Radiohead: MiniDiscs (Hacked)

Neznani storilec je britanski zasedbi Radiohead vdrl v računalnik in ji ukradel šestnajst ur gradiva, ustvarjenega v času, ko je nastajala prelomna plošča OK Computer. Heker je za posnetke zahteval odkupnino v znesku 150 tisoč ameriških dolarjev, vendar se Radiohead s teroristi ne pogaja. Zlikovcu je rajši pokazal srednji prst in gesto začinil z altruizmom: ogromno količino posnetkov studijskih seans je objavil kot spletno izdajo, ves izkupiček od prodaje pa bo namenil okoljevarstveni organizaciji Extinction Rebellion. Čeprav se skozi obsežen arhiv stežka prebijemo tudi najzvestejši oboževalci skupine, najdemo neprecenljivo vrednost že v tem, da nam ponuja vpogled v ustvarjalni proces ene najbolj cenjenih plošč devetdesetih let.

Bruce Springsteen: Western Stars

Springsteen pri devetinšestdesetih ne kaže nobenih znakov upočasnjevanja. Po prejšnji plošči izpred petih let sta za njim dve (razprodani) turneji, (bestseler) avtobiografija, hit predstava na Broadwayu in zdaj še nova plošča, ki po vsej tej pozornosti zveni kot Bruceova tiha, nevpijoča, intimna kontemplacija. Tokrat iz svojih izmišljenih likov ne dela junakov. Postavi jih na obrobje ameriškega zahoda, kjer z iskrenostjo prisluhne njihovim zgodbam, ki jih spremljajo cinematični, orkestralni aranžmaji z okusom po ameriškem baladnem pop folku s konca šestdesetih. Plošča, s katero Springsteen iz svojega rokava potegne še enega aduta.

Avicii: TIM

Švedski producent Avicii je bil prvi mož žanra EDM, tistega najbolj skomercializiranega, standardiziranega in generičnega zvoka elektronske plesne glasbe, ki je navadno križana s pompoznim vokalnim popom. Njegova posthumna plošča TIM brez odstopanj sledi tej formuli. Nastala je iz skrbnega izbora njegove neizdane zapuščine dvestotih demov, ki jih je posnel v času, ko se je zaradi pritiskov glasbene industrije boril z alkoholizmom in depresijo, zgodba pa se je tragično končala z njegovim domnevnim samomorom. Čeprav založba trdi, da se v avtorjevo vizijo plošče ni pretirano vtikala, jo v največji meri zaznamujejo prav osladno evforični napevi vokalistov, ki so svoje vložke posneli po njegovi smrti; njihova besedila delujejo kot Aviciijevo poslovilno pismo.

Madonna: Madame X

Kaj pa če je bilo Madonnino fušanje na Evroviziji načrtovano? Kaj pa če je preračunljivo stavila, da si bo pred izidom nove plošče resnejši prostor v medijski krajini tistih nekaj čudnih, predvsem evropskih držav, kjer vročično spremljajo plastični spektakel mednarodno anonimnih izvajalcev (mednje spada tudi Slovenija) izborila le s škandalozno slabim petjem? Kaj če je bila vse skupaj marketinška intervencija, saj je njen promocijski motor vedel, da bo večina gledalcev benigno, prežvečeno gesto mainstreamovske družbene kritike (ki ni bila nič več kot le poenostavljena relativizacija), ko sta dva pevkina spremljajoča plesalca z roko v roki na hrbtih nosila izraelsko in palestinsko zastavo, preprosto spregledala, edini njen opaznejši učinek pa bo žuganje organizatorja in izraelskega establišmenta?

