Weezer: Van Weezer

Člani kalifornijske power-pop zasedbe Weezer te dni štejejo že okoli petdeset let, a še naprej vztrajno snemajo komade, ki potrjujejo, da jim najstniškega elana še zdaleč ni zmanjkalo, hkrati pa zvenijo, kot bi jih slišali že vsaj stokrat. Tudi na svoji petnajsti plošči se držijo zvoka, s katerim so zasloveli v devetdesetih, in se ga niti malo ne trudijo začiniti s kakršnimkoli sodobnim zasukom. Namesto tega se na svoji petnajsti plošči klanjajo glasbenim idolom osemdesetih, na kar očitno namigujeta tako naslov kot porazna naslovnica plošče. Spogledovanje s hard rock klasikami privre na površje predvsem v obliki ekscesnih kitarskih solaž, ki pa vsesplošnemu medlemu vtisu plošče ne naredijo nikakršne usluge.

Tony Allen: There Is No End

Posthumni albumi pokvarijo še tisti zadnji drobec (lažnega) namišljenega občutka, da plošče glavni ustvarjalci ustvarjajo ali vsaj vodijo sami, da jih sami pripeljejo do konca in da – če gre še za projekt sodelovanj – nastajajo kolektivno, intimno, v živo. Da na primer gostujoči vokalistke in vokalisti ždijo skupaj z glavnim producentom/izvajalcem v studiu, da skupaj gnetejo ideje, iščejo rešitve in delajo muziko čarobnih trenutkov, do katerih pri delu na daljavo ne more priti. Seveda kar nekaj sodelovanj nastaja na licu mesta, tête-à-tête, a trik je v tem, da kadar ne, se ta še zmeraj pretvarjajo tako. Iskrenost, da se – sploh pop – naveze speljejo, ne da bi se sodelavci sploh kdaj srečali, je redka. Ustvarjanje glasbe na daljavo v izhodišču razumemo kot nekaj »na pol«, kot ne čisto pravo stvar.

DJ Khaled: KHALED KHALED

Zgodba o uspehu enega najuspešnejših velikanov ameriškega hiphopa je neverjetna: DJ Khaled ni glasbenik ali producent, a se pretvarja, da je: skladbe podpisuje kot soizvajalec, čeprav v njih ne nastopa, temveč zgolj vztrajno vpije nekaj vedno istih gesel, na primer svoje ime ali ime svoje založbe »mi smo najboljši!«. Je zgolj kurator, prodaja pa se kot umetnik. KHALED KHALED je še ena »plošča« v njegovem prenatrpanem opusu, ki je pravzaprav zgolj na hitro narejena, ekscesno sprocesirana kompilacija najpopularnejših imen v hiphopu in popu, na katerih gradi svojo slavo. Večina gostujočih vokalistov zveni zdolgočaseno, kot bi jih Khaled prisilil, da zanj posnamejo nekaj verzov, čeprav so verjetno vnaprej vedeli, da bo končni izdelek porazen.

Leon Vynehall: Rare, Forever

Čeprav se je Leon Vynehall iz malega Brightona v mogočni kompleks klubske scene prebil z idiomom house muzike, se je kaj kmalu izkazal za večkategornika – s svojimi didžejevskimi nastopi in tudi avtorskimi izdelki – med njegovimi albumi se najdejo med-/nadžanrski in čisto konceptualni. Producent, ki mu ne manjka zamisli in se ne boji zvedavih (i)zvrstnih zavojev, se je novega albuma lotil prosto, brez vsakih omejitev, okvirjev in predalčkov. Rare, Forever odlikuje pedantno zvočno oblikovanje, ki občasno zavije na plesišče. Plošča presenečenj, ki ponudi pritikline housa, ambientalne glasbe, soula, jazza, IDM-a ..., vendar hkrati ni nič od naštetega. Nepredvidljiva, a tekoča, razdrobljena, a celovita, hudo izdelana, a ne hermetična.

