Lorde: Solar Power

Mlada novozelandska superzvezdnica Lorde, ki jo je David Bowie okronal za »prihodnost glasbe«, je zaslovela že pri rosnih šestnajstih, status ene od najvplivnejših pop pevk z začetka 21. stoletja pa je zakoličila s čislano ploščo Melodrama, ki ji je prinesla tudi grammyja za album leta. Sodeč po težko pričakovani plošči Solar Power, na katero smo čakali kar štiri leta, je bila Melodrama ustvarjalni vrhunec njene kariere. Na novem albumu krmari predvsem med kopiranjem generičnih pop šlagerjev devetdesetih let – pol plošče zveni kot hommáge Alanis Morissette – in monotonim pop-folkovskim kantavtorstvom: v besedilih se pogosto osredotoča na plehka razsvetljenja, do katerih je prišla z jogo, meditacijo, astrologijo, magičnimi kristali in pozdravi soncu.

Tropical Fuck Storm: Deep States

Avantpunkerji iz dežele tam spodaj spadajo v skupino anglosaških postpunk preroditeljev, ki poskušajo širiti obzorja novodobne kitarske ekspresije. V primerjavi z anglo-ameriškimi tovariši je ekstravagantni kvartet nekoliko bolj psihoaktiven, to potrjuje njegov tretji album, na katerem orje globoko v polja prosto lebdečih, ponekod surovo hrapavih, drugod bolj funkyjevskih instrumentalov, ki jih dopolnjujejo prepogosto izumetničena moško-ženska večglasja. A težko zaobidemo občutek, da poslušamo še eno (re)kombinacijo istih slogovnih elementov, kot jih najdemo pri skupini Viagra Boys ali IDLES, le da z nekaj več avstralske prismuknjenosti, sarkazma ter verzov o lovkah globoke države in raznih teorijah zarote.

Ka: A Martyr’s Reward

Ka, newyorški poet hrapavo šepetajočega rapa, samotarski pripovedovalec zgodb z napačne strani Brooklyna, podnevi pa gasilec, je samostojno in neodvisno izklesal nišo, ki jo zadnja leta poslušamo kot minižanr izrazito narativne, osebne, mračne, sedativne, uličarske, netrendovske in breznavlačne narave. Novi album A Martyr’s Reward potrdi, da je veteran potrpežljivo zgradil prepoznavno samosvoja in nevsiljiva zvok in slog, ki jima ni para.

Bleachers: Take the Sadness Out of Saturday Night

Pod psevdonimom Bleachers ustvarja Jack Antonoff, eden najbolj zaželenih producentov v sodobnem popu in petkratni dobitnik grammyja, ki je soodgovoren za nekatere najodmevnejše pop albume zadnjega desetletja. Kot producent – in pogosto tudi kot soavtor glasbe – redno sodeluje s pop velikankami, kot so Lorde, Taylor Swift in Lana Del Rey, a ob poslušanju njegove tretje solistične plošče se zdi, da vse najboljše zamisli pokuri za delo z drugimi izvajalci. Skladbe na plošči Take the Sadness Out of Saturday Night se tako zelo sklicujejo na dela Antonoffovih idolov, da je v njih težko zaznati kakršnokoli sled avtorske izvirnosti.

Joy Orbison: still slipping vol. 1

Producent, ki je bil označen za nacionalni zaklad britanske elektronike, je s svojim enkratnim slogom močno vplival na estetske tokove plesnih muzik z Otoka. Dvanajst let po prelomnem singlu Hyph Mngo Orbison servira dolgometražni prvenec, ki odseva njegovo filigransko producentsko uho, slogovno fleksibilnost in občutek za dramaturgijo. Zasnovan je kot intimen mikstejp s posnetki članov njegove družine in dolgim seznamom vokalistov, na njem pa najdemo abstraktne downtempo beate, čutne dancehall, garage in dubstep produkcije, sončne house štikle, futurističen d’n’b in še marsikaj. Nesporna mojstrovina britanske elektronske muzike 21. stoletja – ki kar kriči »to je London!« –, h kateri se boste redno vračali.