The National: I Am Easy to Find

Če so ameriški veterani The National svojo slavo zgradili z dodelanimi indie epopejami, s katerimi so se na prelomu tisočletja znašli na samem vrhu ameriške post punk revival scene, so njihove zamisli po dvajsetih letih delovanja več kot očitno razvodenele. To zdaj neuspešno skrivajo pod fasado osladnih godalnih aranžmajev, zborskega petja in gostujočih glasbenikov: na plošči I Am Easy to Find je več gostujočih pevk kot svežih glasbenih zamisli. A tudi tem ne uspe rešiti enoličnosti vzdušja, ki ta pusti studijski izdelek bremeni na skoraj vseh možnih ravneh. Prepričljiva je zgolj ritem sekcija, ki – kot se za The National spodobi – dostavi kup drznih idej, kompozicijsko in aranžmajsko pa je plošča tako monotona in bleda, da nanjo pozabimo, še preden se odvrti do konca.

Foltin: МОМÓMA

Na sotočju večplastne večžanrskosti, pa tudi v posameznih rokavih rocka, jazza, funka, folka in bolj tradicionalnih etno izročil se že petindvajset let v povsem svojem ritmu ziblje bitolski bend Foltin, eden markantnejših makedonskih kombotov sodobnosti, ki redno pljuska do Dežele, pa tudi precej dlje. Tokrat z malo ploščo МОМÓMA in brez prepoznavnega meha harmonike, ki je doslej druščino močno definiral. In kako gre brez ene ključnih determinant? Zlahka. Novi EP je aranžmajsko zasnovan precej songovsko, je tekoče nežen, zvočno že nevarno izčiščen, neinvazivno lahkoten, a tankočutno natančen. Bojazen, da gre za prehod v varno, „zrelo“ obdobje Foltinov, razblini izmuzljivo obvladanje (in zvijanje) forme.

Earth: Full Upon Her Burning Lips

Nosilni steber izraza kultnih dronerjev Earth so že od začetka razvlečeni, hipnotični in predvsem do milimetra natančno ukrojeni kitarski rifi Dylana Carlsona. Od druge inkarnacije zasedbe na začetku novega tisočletja pa nosijo skoraj enako težo še prostorni ritmi bobnarke Adrienne Davies, ob Carlsonu članice benda z najdaljšim stažem. Dvojec je že s prejšnjimi izdajami širil izraz s pomočjo gostujočih glasbenikov, zato ni presenetljivo, da se je z novo ploščo, s katero je vstopil v trideseto leto delovanja zasedbe, odločil predstaviti v svoji najelementarnejši različici. S slečeno zvočno podobo, zaradi katere dialog obeh osrednjih članov zasedbe postane še bolj luciden in bogat kot v preteklosti.

Jai Paul: A Leak 04-13 (Bait Ones)

Zgodba uspeha Jaija Paula je edinstven fenomen. Na prelomu prejšnjega desetletja je na takrat priljubljeno družabno omrežje Myspace naložil zgolj eno skladbo, imenovano BTSTU. Ta je po zaslugi glasbenih blogov postala viralna uspešnica: Jai Paul je čez noč pridobil milijonsko sledilstvo in opevali so ga vsi najrelevantnejši glasbeni mediji: Pitchfork mu je pisal vzhičene hvalnice, BBC-jev novinar Zane Lowe pa ga je opisal kot mešanico med J Dillo in D’Angelom. BTSTU sta semplala Drake in Beyonce, za Paula, ki je štel komaj dvajset let, pa so se začele grebsti številne založbe velikanke; na koncu ga je dobila XL Recordings. Enigmatični britanski pevec in producent indijskega porekla je obveljal za enega največjih mladih upov alternativne pop in R&B scene. Kar je sledilo, je kot nekakšna indie kriminalka.

Cate Le Bon: Reward

Valižanska kantavtorica Cate Le Bon se je po prejšnji plošči Crab Day (2016) umaknila na severnoangleško podeželje in se tam posvetila rezbarjenju, kiparjenju in ustvarjanju novih skladb. Zato ni presenetljivo, da te močno zaznamujeta temi osamljenosti in izoliranosti, ki pa v izvedbi Le Bonove kljub melanholični podstati poslušalca poneseta. Deloma zaradi lahkotnih neopsihedeličnih aranžmajev, ujetih v klasično folkovsko obliko skladb iz zlatih sedemdesetih let, deloma zaradi prikupne melodičnosti, skozi katero tudi na tiste najbolj travmatične trenutke plošče posije žarek optimizma.