Marianne Faithfull with Warren Ellis: She Walks In Beauty

Prav v času uresničevanja dolgoletne želje – albuma interpretacij poezije britanskih romantikov, kot so Keats, Byron, Shelley in Wordsworth – je angleška popkulturna ikona z božajočim raskavim glasom komaj preživela okužbo s covid-19. Pevka in igralka z razburkano življenjsko potjo, ki je debitirala davnega leta 1965, je moči združila z ekipo izkušenih veteranov; ob avstralskem magu Warrenu Ellisu so ponekod filmsko simfonične, drugod ambientalno statične zvočne podlage, nad katerimi slovesno lebdijo njej ljubi verzi o ljubezni in transcendenci, podpisali še Nick Cave, Brian Eno in drugi. Sofisticirana avdioknjiga za pesniške mentalne eskapade, ki zahteva vso vašo pozornost.

Snoop Dogg: From Tha Streets 2 Tha Suites

Snoop Dogg, absolutna legenda gangsta rapa in G-funka devetdesetih let, je v zlatih letih svoje maratonske kariere ustvaril marsikaj tako izjemnega, da mu lahko odpustimo (skoraj) vse sramotne spodrsljaje, ki so zaznamovali zrelejša leta njegove ustvarjalne poti. Zaradi brezsramnih zaslužkarskih teženj je sodeloval tako rekoč s komerkoli, ki je bil za njegov gostujoči verz pripravljen odšteti mastno vsoto, in tako se je znašel denimo na EDM-štancah Davida Guette, na polomiji srbske turbofolk pevke Ljupke Stević, na porazni mešanici countryja in rapa, ki jo je zakrivil skupaj s country legendo Willijem Nelsonom, pristal pa je celo na bizarni plošči Coreyja Feldmana, ki je bila soglasno oklicana za najslabši album prejšnjega desetletja ... če božičnega albuma in poraznega zavoja v žanr reggae glasbe, ki jo je ustvarjal kot Snoop Lion, sploh ne omenjamo. Skratka, zabredel je zelo globoko, a kot rečeno, so njegova zgodnja dela tako brezčasna in prelomna, da kljub vsem grehom ni zmožen omadeževati svoje zapuščine. Je pa kot sodoben ustvarjalec izgubil skoraj vso verodostojnost, in to tako zelo, da tudi ko posname razmeroma solidno ploščo, kakršna je najnovejša From Tha Streets 2 Tha Suites, ta ostaja razmeroma spregledana – pri kritikih in pri občinstvu. Ja, Snoop Dogga pri devetinštiridesetih letih nihče več ne jemlje prav resno.

Lea Bertucci: A Visible Length of Light

Avantgardna saksofonistka in skladateljica v glasbi raziskuje razmerja med zvokom in akustiko posameznih prostorov. Pri nastajanju novega albuma, ki ga zvočno zaznamuje njeno domače mesto New York, je navdih črpala iz prostranosti ameriške pokrajine, kar se kaže tudi v dolžini njenih kontemplativnih, počasi izgorevajočih, toda notranje dinamičnih kompozicij, ki jih zaznamujejo nenavadni odtenki saksofona, žareče melodije in harmonije, psihedelično dromljanje v duhu La Monta Younga ter pestri elektroakustični dražljaji in terenski posnetki. Ekspresivna avtorska glasba, ki se spogleduje s transcendenco, na meji med jazzom, sodobno komponirano muziko in eksperimentalno elektroniko.

Greta Van Fleet: The Battle At Garden’s Gate

Čeprav velik delež rocka novega tisočletja (Black Keys, Alabama Shakes, Jack White ...) načrtno zveni kot (daljna) preteklost, noben zvezdniški sodobni bend ne sledi tako dosledno enemu samemu poglavju iz glasbene zgodovine kot Greta Van Fleet. Ko se je skupina pred nekaj leti pojavila, smo v en glas prikimali: »Pljunuti Led Zeppelin!« To je potrdila na prvencu. In to sedaj potrjuje še enkrat. The Battle At Garden’s Gate je še en korekten paket retro blues-psych-rocka s težkimi rifi, akustičnobaladnimi vložki, dolgimi kitarskimi solažami in kričeče zavijajočimi vokali. Greta Van Fleet se (ponovno) izkaže za tehnično brezhibno in karakterno bledo zasedbo. Pljunuta kopija Led Zeppelina ali stava na eno samo karto.

