Denzel Curry & Kenny Beats: Unlocked 1.5

Potem ko je naveza enega najprepričljivejših ameriških emsijev sedanjosti in producenta neštetih raperskih (kletnih in tudi stavbovrhnjih) referenc lani izdala kratek in jedrnat, impulziven, a suvereno glasen album UNLOCKED, so na vrsti predelave. Denzel Curry in Kenny Beats sta štafeto predala klaviaturistu Robertu Glasperju, kultnemu producentu The Alchemista, kraljici novega soul hopa Georgie Anne Muldrow ... Iz projekta remiksov le stežka izluščimo kakšen šibki člen ali piškavi košček, a zato kot celota ne pridobi prav nič teže. Unlocked 1.5 je skupek rutinsko močnih, vendar (tudi žanrsko) povsem različnih reinterpretacij, od katerih nobena ne preseže izvirnika. Kompilacijsko.

The Weather Station: Ignorance

V množici povprečnih folk pop izvajalcev, ki še naprej nekritično gojijo imaginarij idile ameriškega juga in ideal akustične kitare kot simbola avtentičnosti, se zdi peti album benda kanadske kantavtorice Tamare Lindeman pravi presežek. Prve bendovske aranžmaje smo sicer slišali že na obeh predhodnikih, a Ignorance prinaša še bolj ambiciozne, kompozicijsko domiselne in obenem širšim množicam dostopne skladbe, ki vključujejo tudi godala in trobila. Zaradi fino zglajene zvočne podobe in njenega rahločutnega vokala v duhu Joni Mitchell ima album tisto presežno avtorsko vrednost, ki jo najdemo pri izdelkih glasbenic, kot so Kate Bush, Regina Spektor in Fiona Apple. Da ne boste rekli, da niste vedeli.

The Horrors: Lout EP

Večina bendov, ki so pred petnajstimi leti popularizirali novi zvok britanskega indie rocka, je naglo utonila v pozabo, The Horrors pa je eden redkih, ki ostajajo relevantni. Verjetno mu to uspeva zato, ker nenehno na novo izumlja svoj zvok: začel je z garažnim, gotičarsko začinjenim indie rockom, nato vplive zamenjal s shoegazom in krautrockom, kasneje presedlal na pompozni stadionski rock in se nazadnje ustalil pri zvokih synthpopa osemdesetih let. Zdelo se je, da bo tam tudi ostal, a z novo malo ploščo Lout predstavlja radikalen obrat za skoraj 180 stopinj; posvojil je močne vplive industrial glasbe, se začel izživljati s hrupom, težko kitarsko distorzijo in eksperimentalnim cvrčanjem modularnih synthov. The Horrors je zdaj glasnejši, temačnejši in bolj udaren kot kadarkoli prej.

Nick Cave & Warren Ellis: Carnage

Specifične zgodovinske okoliščine in požrtvovalnost nekaterih akterjev z domače glasbene scene so poskrbele, da se je šarmantni črnolasi avstralski poet z apokaliptičnim »croonerskim« vokalom in pronicljivimi verzi, v katerih se prepletata eros in tanatos, za vedno zasidral v srcih slovenskih alternativcev. Nič presenetljivega, saj je Cave v različnih postavah od leta 1987 v Ljubljani nastopil kar enajstkrat, nazadnje leta 2017 v razprodanih Stožicah, kjer je predstavil album Skeleton Tree. Njegov najaktualnejši projekt Carnage, ki sta ga podpisala z dolgoletnim sodelavcem iz različnih zasedb, dolgobradim multiinstrumentalistom Warrenom Ellisom, prihaja po dveh velike pozornosti deležnih dolgometražcih njegovega benda The Bad Seeds, ki ju je zvočno in tematsko zaznamovala tragična sinova smrt. Žalobna, zimsko letargična atmosfera albuma Ghosteen (2019) je v poslušalcu zbudila občutek posebne slovesnosti, besedila pa v iskanju odrešenja skoraj katoliško milost. A podobno kot pri glasbi, ki sta jo z Ellisom napisala za filme, kot je Kako je Jesseja Jamesa ubil strahopetec Robert Ford (2007), tudi nova izdaja prinaša močan poudarek na cinematičnosti skladb, ki so razpoloženjsko in slogovno bolj dinamične od materiala zadnjih let.