Jungle: Loving in Stereo

Londonski dvojec Jungle je leta 2016 udaril premišljeno: sprva anonimno, z markantnimi »uličnimi« videospoti, zaledjem uigranih muzicistov in prvencem zasanjano pesnega soulovskega popa rahlo odtujene vokalne izvedbe. Tretji album prinaša največje slogovne spremembe doslej: prinaša opazna nihanja v tempu, prinaša dva gostujoča vokalista, prinaša več razgibanosti v petje glavnih protagonistov in več življenja v samo muziko. Loving in Stereo se slogovno bolj kot prejšnji izdelki spogleduje z »londonsko novo sceno«, od prepoznavnega sčiščenega disca je ostalo bolj malo, kar je dobrodošla poteza za znamko, ki je doslej stavila tako rekoč na en sam trik. Spolirana, apolitična različica novosoulovske sodobnosti metropole.

The Killers: Pressure Machine

Čeprav vesoljne uspešnice, kot sta Mr. Brightside in Human, še vedno vztrajno odmevajo po radijskih valovih, poročnih zabavah in Spotifyevi šaljivi playlisti, imenovani Pesmi, ki navdušujejo belce (Songs That Excite The While Folk, op. p.), je zasedba The Killers že več kot desetletje tako passe, da marsikdo živi v prepričanju, da se je njena ustvarjalna pot končala že pred prelomom prejšnjega desetletja. A lasvegaški pop-rock trojec pravzaprav nikoli ni poniknil, ker pa se je dolga leta boril z identitetno krizo – katere učinki so bili denimo recikliranje prežvečenih formul, neuspešno preizkušanje novih terenov ali pa solistični spodrsljaji frontmana Brandana Flowersa –, se svet za njegove sodobnejše diskografske izdelke ni resnično zmenil. Vse do letos, ko je bend svežino nepričakovano našel v sklicevanju na zapuščino fotrovskega americana rocka, folka in celo countryja: The Killers je končno opustil težnje po ustvarjanju baladnih pop-rock himn, stadionsko pompoznost je zamenjal za melanholično spokojnost in se pri iskanju navdiha zazrl v glasbeno tradicijo ruralne Amerike.

Ty Segall: Harmonizer

Za povprečnega glasbenika ni dvoletno zatišje nič posebnega, za hiperproduktivnega mojstra garažnega rocka, ki je v zadnji dekadi redno izdajal vsaj po en album na leto, pa to ne velja. Kalifornijec je premor, med katerim je postavil svoj studio, brez fanfar presekal s frišnim albumom, ki drugače od eksotičnega predhodnika deluje kot vrnitev k njegovemu mogočnemu, zdaj še bolj sofisticiranemu in sodobnemu kitarskemu zvoku s pridihom kalifornijske psihedelije. Segall pač ni revolucionar; kot muzičar si prizadeva za preseganje rock klišejev in iz novih perspektiv servira že tisočkrat slišane riffe, ne da bi se vdal poceni nostalgiji in kopiranju legend na prvo žogo. Mastna kitarska nažigancija za iskalce svežine v rocku.

Liars: The Apple Drop

Avanturistični postpunkovski trojec na jubilejni deseti plošči obuja svojega kolektivnega duha. Frontman Angus Andrew je v zadnjih letih pod imenom Liars izdajal solistična dela, ki niso dvignila ravno veliko prahu, zdaj pa je moči združil z jazzovskim bobnarjem Laurenceom Pikom in eksperimentalnim multiinstrumentalistom Cameronom Deyellom ter ustvaril eno najboljših plošč v svojem bogatem opusu. Hkrati je The Apple Drop Liarsov najdostopnejši studijski izdelek doslej: čeprav se zasedba tudi tokrat ne špara z značilno temačnimi besedili, drznim eksperimentiranjem in pogostimi rafali rezkega hrupa, odbite zamisli zapakira v dokaj konvencionalne strukture – v skrbno organiziran kaos – in v skoraj vsaki skladbi očara s presenetljivo spevnimi refreni.

Altin Gün: Âlem

Trenutni glavni popularizator posodabljanja zvoka turške psihedelije in anatolskega rocka preteklosti domuje v Amsterdamu. Zasedba Altin Gün se je v zadnjih treh letih izjemno hitro prelevila iz drugogodbaške eksotike v popularno festivalsko stalnico. To ji je med drugim uspelo s slogovnim popravkom: vse bolj se je usmerjala proti discu in synth popu. Tudi tokrat, v četrto, že z drugim letošnjim albumom. Âlem je najbolj elektronski izdelek ekipe doslej, psihedelični učinki in rešitve so potisnjeni v ozadje, v ospredju kraljujejo preproste, v uho hiteče sintetizatorske melodije, vsi zaslužki pa gredo ekološki dobrodelni organizaciji Earth Today. Privlačno, zapomnljivo, izčiščeno, naivno in včasih klišejsko.

