Doja Cat: Planet Her

Ameriška pevka in reperka Doja Cat je utelešenje pop zvezdništva 21. stoletja: kariero je zagnala kot spletni mem, s trapastim hitom Mooo!, v katerem je z ocvrtim krompirčkom, zataknjenim v nosnice, zafrkantsko repala, da ni mačka, ampak krava. V nadaljevanju se je uveljavila z narekovanjem glasbenih trendov na platformi TikTok, s tem osvojila srca brezštevilnih plešočih zoomerjev in se nato – ko je vzpostavila zajetno bazo oboževalcev – preračunljivo preobrazila v pop divo, ki občasno tudi malo zarepa. Začetki njene ustvarjalne poti so bili prepričljivi prav zato, ker niti sebe niti svoje glasbe ni jemala preveč resno – pravzaprav ravno nasprotno –, zdaj pa snema visokoproračunske albume standardiziranih R & B in pop balad, ki so v kvazikonceptualnosti nekoliko pretenciozni, po vsebini pa se pogosto zlijejo v sivo povprečje generičnega blockbuster popa.

Gaspard Augé: Escapades

Gaspard Augé, polovica dvojca Justice, ki je pred petnajstimi leti populariziral zvok novega vala francoskega elektra, zdaj predstavlja solistični projekt. Ta zveni kot plošča, ki bi jo Justice moral izdati po izjemnem prvencu Cross, a je namesto tega skoraj desetletje obujal nostalgijo po disko šlagerjih. Escapades je zbirka epskih poklonov očetom elektra, od Daft Punka do Giorgia Moroderja – in to tako epskih, da je eden od singlov z albuma pristal v uvodni špici evropskega prvenstva v nogometu –, hkrati pa se klanja tudi prog rocku sedemdesetih in kiču pompoznega italo diska. Ja, Augé je zazrt predvsem v preteklost: njegov synthovski retrofuturizem je bolj retro kot futurističen, a očakom se klanja s spoštovanjem in prefinjenostjo.

Lelee: Čuka bije pumpa

V hudo gužvo ex-yu-post-punk-indie-rock bendov vstopa iz Ljubljane kričoči Lelee. A le ne gre za popolnega novinca, saj je lani potoval s karavano Klubskega maratona Radia Študent, in le ne gre za popolnega kričača, saj so radijska dostopnost, naivna melodična preprostost, zračnost kitarskega popa ... ključen del njegovega izraza. Čuka bije pumpa je plošček za dani letni čas in je pletenica spevnosti in hrupa, čeprav več časa vztraja na strani prvega. Neprestano pa se prepletata tudi glavna vokala basistke Jelene Rusjan in kitarista Damjana Manevskega in prav ta kombinatorika daje ustroju nujni dozi prepoznavnosti in razgibanosti. Naredi-sam garažni »ne pop ne alter«, ob katerem si lahko neprestano žvižgaš.

Hiatus Kaiyote: Mood Valiant

Eno glavnih imen precej živahne širše avstralske in ožje melbournske scene novega soula si je za snemanje tretjega albuma vzelo kar nekaj časa. Razlogov je več, počasnost pa se je izplačala. Mood Valiant je namreč najbolj kompleksen, a hkrati mehko tekoč izdelek zasedbe Hiatus Kaiyote doslej. Je album vedrega razpoloženja, bogatega zvočnega plastenja, samozavestne tehnične dovršenosti ... Pomembno vlogo pri njegovem nastanku je imel precej nepričakovani gost: brazilski veteran Arthur Verocai, ki je poskrbel za pristavek godal in pihal na nosilni singlici. Prav ta izkušnja je ključno vplivala na zaključna dela plošče. Čudovito zaranžiran in sončen soul pop s kakšnim over the top trenutkom.