Kings of Leon: When You See Yourself

Medtem ko stadionskemu rocku grozi status artefakta preteklosti, pa – zanimivo – peščica velikanov, ki zlahka mobilizirajo množice (in so svoje poti začeli vsaj po prelomu tisočletja), stavi na odprt in zračen zvok. Na rahlo zasanjan, pretežno umirjen, leteče lebdeči stil. Ameriški južnjaški bend Kings of Leon je praktično popoln primer. Na osmem albumu posnema samega sebe, z večinoma mehko-blagimi baladami trpkih melodij in kitarske akustike, ki jih le stežka ločimo med seboj. Z enovitostjo plate When You See Yourself si skupina ne dela usluge, počasi, brez panike in brez vneme se pozibava na mestu in potrdi tezo, da rock brez udarnosti zahteva suvereno aranžiranje in tekstopisje.

Genesis Owusu: Smiling With No Teeth

Nekje na nenavadnem presečišču med soulom, eksperimentalnim hiphopom, avant-funkom, svojevrstnim synthpopom ter celo pankom, no-wavom in še marsikaterim žanrom se nahaja Genesis Owusu, samooklicani »Prince, če bi bil sodoben avstralski reper«, ki ga marsikdo primerja z Death Grips, če bi ta ustvarjal neo-soul. Owusu se na svoji prvi dolgometražni plošči vztrajno izogiba slogovnim oznakam: nonšalantno skače med različnimi žanri, nenehno preobraža svoj kameleonski glas in se nikoli dodobra ne zasidra v določenem vzdušju. Kljub neizmernemu, skoraj shizofrenemu eklekticizmu pa plošča deluje kot razmeroma koherenten in celosten izdelek, verjetno zaradi avtorjeve edinstvene karizme, ki veje iz vsake pore njegovega izjemnega prvenca.

FLO: Left Behind

Obalni producent nas od leta 2015 diskretno zalaga s prvovrstnimi dubstep štikli, ki nosijo pečat britanskega podtalja. Čeprav je doma le malokdo slišal zanj, gre za enega bolj produktivnih in v podzemlju priljubljenih slovenskih elektronskih ustvarjalcev. To potrjuje redna mednarodna podpora njegovim izdajam, ki so našle dom pri domači bas instituciji Deep End in nekaterih tujih založbah. FLO je karanteno izkoristil za realizacijo prvenca, na katerem gostujejo Gisaza, Jafu in Ghostek. Album ponuja precej introspektivno, včasih sproščujočo, včasih bolj tesnobno poslušalsko izkušnjo, vse pa je zapakirano v zanj značilno sofisticirano zvočno patino. Basovska transcendenca za fene elektronske muzike z Otoka.

Adrian Younge: The American Negro

Konceptualni albumi, ki so tako ali drugače zavestno povezani s črnsko izkušnjo v ZDA (ali v kakšnem drugem centru imperializma), niso nišni fenomeni. Kanonizirana izhodiščna točka je album What’s Going On Marvina Gaya, čeprav ne gre prezreti zasedbe The Last Poet še kakšno leto prej. Ali kupa jazzistov še pred tem. V (pol)sodobnosti pa ne moremo mimo stvaritev neštetih raperskih izvajalcev; njihove plošče niso vedno eksplicitno »konceptualne«, a svojo moč in smisel izražajo kot celote, poslušamo in mislimo jih v kosu. V misli pridejo prvi albumi zasedbe Public Enemy, danes trojec .clipping, v pop miljeju pa Kendrick Lamar.

Stereolab: Electrically Possessed (Switched On Vol. 4)

Mineva že dvanajsto leto, odkar se je poslovil avantpop bend Stereolab, ki je bil v svojih zlatih letih eden od vrhuncev alternativne glasbe devetdesetih let. V času delovanja je bila zasedba tako dejavna, da nas kljub predčasni upokojitvi že leta marljivo zalaga z zbirkami B-strani, demoposnetkov in skladb z raznih kompilacij, zapakiranimi v serijo izdaj, imenovano Switched On. V četrtem poglavju serije nam poleg zbirke raritet iz obsežnega opusa ponuja tudi nekaj prej neslišanih skladb, dolgo izgubljenih klasik, posnetih med letoma 2000 in 2005. Te so večidel izjemne, zato resnično ni jasno, zakaj je zasedba pustila, da se je na njih tako dolgo nabiral prah. Bolje pozno kot nikoli!