Kero Kero Bonito: Civilisation II

Čeprav je britanski trojec Kero Kero Bonito prepoznan kot pomemben akter pri vzponu hyperpopa, pravzaprav z značilnim zvokom tega ekscentričnega internetnega žanra ironične elektronike na steroidih nima prav veliko skupnega. Vplive namesto iz pozabljenih tradicij plesne glasbe devetdesetih let in najsodobnejših mutacij klubske elektronike vleče predvsem iz J-popa, elektra, indietronice in še marsičesa in jih tudi na novi mali plošči zapakira v izrazito samosvojo interpretacijo synthpopa. Namesto ekscesno sprocesiranih vokalov, ki sicer zaznamujejo večji del hyperpopa, glasbo zasedbe tudi tokrat odlikujejo sladkobni napevi frontmanke Sare Bonito, enega najprepoznavnejših glasov v sodobni produkciji indie popa.

La Femme: Paradigmes

Glamurozni electro pop/psych rock kolektiv, eden najprepoznavnejših francoskih indie bendov našega časa, je pod taktirko kitarista Sache Gota in klaviaturista Marlona Magnéja od izdaje vznemirljivega prvenca Psycho Tropical Berlin (2013) med globalnim poslušalstvom obudil lik šik eksistencialista s čikom v ustih, ki so ga utelešali v glasbi kameleonski šansonjer Serge Gainsbourg, na papirju kak Albert Camus (tisti s Cartier-Bressonovega portreta), na velikem platnu pa novovalovski liki Jean-Luca Godarda. Ne preseneča, da je muzika skupine precej cinematična in bi zato fino delovala kot soundtrack za romantične eskapade, kakršni sta Do zadnjega diha (1960) in Nori Pierrot (1965). Zato bend od časa do časa zveni kot kičasta milenijska karikatura zgodovine kulske francoske muzike in takrat pride prav Netflixu ter različnim modnim znamkam. Na splošno pa si ekipa z eklektičnim lotevanjem glasbe prizadeva za preseganje pastiša in stavi na lasten izraz; to ponovno bolj ali manj uspešno dokazuje tudi na tretjem albumu.

The Armed: ULTRAPOP

Nekoč skrivnostna zasedba The Armed je ob izdaji nove plošče končno razkrila identiteto članov. Zdaj vemo, da gre za oktet, ki ga med drugim sestavljajo dva bobnarja in štirje kitaristi, kar pojasni intenzivno nasičenost zvočnega zidu, ki ga gradi v svoji hrupni glasbi – domiselni mešanici (post)hardcora, artpopa in še marsičesa. ULTRAPOP je resnično edinstvena plošča, ki je tako polna neprizanesljive distorzije, težkokategornih kitarskih rifov in ekstatičnega kričanja, da od poslušalca zahteva veliko, a ga nekoliko razbremeni z melodičnimi, sila čustvenimi napevi, ki so učinkovito nasprotje kaotične, ekscesno skompresirane zvočne slike tega nenavadnega albuma.

Damon Locks-Black Monument Ensemble: NOW

Chicaška založba International Anthem se z zadnjo serijo izdaj utrjuje kot zastavonoša mlajših ameriških novojazzovskih gibanj. Nazadnje z drugim albumom lokalnega multidisciplinarca Damona Locksa, ki je podaljšek prvega. NOW je ponovno hudo kolektivno delo, ki združuje dva pola ustvarjanja glasbe, individualnega in komunalnega, kolažno sempladelijo in aranžiranje množice. Locks je k muziciranju spet povabil kup kolegic in kolegov, njihovo početje je potem subtilno rezal in lepil, hkrati pa dodajal izrezke govorov iz različnih kontekstov afroameriških družbenih gibanj. Angažirani spiritualni jazz, pri katerem ne manjka gostih ritmičnih prepletov, markantnih zborovskih napevov in epske dolžine. Čas je ZDAJ!

Andy Stott: Never The Right Time

Mojster meditativnega dub-techna in podobnih odvodov komorne elektronike, se po petih letih vrača z novo dolgometražno ploščo. Ta se osredotoča predvsem na ambientalne, a spevne zvočne krajine, obogatene z zasanjanim glasom Alison Skidmore, Stottove nekdanje učiteljice klavirja. Avtorja tudi tokrat odlikuje podrobno zvočno dizajniranje večplastne produkcije, ki z vsakim vnovičnim poslušanjem albuma razkrije kakšno novo podrobnost. Edino, kar lahko očitamo tej izjemni plošči, je njena nekoherentnost: večidel album zveni kot dreampop, na trenutke pa nas preseneti z rafali kompleksnih synthov, ki se – ne glede na to, kako mojstrsko so sproducirani – preprosto ne uležejo v kontekst celotnega izdelka.