Denzel Curry: ZUU

Čeprav od izdaje Curryjeve trap epopeje TA13OO – na njej je v treh poglavjih predstavil svoje tri plati: temno, svetlo in tisto vmes – ni minilo niti leto, se mladi raper vrača z delom, s katerim presega samega sebe. Tokrat predstavi še četrto (in še kakšno) plat svoje domiselne ustvarjalnosti, a to stori brez nepotrebne konceptualne zasnove, ki je bremenila prejšnjo ploščo. Niha med surovimi trap beati, frajersko synth nostalgijo in sklicevanjem na miami bass vragolije, pri divjaških bangerjih pa upraviči naziv black metal terorista, ki si ga je dal sam. V besedilih slikovito prikaže, da njegov rodni Miami ni zgolj mesto plažnega blišča, temveč območje pristne urbane kulture in drame uličnega nasilja, a to stori brez spotikanja ob klišeje.

Lee »Scratch« Perry: Rainford

Še ena plošča v morju izdaj Leeja Perryja, barvitega veterana, inovatorja, pionirja, odbiteža in hiperustvarjalca dubovskih muzik, ne bi pomenila veliko, če je ne bi produciral eden bolje podkovanih mojstrov žanra, britanski studijski molj Adrian Sherwood, in če ne bi šlo za nekakšno vrnitev h koreninarski formi. Rainford bi sicer težko označili za drugo pomlad gospoda »Upsetterja«, pa vendar gre za njegov najbolj razumljiv, izčiščen, jasen, discipliniran in klasičen dubovsko-reggaejaški projekt po dolgem času. Premišljena poteza prizemljitve pa pomeni tudi, da izpuhti precej vesoljske raziskovalnosti, protisistemskega mantranja in nerazumljivih recitalov, zaradi katerih je Perry tako čudaško čudovit. Pod nadzorom.

Skepta: Ignorance Is Bliss

Skeptova prejšnja plošča Konnichiwa (2016) je bila hit. Oborožena s kopico uspešnic se je znašla tik pod vrhom britanske lestvice albumov, si pridelala nagrado mercury za najboljšo britansko ploščo in zvok grima še bolj približala severnoameriškim hiphoperjem. A bila je predvsem britanska plošča; z njo je Skepti z odkopavanjem (svojih) grimerskih korenin uspelo ujeti motiv sodobnega Londona in tamkajšnje hiphop skupnosti, za ustvarjanje navdihniti grimerski podmladek in prepričati britansko glasbeno industrijo, naj talente začne novačiti med domačimi glasbeniki. Kakšna je lahko naslednica ali celo presežek plošče, ki je bila deležna tolikšnega odziva in tako hvaljena? Zdi se, da severnolondonski MC in producent temu ni posvečal pretirane pozornosti. Raje si je vzel čas za to, da je z novo ploščo izklesal novo, samostojno zgodbo.

Flying Lotus: Flamagra

Prvi indici izida šeste plošče kozmičnega etero-elektro-hop potnika Flying Lotusa niso obetali veliko: naslovka, ki spominja na baročno fantazijsko scenografijo megafestivala Tomorrowland, in ne ravno muzikaličen, lynchevski kratki film, v katerem ima glavno vlogo pripovedovalca, hja, David Lynch. Flamagra je že četrti zaporedni album skicirka neštetih kratkih posnetkov in je (še ena) ambiciozna produkcija nagužvane kopice gostov, le da jo tokrat Fly Lo ubere bolj tekoče, igrivo, soulovsko, sčiščeno in manj nasičeno, z ovinkarjenjem med hipnotičnim in divjim ter z mini obratom k začetkom, saj po dolgem času slišimo tudi nastavke čisto klasičnih beatov. Vsi odtenki kalifornijskega nosilca scene v 27 škljocih.