Cloud Nothings: The Shadow I Remember

Kvartet iz Ohia od debija leta 2009 stavi na zvoke zaprašenih garažnih kitar in surovih bobnov, zapakirane v zasičeno, pogosto lo-fi zvočno podobo. Vmes so fantje sicer nekoliko spolirali zvok, a je aktualni osmi album, ki ga je kot njihova zgodnja dela produciral priznani Steve Albini, očitna vrnitev h koreninam. Komadi imajo tisto neizčiščeno energijo, zračnost in zapacanost, ki definirajo žive glasbene posnetke. Poudarek pa ostaja na odkritosrčni predmestni liriki frontmana Dylana Baldija, pisani v tradiciji emo scen ameriškega srednjega zahoda devetdesetih let. Bend, ki pri življenju uspešno ohranja duha naredi-sam kitarske ekspresivnosti in sramežljivega spalničnega trubadurstva.

Mouse On Mars: AAI

Nemški dvojec Mouse On Mars že več kot petindvajset let preseneča in navdušuje z izvirno, drzno in domiselno elektronsko kakofonijo. Če bi morali njegov svojstveni in paradoksalno vedno spreminjajoči se glasbeni odtis otrebiti na en skupni imenovalec, bi bil ta zvedava igrivost. Tudi tokrat. AAI (Anarchic Artificial Inteligence) je znanstveni in fantastični pogled v prihodnost, je studiozno raziskovanje rabe umetne inteligence za ustvarjanje glasbe – kot narativni okvir in tudi kompozicijsko orodje. Naveza z zaledjem akademika in kupom programerjev plete neprestano spreminjajočo se mrežo plasti, še posebej pa se osredotoča na digitalno generiranje glasu, njegovih razpoloženj ... Brez resnobnosti ali vzvišeno intelektualistične drže.

King Gizzard & The Lizard Wizard: L. W.

To, da le nekaj mesecev po recenziji plošče K. G. beseda teče o še eni plošči avstralskih mojstrov psihedeličnega rocka, pravzaprav ni nič nenavadnega. Gre za enega najproduktivnejših bendov na obličju zemlje: v dobrih desetih letih delovanja je izdal že sedemnajst albumov; v svojem najplodnejšem diskografskem letu (2017) jih je izdal kar pet. Toda čeprav se je pri predhodniku albuma, ki je na tapeti danes, zdelo, da članom zasedbe počasi zmanjkuje ustvarjalnega goriva, je njegova naslednica – plošča L. W. – glasen dokaz, da so se pravzaprav šele dobro ogreli.

Altın Gün: Yol

Nizozemsko-turški preroditelji anatolskega rocka in psihedeličnega folka so na prvencu On in nadaljevanju Gece stavili na rockersko udarnost pionirjev, kot sta bila Erkin Koray in Barış Manço, njihov tretji album za ljubljansko založbo Glitterbeat pa prinaša svež poudarek na neonski synth pop estetiki osemdesetih let. Zaradi tradicionalnih vokalnih postopkov skladbe sicer ohranjajo prepoznavni melos turške povojne popularne muzike. Toda na novo vpeljani disco boogie gruvi ritem mašin kar kličejo po plesišču. Rezultat te kombinacije so prikupni, širšemu poslušalstvu namenjeni retro nostalgični štikli, ki presegajo goli pastiš. Dobra izhodiščna točka za nadaljnje raziskovanje bogate dediščine anatolske glasbe.

Jane Birkin: Oh! Pardon tu dormais …

Britanska pevka in igralka Jane Birkin, muza pokojnega velemojstra Sergea Gainsbourga, nas pri štiriinsedemdesetih še naprej boža z žametnim glasom. Te dni je izdala štirinajsto studijsko ploščo, prvo, za katero je vse skladbe napisala sama, in hkrati prvo, za katero je besedila pisala tudi v maternem jeziku. Na njej se je opogumila in globoko žalost zaradi hčerkine smrti prvič izrazila skozi glasbo: plod tega je ganljiva, a na trenutke nekoliko naporna zbirka srce parajočih šansonov, melanholičnih french pop šlagerjev in otožnih orkestralnih balad. Razkošni aranžmaji, ki so nastali v sodelovanju z Etiennom Dahojem, se pogosto klanjajo Gainsbourgovi zapuščini – na trenutke tako zelo, da zvenijo skoraj kot njegovo maslo.