Tyler, the Creator: Call Me If You Get Lost

Tyler, the Creator, enfant terrible ameriškega hiphopa, že od nekdaj brezbrižno pove, karkoli mu leži na duši, oziroma, kot pravi sam: »I don’t give a fuck«. Tisti velik segment javnosti, ki je preobremenjen s politično korektnostjo, ga je zato skušal »ukiniti«, preden je t.i. »kultura ukinjanja« sploh našla svoje mesto v vsakdanjem besednjaku – kot se na novi plošči porogljivo pobaha tudi sam: »cancelled before cancelled was with Twitter fingers«. Če se je pri zadnjih dveh ploščah – Flowerboy in IGOR – zdelo, da je svojo zbegano, skoraj psihopatsko persono, s katero je občinstvo vztrajno polariziral v zgodnjih letih ustvarjanja, nekoliko umiril in jo zamenjal z bolj romantično platjo, pa se dobri stari Tyler zdaj vrača s polno paro: a bolj nabrit, bolj artikuliran in bolj skuliran kot kdajkoli prej: producentsko, muzikalno in pesniško spretnost, ki jo je osvojil v zadnjih petih letih, združuje z udarnostjo surovih, temačnih bangerjev, s katerimi je navduševal na začetkih svoje poti. Kombinacija starega in novega Tylerja je milo rečeno osupljiva.

Alessandro Cortini: SCURO CHIARO

Italijanski sintovski guru, član Nine Inch Nails in mojster filmične elektronske muzike – nekakšen Vangelis in John Carpenter za 21. stoletje –, na novi solo plati spet kaže mišice svoje analogne mašinerije. Tokrat je Cortini še nekoliko diskretnejši, osredotočen na počasi prelivajoče se elektronske barve, ki se mestoma razlijejo v hrup. Skladbe so minimalistične, pogosto utemeljene na preprostih arpeggiih ali ritmičnih pulzih, ki se skozi repeticije postopoma razvijajo v epske razsežnosti. Njegov tesnobno-ekstatični izraz ima retro znanstvenofantastični pridih iz pionirskih časov elektronike, asociira pa tudi na glasbo za igrice iz 90. let in kozmična krautrock popotovanja. Muzika za veliko platno.

Bo Burnham: Inside (The Songs)

Tragikomični stand-up muzikal Inside – Netflixov nepričakovani hit poletja, ki ga je v DIY-maniri ustvaril komik, režiser, scenarist in glasbenik Bo Burnham – je med nešteto umetniškimi deli, nastalimi v času lockdownov, verjetno najbolj osredotočen prav na seciranje karantenske klavstrofobije. Večji del filma zavzemajo Burnhamovi norčavi synthpop komadi, ki jih je zdaj izdal tudi samostojno. V glasbenih merilih niso presežek, a pravzaprav služijo predvsem kot medij za porogljiv družbeni komentar: avtor nas nasmeje denimo z odo Jeffu Bezosu, balado o videoklicih s svojo mamo, pesmijo o belkah na Instagramu, v mnogih skladbah pa poglobljeno razmišlja o izoliranosti in odtujenosti življenja na spletu v času pandemije.

Chris Eckman: Where the Spirit Rests

V Ljubljani živeči ameriški kantavtor, član različnih zasedb (The Walkabouts idr.) in soustanovitelj priznane založbe Glitterbeat, na svojem petem solo albumu servira navdahnjeno zbirko atmosferičnih, instrumentalno večplastnih kantrijevsko-folkovskih pripovedi, ki z zvočno bohotnostjo in odprto formo daleč presegajo tradicijo. Kot namiguje že platnica, njegovi evokativni komadi v um prikličejo podobe mistične samotne gozdnate pokrajine, naj gre za Hoh Rain Forest ali Kočevski Rog. Kot izurjen pripovedovalec zgodb Eckman obravnava motive izgube, odrešitve, občutka izgubljenosti in iskanja doma v tem negotovem času. Nadpovprečna kantavtorska plata, ki bo posebej sedla prihodnjo jesen in zimo.