Steve Lacy: Apollo XXI

Čeprav je Steve Lacy na dan izdaje prvenca Apollo XXI dopolnil šele enaindvajset let, se lahko pohvali s sodelovanji z velikani, kot sta Solange in Kendrick Lamar, ter z nominacijo za grammyja, ki jo je dobil z zasedbo The Internet, katere basist je. Je šele na začetku poti, a pravzaprav ni dvoma, da bo ta veličastna. Temu suvereno pritrjuje debitantski album, surova zbirka izrazito ležernih skladb na presečišču med neo-soulom, slacker popom in indie R & B-jem, Lacy pa se preizkusi tudi kot raper ter v tej vlogi zveni prav tako prepričljivo. Plošča je polna preprostih, a učinkovitih in izjemno spevnih komadov, ki imajo ogromen potencial za pop hite, toda Lacy zamisli rad nonšalantno zaključi ravno v trenutkih, ko se razživijo.

Carly Rae Jepsen: Dedicated

Po skupni turneji s Katy Perry in štiri leta po plošči E•MO•TION, ki jo je marsikdo razglasil za enega največjih pop presežkov tega tisočletja, se kanadska zvezdnica Carly Rae Jepsen vrača s četrto ploščo. Tudi na tej – s četico hitovskih producentov in piscev pesmi – ostaja zvesta romantičnim najstniškim popevkam in formatu lahkotnega radijskega popa, po novem v sodobnejši in še bolj obrtniško dodelani preobleki. Sintpopa z okusom po osemdesetih letih je zdaj le še za vzorec, namesto tega pa veliko večjo vlogo dobijo igrivi diskoidni EDM-ovski aranžmaji. Verjetno premalo pompozno za to, da bi se Carly Rae Jepsen prebila v prvo vrsto pop div, zagotovo pa bo plošča med poletnim potepanjem krajšala čas marsikateri družinici.

Slowthai: Nothing Great About Britain

Theresa May odhaja. Zaradi dveh epizod – posnetka poskusa plesnega korakanja ob petju in ploskanju na nekem obisku v Južnoafriški republiki ter precej neposrečenega priplesa na oder nekega torijevskega kongresa – se bo v zgodovino zapisala kot britanska premierka z najmanj občutka za ritem. Zmedi britanskega prostora zadnjih let pa ritem narekuje glasbena spremljava trenda protibrexitovskih izvajalcev mlade generacije, ki javno precej glasno zavračajo omejevanje, osamo in novo povodenj nacionalizma. Nekoliko manj enosmerno se sedanjega mučnega družbenega ozračja in zavajajočega premika političnega fokusa loteva Slowthai, mladi raper iz mesteca Northampton.

persons from porlock: Tomorrow’s Ration of Dreams

Po daljši hibernaciji in bojazni, da gre morda za pravi razpad, se vrača domači garažni psihedelični bend persons from porlock. Vrača pa se polovično in na kratko, saj si malo ploščo Tomorrow’s Ration of Dreams deli z avstrijskimi kolegi iz skupine JIGSAW BEGGARS. Če ne štejemo osnovnega izhodišča kitarskega garažiranja, sta benda precej, če ne popolnoma različna. Brez kančka pretiranega lokalpatriotizma lahko rečemo, da so domačegrudarji iz Porlocka precej bolj domiselni pri aranžmajskih rešitvah, bolj razgibano kompaktni in bolj slogovno izbrušeni, s slogovnimi refleksijami, ki pogosto sežejo vse do britanskih rockovskih raziskovanj in kolonizacij šestdesetih let. Ekonomična racionalizacija cepljenih izdaj ne rodi vedno bujnih sadov.

Jamila Woods: LEGACY! LEGACY!