Femi Kuti & Made Kuti: Legacy +

Dve generaciji pionirske družine tropov afrobeata in njegovih kasnejših meandrov znova na udaru! Legacy + je dvojni album dveh avtorjev, očeta in sina. Prvi del Stop The Hate, ki ga krmili Femi, najstarejši in na očeta slogovno najbolj navezani sin Fele Kutija, je kanonska, zverzirana, a ne preveč svojstvena mešanica afrobeata in highlifa. Zato deluje kot priprava na drugo polovico, ki jo je posnel njegov sin in Felov vnuk Made. For(e)ward je precej bolj udarna, našpičena, prožna, jedrnata, kompaktna, sodobna, ostra, izrazna in domiselno stkana plata, Madejeva besedila pa (občasno) presegajo klasično pesmarico političnih parol. Debel zalogaj lagoškega izraza – kot smo ga ponotranjili in kot zveni danes.

Mogwai: As The Love Continues

Hardcore Will Never Die, But You Will se je glasil naslov sedmega albuma enega od prepoznavnejših postrock bendov zadnjih treh desetletij. Ob gostobesednih imenih bendov s kitarske scene z začetka tisočletja, kot so Explosions In The Sky, This Will Destroy You in God Is an Astronaut, so se škotski mojstri dualizma med visoko in nizko zvočno napetostjo zavihteli v sam vrh instrumentalnega rocka 21. stoletja. Pomagali so postaviti temelje enega bolj cinematičnih kitarskih žanrov, ki temelji na dinamiki in nasprotjih med subtilnimi trenutki rock sentimentalizma ter silovitimi izbruhi zvočnih zidov distorzije. Postrock je dedič shoegaza in se je uveljavil kot polje kitarskega eksperimentiranja, v spomin pa se nam je vtisnila podoba suhljatih tipov v oprijetih kavbojkah s hudimi kitarami v rokah, ki z nekakšnim erotičnim nabojem s stopali preklapljajo med armado pedalnih efektov. Mogwai je ostal zvest svojemu glasbenemu miljeju tudi zadnja leta, ko smo opazovali postopen, a neizogiben zaton postrocka v še en klišejski žanr, v katerem lahko celo največje oboževalce presenetijo le še redke izjeme. Zdi se, da so okostenele žanrske paradigme številne mlajše poslušalce potisnile v naročje elektronske glasbe, ki je ravno v tem obdobju doživela razcvet novih »čustvenih« izrazov, predvsem v tako imenovanem postdubstepu.

Django Django: Glowing in the Dark

Britanska zasedba Django Django že skoraj desetletje deluje v senci veličine svojega studijskega prvenca, ki jo skuša doseči z različnimi drznimi poskusi, a ji to vedno znova spodleti zaradi spotikanja ob pretirane težnje k žanrskemu eklekticizmu. Avanturistični kvartet se znova in znova preizkuša v najrazličnejših zvrsteh, vendar je to izrazito dvorezen meč, saj se v nobenem žanru ne ustali dovolj, da bi ga dodobra osvojil. Na plošči Glowing in the Dark to postane še očitneje kot doslej: skoraj nobena skladba nima prave povezave z naslednjo, zato izdelek sploh ne zveni kot polnopravni album, temveč bolj kot nekakšna kompilacija glasbe različnih izvajalcev. A čeprav plošča ne deluje kot zaokrožena celota, na njej ni večjih posameznih spodrsljajev.