Kings of Convenience: Peace or Love

Z blagozvočnim singlom Misread se je norveški indie folk dvojec leta 2004 zapisal v DNK indie populacije širom sveta. S svojo prijetno vsakdanjo podobo sta se Eirik Glambek Bøe in Erlend Øye prikupila generaciji melanholičnih hipsterjev in postala nekakšna Simon & Garfunkel za nove čase. V svojem izrazu sta mešala klasični folk v tradiciji prezgodaj preminulega britanskega kantavtorja Nicka Draka, sončne melodije bossa nove in samosvojo pop senzibilnost, ustvarjajoč prisrčne, čustvene štikle za dnevno sanjarjenje. Po albumu Declaration of Independence iz leta 2009, nekaj nastopih in drugih glasbenih podvigih sta se umaknila izpod žarometov. Letošnjega aprila pa sta po dolgem zatišju postregla s singlom Rocky Trail in napovedala izdajo četrtega studijskega albuma Peace or Love.

Migos: Culture III

Trojec Migos, eno najpopularnejših imen v blockbuster trapu, se po skoraj štirih letih diskografskega zatišja vrača z zaključnim poglavjem trilogije Culture. To je za zasedbo nenavadno dolg premor: njene izdaje so se nekoč vrstile kot po tekočem traku, s posnetim je bila (pre)hitro zadovoljna, kar je vodilo v količinsko inflacijo njene glasbe in hkrati v izrazito nazadovanje kakovosti. Pandemija ji je omogočila, da ponovno najde fokus in napiše besedila, ki niso zgolj vztrajna repeticija enovrstičnic: omogočila ji je, da ime založbe, pri kateri izdaja svojo glasbo – Quality Control Music – v kontekstu Migosa ne deluje več kot ironična šala.

King Gizzard & The Lizzard Wizzard: Butterfly 3000

King Gizzard & The Lizzard Wizzard je novi Frank Zappa. Avstralska skupina rockovske psihedelije je v pičlih devetih letih prilezla do albuma številka osemnajst. Če je v preteklosti vedno znova (in vedno drugače!) znala drzno gnesti sicer precej rigidni kitarski kanon v svoj prid, pa je Butterfly 3000 spet nekaj svojega: je lahkotno, melodično, pretežno synthovsko in med seboj povezano poslušanje. Razpoloženje je vedro, tripaških izletov v vesolje efektov je malo. Kar pa ne pomeni, da so Gizzardi končno pristali na Zemlji – še zmeraj lebdijo, tokrat malce nižje, brezbrižno v mehkih oblakih dream popa. Dobesedno, saj pevec Stu Mackenzie pogosto sanjari prav o sanjah. Diverziteta je edina možnost prihodnosti ...

Psihedelavci: zZemljoPles

Trio uveljavljenih akterjev ljubljansko-kraške alter scene, ki jih poznamo po različnih projektih (Tovariš Strmoglavljen, nevemnevem), pri založbi Radia Študent streže s prvim polnokrvnim studijskim albumom, ki je postopoma nastajal od lanske pomladi, kar se odraža tako v atmosferi kot slovenskih in angleških besedilih, ki odsevajo naš prostorčas. »Panter preži«, »raja vstaja« in »niti puhaste sreče se raztezajo čez nas, mesečnike zahodnih obzorij«. Psihedelavci se gibljejo med alternativnim rockom 90. let, sodobno neo-psihedelijo in avtorskim izrazom, ki se napaja iz kraške pokrajine in podzemlja. Sanjavo-melanholična, na trenutke udarna in puščavniško psihedelična kitarska muzika s prepoznavnim avtorskim pečatom!

Dean Blunt: BLACK METAL 2

Dean Blunt svojega novega albuma ni posebej napovedoval, tudi nobene singlice ni bilo pred samim izidom. A po drugi strani, kdaj pa je bilo kaj drugače? Samorastnik šumečega soula, duba, folka, elektronike ... iz Hackneyja, ki se raje giblje v senci, kot ždi pod žarometi, ki se nerad izpostavlja, ki redko daje intervjuje, ki dela vse nasprotno od recepta promocijskih profesionalcev, kako uspeti v nepregledni glasbeni krajini, ki pogosto nastopa v gosti megli (skozi katero se vidi le njegovo silhueto), ki pogosto postreže s kakšno bizarno potezo ali izmišljenim PR ... nikoli ni posnel albuma, ki bi bil izdan po ustaljeni praksi zapovedi glasbenega posla.