Zgodovina afroameriškega glasbenega izraza in z njim povezanih družbenih pobud, tudi prizadevanj za emancipacijo, je v Chicagu še posebej bogata. Sedanjost ni nič drugačna. Lokalni status edinstvenega žarišča z drugim albumom utrjuje pevka in pesnica Jamila Woods. Klasičnih tem identitete, kulturne in družbenopolitične dediščine, feminizma, apropriacije ... se loti z mehkožmohtnim, prav nič pikrim novim soulom, ki z naslovi posnetkov prikliče v spomin različne črne heroje (pop) kulture – od Betty Davis do Suna Raja in Jamesa Baldwina –, v najmočnejših kotičkih pa po pronicljivosti spomni na mirno in mično sporočilnost skladb zlatega obdobja Eryke Badu. Zapuščina kot izhodišče brezhibno zasnovanega iz izpeljanega prispevka.

balans: a vam je jasno

Ob poslušanju tretjega dolgometražca zasedbe balans se porodi domneva, da ga je ljubljanski dvojec precej verjetno izoblikoval na podlagi izkušenj, ki jih je pridobil z nedavno udeležbo na Klubskem maratonu Radia Študent in festivalu Ment. Predvsem prvo polovico plošče zaznamujejo kompaktni, postpunkovski komadi z okusom po zlatem obdobju Madchestra. Druga polovica ponudi uravnoteženje v prepoznavnejši, psihedelični, mistični noisepopovski podobi, značilni za newyorške glasbene posebneže z začetka tisočletja. No, dvojec oba dela plošče lepo poveže z lo-fi estetiko, dadaističnimi, humornimi in angažiranimi besedili in s še večjim pogumom pri raziskovanju svojih inštrumentov in glasov.

Tyler, The Creator: IGOR

Tyler, The Creator se je ponovno transformiral. Med desetletno umetniško evolucijo je pokazal že veliko obrazov: iz raperja se je prelevil v producenta, iz homofoba v homoseksualca, iz problematičnega najstnika, ki v videospotih žveči ščurke, v romantika, ki poje o strtem srcu. Čeprav se je že v pozni puberteti, ko je vodil kolektiv Odd Future, uveljavil kot izjemno vešč raper, je pred leti dejal, da rapanje sovraži, saj ga preveč uokvirja. Na večer pred izdajo plošče IGOR nas je opozoril, naj ne pričakujemo rap albuma in naj pravzaprav ne pričakujemo ničesar. Kljub suspenzu, ki ga je s tem ustvaril, IGOR preseneča od uverture do zadnjega tona.

Shekuza: De Sica

Miha Šajina alias Shekuza, ki ga širše občinstvo pozna kot klaviaturista rock posebnežev Moveknowledgement in kot neutrudnega techno didžeja, s svojim solističnim prvencem zdaj nagovarja predvsem elektronske sladokusce. Čeprav se s ploščo De Sica poznavalsko loti raznoterih elektronskih slogov, tudi tistih prikrojenih za plesišča, se dobršen del njenega šarma namreč skriva v sami zasnovi, ki je v celoti osredinjena okoli vijačenja in delikatnega oblikovanja zvoka z modularnim sintetizatorjem. Sta pa Shekuzov zahtevni in zamudni študij inštrumenta ter njegovo podrobno poznavanje sodobnih elektronskih smernic hkrati dobra razloga za to, da plošča ne bo zapihala le na duše elektronskih piflarjev.

Warlord Chipmonk: Nicotiana Tabacum

Gašperja Letonjo smo doslej poznali kot člana kitarskega oddelka domačega odreda metalskih izbruhov The Canyon Observer, zdaj pa se prvič pojavi samostojno, izrazno povsem drugačno, a nič manj intenzivno. Kolektivno je zamenjal za individualno, brusenje kitarskih strun pa za programiranje, nekje na presečiščih, prelomih in med vrsticami jezikov IDM-a, industriala, digitalnega hardcora, noisa in ambientala. Warlord Chipmonk se opojnosti tobaka pokloni neizprosno prožno: od meditativnega dronanja do divjih ritmičnih prepletov in že pravega frenetičnega zvočnega bombardiranja. Album s prepričljivo konkretnim izborom zvočnih izhodišč in vseh odtenkov temačnega: od pritajenega brnenja do kričečega udrihanja.