Foo Fighters: Medicine at Midnight

Tudi po 26 letih nastopov po največjih svetovnih arenah in 11 grammyjih ameriška alt rock institucija pod vodstvom Dava Grohla še naprej stavi na karto nepresenečenja. Njen deseti album, katerega izid je bil lani prestavljen zaradi epidemije, naj bi navdihnil Bowiejev disco glamur iz obdobja albuma Let’s Dance. A je to, če izvzamemo vokalne prijeme, le trivialna opomba na sicer precej klasični rock plati, še eni v vrsti povprečnih bendovih izdaj zadnje dekade, s katerimi zadovoljuje potrebe tradicionalnih ciklov glasbene industrije, predvsem pa fenov, ki ostajajo zadovoljni z njegovim vztrajnim izogibanjem novemu. Foojem torej težko očitamo nedoslednost. Očitno se več kot dobro počutijo v vlogi rock fotrov naše dobe.

Muqata’a: صوْقَنم ِلمَاك Kamil Manqus

Palestinska elektronska scena je definicija podzemlja, ki se neprekinjeno bori na dveh frontah: s predsodki lokalnih tradicionalizmov in z apartheidom. Središče novih glasbenih gibanj je Ramala in eden pomembnejših protagonistov je Muqata’a, mojster raziskovalnih odvodov hiphoperskih udarcev, noisa in elektra. Peti album njegovo (zvočno) radikalnost še bolj radikalizira, sestavljajo ga nešteti raznolični drobci – terenskih posnetkov, masivnih udarcev ritem mašin, surovo obdelanih glasbenih zank, obilice napak, prekinitev, hrupa, piskov, distorzije ..., ki udarjajo drug ob drugega, brez prostora za predah. Kamil Manqus je brezkompromisen, izjemno ritmičen in kolažen zvočni maksimalizem grobe, a vešče kombinatorike. »La lucha continua!«

slowthai: TYRON

Najmočnejši glas northamptonskih ulic se po burnem letu vrača s ploščo TYRON, naslednico izjemnega prvenca Nothing Great About Britain. Na tej dih jemajoči zbirki grima in trapa (ter občasnih rafalov electropunka) se je slowthai dokazal kot izrazito političen in družbenokritičen raper – kot glas ljudstva, ogorčenega nad britansko politiko; med drugim je grajal kraljico, torijce, monarhijo in brexit. Oster ni bil zgolj v besedilih, temveč tudi na odru in onkraj. Na podelitvi nagrad mercury je med nastopom denimo vihtel odrezano glavo lutke predsednika britanske vlade in vpil: »Jebeš Borisa Johnsona, jebeš vse, prav nič velikega ni na Veliki Britaniji.« Ko se je poglabljal v žgočo družbeno problematiko Združenega kraljestva – denimo v nacionalizem, represijo, revščino in razredno razslojenost –, je to počel v izrazito duhoviti in ironični maniri. Takšna igrivost sicer zaznamuje tudi njegovo drugo ploščo, a ta se deloma oddalji od punkovske političnosti: slowthai se zdaj vrača h koreninam, v čas pred izdajo prvenca, ko je besedila pisal v slogu introspektivnega dnevnika. Plošča TYRON je tako veliko bolj intimna od predhodnice. Gre za slikovit vpogled v zbegani um genialnega glasbenika, ki se med drugim spoprijema s sramom in obžalovanjem. Opit s slavo in pivom je na lanski podelitvi nagrad NME – na njej je ironično prejel priznanje »heroj leta« – pokazal svojo mračno plat: s seksističnimi komentarji se je znesel nad voditeljico prireditve, žalil občinstvo in zaradi tega postal tarča t. i. kulture ukinjanja, ki jo zdaj obravnava v singlu, na katerem gostuje grime superzvezdnik Skepta.

John Carpenter - Lost Themes III

John Carpenter, legendarni starosta slasher grozljivk in vplivni skladatelj, ki je z ikoničnimi synthovskimi kompozicijami opremljal svoje kultne filme, v pozni pomladi pestrega življenja predstavlja tretje poglavje sage Lost Themes, zbirke albumov »filmske glasbe« za filme, ki pravzaprav sploh ne obstajajo. Ker Carpenter že vse življenje stavi na značilne zvoke osemdesetih – od zloveščih synthovskih arpeggiov do osladnih kitarskih solaž – bi bilo čudno, da bi pri triinsedemdesetih zavil z ustaljene poti. In tega jasno tudi ne stori: ostaja odločno zvest samemu sebi, in čeprav je mojster svoje obrti, je njegova glasba že dolgo precej klišejska in predvidljiva, brez spremstva krvavih filmskih prizorov pa je njen namen nekoliko nejasen.