Prince: Welcome 2 America

Aprila smo se spomnili pete obletnice smrti enega ključnih afroameriških avtorjev popularne muzike 20. stoletja, posodobitelja funka, briljantnega multiinstrumentalista in pevca, modnega ekscentrika, lastnika ikoničnih brkov, najbolj seksapilnega moškega v petkah, avtorja lastnih in tujih hitov (Sinead O’Connor, The Bangles itd.), šarmerja, ki je zaslovel z rock dramo Škrlatni dež (1984), skladatelja filmske glasbe in enega bolj izmuzljivih superzvezdnikov z osupljivim opusom, ki obsega kar 39 studijskih albumov. Prince je bil pač en sam, vselej korak pred konkurenco, zato ne preseneča, da je njegov postumni studijski album, ki je nastal marca 2010 pred začetkom istoimenske turneje, nemudoma zbudil pozornost glasbenega občestva.

Isaiah Rashad: The House Is Burning

Dolgih pet let je trajalo, da smo dočakali tretjo ploščo enega najbolj čislanih raperjev z ameriškega juga. Tako dolge čakalne dobe ustvarijo velika pričakovanja, ki jih je težko izpolniti, in Isaiah Rashad se je z odlašanjem ustrelil v koleno. Čeprav je The House Is Burning milo rečeno soliden studijski izdelek, poln prijetno zapohanih beatov, značilno ležernega rapanja in dobrodošlega klanjanja Rashadovim južnjaškim (t)raperskim koreninam, pusti nekoliko medel vtis: ležernost se na trenutke prevesi v apatično zaspanost, prijetna zapohanost pa v zdolgočaseno monotonost. Vse hitiče smo kot single slišali že pred izidom celotnega studijskega izdelka, zato si po poslušanju albuma preprosto želimo še več.

Nesesari Kakalulu: Pramada

Sunkoviti severnoprimorski veter afrobeata in jazza v presledkih dobrih treh let streže s svojim že tretjim albumom. Hitremu tempu izdajanja pritiče tudi hitra muzika, in ta na Pramadi to nedvomno je. Je ognjevito našpičena fankijada z dolgimi kompozicijami tekočih in neštetih zavojev aranžmajskih iznajdljivosti in domiselnosti. Je divjina discipliniranega divjanja z redkimi predahi, z neštetimi pihalskimi izbruhi in številnimi večglasnimi napevi, kar odzvanja občutek komunalnega, kolektivnega ustvarjanja in avtorstva in tako v spomin prikliče razne kolektive afroameriških raziskovanj iz sedemdesetih let. Mini big band Nesesari Kakalulu, katerega člani očitno preživljajo skupaj precej časa, z vsako ploščo učvrščuje ohlapno preciznost uigranosti.

Koreless: Agor

Valižanski producent je na začetku minulega desetletja kot predstavnik postdubstepovske generacije skupaj z liki à la Mount Kimbie in James Blake krojil estetske smernice v britanski elektroniki. Njegov zadnji EP je izšel leta 2015, leta 2019 pa je koproduciral izvrstni album MAGDALENE pevke FKA Twigs. Po šestletnem zatišju zdaj končno streže z dolgo pričakovanim debijem, svojevrstnim predstavnikom hibridne britanske avtorske elektronike, ki ga zaznamujejo pikolovska obsedenost s podrobnostmi in tridimenzionalna, do oprijemljivosti spolirana zvočna slika, ki meji na kategorijo videov ASMR. Ne glede na čisto sintetično patino in kratkost njegovih produkcij je Agor zagotovo eden izmed letošnjih vrhuncev čustvene neplesne elektronike.

Billie Eilish: Happier Than Ever

Pri štetju grammyjev, s katerimi se lahko Billie Eilish pohvali pri rosnih devetnajstih letih, si mora pevka pomagati s skoraj vsemi prsti rok. Je edina izvajalka, ki je sočasno zmagala v vseh najpomembnejših kategorijah tega priznanja – singel leta, album leta, novinka leta –, in je tudi najmlajša izvajalka, ki je imela čast posneti naslovno skladbo za film o Jamesu Bondu. Billie Eilish je danes nesporno ena največjih zvezd na obličju zemlje, to pa za sabo seveda potegne tudi veliko nezaželenih izzivov in pritiskov. Ti so zdaj postali nesporni tematski fokus njene nove glasbe in osrednja tema druge dolgometražne plošče Happier Than Ever, morda najtežje pričakovanega pop albuma letošnjega leta.