Mac DeMarco: Here Comes The Cowboy 

Mac DeMarco je prvi mož ležernega indie kantavtorstva, ki je s svojim neobremenjenim pristopom do skladanja in neumorno iskrenostjo sprožil celoten podžanr indie glasbe. Temu nekateri pravijo slacker rock, sam mu pravi jizz-jazz, verjetno zato, ker je eden izmed največjih šaljivcev na sceni. Z bizarnim humorjem deluje kot Andy Kaufman glasbenega sveta: nekoč je na koncertu denimo dvajset minut preigraval glasbo iz filma Top Gun. Humor v veliki meri zaznamuje tudi novo ploščo, pogosto pretirano. Ko tri minute ponavlja stavek »prišel je kavboj« ali ko celotno skladbo oponaša zvok vlaka, plošča deluje kot DeMarcova interna šala, ki nasmeji zgolj njega. A v večini ponovno očara z zapohanimi rifi in neposrednimi besedili, ki so globoka kljub surovemu minimalizmu.

Holly Herndon: PROTO

Umetna inteligenca tudi v svetu glasbe že dolgo ni več novost. Od prvih računalniško ustvarjenih kompozicij pred več kot pol stoletja smo dosegli stopnjo, ko je najnovejša tehnologija z analizo ogromne količine zbranih podatkov postala tako rekoč sestavni del ustvarjanja generičnih mainstream hitov. Čas, ko bo UI sposobna povsem izločiti človeški dejavnik, je vse bližji. O filozofskih, pa tudi povsem praktičnih vidikih tega trenutka se na svoji novi, tretji plošči sprašuje ameriška elektronska skladateljica Holly Herndon. Ta je ploščo zasnovala v sodelovanju z UI-sistemom, ki ga je v zadnjih treh letih razvila skupaj s še z dvema programerjema in ga ljubkovalno poimenovala Spawn. Gre za sistem, ki je sposoben skoraj popolne avtonomije, zato plošča ponudi nekaj osupljivih trenutkov. Ker pa ga je glasbenega jezika naučila Herndonova, končni rezultat vendarle ni bistveno drugačen od tega, kar je prodorna glasbenica ponudila na prejšnjih ploščah.

Big Thief: U.F.O.F.

Newyorški folkrockovski četverec Big Thief je v kratkem času storil veliko. Pojavil se je nenadoma, leta 2016 s prvencem Masterpiece, kmalu zatem zabrenkal z nadaljevanjem Capacity, zdaj pa osupljivo konsistentno nadaljuje še s tretjim albumom U.F.O.F., s katerim se otrese vsega šuma garaže in redkih indie ostalin. Če je bila tradicija klasičnega ameriškega folka in širše americane v izrazu skupine vedno prisotna, je zdaj prav ta še bolj izčiščena, četudi hkrati trdno zasidrana v brooklynovsko današnjost. U.F.O.F. je perfektno posneta organika redkih koščkov kitarske elektrifikacije in obče akustike z mičnimi, zasanjano čvrstimi, šepetajoče konkretnimi vokali glavne igralke nežnega šova, Adrianne Lenker.

Vampire Weekend: Father of the Bride

Vampire Weekend se po šestletnem zatišju, v katerem je zasedbo zapustil Rostam Batmanglij, eden krovnih članov, ki se je posvetil solistični karieri, vrača z najbolj dodelano in neobremenjeno ploščo doslej. Čeprav značaj prav vsake od kar osemnajstih skladb na albumu zaznamujeta pretirana prijaznost in nekoliko osladna pop spevnost, ki zasedbo spremljata že od začetkov, plošča ne neha presenečati: naj gre za večplastnost, ki skriva pretanjen žanrski eklekticizem (od countryja prek jazza do flamenka), za domiselne aranžmaje ali za igrive, skoraj duhovite produkcijske trike. Father of the Bride je nepredvidljiva zbirka nepreračunljivih kompozicij, ki v ameriško indie pop sceno vnaša ogromno svežine.