Marvin Gaye: Funky Nation: The Detroit Instrumentals

Življenjska zgodba enega nespornih kraljev soul glasbe je imela več nepričakovanih grobih ovinkov. Ko so leta 1971 izdali njegovo neziheraško, »konceptualno« mojstrovino What’s Going On, ki je bila totalen uspeh, Marvin Gaye zaradi smrti najbližje sodelavke Tammi Terrell ni hotel na turnejo. Zato pa je zavil v studio in posnel album inštrumentalov. Posnetke smo v raznih kombinacijah že slišali, kot sklenjeno, samostojno izdano celoto pa še ne. Funky Nation je skupek ležernih fankijad, sčiliranega gruva in nevsiljivo nepretencioznega aranžiranja obveznih orkestralnih ornamentov. Je album, na katerem je nepreslišno, da je nastal v krajšem zagonu, da je plod le nekaj studijskih sestankov. Nepompozno brezčasno.

Black Country, New Road: For the first time

Samosvoji septet, ki je z dvema odmevnima singloma močno razburkal aktualno globalno kreativnost na presečišču post-punk modernizma, art rock snobizma, poetičnega matematičnega rocka v duhu kakih Slint in vseh možnih post-kitarskih odvodov, končno streže s prvencem. Če ste Britance ujeli na lanskem MENTu, se boste spomnili vseh šestih komadov. Debi namreč predstavlja dokument prvih 18 mesecev njihovega obstoja, časa piljenja lastne poetike in konstantnega spreminjanja aranžmajev. Rezultat je pričakovano izrazno dinamičen, a mestoma tudi intelektualistično razvlečen. Kot vrstniki Black Midi tudi sami prisegajo na maksimo iskanja avtentičnega v glasbi. Napredna zoomerska rock lirika za 21. stoletje.

Madlib: Sound Ancestors

Kaj bi se zgodilo, če bi Madlib nekomu zaupal, da njegove umazane, surove, z idejami nasičene in v sunkih ustvarjanja hitro zaključene projekte sčisti in uredi? Vprašanje je do nedavnega veljalo za bogokletno znanstveno fantastiko, saj nedotakljivi prvak ameriškega hiphoperskega podtalja velja za hiperproduktivneža, ki se drži zase in nikomur ne pusti blizu svojega dela. Večkrat je sicer sodeloval z raznimi krotilci mikrofonov, a vtikanja v svojo muziko nikoli ni dovolil: celo remiksi njegovih stvaritev so redka roba.

The Notwist: Vertigo Days

Nemški trojec The Notwist je v skoraj treh desetletjih delovanja prekrmaril po izjemno široki žanrski paleti, katere rdečo nit lahko ohlapno definiramo z izrazom indietronica. Zdaj se po šestletnem diskografskem zatišju vrača s ploščo Vertigo Days, ambicioznim projektom, na katerem to paleto še dodatno razširi. Plošča je tako eklektična in polna raznolikih zamisli, da bolj kot pravi, celostno zaokrožen studijski izdelek deluje kot zvočni kolaž tisoč in ene glasbene zamisli. Je – kakor namiguje že naslov – izrazito vrtoglav izdelek: zveni kot skrbno organiziran kaos, ki nonšalantno skače iz žanra v žanr, iz vajba v vajb. Rezultat je sicer pretirano shizofren, a na trenutke resnično osupljiv, najbolj pa prepriča takrat, ko se spogleduje s krautrockovsko estetiko.