Doša: iru: tok misli

Doša je tako rekoč od resnejših začetkov domačega organiziranega raperskega početja stalnica-ponikalnica tovrstnih formacij. Pojavlja se že več kot dve desetletji, sporadično. Je daleč od naše »prve generacije« rimopljuvačev, a takrat izjemno jezni mulec se je prvič pojavil na nosilcu zvoka že leta 2000 kot polovica naveze Da II Deuce s komadom Dost Vas Mam!, enim vrhuncev kompilacije 5’00“ Of Fame Za Narodov Blagor. Sledil je podtalni hit Fuknte sredince v zrak, ki do danes ostaja eden glavnih rušilcev iz zgodovine slovenskega rapa. Bil je član kolektiva Sami norci. Leta 2010 je izšla kar dvojna samostojna plata Memento Mori s še enim uličarskim presežkom Iz ulc Ljubljane. Nadaljevanje smo čakali kar deset let, in ko je prišlo, je prišlo nenapovedano.

Benny Sings: Music

Benny Sings predstavlja že drugo ploščo, izdano pri razvpiti kalifornijski založbi Stones Throw, ki je svoje žanrske okvire v zadnjih letih s hiphopa razširila na polje neo-soula in indie popa. In ravno nekje na presečišču teh žanrov se nahajajo sladkobni napevi nizozemskega prijazneža, ki znova šarmira z optimističnimi, rahlo zapohanimi in izrazito spokojnimi disko šlagerji. Plošča Music je tako sproščena, da bi se lahko vrtela v čakalnicah ali dvigalih, a hkrati dovolj groovy, da bi lahko ogrevala plesišča. Bennyjev falzet je dvorezen meč, saj je po eni strani sila očarljiv, a kmalu postane nekoliko repetitiven in posledično malce nadležen. Kljub temu da dogajanje popestrijo gostujoči glasbeniki, kot je Mac DeMarco, album zaradi monotonosti vzdušja pusti nekoliko medel vtis.

Slowmotion Livestream: From Beak To Bone

Domača založba Beton pogosto postreže s kakšnim popolnim presenečenjem popolnega neznanca. S ploščkom izvajalca, ki ni vpet v nobeno sceno, kulturno formacijo ali ustaljena lokalna elektro-produkcijska razmerja. Tudi tokrat! From Beak To Bone je prvenec novih glasbenih podvigov Matevža Kovačiča, kitarista, ki se vešče spoprijema tudi s tolkali in ritmičnimi zankami. Kot Slowmotion Livestream streže s kaleidoskopom znanih stilov post-rocka in raznih elektronskih – tako sodobnih kot polretro – odvodov, a na povsem svojstven način. Streže s kompaktnimi zunajmodnimi aranžmajskimi domislicami jasnih asociacij – od zlatega obdobja založbe Ninja Tune do kakšnih Radioheadov. Drugače, po svoje.

Samba Touré: Binga

Transnacionalna ljubljanska založba predstavlja novo ploščo malijskega mojstra puščavskega bluza, ambasadorja glasbene dediščine ljudstva Songhai in duhovnega naslednika legendarnega Alija Farke Touréja. Album nosi ime po istoimenski malijski regiji, kjer je avtor odraščal, in predstavlja posvetilo njegovim koreninam. Touré odpira teme družbeno-političnih anomalij, ki pestijo njegove ljudi – državnih udarov, bega možganov ter gnilih sistemov zdravstva in šolstva. Zasnovan je minimalistično okoli zvokov kitare, strunskega instrumenta ngoni, orglic, idiofona calabash in drugih tradicionalnih tolkal, a je učinek, ko glasbila slišimo v sozvočju z vokalom, vselej hipnotičen in evokativen. Muzika za duhovne roadtripe.