Greentea Peng: MAN MADE

Vzpenjajoča se neosoul zvezdnica Greentea Peng je skupaj s sedemčlansko zasedbo The Seng Seng Family in vojsko osemnajstih producentov posnela dolgometražni prvenec, psihedelično epopejo, ki krmari med soulom, jazzom, synthfunkom, hiphopom, jazzom, dubom, raggaejem in še marsičim. MAN MADE je izjemno spokojna, skoraj meditativna, a hkrati precej groovy plošča, ki pa je kljub pestri žanrski paleti nekoliko monotona, k čemur močno pripomore odločno predolgo trajanje. Pevka v besedilih izraža uporništvo in aktivizem, hkrati pa svojo hipijevsko spiritualnost, ki pogosto deluje precej plehko, celo pretenciozno. »Ta zvok ni dobeseden, temveč metafizičen in mističen,« samozavestno zapoje z eteričnim glasom, a o mistiki na albumu ni ne duha ne sluha.

Gašper Letonja: Ivy

K fini beri izdaj samosvojih kantavtorjev (Olfamož, Tovariš Strmoglavljen, Niko Novak) zdaj dodajamo prvenec vsestranskega zanesenjaka, ki je domač v postmetalu, abstraktnih elektronskih svetovih, filmski glasbi, po novem pa tudi v okultnih folk rock in temačnih country vodah, kjer domujejo avtorji kot Wovenhand in Chelsea Wolfe. Ivy je mrakobna procesija s svetlim koncem, ki skozi zgodbe ljudi, soočenih s smrtonosnimi situacijami, tematizira polarizacijo družbe in odnosov. Melodije so pretežno molovske, včasih atonalne, drugič bolj oprijemljivo tradicionalne. Apokaliptičnost metala in seattelske zapuščine Letonja prevaja v čutne eksperimentalne folkovske balade. Biser nekonvencionalnega avtohtonega kantavtorstva.

KOIKOI: Pozivi u stranu

Srbski novi rock je mogočno razvejena institucija, ki od časa do časa izstreli regionalne zvezde alterja, kot so Repetitor, Goribor in Darkwood Dub. Med novejšimi tamkajšnjimi kitarskimi pobudami tiči tudi beograjska pop-indierock skupina KOIKOI, pri kateri izstopa gibka pevska gimnastika – kombinatorika ali podajanje ženskega in moškega vokala s pogostimi vpadi večglasnih napevov. Njen prvenec Pozivi u stranu stoji trdno z obema nogama na mehki in bolj hrupni plati, z veliko gruva, z izčiščeno senzibilnostjo in dostopnostjo popa ter s kančkom distorzije. Mili meandri, ki ovinkarijo med prekopi alterja in srednjetokom. Če bi radijski pop zvenel (tudi) takole, bi bilo življenje lažje.

Mdou Moctar: Afrique Victime

Saharski blues, puščavski rock, kitarska muzika Tuaregov, ki se širi po edinstvenih distribucijskih kanalih ali načinih izmenjave mobilcev in sim kartic. Bolj skupek sorodnih praks prostranstev Sahela kot trden žanr že desetletja v valovih pljuska v milje svetovnega popa, eden sodobnih obrazov tovrstnih izrazov pa je tuareški mojster kitare Mdou Moctar. Njegov novi album je psihedelična hipnoza gromkih večglasnih napevov, mogočnih rifov – akustike in glasne elektrike – in občasnih hrupnih solaž. Afrique Victime je muzika izjemnega občutka in je muzika skupine, pri kateri se v hipu sliši, da ne ustvarja projektno, ampak preprosto ogromno igra skupaj. Z zmernejšo količino Moctarjeve pretekle svojstvenosti.