Weezer: OK Human

Najbolj priljubljeni piflarji glasbene industrije na 14. studijskem albumu, ki z naslovom hudomušno namiguje na znano Radioheadovo klasiko OK Computer, strežejo s prenovljeno formulo svojega spevnega alternativnega rocka oziroma power popa. Novost, ki jo gre kvečjemu razumeti kot korak nazaj, je odločitev, da značilne kitarske linije in aranžmaje nadgradijo z zvoki orkestra v duhu Burta Bacharacha. Rezultat je pričakovano nepresenetljiv – še nekoliko bolj baladni in komorni Weezer, ki sicer presega lastne izdaje iz zadnjih nekaj let, a nikakor ne izstopa iz okvirjev za sredinsko uho prikrojenega, nevsiljivega in nekoliko monotonega glasbenega izraza, kot ga poznamo že skoraj tri desetletja.

th1rt3en: A Magnificent Day For An Exorcism 

Pharoahe Monch velja za enega najbolje tehnično podkovanih in natančnih brusilcev rim v svetu hiphopa. V novi kombinaciji, kot pravi bend, kot hibridni rockovsko-raperski trojec, se spusti po poti, na katero so stopili mnogi, a jo uspešno zaključili redki. th1rt3en se ujame v isto past, kot so se najpogosteje sorodne naveze že v devetdesetih letih – Monch sicer udarniško distorzirano podstat zajaha suvereno, a ko zakričijo kitarski metalski rifi in mini solaže, početje zazveni plastično, banalno, šablonsko in ... ja, zastarelo. A Magnificent Day For An Exorcism je visokoenergijska ploščica rutinske izvedbe, kratkih izbruhov prepričljive konkretnosti, gibke lirične telovadbe, kislo okornih refrenov in kitarskega pretiravanja. Mahaj s čupo.

Arlo Parks: Collapsed in Sunbeams

Dvajsetletna londonska kantavtorica in pesnica je bila ena tistih, ki so morali svojo prvo pravo turnejo marca lani prekiniti zaradi izbruha epidemije. Kotiček na indie pop sceni si je izborila s prikupnim singlom Cola z EP-ja Super Sad Generation iz leta 2019. Da gre za nadvse čustveno ustvarjalko, ki izhaja iz dolge emo tradicije, potrjuje njen opis na Spotifyu. Pravi, da se je v srednješolskih letih vselej počutila kot tisto temnopolto dekle, ki pleše za en drek, posluša preveč emo glasbe in se pri urah španščine zaljublja v kako sošolko. Ta sentiment pevka uspešno prevaja v kot svila gladko različico spalničnega popa, s katero otožna srca neguje mladina 21. stoletja, razpeta med instagramsko poezijo, nostalgijo po devetdesetih letih, raznimi internetnimi subkulturami, kanali Discord in Twitch, serijami na Netflixu in seznami s Spotifya, samopomilovalnimi memi in tinderjevsko seksualnostjo.

Navy Blue: Song of Sage: Post Panic!

Pod psevdonimom Navy Blue se skriva Sage Elsesser, poklicni skejter, ki je glasbo do nedavnega ustvarjal v anonimnosti. Odkar je hiperproduktivni reper razkril svojo identiteto, nas je počastil kar z dvema dolgometražnima ploščama, izdanima lani. Je varovanec (in nekdanji sostanovalec) najotožnejšega reperja na sceni, Earla Sweatshirta, in pravzaprav lahko med izvajalcema prepoznamo številne vzporednice, predvsem mrko, nekoliko depresivno razpoloženje. Poudariti gre tudi izjemno surove, minimalistične, jazzovsko obarvane lo-fi beate, ki so na dobršnem delu plošče pravzaprav Elsesserjevo maslo. Pogosto so tako subtilni, da jih komaj opazimo, to pa omogoča, da njegovo umirjeno, rahlo monotono repanje sploh slišimo.

Rhye: Home

Nova plošča paradnega projekta Michaela Milosha je na las podobna prejšnji. Še zmeraj gre za mehke in nežne balade, ki se zelo opazno spogledujejo z r & b-jevsko senzibilnostjo soft popa osemdesetih in začetka devetdesetih let. Še zmeraj gre za njegov značilni falzet, ki prede in boža ušesa. Tokrat sicer – že takoj v uvodu – v navezi s kar 49-članskim pevskim zborom. Home je razkazovanje ponavljanja in ujetosti v stilsko zanko, je plošček brez navdihujočih delov, ki pokaže predvsem to, da Miloshu kronično primanjkuje kanček drznosti. Ne nujno v vokalnem izrazu, ampak v produkciji, v spremljavah, v tem, kako se loteva stvari. Godalni aranžmaji sicer dodajo odtenek prefinjene veličastnosti, a glavnina je pač Rhye, kot ga poznamo in kot ga pričakujemo.