BROCKHAMPTON: ROADRUNNER: NEW LIGHT, NEW MACHINE

BROCKHAMPTON – eden najštevilčnejših boybandov na sceni, ki poleg šestih reperjev in vokalistov vključuje mnogo drugih ustvarjalcev z različnih področij, od producentov do vizualnih umetnikov – se vrača s še eno odlično ploščo. Ta naj bi bila po skrb zbujajočih napovedih frontmana Kevina Abstracta tudi njegova predzadnja: BROCKHAMPTON naj bi letos izdal še en album in se nato poslovil od scene. Glede na osupljive učinke pogumnih ustvarjalnih korakov, ki jih naredi z vsako novo izdajo, lahko le držimo pesti, da si bo premislil in novo glasbo snemal še vsaj desetletje. ROADRUNNER: NEW LIGHT, NEW MACHINE je namreč suveren dokaz, da članom zasedbe še zdaleč ne zmanjkuje ustvarjalnega goriva, da še naprej rastejo v vseh razsežnostih svoje kreativnosti in da je bilo navdušenje, ki so ga poželi z izjemno serijo SATURATION, več kot upravičeno.

Iglooghost: Lei Line Eon

Mladi britanski producent, ki je na polju eksperimentalne bass glasbe jutrišnjega dne že v zgodnji puberteti suvereno premikal meje – in že v rosnih letih sodeloval z velikani, kot je Flying Lotus –, predstavlja popolnoma novo poglavje pestre ustvarjalne poti. Nasičenost intenzivne bubblegum bass in glitch-hop produkcije je večidel zamenjal z orkestralnim minimalizmom in spokojno melanholijo, klubske elemente pa je tako dekonstruiral, da postanejo skoraj ambientalni. Čeprav je Lei Line Eon njegov najintimnejši in najbolj pretanjeni studijski izdelek doslej, vseeno kar kipi od avtorjevih igrivih zamisli in edinstvenih produkcijskih postopkov, ki tudi najbolj umirjene kompozicije naredijo izjemno nepredvidljive in izvirne.

nibo: Same Day Delivery

Kot pri vsaki obrti je tudi pri klepanju ritmov ključen odnos mentor–vajenec. Frišna zbirka domiselnih zaprašenih beatov veterana Borke in mladega talenta Niksona je eklatanten primer sinergije dveh generacij, ki ju povezuje ljubezen do robnega hip hopa. Neizčiščene ritmične domislice navdahnjenega mladca dopolnjujejo razštelani Borkovi sampli, povlečeni iz naftalina popularne muzike, vključujoč kuriozitete, kot so kultni britanski bend White Noise, brazilski pop pevke Cláudie in druge fino sesekljane melodične abstrakcije. Njuni žmohtni, organsko zveneči komadi so kot cronenbergovski stvori, ki dihajo, se razraščajo in občasno razpočijo. Medgeneracijski ustvarjalni pingpong, ki je obrodil slastne sadove.

Tomahawk: Tonic Immobility

Ameriška superskupina rockovske zdrahe od začetkov na prelomu tisočletja deluje v presledkih. Člani skupin The Jesus Lizzard, Battles, Mr. Bungle ... so zasedeni gospodje. Najbolj seveda najbolj znani – za pristavek k petemu albumu naoštrenih sekir si je kričač Mike Patton vzel kar nekaj časa. Glavnina je bila posneta že pred štirimi leti, čakali so le še frontmana; ta je končno dostavil med brezdeljem zadnjega leta. Tomahawk ponovno zabije žebljico na glavico, včasih kar z macolo. Tonic Immobility je uigran, natančen, našpičen, frenetičen, raznoličen, vrhunsko aranžiran in ultra dinamičen lunapark od hrupa do slemarskih gruvov in redke lebdeče umirjenosti. Z mankom ščepca čudaškosti. Mojstri svojega foha.

Dry Cleaning: New Long Leg

V eseju Zrno glasu francoskega filozofa Rolanda Barthesa beremo, da je bil glas ob koncu 19. stoletja in na začetku 20. srčika popularne glasbe in medij, ki prenaša na tisoče odtenkov neubesedljivih človeških občutij. Zdaj pa se poskusite spomniti, kdaj ste nazadnje v muziki slišali glas, za katerim bi obračali glavo in iskali njegov izvor – glas, ki bi vas kot krotilec kač vabil k sebi. Med imetnice kozmičnega glasu te sorte med drugimi uvrščamo pevke, kot so Marianne Faithfull, Joni Mitchell, in če si drznemo, tudi Florence Shaw, pevka londonskega umetniškega postpunk kvarteta Dry Cleaning – pa ne zaradi razpona ali tehnike, temveč zgolj zavoljo hipnotičnosti njenega subtilnega deškega glasu. Omotična, nezainteresirana spoken word artikulacija poslušalca morda na prvi posluh odbije, a nam Florence Shaw kmalu zleze pod kožo … in tam ostane še dolgo. Gre za tisti tip androginega, mističnega glasu, ki bi mu bodisi otrok bodisi starec zaupljivo sledil v najtemnejšo noč.

