu ni ne duha ne sluha, predelave (najbolj znane so tiste Boba Marleyja, Franka Zappe in Leonarda Cohena) pa skupina zlaga urejeno, po pravilih, baladno, rockovsko, veteransko, spoštljivo, zmerno, na trenutke šablonsko in rahlo »terasa-bendovsko« ... Povsem starošolsko in zunajtrendovsko.

emjulate: emjulate EP

Častilec nizkih tonov in lomljenih ritmov Dan Jurca je eden redkih domačih producentov, ki so močno vpeti v mednarodno dubstep in bass skupnost. Kot številni drugi glasbeniki je nedavno na platformi Discord vzpostavil skupino, kjer si z okoli 70 drugimi mladimi ustvarjalci izmenjuje producentske trike in glasbene vtise, na Bandcampu pa najdemo že tri pakete semplov iz njegove zvočne knjižnice. Po odlično sprejetem marčevskem debitantskem albumu, ki ga je Koprčan podpisal z vzdevkom FLO in je razgalil njegovo intimnejšo plat, se zdaj predstavlja s frišnim kratkičem pod imenom emjulate, na katerem ostro zavija proti plesiščem. Visokoločljivostni, na trenutke surovi, drugič vase obrnjeni drum’n’bass/halfstep sladkiši z nesramno glomaznimi basi.

Tirzah: Colourgrade

Tirzin prvenec – leta 2018 izdani Devotion – je stroka skoraj enoglasno potrdila z oznako odličnosti: deležen je bil sijajnih kritik in je pristal v izborih založniških vrhuncev tistega leta. A intimni minimalizem mlade londonske pevke ni podkoval za vlogo nove zvezdnice velike in izjemno produktivne tovarne britanskega r & b-ja levega pola. Album in njegova avtorica bi sicer težko galopirala po prerijah slave. Prvič, gre za razmeroma tih izdelek nepompozne produkcijske narave in zmernega aranžiranja. Drugič, ključno, Tirzah se rada drži zase, ne rine v ospredje, ne kriči za pozornost, tudi ni plesalka, ne narekuje modnih smernic, ni integralni del the in-crowda ... Pravzaprav se najbolje počuti v svoji domači »vasi« v južnem Londonu.

HOMESHAKE: Under the Weather

Peter Sagar se je zaradi depresije umaknil v samoizolacijo že precej pred pandemijo in začel v samoti skladati otožne, neizmerno ležerne kompozicije, ki jih zdaj predstavlja na kratki, a sladki plošči Under the Weather. Že pri prejšnjem albumu Helium se je zdelo, da je Sagar skladbe aranžmajsko nekoliko preveč oskubel, zdaj pa je v minimalističnih težnjah naredil še korak dlje: skoraj popolnoma je opustil R & B-jevske elemente, zaradi katerih so bila njegova zgodnejša dela tako spevna in prikupna, in se posvetil spokojni, skoraj ambientalni melanholiji, pri kateri je meja med žalostinkami in uspavankami izjemno tanka.

PTČ: NEKI TKO VSAK DAN

Zadnja leta smo na ramenih uspeha tria Matter priča procesu posodabljanja avtohtone rap izraznosti. Vznikajo nova imena, ki z vpeljevanjem vsakdanjih spletno-urbanih tem in novih producentskih prijemov oldskul formate prikrajajo potrebam novih generacij. Mednje spada mladi ljubljanski tandem Vala Fürsta in Pavla Panona Raščana, ki na prvencu zaseda teritorij, kjer se klešejo ambicije klubskih pokalic in abstraktnih beatov. Njune produkcije, pankrti hiphop artizma in gen Z popa, so samosvoje, večplastne, vseskozi sveže. Žal pa njunemu flowu in verzom, ujetim med pronicljivostjo in pretencioznostjo, manjka avtorske zaznamovanosti: učinkujejo kot imitacija matterinščine. Obetaven prvenec, za naprej pa manj izumetničene enigmatičnosti in več žmohtne vsebine.