Anika: Change

Politična novinarka Annika Henderson se je ob pomoči producenta skupine Portishead Geoffa Barrowa pred dobrim desetletjem prekvalificirala v deficitarno panogo muziciranja na področju postpunka, duba in wava. Besedila za svoj šele drugi samostojni album Change je pisala sproti, med snemanjem v studiu. To ni brez posledic. Pri kar nekaj posnetkih skoraj neskončno ponavljanje enovrstičnic že načne potrpljenje poslušalca. Prej razdraži kot hipnotizira. Muzika, ki v bolj udarniških delih prikliče duhove vlažnih kleti umetniških kotišč z začetka osemdesetih let, a ki (pretirano) ne šminkira s svojo retro pozo. Pristajal bi ji kakšen ostri rob ali plesni odlomek več ter kakšna mantra emancipiranega razočaranja manj.

Kavasutra: Zlati stojan, lajf in Celje

Ni veliko bendov mlajše generacije, ki bi v muziki utelešali lokalno identiteto. Med izjeme sodi goriški jazz-rock-funk kvartet, ki ga sestavljajo vajenci Zlatka Kaučiča, častilci Franka Zappe in poznavalci opusa Marka Breclja, kar se manifestira v njihovem na trenutke ekstravagantnem izrazu. Kavasutra je v esenci jam band, ki te zna zapeljati marsikam (poslušajte recimo Leonardo Di Cabrio), zato ne preseneča, da je za prvenec uporabil kar posnetke s celjskega nastopa, ki zaobjemajo bendovo energijo. Z ustvarjalno rabo primorskega narečja, urbanimi referencami na slovenske muzičarje in duhovitimi besedili v liniji Buldožerja fantje skrbijo za razburkanje zaspane opozicijske rock izraznosti.

Darkside: Spiral

Po osemletnem diskografskem zatišju se dvojec Darkside – zasedba Nicolasa Jaara, čislanega ameriškega glasbenika čilenskih korenin, in Dava Harringtona, eksperimentalnega kitarista iz Brooklyna – vrača z najboljšim delom doslej. Jaar se je zadnjih nekaj let posvečal produkciji ambientalnih zvočnih krajin, kar močno zaznamuje tudi album Spiral: odlikujejo ga detajlne psihedelične teksture in izjemno večplastna produkcija, a tudi pestri aranžmaji, ki sočasno zvenijo improvizirano in natančno skoordinirano – kar je paradoksalna kakovost, s katero se dvojec ponaša že od svojih začetkov. Med najbolj dobrodošlimi spremembami je večja prisotnost Jaarovega vokala, ki pogosto spominja na solistični prvenec – največjo mojstrovino v njegovem bogatem opusu.

Leon Bridges: Gold-Diggers Sound

Soulovski pevec Leon Bridges streže s tretjim albumom organskega plastenja, umirjenega razpoloženja in počasnejšega tempa. Pevec, kitarist in multiinstrumentalist z juga ZDA je vedno bolj nežno zibal kot kričeče razplesal, nova plošča pa prinaša opaznejšo, a neposiljeno slogovno prevetritev.

Pop Smoke: Faith

Prva postumna plošča Pop Smoka, pionirja newyorškega drilla, je bila komercialno izjemno uspešna, zato založba Republic iz njegove zapuščine neizdanega gradiva zdaj skuša izmolsti vse, kar lahko. Večina prejšnjega albuma je nastala še v času Smokovega prekratkega življenja in izdelek zato ni pustil vtisa, da gre zgolj za produkt založniškega pohlepa. Plošča Faith je čisto nasprotje: zveni kot nedodelana zbirka surovih demoposnetkov, ki niso bili predvideni za izdajo, a jih je vojska producentov na silo izpilila – pogosto z izrazito generičnimi producentskimi postopki – in jih okrasila z morjem verzov raznih pop zvezdnikov. Faith je zaradi tega popolnoma prenatrpan z gostujočimi vokalisti – od Chrisa Browna prek Pharella do Due Lipe in Kida Cudija –, ki v kontekstu Smokove glasbe delujejo popolnoma neprimerno.