Death From Above 1979: Is 4 Lovers

Kanadski dvojec Death From Above 1979 – ki mu zgolj z bas kitaro, bobni in vokalom uspeva ustvarjati tako polno zvočno sliko, kot bi nam igral (vsaj) trojec, še rajši kar kvartet – je ponovno našel ustvarjalni zagon, s kakršnim je navduševal prva leta delovanja. Po dolgem času nam ponudi basovske rife, ki se po čvrstosti lahko primerjajo z udarnostjo, s katero je bend zaslovel pred več kot petnajstimi leti. Brez pomislekov smemo zatrditi, da je Is 4 Lovers njegova najboljša plošča po izjemnem prvencu, a zdi se, da na sodobnem glasbenem zemljevidu verjetno ne bo našla mesta: z elektro-punkovsko energijo se je bend takrat lahko pridružil trendovskemu valu nu-rave in electroclash izvajalcev, zdaj pa je prepuščen samemu sebi.

Floating Points & Pharoah Sanders: Promises

V zadnji dekadi je globalno občestvo skozi DJ mikse in albume vizionarskega elektronskega producenta pobliže spoznalo dediščino spiritualnega jazza in glasb afriške diaspore. Po petih letih nastajanja Londončan naposled predstavlja sanjsko sodelovanje s svojim idolom Pharoahom Sandersom, ki ga je jazzovski revolucionar Ornette Coleman opisal kot najboljšega tenorskega saksofonista na svetu. Atmosferična jazzovska simfonija, zgrajena okoli preproste teme, ki se razvija skozi devet stavkov, se bohoti z razkošnimi aranžmaji Londonskega simfoničnega orkestra, oceani sintetičnih zvočnih barv in transcendentalnim zvenom Sandersovega saksofona. Brezčasna medgeneracijska mojstrovina, ki bo polnila sezname albumov leta.

tUnE-yArDs: sketchy

tUnE-yArDs je kričeča, poliritmična, udarna in oder obvladaška naveza plesa po mejah popa pevke-multitaskerke Merrill Garbus in basista Nata Brennerja, ki se že od začetka na ploščah ukvarja s socialnimi vprašanji, s temami spolne in rasne neenakosti, (policijskega) nasilja, ekologije. Njen peti album ne popušča in ponovno vpije v smeri tem, ki se jim posveča levi liberalni blok – pravice do splava, podnebne krize ... sketchy je funkovsko nagruvan in masten, v večini hrupen in oster, na trenutke tudi mehek in nežen, a vedno melodičen poziv k premisleku, čuječnosti, spremembam. V besedilih neposreden in neprizanesljiv, a razpoloženjsko dobrovoljen in nič žugaški. Kompaktni maksimalizem.

Xiu Xiu: OH NO

Čeprav je bila ameriška zasedba Xiu Xiu v eni od faz kvartet, v drugi trojec, že precej časa pa je dvojec z Angelo Seo, je njen frontman Jamie Stewart pravzaprav njen edini stalni član: je idejni vodja in gonilna sila tega čislanega indie projekta, ki nas že dobrih dvajset let zalaga z avantgardnimi zvočnimi eksperimenti raznoterih oblik in v rednih presledkih polni tudi slovenska koncertna prizorišča. Hiperproduktivni glasbenik je v tem času, poleg tega, da nenehno koncertira, izdal že ducat plošč, na njih pa je pogosto preizkušal meje vzdržljivosti občinstva – vrhunec takšnega zvočnega teroriziranja je predlani izdana plošča Girl With a Basket Fruit, ki jo je delno predstavil tudi v Layerjevi hiši v Kranju. Novi izdelek je album duetov s petnajstimi izvajalci s pretežno podzemne indie scene. Med prepoznavnejšimi so denimo kantavtorica Sharon Van Etten, postpunkovski trojec Liars, synthpop šarmer Twin Shadow in mojstrica ambientalne melanholije Liz Harris iz zasedbe Grouper.