José González: Local Valley

Ima v glasni sodobnosti množične kulture klasična folk muzika sploh še šanse? Ima! José González se je potihoma in nevsiljivo prikradel v kolesje stroja velikih festivalov kot zmeren, akustičen one man band. Albume niza počasi. Novi, Local Valley, prihaja šest let po zadnjem, tehničnih in vsebinskih novosti pa na njem skorajda ni. Gonzálezov »ustvarjalni razvoj« je minimalen, njegova muzika ostaja izpovedna kantavtorska klasika, intimno kombiniranje ali, bolje rečeno, svojstveno enovito zlitje akustične kitare in glasu. No, tokrat ne poje samo v angleščini, ampak tudi v domorodni švedščini in materinščini španščini. In dodaja majhne, subtilno nevsiljive dodatke igranih in programiranih ritmov tolkal. V skromnosti je moč.

Injury Reserve: By the Time I Get to Phoenix

Injury Reserve, arizonska hiphop zasedba, že desetletje navdušuje s pestrim eklekticizmom in razmeroma eksperimentalnimi beati, zdaj pa je – na drugi studijski plošči – v glasbenem avanturizmu presegla samo sebe. By the Time I Get to Phoenix je tako radikalen slogovni zasuk na nepredvidljivi ustvarjalni poti drznega trojca, da pravzaprav začenja popolnoma novo poglavje, ki pa je, žal, tudi njegovo zadnje: raper Stepa J. Groggs, eden od ustanovnih članov zasedbe, se je lani poslovil s tega sveta, vendar je bil dobršen del albuma posnet že pred njegovo smrtjo. Tako je zasedbino najboljše delo doslej tudi Groggsova postumna plošča.

Mild High Club: Going Going Gone

Klub rahlo zapohanih, projekt ameriškega kantavtorja, producenta in multiinstrumentalista Alexa Brettina, je obrodil še eno izjemno ploščo, ki sprva ustvari vtis nemoteče glasbene spremljave za vožnjo v kakšnem hotelskem dvigalu, a se v njeni večplastnosti pravzaprav skriva veliko več – sicer na precej pretanjeni ravni, a ravno v tem je čar njegove psihedelične elevator glasbe, začinjene z jazzom, neosoulom in ležernim slacker rockom à la Mac DeMarco. Going Going Gone je izjemno igriva plošča, na kateri Mild High Club ne špara z instrumentalnim duhovičenjem, pa naj gre za osladne saksofonske solaže v slogu Kennyja G-ja ali za trenutke, ki zvenijo kot s soundtracka kakšnega vintidž porniča iz sedemdesetih.

Nala Sinephro: Space 1.8

Nala Sinephro se je, ko je bila mladinka, najprej kalila na odrih londonskih (jazzovskih) prostorov. Prepričljivost teh nastopov je verjetno glavni razlog, da na njenem prvencu igra zavidanja vredna druščina iz prve lige londonske novojazzovske scene. Posnela ga je pri 22 letih, sama ga je skomponirala, sproducirala, posnela, zmiksala. Na njem igra harfo in vijači modularne sintetizatorje. Izhodišče je studiozno, saj je temeljna premisa projekta, da zvok premika materijo. Album Space 1.8 je v večini ambientalna, popolnoma mehka, meditativna, hipnotična in strašljivo pedantno sestavljena tvarina, ki prikima šoli spiritualnega jazza. Z enim hrupnejšim vrhuncem. Eden od prepričljivejših letošnjih izdelkov britanskega glasbenega prostora in vesolje zvočne perfekcije.

Dj Seinfeld: Mirrors

Dj Seinfeld je eden od jezdecev izjemno trendovske scene šumeče, saturirane in melodične klubske muzike, ki se je je prijela oznaka lo-fi house. Izraz in estetika oziroma buzzword je bil v zadnjih letih zlorabljen vse do naslovov nepregledne množice youtubovskih miksov in spotifyevskih plejlist. Tako ni čudno, da je švedski didžej pri snemanju drugega albuma obrnil ploščo. Slogovni premik je bil torej nujen, je pa tudi povsem predvidljiv. Seinfeld se seli na največje odre. Mirrors je sčiščen, spoliran in všečen skupek sterilno brezdušnega housa in 2-stepa z vrivki trendovske progresive, ki je narejen z mislijo na ugajanje poslušalstvu. A ne Seinfeldovim starim fenom, ampak sredini širše klubske populacije.