Amon Tobin: Fear in a Handful of Dust

Tisti, ki so upali, da se bo kultni elektronski mojster osem let po avant(uristični) plošči ISAM – z njo je obredel vse najpomembnejše elektronske festivale, pa tudi eminentne institucije, denimo sydneyjsko operno hišo – vrnil h glasbi, s katero je na prelomu tisočletja zaznamoval smernice vplivne založbe Ninja Tune, so se ušteli. Že na prvi posluh je namreč jasno, da ostane zvest vrhunski zvočni arhitekturi s predhodnice. Toda če smo na tej občudovali Tobinove tehnične sposobnosti, z novo ploščo razpre osupljivo paleto kompleksnih, introspektivnih razpoloženj. Fear in a Handful of Dust je Tobinova daleč najbolj emotivna plošča, pri čemer pa je treba vedeti, da svojih čustev ne nosi na rokavu. Doslej elektronski presežek leta!

Billie Eilish: When We All Fall Asleep, Where Do We Go?

Najopaznejša mlada ljubljenka svetovne glasbenomedijske krajine je doma šolana sedemnajstletnica iz Los Angelesa s starši iz delavskega razreda mestne igralske kaste, ki jo največkrat vidimo v barvastem in močno ohlapnem streetwearu in ki rada govori o svoji ljubezni do horror filmov. A navdušenje nad »nenavadno« najstniško zvezdo popa naj bi bilo umetno ustvarjeno. »Billie Eilish je podtaknjenka glasbene industrije!« se derejo spletni kritiki. Njen vzpon naj bi bil plod premišljenega velikega načrta založbe velikanke Interscope, ki jo je vzela pod okrilje s preverjeno taktiko grabežljivosti po viralnem. Stara zgodba: Billie je v produkciji brata Finneasa O’Connella – še vedno sta nerazdružljiv tandem – pri štirinajstih na spletni platformi Soundcloud objavila posnetek »Ocean Eyes« in po presenetljivih milijonih klikov je sledila mastna pogodba.

Bombyx Lori: Little Gifts from the Universe

Dvojec Bombyx Lori smo v krajini domače scene prvič zapazili pred meseci z videospotom za posnetek Alien. Prvi vtis je bil površen: »No, pa smo le dobili slovenske Portisheade.« Že zasedba Melodrom ni zares kopirala britanskega trip hopa in sedaj ga tudi Bombyx Lori ne, saj gre za tako močno avtorski projekt, kot ga v škatlici slovenskega popa srečamo le redko. Pečat dostavijo iz klasike črpajoči (in nedvomno tudi šolani?), tehnično dovršeni vokali in neskončnoplastna, kompresirana in paradoksalno natlačena, a vseeno zračna produkcija. Prvenec Little Gifts from the Universe je temačno brezhiben in godalno (malce preveč) dramatično okrašen triphopovski art pop klasicizem budne sanjavosti.

Sunn O))): Life metal

Pomemben čar kultnih seattelskih drone metalcev so nedvomno koncerti, na katerih v polnosti začutimo fizično potentnost njihovih masivnih rifov. Ni naključje, da sta si osrednja člana zasedbe novo ploščo zato želela posneti s cenjenim tonskim mojstrom Stevom Albinijem, ki slovi po tem, da je na posnetke sposoben ujeti gole esence bendov. Ta je Sunn O))) zato, da je ujel srčiko njegovega zvoka, posnel na magnetofonski trak. Plod tega je plošča, ki ponudi občutek, da stojite neposredno pred ojačevalci in glasnim ozvočenjem zasedbe. Ja, v ospredju so spet osupljive brneče kitarske plasti, dobi pa izraz tokrat še simfonični prizvok, za katerega sta poskrbela čelistka Hildur Guðnadóttir in organist Anthony Pateras.