Katja Šulc: Caricias

Naj gre za pesmi Mile Kačič, romsko dediščino ali avtorske verze, slovenska pevka v svoji muziki že od začetka prepleta različne glasbene prakse in poezijo. Na najintimnejši izdaji doslej Katja Šulc reflektira odnos do dežele, kamor jo je od prvega obiska pred 20 leti pogosto vodila življenjska pot. Album, posvečen Mehiki, sestavljajo avtorske skladbe, staroselske pesmi, priredbe znanih komadov in poezija Juane de La Cruz. Njena artikulacija je tankočutna, polna patosa; dopolnjujejo jo minimalistične podlage, ki odpirajo neko mistično razsežnost v duhu magičnega realizma. Najbolj pa nas zagrabi, ko avtorica izstopi iz okovov tradicije. Poslušanje »pod mus« za fene Josephine Foster in Lina_Raül Refree!

DMX: Exodus

Ko govorimo o fenomenu »pravega« raperja, skratka takega, ki ga odlikuje čista (ulična) kredibilnost trdote življenja, je DMX zelo pri vrhu seznama. Veteran s podpisom raskavo bevskajočega sloga je pristal v zaporu več kot 30-krat, najzabavnejši med neštetimi razlogi pa je, da se je pretvarjal, da je zvezni agent. Osmi album je izšel manj kot dva meseca po njegovi smrti in je na hitro končana razmetanka nekaj vratolomnih podlag, občasnih mašil in številnih – tudi tečno odvečnih (na primer Bono) – gostov pri prav vseh posnetkih. Exodus je tako zbirka sodelovanj brez smiselnega toka, ki ji zmanjka zadnja etapa pilaže, a tudi skupek DMX-ovih prepoznavnih bevskov je spodobna popotnica v večna rapišča.

Black Midi: Cavalcade

Black Midi – britanska art rock senzacija, ki med vsemi opevanimi bendi na cvetoči južnolondonski »postpostpunk« sceni dviguje največ prahu – zdaj navdušuje z drugo dolgometražno ploščo, s katero ga bo dvignila še več. Že pred izdajo prvenca so jo ljubitelji drzne kitarske glasbe okronali za eno najobetavnejših eksperimentalnih zasedb, po izjemni plošči Schlagenheim pa se je hype le še stopnjeval. Ena od glavnih odlik bendove glasbe je nepredvidljivost, zato preprosto ni bilo mogoče pričakovati, v katero smer bodo člani zasedbe zavili z novo ploščo Cavalcade. Sodeč po eklektičnosti dosedanjega opusa smo vedeli le, da lahko zaidejo marsikam, zdaj pa vemo tudi, da je prav vsak izmed 623 zavojev, ki jih zasedba naredi na tej avanturistični plošči, milo rečeno vznemirljiv.

Različni izvajalci: Senzorama vol. 1

Senzorama je oddaja na Radiu Študent, ki se posveča ambientalnim in eksperimentalnim odvodom elektronske glasbe, vodi pa jo Nitz, ljubljanski prvak klubske in ambientalne elektronike; na prvi Senzoramini plošči (v sodelovanju s producentom Evanom in radijsko sodelavko Hano-Umo Zagmajster) zdaj dokazuje tudi svoje kuratorske veščine. Album navdušuje z izjemno širokim, medgeneracijskim naborom sodelujočih glasbenikov: od veteranov, ki so se posebej za kompilacijo izmotali iz naftalina, prek tistih, ki so šele na začetku ustvarjalne poti, pa do tistih, ki presenetijo z občutkom za ambientalno glasbo, saj sicer ustvarjajo kaj poskočnejšega. Skoraj vsi od kar dvajsetih sodelujočih pa se izkažejo za mojstre pretanjenega raziskovanja meditativnih, a hkrati drznih zvočnih krajin.