Lil Nas X: MONTERO

Spomnim se, kako me je na neki korpo zabavi, kjer sem vrtel glasbo, okoli 40-letni poslovnež večkrat zapored prosil za country-rap superhit Old Town Road (2019), s katerim naj bi bil danes dvaindvajsetletni afroameriški gejevski raper Lil Nas X prvotno meril predvsem na otroke in mladino (v slogu komada Kavbojci in Indijanci zasedbe Čuki). Neodvisno izdana skladba je doživela nesluten uspeh na TikToku in raper je na Twitterju k sodelovanju pozval country fejmiča Billyja Raya Cyrusa. Mož je privolil. Vse uspešnejši komad je bil nato izključen z Billboardove country lestvice, to pa je še povečalo njegovo priljubljenost in postal je eden najbolje prodajanih singlov vseh časov. Čeprav je vse skupaj dišalo po provokaciji konservativne Amerike – črnec in gej, ki povsem povozi belsko country sceno z zajebantskim (t)rap komadom –, se je Lil Nas X v samo dveh letih nepričakovano preobrazil v eno medijsko zanimivejših, dejansko samosvojih pop osebnosti mlajše generacije.

King Krule: You Heat Me Up, You Cool Me Down

Britanski samorastnik Archie Marshall je v letu 2020 uspel izvesti tri koncerte, posnetke z njih pa so zdaj sestavili v live album. Če je vokalist takoj prepoznavnega glasu, kitarist, producent, raper ... svojo nišo zrnate melanholije zarezal z nizom meglenih, zasanjanih, lebdečih albumov izrazitega avtorskega pečata, pa žive interpretacije materiala z zadnjih dveh albumov – lanskoletnega Man Alive! in tri leta starejšega The OOZ – s ščepcem starejših hitov na odru zvenijo bolj našpičeno, glasnejše, dinamično, postpunkersko. Brez kančka nastopaških trikov ali dolgovezenja. Po prisluhu ploščku You Heat Me Up, You Cool Me Down ni nobenega dvoma: glasbo Kinga Krula je treba doživeti v živo.

Iron Maiden: Senjutsu

Britanski pionirji tudi v svojem 46. letu ostajajo ena upravičeno najbolj čaščenih metal zasedb vseh časov. Ko legende izdajo nov album, četudi gre že za njihov sedemnajsti, je to za številne fene pač glasbeni praznik. To znova potrjuje njihova 82-minutna heavy/prog metal epopeja, ki jo zaznamujejo strukturno razgibani, celo 12-minutni komadi, eksplozivne stadionske kitarske nažigancije, pretežno melanholična atmosfera in mogočni Dickinsonov vokal, ki je po zmagi nad rakom v odlični formi. Ne gre toliko za starošolsko galopiranje à la Run To The Hills kot za kontemplacijo besedil in zibanje glave ob njihovih sofisticiranih aranžmajih. Kakovosten album ikon, ki prezirajo nostalgijo in gledajo naprej.

Low: Hey What

Dvojec Low, ki ga sestavljata mormonska zakonca Alan Sparhawk in Mimi Parker, se je skoraj popolnoma oddaljil od slowcore zvoka, ki ga je v devetdesetih pravzaprav ustvaril sam in ga nadgrajeval skozi bogat opus enajstih plošč. Pri dvanajsti, izjemni plošči Double Negative je presenetil z radikalnim slogovnim zasukom: upočasnjeno, spokojno kitarsko glasbo je zamenjal s kombinacijo ambientalne elektronike in melanholičnega popa, ki je kljub minimalizmu izjemno pestra in intenzivna. Ta zvok je zdaj, tri leta kasneje, z albumom Hey What še dodatno izboljšal. Ritem sekciji se tokrat skoraj popolnoma izogne ter se posveti predvsem večplastnim teksturam in melodramatičnim, a eteričnim večglasjem.

Little Simz: Sometimes I Might Be Introvert

Četrti album enega najprepoznavnejših glasov britanskega novosoulovsko-hiphoperskega miljeja zadnjih petih let je s tehnične plati daleč najambicioznejši doslej. Sometimes I Might Be Introvert prinaša veliko: orkestralne aranžmaje pihal in godal, upanje vlivajoče zborovske napeve, teatralne motivacijske nagovore, široko žanrsko kombinatoriko ... Tematsko ostaja, kjer je severnolondonska raperka brodila v zadnjem desetletju: v nepreračunljivi izpovedi in občasnem spretnem bahaštvu. A bolj kot narativni lok prepriča sama veščina obračanja in zlaganja besed v edinstveno gibki tok.