John Tejada: Year of the Living Dead

Ameriški elektronski producent, ki nas že 25 let zalaga s hitro prepoznavnimi produkcijami iz vozlišč techna, tech housa, drum’n’bassa in downtempa, se na zadnjem albumu odmika od žarometov plesišč v objem domačega naslanjača. Prve mesece pandemije je Tejada izkoristil za igračkanje z novimi kosi opreme; rezultat je kolekcija osmih počasi valujočih, vseskozi sproščujočih komadov, ki izhajajo iz dediščine dub techno očakov iz skupine Basic Channel. Minimalistični ritmični pulzi in prepletajoči se eterični sintovski odmevi ustvarjajo zvočno-mentalni medprostor, v katerem se lahko izgubljamo. Estetsko nekoliko konservativen, a dobro balansiran techno album, ki se mu boste zlahka prepustili tudi večkrat zapored.

Lana Del Rey: Chemtrails Over the Country Club

Po grandioznem albumu Norman Fucking Rockwell! in kompilaciji poezije Violet Bent Backwards Over the Grass, ki sta bila sprejeta z zanimanjem, se mojstrica pop baladništva vrača z albumom, na katerem ponovno stavi na intimnejšo, bolj zamolklo atmosfero. Podoba, ki se izriše ob poslušanju, je lenoben pozni popoldan v kakem kalifornijskem »country clubu« (zasebnem klubu, ki ponuja razne rekreacijske in druge storitve) pod pogorjem San Gabriel, medtem ko se sončni žarki in sence oblakov borijo vsak za svojo zaplato zemlje. Blagozvočni preplet americane, folka in popa s kančkom kalifornijske melodrame deluje kot soundtrack v pop kulturi reproducirane belske ameriške idile, ki je že dolgo ni več.

Special Request: DJ-Kicks

Special Request je samo eden od psevdonimov, in to daleč najbolj znan, britanskega inovatorja, kultivatorja in devastatorja klubskih podijev Paula Woolforda, producenta in didžeja, ki velja za hudega poznavalca housa, techna, jungla, speed garagea, skratka vsega, kar je v britanskem prostoru kdaj pomenilo rave. Zdaj vse te sloge meša na najbolj uveljavljeni serialki didžejevskih miksov, petarde pa vleče ne le iz daljne, ampak tudi iz komajda preteklosti. Sirasti house hitiči, repetitivni electro, melodični IDM in, seveda, masivni jungle. V pričakovanem zaporedju od mehkega do mračnega. Tekoči drnec je skupek poznavalskih hitičev, ki se niso prevečkrat gulili na plesiščih, ob katerem res začnemo pogrešati klubsko okolje.

SBO: TRANS

Za uvod nekaj posploševanja: če v domačem prostoru primerjamo premike na področju novih popularnoglasbenih praks zadnjega desetletja – grobo rečeno na področju zastarelih togih okvirjev kitarskih muzik, klubskih izrazov in takozvane urbane glasbe r & b-ja in (t)rapa –, je nesporna ugotovitev, da po številu izvajalcev, izdelkov, malih plošč, albumov, predvsem pa videospotov količinsko, po obsegu in rasti dejavnosti nedvomno prednjači slednja. Renesansa in hiperprodukcija slovenskega videospota v postvideostopničnem obdobju poteka predvsem tu. In spet grobo rečeno se je v tem umetno začrtanem miljeju leta 2017 pojavil pankrt Smrt boga in otrok. Spletni trol, odrski kričač. Šoker, cepilec in vznemirjevalec zainteresirane javnosti. Kolektiv se je pojavil z deljeno ploščo Trake ljubezni in z videospotom za komad Tipi so pičke, ki je delil slovensko javnost vsaj toliko kot večni virus zgodovinskega revizionizma. A status skupine neresnežev, improvizatorjev, umetniških odpadnikov in ljubljanskih afteraških pohajkovalcev se je hitro začel krhati. Ustvarjanja so se lotevali vse bolj resno, dosledno in obrtniško spretno.