1983: Microdosing Dystopia

Dolgoletni sopotnik domače elektronske scene Jakob Bekš na debitantskem albumu za svojo novoustanovljeno založbo prinaša razgiban presek lastnih kreacij iz vozlišč IDM-a, ambienta, downtempa, dub techna in drugih elektronskih žanrov, ki so v intervalih nastale zadnja leta. Njegov avtorski izraz je minimalističen in introspektiven – komadi se neopazno prelivajo drug v drugega, od melanholičnih in živčnih proti sanjavim in vedrim new age zvočnim kulisam. Brez besed nam producent 1983 naslika podobo distopične prihodnosti, ki v majhnih odmerkih že danes pronica v naš vsakdanjik. A tu in tam vselej posije tudi kakšen žarek upanja.

CHAI: WINK

Japonski kvartet predstavlja prvo ploščo za legendarno založbo Sub Pop, na njej pa intenzivno, skoraj karikirano igrivost, ki je zaznamovala njegovi prvi plošči, nekoliko omili z introspektivnim songwritingom, subtilnejšimi aranžmaji ter vplivi prefinjenega synth-funka, neo-soula in zapohanega slacker rocka. Igrivost kljub temu ostaja ena od ključnih kvalitet, ki glasbo zasedbe naredijo tako izjemno svežo, iskreno in prijetno na posluh, deluje pa tudi kot rdeča nit, ki povezuje izjemno eklektično paleto žanrov: od indie popa prek housa do hiphopa. Tudi ko CHAI v skladbah obdeluje resne teme in se spogleduje s spokojnejšim glasbenim izrazjem, zveni tako prikupno, kot bi nam igral bend fiktivnih likov iz kakšnega priljubljenega animeja.

Sons of Kemet: Black to the Future

Sons of Kemet ni vsakdanji jazzovski kvartet. Londonski stroj neobrzdanega žanrskega jezika in mini plehgodbene sestave uporablja nenavaden arzenal: dve bobnarski bateriji – ki neprestano v dialogu pleteta goste (poli)ritmične pletenice –, tubo v vlogi basa in različna pihala, najpogosteje saksofon ali klarinet. Tega gibko čudovito, včasih himnično divje, drugič gromko jezno, spet tretjič senzibilno melodično z navidezno lahkoto vihti vodja, avtor vse muzike in mastermind Shabaka Hutchings, sicer šef še ene zasedbe Shabaka and the Ancestors in član trojca The Comet Is Coming. Hutchings je poleg tega najbolj spoštovan in izpostavljen akter londonskega glasbenega novega vala, ki se je v zadnjih letih, tudi čezžanrsko, razvlekel od podzemnih klubov novih plesnih smernic do elitnih kulturnih ustanov, kot sta Barbican in Tate Modern.

J. Cole: The Off-Season

J. Cole, eden od najpopularnejših glasov sodobnega hiphopa, se je končno nekoliko sprostil. Sicer od nekdaj velja za izjemno veščega rimoklepača in tudi nadarjenega beatmakerja, a doslej se je pogosto spotikal ob pretencioznost svojih pridigarskih nagnjenj. Njegov rap je bil precej obremenjen z moraliziranjem, pretirano politično korektnostjo in s tem tudi s pomanjkanjem smisla za humor, tokrat pa – celo, ko obdeluje življenjske in družbenokritične teme – zveni, kot da se je med snemanjem plošče dejansko zabaval. Predvsem takrat, ko mu družbo delajo drugi reperji: ja, J. Cole se najbolj odlikuje pri sodelovanjih, to je pravzaprav že večkrat dokazal, a gostujočim vokalistom se je do zdaj na svojih avtorskih izdajah trmasto izogibal.