Zlatko Kaučič, Tomaž Grom: Raztrgana folklora spomina

Avtentična ekspresija, izbruhi nezavednega in kartiranje nikogaršnjih zvočnih topografij so zamisli, ki jih povezujemo s projekti bobnarja/tolkalca Zlatka Kaučiča in kontrabasista Tomaža Groma, velesil slovenske muzike, ki že več desetletij gojita umetnost impro glasbe, raziskujeta potenciale nekonvencionalnega muziciranja in ustvarjata čezmejno, ne le geografsko, tudi estetsko. Po prvencu Uho je senca očesa je pred nami nov izdelek, skupek kompozicijsko dinamičnih in zvokovno evokativnih elektroakustično-jazzovskih gmot, ki nas srkajo vase, vodijo po skritih hodnikih našega podpodja, bodejo, raztegujejo in občasno ljubkujejo. Izmuzljiva živa muzika, ki odpira psihedelični portal spominov.

Drake: Certified Lover Boy

Drake, kanadski superzvezdnik, ki je med sodobnimi glasbeniki absolutni rekorder v količini prodanih plošč, je playliste generičnega R & B-ja obogatil s ploščo presenečenja – še eno razvodenelo zbirko jeremijad o slavi in ljubezni. Album, ki naj bi, kot pravi avtor, govoril o »toksični moškosti in sprejemanju neizogibne srce parajoče resnice«, vsebuje malo morje sramotnih verzov, polnih blodnjavega samopomilovanja, in tipičnih drakizmov o osamljenosti in lažnih prijateljih. Avtor na plošči nikoli ne izstopi iz cone udobja: pravzaprav pogosto zveni nekoliko zdolgočaseno in zaradi tega tudi dolgočasno. Besedila močno zaznamuje rivalstvo s Kanyejem Westom, a Drake že dolgo slovi kot poraženec raperskih beefov, ta sloves pa zdaj le še dodatno zacementira.

08080: Astro Disco

Producent in oblikovalec zvoka Jure Anžiček nas na debiju vabi na medzvezdno potovanje po lastni orbiti. Kot primer sodobnega modularnega »techna«, ki se razrašča v polja abstraktnih ambientalnih pejsažev, hrupnih erupcij in kozmičnega brnenja, izdaja ponuja kuliso za poglobljeno poslušalsko izkušnjo na vrhunskih slušalkah v objemu domačega kavča. Ko že misliš, da boš skozi klubska vrata vdrl na plesišče, muzika ubere drugo pot in kmalu končaš v naročju kiborškega monstruma s sintetičnim glasom, ki spomni na Blawanove futuristične vokalne manipulacije. Kompozicijsko drzen in zvočno žmohten EP avtorske elektronike s presenetljivo mehkobnim epilogom – kot nalašč za dokumentarec o »techno« vizionarju Hermanu Potočniku.

Kanye West: Donda

Zbegani um Kanyeja Westa je obrodil še eno ploščo, ki bi jo najrajši popljuvali, a je za to preprosto predobra. Zdi se, kot bi se kontroverzni raper na vse pretege trudil, da bi se zameril tudi tistemu delu širše javnosti, ki ga doslej še ni zasovražil, vendar so njegova vprašljiva dejanja verjetno le del prebrisane strategije, s katero nenehno dviguje prah v medijski krajini.