Različni izvajalci: Access Frame: Monstrosity

Četrta kompilacija domače nišne spletne platforme iz serije Access Frame v ospredje postavlja koncept pošastnosti v vseh njegovih sintetičnih odtenkih. Petindvajset producentk in producentov nas zalaga s paketom avtorsko zaznamovanih elektronskih eksploracij, ki neortodoksno posegajo v polje ambienta, zvočne umetnosti in hrupa, pa tudi robnega techna, electra, downtempa in IDM-a. Veseli smo razširitve Kamizdatove familije na nadobudne mlajše ustvarjalce, kot so 2xp, Douchean, dvidevat, Gisaza, Slowmotion Livestream in 08080, ki plamenico raziskovalne elektronske izraznosti nosijo naprej. Ključno poslušanje za razumevanje in poznavanje aktualnih tokov v brbotajočem slovenskem spletnem podzemlju.

Chet Faker: Hotel Surrender

Pevec z lahkoto prepoznavnega glasu Nick Murphy je pred petimi leti opustil vzdevek, ki ga je (pred tem) hitro izstrelil v sam vrh avstralske pop scene. Pod imenom Chet Faker je že leta 2012 zajahal lestvice s prvencem Built On Glass in sedaj se paradni projekt vrača. Hotel Surrender je nevsiljiva razvlečenka brez zapomnljivih posnetkov in hakeljcev, je baladno zaspana pop elektronika, ki se tu in tam spusti v diskoidno mehak drnec zadržanega poplesavanja. Murphyju je uspelo posneti album, ki se uvidevno sprehodi mimo nas, ne da bi ga sploh opazili. Zanašanje na izpolnjevanje slogovnih pričakovanj težko prinaša nove zamisli in se tokrat izkaže za bledo ziheraštvo sicer res takoj prepoznavnega izraza. Hotel kaj že?!

Clairo: Sling

V dobi TikToka, ko je koncept viralnosti – hitrega širjenja avdiovizualnih spletnih vsebin, ki lahko čez noč dosežejo astronomsko število ogledov – zaradi tiranije algoritmov relevantnejši kot kadarkoli prej, se zdi viralni lo-fi hitič Pretty Girl (2017), ki ga je ameriška pevka Claire Cottrill posnela pri 19 letih v domači sobi, skoraj artefakt iz nekih drugih časov, ko je še obstajala nekakšna »zdrava viralnost«. Poslušalcev se je dotaknila z iskrenim ljubezenskim kantavtorstvom, a hitro so se pojavile tudi govorice o »industrijskem vsadku« zaradi zvez njenega očeta, ki naj bi ji bil pomagal do pogodbe z založbo Fader, pri kateri je izdala odlično sprejeti prvenec Immunity. Ne glede na obtožbe o nepotizmu se je Clairo na njem izkazala za domiselno avtorico intimnega popa s pridihom konca devetdesetih let, s katerim je nagovorila ne le fene srednjega toka, ampak tudi tiste, ki na pop gledajo s kritično distanco.

Tkay Maidza: Last Year Was Weird Vol. 3 EP

Le vprašanje časa je, kdaj bo Tkay Maidza, avstralska raperka in pevka zimbabvejskih korenin, iz podzemlja prodrla v mainstream. Njena glasba je popolnoma prepojena s spevnimi refreni in izjemnim občutkom za pop senzibilnost – pri številnih komadih tako zelo, da se zdi njen položaj v glasbenem undergroundu nekoliko neumesten. Z zaključkom trilogije Last Year Was Weird nadaljuje zgodbo pestrega eklekticizma – mala plošča ponuja vse od r&b-ja prek neo-soula do popa in trapa –, ki je po eni strani morda pretirano shizofren, po drugi pa vznemirljiv, saj poslušalec nikoli ne more pričakovati, v katero smer bo zavila naslednja skladba.

Katalena: Kužne pesmi

Dvajset let skupine Katalena prinaša njen deveti album. Eden najprepričljivejših in najdlje hrupajočih domačih gnetilcev, osvežilcev in posodobilcev ljudskega izročila se tokrat – predvidljivo – loti enega večnih motivov človeške civilizacije: kuge in na njo lepljivih tem bolezni, izolacije, solidarnosti, skrbi ... Kot zapoveduje nepisano pravilo, kolektiv tudi tokrat prepriča v kategorijah aranžiranja, tekstopisja in interpretacije. Pesmi so razkošno razdelane, melodično švigajoče in inštrumentalno bogate – toliko bolj zaradi pristavkov godalke Jelene Ždrale –, besedila sežejo do duhovito pronicljivega družbenega komentarja, vokali so suvereno konkretni. S kakšnim izjemno retro zvenečim vrinkom linije klaviatur, klarineta ali kitare.