Alleged Witches: Work After Machinery

Logaški producent Kristjan Kroupa od leta 2017 pod psevdonimom servira okultne odvode modernega perkusivnega techna – glasbeno spremljavo za skrivne nočne obrede na Slivnici. Minuli teden je pri priznani manchestrski založbi nenapovedano izdal prvenec, ki reflektira zgodovino človeškega dela. Njegovo zvočno črno magijo preveva fiktivno mračnjaško poganstvo v duhu producenta Ancient Methods, ki se manifestira v obliki masivnih obrednih tolkal, srhljivega skandiranja in šepetanja, mističnega brnenja žuželk ter drugih atmosferičnih prijemov, ki nam poženejo kri po žilah. Samosvoja sodobna klubska muzika, ki bi lahko delovala tudi kot novi soundtrack za Russllove Hudiče ali Hardyjevega Moža iz protja.

Squid: Bright Green Field

Squid je trenutno vroče ime bogate tradicije britanskega postpunk rocka. Brightonski hrupneži so nase opozorili s serijo osvežilno kompaktno razmetanih malih plošč, s prvencem pa letvico v ravno pravem trenutku ravno prav zvišujejo. Bright Green Field je zabavno, a nič zabavljaško, igrivo, domiselno, nepredvidljivo in na trenutke zahtevno poslušanje. Nelinearno zastavljeni posnetki sežejo tudi čez osemminutno točko, besedila presegajo hecne nesmisle in površno kritiko družbenih okoliščin, še bolj pa navduši iznajdljivi nabor glasbil. Z obilico domišljije, hrabrosti, zasukov in energičnosti, za zdaj eden albumskih vrhuncev kitarskih muzik letošnjega leta. Ime skupine zavaja: prav nič mehkužno!

St. Vincent: Daddy’s Home

Po seksualno napetem petem albumu Masseduction, ki sta mu sledili izdaji minimalističnih klavirskih priredb in elektronskih remiksov, ter produkciji albuma indie pionirk Sleater-Kinney se popartovsko navdihnjena pop rock ikona Annie Clark, ki jo poznamo kot mojstrico preobrazb, vrača s frišnim dolgometražcem, s katerim ponovno okupira prostor med sodobnim rock in pop glamurjem. Album Daddy’s Home, nekakšno refleksijo družine, starševstva in identitete, je navdihnila zgodba njenega očeta, ki se je konec leta 2019 vrnil iz zapora, kjer je zaradi finančnih prevar preživel celo desetletje.

Symann Ulix: Acupunctures

Dj Ulix je praktično starosta domače klubske scene, saj je razbijal po plesiščih plesnih podijev že v časih klasične šole »slovenskega tehna« devetdesetih let. Z glasbenim zorjenjem je prišlo tudi zanimanje za mehkejše in bolj raztresene odvode raziskovalnega housa, downtempa in ambientala in od tod nov psevdonim, Symann. Na novi mali plošči zdaj združuje oba izraza, čeprav stilsko praktično ves čas pohajkuje po poteh planeta slednjega. Glavno vodilo projekta Acupunctures je odmerjanje. Vbodi so počasni, razvoj potrpežljiv. Posnetki zmerno postajajo vse kompleksnejši, plasti številčnejše, do konca, ki se raztopi v čisto ambientalo. Symann Ulix gradi in razstavlja z občutkom, glasbeni premiki delujejo naravno. Brez panike.

dvidevat x Nulla: 068/078-1

Prvenec elektronskih ambasadork mlajše generacije, duhovnih naslednic veteranov dolgoletne klubske serialke Elektroliza, zapolnjuje vrzel, ki se je v zadnjih letih pojavila na domačem elektro parketu. Kot didžejki smo ju večkrat ujeli na skupnih nastopih, zdaj pa na skupni mali plošči servirata devet žanrsko pravovernih, a izrazno samosvojih štiklov, ki brez kompliciranja izpolnjujejo poslanstvo še danes enega bolj radikalnih med elektronskimi žanri – kovinsko hladni gruvi v duhu detroitskih očakov, zlovešče sintovske prikazni, retrofuturistični blipi in abstrakcije ter distopična atmosfera za digitalizirano in brezogljično Slovenijo prihodnosti. Resen prvenec, s katerim producentki avtohtonemu elektro izrazju dajeta nov zagon.