The Bug: Fire

Fizični učinki basov na telo so že od leta ‘97 glavna preokupacija Kevina Martina, basovskega maga in ambasadorja transatlantskih soundsystem estetik, ki dub(step), dancehall, grime in industrial združujejo v prepoznavno londonski zvok. Album Fire, ambiciozni tretji del njegove urbane trilogije, je epohalen soundtrack za svet, ki gori pod našimi nogami. The Bug skupaj z dolgim seznamom izvrstnih MC-jev servira prave male potrese, napete, glomazne, srhljive komade, ki zbujajo tesnobo kot brezpilotniki nad glavo, preden te dodobra prerešetajo s svojimi rafali. Distopične projekcije so se prikradle v naš vsakdanjik in zahtevale svoj prostor pod soncem, Fire pa je album, ki oprijemljivo zvočno zaznamuje to sedanjost.

travnik: PUBECI NE JOČEJO

Mariborski prostor raperskega izrazja je vedno znal postreči s kakšnim relevantnim imenom. V zadnjih, »posttekočih« letih je bil to najpogosteje prav član ključne zasedbe Tekochee Kru Mito. No, tokrat poslušamo manjše presenečenje, saj je mikrofon prevzel njegov najpogostejši sodelavec producent. YNGFirefly v navezi s frendi, kolegi, momci, jarani, pubeci ... skače po travniku na presečišču rapa, trapa in popa. PUBECI NE JOČEJO, zato pa uravnovešeno rapajo in pojejo, autotjunovsko zavijajo, sčilirano nametavajo in predvsem vajbajo. Album vsakdanjika popolnoma ležernega teka ali hipermelodični tinejdžerski pop dobesednih opisnih tekstov in oslajenih hakeljcev.

The Beach Boys: Feel Flows

The Beach Boys so nas počastili s še eno porcijo neizdanih posnetkov, ki se skrivajo v njihovi arhivski zakladnici. Tokrat razkrivajo gradivo, nastalo v času snemanja albumov Sunflower in Surf’s Up. To je bila komercialno porazna, a ustvarjalno triumfalna doba bratskega benda, ki je takrat deloval predvsem kot plovilo za vizionarsko skladanje zbeganega Briana Wilsona. V paketu petih diskov je kar 108 doslej neslišanih posnetkov, od akapel do pozabljenih demotov in tudi nekaj vrhuncev s solistične plošče bobnarja Dennisa Wilsona, ki so zdaj prvič ugledali luč sveta. Čeprav je izdaja nekoliko napihnjena – posnetki koncertov so denimo popolnoma odveč –, je fascinanten vpogled v eno od najbolj eksperimentalnih obdobij tega legendarnega in izjemno plodnega benda.

Halsey: If I Can’t Have Love, I Want Power

Leta 2021 nadobudni pop ustvarjalci srečo vsakodnevno preskušajo na platformi TikTok, danes 26-letna ameriška pevka pa je pot v naročje mainstreama začela leta 2012 z objavami na platformi Tumblr, ki je v zadnjem desetletju krojila popkulturne trende med milenijci, preden so jo na rob virtualne zavesti potisnili novi medijski velikani. Od takrat se je Halsey profilirala kot samooklicana antipopzvezdnica s kameleonskimi sposobnostmi prestopanja različnih žanrskih pragov – sodelovala je z Justinom Bieberjem in EDM-producentom Marshmellom ter metalci Bring Me The Horizon. Je javna osebnost z močno aktivistično držo in med drugim opozarja na samomorilnost, spolno nasilje in rasno diskriminacijo. Spada skratka v širši krog alter pop pevk, ki so se na sceni uveljavile v zadnjih nekaj letih, predvsem zaradi prelomnih izdaj ikon, kot sta Lorde in Lana Dey Rey, ki so pomagale prevetriti definicijo sodobne pop zvezdnice (v primerjavi s seksualno bombastičnostjo Britney Spears, J. Lo in drugih predhodnic).

Niko Novak: Pankow

Samotni potnik, podalpski bluesman, mrmrajoči kantavtor zrnatega glasu. Nika Novaka poznamo še iz slavnih dni skupine Dicky B. Hardy in kasneje dvojca Incurabili, zadnja leta pa redno niza izredne albume, napol na skrivaj, večinoma na spletu. Samo glas in bas, posneta in nič kaj spolirano zapakirana. Tokrat je drugače, saj so v Nikov špelunkasti one-man-blues všpikali še druge instrumente in efekte, glasbo pa potem čisto zares zmiksali in izdali na vinilu. Vse brez pretiravanja in z občutkom. Čeprav predvsem bobni dodajo neko novo dimenzijo, neko globino in težo, pa se pri nekaterih posnetkih bogatenje in čiščenje zdita skoraj odveč. Minimalizem Novakovega izraza je hkrati njegova glavna značilnost.