Hobo Johnson: The Revenge of Hobo Johnson

Zgodba uspeha kalifornijskega kantavtorja je skoraj neverjetna: Hobo Johnson je viralni fenomen na družabnih omrežjih postal v času, ko je bil še brezdomec. Nenavaden slog njegovega edinstvenega spoken-word »repanja« je od samega začetka preizkušal meje dobrega okusa, a pripovedna iskrenost in pristnost trpljenja, ki ga je izražal skozi svojo glasbo, je prepričala marsikaterega glasbenega avanturista. Z novo ploščo zdaj nalašč sabotira svojo kariero: kar je bilo prej pri njegovi glasbi karizmatično, je zdaj le še pretirano melodramatično in nadležno; kar je bilo očarljivo in spevno, je zdaj razglašeno in kakofonično. Johnson je že prej močno polariziral občinstvo, z namernim trolanjem svojih poslušalcev pa bo izgubil tudi naklonjenost tistih, ki so vanj optimistično verjeli.

Vince Staples: Vince Staples

Vince Staples je eden tistih redkih ameriških emsijev, ki so hkrati kredibilni stebri sodobne raperske sredine in neke (manjše) pop ikone mladeži. Njegovi tehnika in vsebina rimoobračanja uživata tudi globoko spoštovanje tako stroke kot raperskih fenov, hkrati pa polni dvorane, njegovo ime je pri vrhu festivalskih plakatov, nastopa v reklamah največjega proizvajalca gazirane pijače, razvija TV-serijo za enega glavnih ponudnikov spletnega pretakanja videovsebin. Je straight edger, ki ne pije alkohola, pametnjakovič, duhovitež, ulični kronist ostrega jezika, pronicljivih in kratkih besednih zloženk, a popolnoma flegmatičnega sloga.

Različni izvajalci: 8 (Dark)

Temnejša stran nekakšne jin in jang kompilacije slovenske producentske ustvarjalnosti prinaša komade dolgoletnih akterjev z obalne basovske in beat scene, med njimi dubstep mojstrov CLZ-ja in FLO-ja, Kanomotisa in Rochwalda, mladega talenta Niksona, pevca in ritmoklepača Žige Murka ter hrvaškega mojstra Shaa. Večina iz sedmerice izhaja iz okvirov atmosferično napetih, včasih rejversko melanholičnih, vselej pa nizkofrekvenčno obilnih odvodov britanskih plesnih muzik, ki jih še najbolje pooseblja muzika enigmatičnega Buriala. Le Murko streže z enkratnim beatom, ki s svojimi kitarskimi vložki nosi pečat osemdesetih let. Kontemplativna elektronska muzika za trenutke hrepenenja po nečem neosvojljivem in neznanem.

Različni izvajalci: 8 (Light)

Založba in ekipa »članov« z Obale pod imenom Trite zapolnjuje vrzel med avtohtono elektronsko in hiphop produkcijo. K beri različnih EP-jev (Spiral Mind, .čunfa, Wuyanni) in kakovostni kompilaciji Herbarium zdaj dodajamo dvojno kompilacijo, ki predstavlja svetlejšo in temnejšo plat naših producentov. 8 (Light) je kompakten paket sedmih feel good poletnih štiklov s presečišča elektronike, beat scen in psevdojazza. Poleg rednih sodelavcev komade podpisujejo nibo, YGT, Toljo, Josip Klobučar in novinec Caulden. Prvovrsten odmerek mehkobnih, s soncem obsijanih sintičev, sanjavih melodij in radoživih ritmik, ki utegne polepšati marsikatero jutro in popoldne pod jadranskimi borovci ali ob čistih slovenskih rekah!

SAULT: NINE

Skrivnostno izmuzljivi londonski kolektiv SAULT se je z edinstveno namešanko afra, soula, hiphopa ... pojavil pred dvema letoma in potem nametaval album za albumom, med katerimi jih je bilo kar nekaj čislanih in so obveljali za mojstrovine. Trik uspeha popolnoma brez promocijskega pompa ni samo v gibko plesni slogovni kombinatoriki in svojstveni dostavi napevov – pogosto povsem naivnih melodij – ali v duhovito ironičnih, a ostro aktualnih besedilih. Skupina je izdolbla slog zvočne lahkotnosti, s katero se loteva resnih tem. Tudi na albumu NINE, na katerem vešče preleti teme uličnega nasilja, sistemskega rasizma, odvisnosti ... SAULT je bil s prvimi ploščami uganka sveže nevsakdanjosti, zdaj pa že dosledno in suvereno izpolnjuje pričakovanja.